Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
cúrniti -em dov. (ú ȗ) izteči, izliti se v tankem curku: kri je kar curnila iz rane
// preh., ekspr. zliti majhno količino tekočine: curni malo žganja v čaj
// preh., ekspr. zliti majhno količino tekočine: curni malo žganja v čaj
SSKJ
glás -ú tudi -a m, mn. glasóvi stil. glási (ȃ)
- 1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje
// na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / kot ukaz psu Glas! zalajaj - 2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
- 3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
- 4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo
// o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja - 5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
- 6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jur. posvetovalni glas brez pravice odločanja; lingv. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku
SSKJ
izlíti -líjem dov. (í)
- 1. spraviti kaj tekočega iz česa: vino je že izlil; izliti juho na krožnik, vodo v školjko
- 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izliti svoje gorje, srečo / pesn. izliti svojo žalost v pesem
● ekspr. nanj je izlil ves svoj žolč zelo ga je oštel - 3. knjiž., ekspr. napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti: noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe
- izlíti se
- 1. tekoč priti iz česa; izteči: lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo / veja jo je zadela v oko in se je izlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; pren., pesn. iz prsi se mu izlije hvalnica
- 2. navadno v zvezi s potok, reka preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje: tu se reka izlije v morje / knjiž. steza se izlije v široko pot
- 3. redko razliti se, razširiti se: voda se je ob povodnji izlila čez nasip / ekspr. čudovita luč se je izlila čez vso zemljo
- 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: do večera se bo že izlilo / kaže, da se je izlilo da ne bo več deževalo; prim. zliti
SSKJ
izlív -a m (ȋ)
- 1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke
- 2. glagolnik od izliti:
- a) izliv tekočine
♦ med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti - b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive
- a) izliv tekočine
- 3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv
SSKJ
izliválnik in zliválnik -a m (ȃ) knjiž. na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode; lijak: zliti vodo v izlivalnik
SSKJ
jéza -e ž (ẹ́)
- 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno
// tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam
// ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo - 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode
- 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ rel. dan jeze sodni dan
SSKJ
liják -a m (á)
- 1. priprava za zlivanje tekočine v posodo skozi majhno odprtino: z lijakom doliti vina v steklenico; pločevinast, steklen lijak; grlo lijaka
● ekspr. ti bi rad, da bi ti vlivali znanje z lijakom da bi ga pridobil brez prizadevanja, truda; šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
// kar je po obliki ali funkciji podobno lijaku: v globino se spušča strm lijak in kmalu preide v navpične stene; granate so izkopale globoke lijake; napravil je z dlanmi lijak, jih nastavil na usta in zaklical / prah se v lijaku vrtinči kvišku - 2. na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode: zliti pomije v lijak; umiti si roke pri lijaku / kuhinjski lijak; vodovodni lijak / lijak dobro požira, je zamašen odvodna cev pri tej posodi
♦ agr. lijak za seno jašek, po katerem se spušča seno v hlev; jašek za seno; meteor. lijak tornada osrednji del tornada, v katerem je zračni pritisk izredno znižan; teh. polnilni lijak del priprave, naprave, skozi katerega se stresa, daje material vanjo
SSKJ
lúg -a m (ū)
- 1. prevreta tekočina s pralnim sredstvom: zliti lug iz čebra; poribati tla z lugom; perice so imele od luga razjedene roke / pralni lug
- 2. kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione; baza: kisline in lugi / kalijev, natrijev lug kalijev, natrijev hidroksid
♦ usnj. raztopina apna in natrijevega sulfida za odstranjevanje dlake s kož
SSKJ
méšanje in mešánje -a s (ẹ́; ȃ)
- 1. glagolnik od mešati:
- a) jed je med mešanjem zalivala z vodo
- b) mešanje koruze in pšenice; strokovnjak za mešanje pijač; stroj za mešanje / mešanje betona / mešanje barvnih vtisov
- c) mešanje čistega in umazanega perila / mešanje kart / mešanje oblakov
- č) mešanje formul, pojmov
- d) mešanje radijskih postaj / jezikovno, nacionalno mešanje / mešanje ras
- 2. redko mešanica, zmes: zliti mešanje v ponev
SSKJ
podlíti -líjem dov. (í)
- 1. star., navadno v zvezi s kri podpluti: počila mu je žilica in kri mu je podlila oko
- 2. gastr. zliti pod kako jed: podliti sok / podliti piščanca z malo vode in ga dušiti
- podlít -a -o: s krvjo podlite oči
SSKJ
pônev tudi pônva -nve ž, rod. mn. pônev (ó)
- 1. nizka okrogla posoda za pečenje, cvrenje, navadno z dolgim ročajem: peči v ponvi; ponev z mastjo / zliti na žgance celo ponev vsebino take posode
- 2. okrogla, višja posoda za prenašanje, hranjenje žerjavice, zlasti pri verskih obredih: dati ponev v kadilnico; vihteti ponev z žerjavico
♦ metal. livarska ponev manjša posoda za prenašanje tekoče kovine; livarski lonec; teh. prekucna ponev električna, plinska kuhinjska naprava z vrtljivo nagibno posodo za dušenje, kuhanje
SSKJ
SSKJ
skléda -e ž (ẹ́) večja, navadno okrogla posoda
- a) za pripravljanje, serviranje hrane: postaviti skledo na sredo mize; zajemati iz sklede; stresti, zliti v skledo; lončena, porcelanasta skleda; dno sklede; sklede in krožniki / doma so jedli iz ene sklede / skleda za solato; skleda z dulcem
- b) navadno s prilastkom za kaj sploh: pomivalna skleda; umivalna skleda umivalnik; skleda na tehtnici
// pog. vsebina sklede: pojesti celo skledo solate
● star. zapisano ima skledo in streho hrano in stanovanje; povabili so ga k skledi naj je z njimi (iz skupne sklede); ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; ekspr. biti, sedeti pri polni skledi imeti vsega v izobilju; star. jedli boste pri skledi skupaj z drugimi; iste jedi kot drugi
SSKJ
sódav -a -o prid. (ọ̑) ki vsebuje sodo: zliti v odtok vročo sodavo vodo / knjiž., redko postreči s torto in sodavo vodo sodavico, sodo
SSKJ
škàf škáfa m (ȁ á)
- 1. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma: škaf se je razsušil; stresti, zliti kaj iz škafa; nositi vodo v škafu / škaf za pomije
// s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: nekaj škafov vode je še v vodnjaku / nabrati deset škafov hmelja
// pog. vsebina škafa: vol je izpil dva škafa - 2. nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 30 do 60 litrov: pridelati dvajset škafov pšenice
● ekspr. prelili so cele škafe črnila, preden se je stvar uresničila veliko so pisali; lije kakor iz škafa zelo
SSKJ
SSKJ
vlíti vlíjem dov. (í)
- 1. spraviti kaj tekočega v kaj: vliti mleko v lonec; vliti sok, vino v steklenico; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano zliti; pren. znanja se ne da kar vliti v glavo
♦ teh. vliti tekočo kovino v formo - 2. ekspr. povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: vliti komu pogum; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči; to je vlilo njegovemu srcu miru ga je pomirilo; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce jih je prestrašil, vznemiril; vliti komu tolažbo v srce ga potolažiti
// povzročiti, da kaj postane značilnost česa: avtor je vlil v razpravo precej realizma
● ekspr. jabolčnik je kar vlil vase hitro, v velikih požirkih popil; ekspr. vliti občutja v besede izraziti jih z besedami
- vlít -a -o: izmeriti količino v steklenico vlitega vina
SSKJ
vrát -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ)
- 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu - 2. ožji del kake priprave, predmeta
- a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
- b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
SSKJ
z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [sə in se] predpona
- 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti s česa, odkod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
- b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se
- c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
- č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
- d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
- e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
- f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost