Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Celotno geslo Etimološki
natȗra -e ž
SSKJ²
naturalístičen -čna -o prid.(í)
nanašajoč se na naturaliste ali naturalizem: naturalistični pisatelji / naturalistični roman; naturalistična drama; naturalistična slika / naturalistično prikazovanje
    naturalístično prisl.:
    življenje svojega kraja je opisoval naturalistično
SSKJ²
naturalízem -zma m (ī)
evropska umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si prizadeva podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved: predstavniki naturalizma / francoski, slovenski naturalizem
 
filoz. naturalizem filozofska smer, ki ima naravo za edino pravo bit in za osnovo vsega dogajanja; ped. pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi
Celotno geslo Etimološki
naturalīzem – glej natȗra
Pravopis
naturalízem -zma m, pojm. (í) ~ v slikarstvu
Pleteršnik
naturalīzəm, -zma, m. nešolsko pečanje z umetnostjo ali znanstvom, v modroslovju: tajenje nadnaturnega razodetja, v umetnosti: natančno posnemanje nature, der Naturalismus.
SSKJ²
néoromántika -e ž (ẹ̑-á)
lit. umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja nekatere romantične prvine: nemški naturalizem je prehajal v neoromantiko; lirika neoromantike / neoromantika je gojila glasbeno dramo
Celotno geslo Sinonimni
néoromántika -e ž
lit. umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki obnavlja nekatere romantične prvinepojmovnik
SINONIMI:
lit. nova romantika, lit. novoromantika
SSKJ²
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ)
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ 
filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
    objektívno prisl.:
    govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv
SSKJ²
pedagóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na pedagoge ali pedagogiko: pedagoški poklic; pedagoški tečaj; ima dolgoletno pedagoško prakso; pedagoško delo / pedagoški delavci / pedagoška analiza izobraževalnega dela; pedagoška razprava; pedagoška revija / pedagoška akademija, gimnazija; pedagoško-znanstvena enota na fakulteti / tako ravnanje ni pedagoško
 
ped. pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju; pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol; pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove; pedagoška smer študija smer študija, ki usposablja za pedagoško delo; prosvetno-pedagoška služba nekdaj strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu
    pedagóško prisl.:
    biti pedagoško izobražen; pedagoško koristne igrače
SSKJ²
prehájati -am nedov. (ȃ)
1. hoditi čez kaj: drug za drugim so prehajali cesto; vojska je cel dan prehajala reko / čez našo deželo so večkrat prehajale vojne vihre / toplota prehaja s toplejšega telesa na hladnejše
 
jezikosl. glagolsko dejanje prehaja na predmet
// zastar. iti mimo česa: večkrat je prehajal njihovo hišo, pa se nikoli ni oglasil pri njih
2. s predlogom spreminjati, menjavati:
a) okolje: začeli so prehajati v sosednji oddelek; gostje so počasi prehajali v senco / velika večina vojakov je prehajala h gverilcem / prehajati od znanosti k politiki
b) način dela, delovanja: gimnazije so prehajale z razrednega na predmetni pouk; od lahkih vaj postopoma prehajamo na težje / od pisanja pesmi je prehajal k pisanju črtic in novel / pri poučevanju je treba prehajati od znanega k neznanemu / prehajamo na drugo točko dnevnega reda začenjamo obravnavati probleme, predstavljene v drugi točki dnevnega reda
c) način obstajanja: pri delu mišic prehaja sladkor v mlečno kislino; voda že pri navadni temperaturi prehaja v plinasto stanje / tu stena prehaja v položno pobočje / barve jesenskega gozda so prehajale iz žareče rumenih v motno rjave / pomlad je prehajala v poletje
č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: posestvo prehaja od očeta na sina; mesto je prehajalo iz rok sovražnikov v roke domačih / hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo / dolžnosti, pravice prehajajo na dediče
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začeli so prehajati v napad, v obrambo / pogovor je prehajal v prepir; zabava je prehajala v bučno razgrajanje
3. publ. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero; presegati: publikacija ponekod prehaja značaj dokumentacije; njegova dramska praksa je daleč prehajala teoretična pojmovanja
4. knjiž. minevati, končevati se: leta mi zelo hitro prehajajo; noč je prehajala za nočjo, njega pa ni bilo domov
5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo, jo je prehajala groza; zaradi smradu me je prehajala slabost / po vsem telesu jo je prehajala hladna drhtavica
● 
ekspr. to mu že prehaja v navado tega se navaja; ekspr. ponižnost in vdanost ji že prehajata v meso in kri popolnoma se ju bo navadila; knjiž. ti dogodki prehajajo v zgodovino postali bodo znani zaradi svoje pomembnosti; knjiž. ko je vzel zdravilo, mu je začelo prehajati se mu je začelo stanje boljšati
    prehájati se zastar.
    sprehajati se: molče sta se prehajala po gozdu
    prehajáje :
    novica je prišla do nas, prehajaje iz ust do ust
    prehajajóč -a -e:
    jekleno modra, v zelenkasto prehajajoča barva; prehajajoča divjad; odmev prehajajočih neviht; v naturalizem prehajajoča zgodba
Celotno geslo Sinonimni
popôlni -a -o prid.
1.
ki zajema kaj v celoti
SINONIMI:
ekspr. kapitalni, publ. polni, ekspr. stoodstotni, pog. stoprocentni, knj.izroč. totalni
2.
ekspr. ki se pojavlja v največji meri, v najbolj značilni obliki
SINONIMI:
ekspr. čisti2, sleng. definitivni, ekspr. goli, ekspr. kapitalni, pog. kompletni, ekspr. odločni, ekspr. resnični, ekspr. strogi, ekspr. tipični, zastar. zgoljni
SSKJ²
razbohôtiti se -im se in razbohotíti se -ím se dov., razbohôtil se in razbohótil se (ó ō; ī í)
knjiž. bujno se razrasti: na poseki se je razbohotilo malinovo grmičevje; po njivah se razbohoti plevel; pren. administrativni aparat se je preveč razbohotil; v njem se je razbohotila želja po oblasti
● 
knjiž. v tistem času se je naturalizem razbohotil v vodilno umetnostno smer je postal vodilna umetnostna smer
    razbohôten -a -o in razbohotèn -êna -o:
    razbohoten osat; razbohoteno sovraštvo
SSKJ²
razmejíti -ím dov., razmêjil (ī í)
določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti
SSKJ²
reákcija -e ž (á)
1. glagolnik od reagirati: njegovo vedenje je reakcija na zlobna namigovanja; niso pričakovali tako ostrih reakcij; tvoja reakcija ni primerna; počakati na reakcijo javnosti / obrambna reakcija telesa; reakcija zenice na svetlobo; reakcija na zdravilo / reakcija lakmusa; reakcija med vodikom in kisikom
2. kar nastane kot posledica določenega dejstva in ima temu dejstvu nasprotne lastnosti, značilnosti: po razburjenju je nastopila reakcija: postala je tiha in boječa; nova umetniška smer je bila reakcija na naturalizem
3. nasprotovanje napredku, revolucionarnim spremembam in prizadevanje za ohranitev starega; nazadnjaštvo, mračnjaštvo: zagovarjanje takih nazorov, stališč je reakcija
// publ. reakcionarji: preganjati reakcijo; buržoazna, mednarodna, vaška reakcija / družbena, politična reakcija
4. kem. pojav, pri katerem se snov spremeni zaradi medsebojnega učinkovanja snovi ali pod vplivom toplote, svetlobe: reakcija hitro poteka; pri tej reakciji se sprošča toplota / bazična, kisla reakcija / kemična reakcija
5. fiz., navadno v zvezi z jedrski pojav, pri katerem se atomsko jedro spremeni zaradi trka z drugim jedrom ali osnovnim delcem: nadzorovati, sprožiti jedrsko reakcijo; verižna reakcija v atomu; pren., publ. ta dogodek bo povzročil verižno reakcijo
♦ 
agr. bazična, kisla reakcija tal bazičnost, kislost tal; fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile; med. alergična reakcija zaradi preobčutljivosti organizma za določeno snov; imunska reakcija s protitelesi na telesu tujo snov; reakcija na vbrizgano snov je bila pozitivna
SSKJ²
realízem -zma m (ī)
1. priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti: pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem; politični, življenjski realizem / njegov realizem ga varuje pred razočaranji; zanjo je značilen realizem
// realističnost: realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel
2. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže: v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem
3. evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je, se kaže: pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno; realizem v glasbi, slikarstvu; predstavniki, teoretiki realizma; realizem in naturalizem
// obdobje te umetnostne smeri: realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880
♦ 
filoz. realizem srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti; naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov; novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; poetični realizem; romantični realizem; socialni realizem; ped. pedagoški realizem pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno, jasno prikazovanje obravnavanih stvari; um. novi realizem zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega življenja; socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti
Pravopis
razmejíti -ím dov. razmêjil -íla, nam. razmejít/razmejìt, razmejèn -êna; drugo gl. mejiti (í/ȋ í) kaj ~ zemljišča; ~ realizem in naturalizem; neobč. razmejiti koga/kaj od koga/česa ~ dobro od slabega ločiti
Število zadetkov: 17