- 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava
- 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. oblikovati: obraziti kip / obraziti drevesa v parku
// slikati, upodabljati: obraziti na strop prizore iz mitologije - 2. izobraževati: učil in obrazil je kmete
- 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal
// slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje - 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino
- obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik
- obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan
- 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočati, da ta lahko to prime, vzame: podajati opeko pri pokrivanju; podajati polne skodelice skozi okno; podajati snope; podajali so si vedra iz rok v roke / nožice podajajo hrano čeljustim; podajati strojem material / star. jemala je jabolka iz košare in jih podajala otrokom dajala; podajati seno na voz metati, dajati
// šport. metati, odbijati žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podajati z glavo; preveč so si podajali in premalo metali na koš - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočati seznanitev s čim: v knjigi podaja dogajanje na Primorskem med obema vojnama; v uvodu podaja pregled evropskega slikarstva v tem obdobju / plastično podajati predmete upodabljati
♦ šol. podajati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spravljati kaj v neposredno zaznavno obliko: podajati besedilo; podajati pesem deklamirati
// podajati glasbeno delo izvajati; doživeto podajati vlogo igrati
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: proučil sem zadevo in podajam naslednjo izjavo; podajati poročilo o štiriletnem delu poročati - 3. nar. oštevati, pestiti: kaj bi ga podajali, saj vidite, koliko dela ima; ostro je izpraševal profesorje in hudo podajal študente
● zastar. sivi lasje so mu podajali nekaj častitljivega dajali; knjiž. podajati komu roko dajati; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. veselje in žalost si podajata roko si sledita; nastopata drug ob drugem; ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo
- podájati se
- 1. pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: temna obleka se ji je lepo podajala; ruta se ji prav nič ne podaja / tako govorjenje se mu ni podajalo ni bilo primerno zanj; prstan se ji ne podaja ji ni prav
- 2. star. odhajati, odpravljati se: mladina se podaja v mesto / smučarji naj se ne podajajo na nevarne terene naj ne hodijo
// podajati se na dolgo pot iti
// zgodaj se podajajo spat, k počitku gredo
// navadno v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podajati se v nevarnost, težave - 3. raba peša vdajati se: podajati se močnejšim / podajati se strastem
- 4. spreminjati položaj, obliko pod pritiskom, težo: deska se je pod koraki podajala; most se pod vozili podaja / kolena se mu pri hoji podajajo / redko sneg se podaja udira
● žarg. poslušal je fante in dekleta, kako se podajajo šalijo, prerekajo; knjiž. podajati se s potepuhi družiti se; ekspr. podajati se na lahkomiselna pota začenjati ravnati lahkomiselno
- podájan -a -o: doživeto podajana vloga; jasno podajana snov
- 1. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže; realizem: za povojno književnost je značilna romantično patetična realistika
- 2. realističnost, realizem: to realistiko je slikar dosegel z najpreprostejšimi sredstvi / osrednji spor v drami je podan s prepričljivo realistiko
- 1. priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti: pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem; politični, življenjski realizem / njegov realizem ga varuje pred razočaranji; zanjo je značilen realizem
// realističnost: realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel - 2. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže: v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem
- 3. evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je, se kaže: pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno; realizem v glasbi, slikarstvu; predstavniki, teoretiki realizma; realizem in naturalizem
// obdobje te umetnostne smeri: realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880
♦ filoz. realizem srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti; naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov; novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; poetični realizem; romantični realizem; socialni realizem; ped. pedagoški realizem pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno, jasno prikazovanje obravnavanih stvari; um. novi realizem zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega življenja; socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti
- 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal
// pog. rad riše otroke slika, upodablja
// risati po fotografiji, po naravi
♦ um. risati s kredo
// s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte
// risati s prosto roko - 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo
- 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila
- rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku
// pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
// biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh
- rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica
- rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
● risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica
- 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati
// slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu - 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico
// delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico - 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo
- 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče
● ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici
♦ um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki
- slíkan -a -o: zanimivo slikana slika; slikana je na vrtu; mnoge osebe v romanu so slikane neprepričljivo
♦ um. slikana šipa šipa, okrašena z emajlnimi lazurnimi barvami; slikano okno v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi
- 1. oblikovati, upodabljati kaj z značilnimi in poenostavljenimi črtami, lastnostmi: otroci pri risanju nehote stilizirajo; stilizirati ptiče, rastline
// delati, da ima kaj le glavne značilnosti: stilizirati kostume; stilizirati prizorišče dogajanja / stilizirati realnost - 2. stilno oblikovati, preoblikovati besedilo: članek je treba še stilizirati; premišljeno stilizira svoje stavke
- stilizíran -a -o: stilizirani plesni gibi; okras iz geometrijskih in stiliziranih rastlinskih motivov; zakon ni dobro stiliziran; stilizirana igra
- 1. predstavljati, izražati kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi: upodabljati bogove; upodabljati pravico kot žensko s tehtnico / upodabljati z barvami, s črtami / reliefi upodabljajo živali na reliefih so upodobljene
♦ geom. upodabljati geometrijske tvorbe predstavljati jih z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije - 2. predstavljati, izražati kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh: pisatelj upodablja življenje; upodabljati v knjigi preproste ljudi / upodabljati boj s kretnjami, z mimiko; filmsko, igralsko upodabljati / knjiž. glavnega junaka je na premieri upodabljal gost igral
- upodabljajóč -a -e: kipi, upodabljajoči grške junake; upodabljajoči umetnik umetnik, ki ustvarja umetniška dela z likovnimi sredstvi; upodabljajoča umetnost slikarstvo, kiparstvo, grafika
- upodábljan -a -o: realistično upodabljani kmetje
- 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
- 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
- 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana
// imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost
- 1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionaren pesnik, znanstvenik
// ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti - 2. knjiž. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden: dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč
- vizionárno prisl.: vizionarno napovedati kaj