obtóžnica -e ž (ọ̑)
pravn. pisna zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
navájati1 -am nedov. (ā)
1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer
// dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov
2. knjiž. nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo
1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer
// dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov
2. knjiž. nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo
- navajajóč -a -e:
navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril
SSKJ²
trdíti1 in tŕditi -im nedov. (ī ŕ)
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če on to trdi, bo že res; trdi, da je dolg že vrnil; pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi; tega ni mogoče z gotovostjo trditi / ekspr. obtožnica trdi, da je kriv / ljudje trdijo o njem čudne reči govorijo, pripovedujejo; strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju pesnikovega ustvarjanja mislijo, menijo; ekspr. predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra rečem
● ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ekspr. nočem trditi, da ste vi vsega krivi izraža omilitev povedanega; ekspr. še vedno trdi svojo vztraja pri tem, kar je rekel; zastar. trditi kako vero priznavati, izpovedovati
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če on to trdi, bo že res; trdi, da je dolg že vrnil; pogumno, utemeljeno, vztrajno kaj trditi; tega ni mogoče z gotovostjo trditi / ekspr. obtožnica trdi, da je kriv / ljudje trdijo o njem čudne reči govorijo, pripovedujejo; strokovnjaki trdijo, da je pesem nastala v začetnem obdobju pesnikovega ustvarjanja mislijo, menijo; ekspr. predstava je dobra, lahko trdim, zelo dobra rečem
● ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ekspr. nočem trditi, da ste vi vsega krivi izraža omilitev povedanega; ekspr. še vedno trdi svojo vztraja pri tem, kar je rekel; zastar. trditi kako vero priznavati, izpovedovati
- trdé zastar.:
ugovarjal mu je, trde, da še ni prepozno
- trdèč -éča -e:
branil ga je pred drugimi, trdeč, da je pošten človek
SSKJ²
bremeníti -ím nedov. (ī í)
1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna
2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču
1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati: plačevanje anuitet bremeni podjetja; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
♦ ekon. izdatki za vojsko bremenijo državni proračun se plačujejo iz državnega proračuna
2. publ. obtoževati, dolžiti: obtožnica ga bremeni, da je vlomil; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
3. zastar. ležati kot breme: dolg bremeni na zemljišču
SSKJ²
obdolžênec -nca [obdou̯ženəc] m (é)
kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo; zaslišati obdolženca; obdolženec in priče
kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo; zaslišati obdolženca; obdolženec in priče
SSKJ²
obdolžênka -e [obdou̯ženka] ž (é)
ženska, ki je obdolžena: zvijača obdolženke ni uspela
// pravn. ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zaslišanje obdolženke
ženska, ki je obdolžena: zvijača obdolženke ni uspela
// pravn. ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zaslišanje obdolženke
SSKJ²
obtóženec -nca m (ọ́)
kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
// pravn. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
// pravn. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
SSKJ²
obtóženka -e ž (ọ́)
ženska, ki je obtožena: obtoženka krivde ni hotela priznati
// pravn. ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
ženska, ki je obtožena: obtoženka krivde ni hotela priznati
// pravn. ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
Število zadetkov: 8
Dostopnost