Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) 
  1. 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
    // navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira
  2. 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
  3. 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
  4. 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
    // narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor
  5. 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
  6. 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
    // ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini
  7. 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
  8. 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
  9. 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
    ●     star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
    ♦     grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
    zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
SSKJ
zakáj prisl. (ā) 
  1. 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj
  2. 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le
    // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne
  3. 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih
    ●     ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
SSKJ
zaklepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 
  1. 1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih; zaklepetati po francosko
    // živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala
  2. 2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale
    // zašklepetati: udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali
    zaklepetáti se ekspr.  
    1. 1. živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje predolgo: zaklepetati se pri znancu; zaklepetala se je s sošolkami / zaklepetati se do polnoči
    2. 2. zareči se, zagovoriti se: ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo
SSKJ
zakléti -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 
  1. 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo
    // preh., star. zaklel je svojega sina preklel
    // hudič, je zaklel
    ♦     rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
  2. 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
    1. a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi
    2. b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo
    3. c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo
    4. č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto
    zakléti se ekspr.  podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila
    ●     star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo
    zaklét -a -o 
    1. 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
    2. 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola
    3. 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti
SSKJ
zakljubováti -újem dov. (á ȗ) z dajalnikom namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva: pogosto mu je zakljubovala
● knjiž., redko to pa ne, je zakljubovala kljubujoče rekla
SSKJ
zákon -óna tudi -a m (á ọ́; á) 
  1. 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec
    // cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
    // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
    // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
  2. 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
  3. 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
    // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
  4. 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
    // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
  5. 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
    ●     ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza
    ♦     biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
SSKJ
zakonít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti
    // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest
    // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada
  2. 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena
  3. 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden
    zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati
SSKJ
zakónski tudi zákonski -a -o prid. (ọ̄; á) nanašajoč se na zakon, predpis: zakonski osnutek, predlog; zakonsko besedilo / zakonski rok; zakonska zaščita / za to ni zakonske osnove / uredba z zakonsko močjo / zakonski zastopnik zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ
    zakónsko tudi zákonsko prisl.: zakonsko omejiti
SSKJ
zakrínkati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. zakriti s krinko: zakrinkati obraz; ropar se je zakrinkal
  2. 2. ekspr. prikriti, zakriti pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkati dejanje
    // prikriti, zakriti: skušal je zakrinkati svojo slabo voljo
    zakrínkati se ekspr.  prikriti, zakriti svoje pravo bistvo, podobo: zakrinkati se z veselostjo / s to izjavo se hoče samo zakrinkati
    zakrínkan -a -o: človek z zakrinkanim obrazom; zakrinkan ropar
SSKJ
zakríti -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 
  1. 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti
    1. a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti
    2. b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti
      // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi
      // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo
  2. 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more
    1. a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik
    2. b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj
    zakríti se star.  skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu
    zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje
SSKJ
zakŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri
    // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo
  2. 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo
    // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi
  3. 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku
    // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj
  4. 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne
    ●     knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz
    zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase  zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase
    zakŕknjen -a -o 
    1. 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza
    2. 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje
      ●       zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti
SSKJ
zakrulíti in zakrúliti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. oglasiti se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom: prašič zakruli / brezoseb. po trebuhu mu je zakrulilo
    ●     ekspr. kadar so jim zakrulili želodci, so se ustavili in jedli kadar so postali lačni
  2. 2. slabš. z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom
    1. a) reči, povedati: kaj je zdaj to, jezno zakruli / zvočnik jim spet nekaj zakruli
    2. b) zapeti: zakruliti pesem
SSKJ
zalepíti in zalépiti -im, tudi zalépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z lepilom, lepljivo snovjo narediti, da je kaj spet celo, v enem kosu: zalepiti pretrgan list; zalepiti z lepilnim trakom / zalepiti zračnico zakrpati
    // zalepiti koščke razbite vaze zlepiti
  2. 2. z uporabo lepila zapreti: zalepiti kuverto / zalepiti paket / zalepiti pismo v kuverto
  3. 3. z lepilom, lepljivo snovjo zamašiti, zapreti: zalepiti špranjo / zalepiti stična mesta s klejem, smolo
  4. 4. zaradi lepljivosti sprijeti se s čim in to prekriti, zapreti: gnojni izcedek mu je zalepil oči; strjena kri ostane na rani in jo zalepi / zalepiti rano z obližem
  5. 5. zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime; zlepiti: gnojni izcedek mu je zalepil veke / zvil je cigareto in jo zalepil s slino zlepil papirček, v katerega je zavit tobak
    ●     ekspr. le za trenutek je odprl oči in jih takoj spet zalepil zaprl; ekspr. zalepiti pogled v koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. najbolje, da si za take pripombe zalepite ušesa da jih preslišite; redko zalepiti znamko nalepiti, prilepiti
    zalepíti se in zalépiti se, tudi zalépiti se s prislovnim določilom  zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago in tam ostati: blato se mu je zalepilo na podplate / mokra srajca se mu je zalepila na hrbet / od žeje se mu je jezik skoraj zalepil na nebo
    zalépljen -a -o: s papirjem zalepljene razbite šipe; pismo je že zalepljeno
SSKJ
zálog -óga m (á ọ́) 
  1. 1. star. zaloga: zalog živil / imeti zalog dobre volje, znanja
  2. 2. star. zastava, zastavek: zavarovati kaj z zalogom / dati kaj v zalog / vrniti zalog
  3. 3. star. jamstvo, zagotovilo: to je zalog napredka
  4. 4. zastar. sklad, fond: ustanoviti zalog za visokošolce / verski zalog
SSKJ
zamáhniti -em, in zamahníti in zamáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. narediti gib, navadno z roko: zamahnil je in odšel; grozeče je zamahnil proti meni; malomarno, onemoglo zamahniti z roko / vol je nekajkrat zamahnil z repom / ekspr. še nekajkrat zamahnem s koso, pa bo pokošeno
    // narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: zamahniti v pozdrav, slovo
  2. 2. z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: če ga kaj vprašamo, samo zamahne / to ni nič, je zamahnil z roko
  3. 3. ekspr. udariti: jezno je zamahnil po mizi
SSKJ
zaménjati tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
    // kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo
  2. 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo
    // v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se
    // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku
  3. 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil
  4. 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam
  6. 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
  7. 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata
    ●     ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden
    zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago
SSKJ
zamenjáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od zamenjati:
    1. a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava
      // narediti zamenjavo
    2. b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav
    3. c) zamenjava glasov v besedi
    4. č) opazovati zamenjavo straže
    5. d) zamenjave oseb v komediji
      ♦       mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk
  2. 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave
    // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave
SSKJ
zamenjávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
  2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
    // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih
  3. 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
  4. 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
  6. 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
    ●     glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž
SSKJ
zamenjeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke
  2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko
    // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce
  3. 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča
  4. 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele
  6. 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo
SSKJ
zamériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti
    // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite
  2. 2. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj
      // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo
      // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno
    zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril
    // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo
Število zadetkov: 2793