- 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo: držati se principov; odstopati od svojih principov; ravnati po moralnih principih; ima trdne principe / vzgojni principi; princip postopnosti, razumljivosti / knjiž., ekspr. vztrajati do konca, je njegov življenjski princip življenjsko vodilo, geslo
// princip avtoritete; princip enakosti / biti iz principa proti predlogu
// kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: zgodovinski metodološki princip; ta način slikanja si je postavil za svoj umetniški princip - 2. zakonitost, pravilo v znanosti: princip ohranitve energije; princip akcije in reakcije; princip dialektičnega mišljenja; princip relativnosti
♦ filoz. princip protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; princip vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok - 3. način delovanja, funkcioniranja česa: princip delovanja tega stroja je bil znan že pred mnogimi leti; uporabiti princip centralnega gretja / naprava deluje na, po principu rakete
- 4. v prislovni rabi, v zvezi v principu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti; v načelu: s predlogom so v principu vsi soglašali; to je bilo v principu sprejeto že prej
● ekspr. iz principa ne grem s teboj brez utemeljenega vzroka; ekspr. on je mož principov ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
Zadetki iskanja
SSKJ
princíp -a m (ȋ)
SSKJ
podóba -e ž (ọ̑)
- 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
- a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
- b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
- 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
- 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
// zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila - 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
- 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem - 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
SSKJ
duhóven -vna -o prid. (ọ̄)
- 1. nanašajoč se na duh duhá:
- a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
- b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik - c) duhovna bitja
- 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja - 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik
- duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno
SSKJ
individuácija -e ž (á) knjiž., redko individualizacija: individuacija in totalitarna struktura
♦ filoz. princip individuacije princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar
♦ filoz. princip individuacije princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar
SSKJ
jávnost -i ž (á)
- 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani
// s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost - 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih
- 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa
● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost
♦ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna
SSKJ
stróg -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄)
- 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela - 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
- 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
- 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
- 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
- strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
SSKJ
àtonálnost -i ž (ȁ-ȃ)
- 1. muz. komponiranje, ki zanika tonalnost: zagovarjati princip atonalnosti in atematičnosti; dosežki atonalnosti
// lastnost, značilnost atonalnega: atonalnost moderne glasbe - 2. knjiž. neubranost, razbitost: v pesmi se kaže atonalnost oblike in verza
SSKJ
didáktičen -čna -o prid. (á)
- 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev
- 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja
SSKJ
ekonomíja -e ž (ȋ)
- 1. veda o gospodarstvu: predava, študira ekonomijo; inženir ekonomije
// pog. ekonomska fakulteta: končal je ekonomijo
// redko proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: baza ekonomije; povezanost med nacionalnimi ekonomijami držav - 2. ekonomičnost, gospodarnost: tu je bil združen princip prostorske ekonomije z okusom; skrajna ekonomija sil / zanj je značilna sistematičnost in ekonomija izraza zgoščenost, jedrnatost
- 3. veliko kmetijsko družbeno posestvo: hodi delat na ekonomijo; načrtna ureditev ekonomije
// prva leta po 1945 posestvo nekmetijske organizacije: tovarna ima svojo ekonomijo; šolska ekonomija
♦ filoz. ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi
SSKJ
funkcionálen -lna -o prid., funkcionálnejši (ȃ)
- 1. ki ima poudarek na namenskosti, uporabnosti: funkcionalni princip v arhitekturi; funkcionalna preprostost pohištva; do kraja funkcionalen stil / funkcionalna arhitektura
// ki ustreza svojemu namenu, uporabi: funkcionalni in lepi izdelki; moderna kuhinja je funkcionalna / trobenta je vseskozi funkcionalna - 2. nanašajoč se na funkcijo: funkcionalna enota v organizmu / funkcionalna razlika med dramskim tekstom in filmskim scenarijem / funkcionalna razbremenitev centrale delovna; funkcionalna zmogljivost organov / funkcionalna pristojnost sodišč funkcijska
♦ fin. funkcionalni izdatki izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena; kem. funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami; ped. funkcionalno znanje znanje, ki ga kdo tako osvoji, da ga lahko uporablja v praksi
- funkcionálno prisl.: funkcionalno opremiti stanovanje; funkcionalno organizirana družba
SSKJ
avtoritáren -rna -o prid. (ȃ) osnovan na popolnem podrejanju oblasti, samovoljen: avtoritarni režim / avtoritarna država / avtoritaren princip
SSKJ
dionízijski -a -o prid. (í) knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizijski tip človeka; dionizijsko razpoloženje / dionizijski ustvarjalni princip
SSKJ
natéga -e ž (ẹ̑) teh. priprava v obliki cevi za izvlečenje, pretakanje tekočine: odstraniti vodo z natego; steklena natega / izvleči polno natego vina / princip natege
SSKJ
podrédje -a s (ẹ̑) lingv. zveza glavnega in enega ali več odvisnih stavkov: priredje in podredje
● knjiž., redko princip avtoritete in podredja podrejenega položaja, podrejenosti
● knjiž., redko princip avtoritete in podredja podrejenega položaja, podrejenosti
SSKJ
politéhničen -čna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko tehniški, tehničen: politehnični inštitut
♦ ped. politehnični princip povezovanje teoretičnega znanja s spoznavanjem osnov tehnike
♦ ped. politehnični princip povezovanje teoretičnega znanja s spoznavanjem osnov tehnike
SSKJ
primárnost -i ž (ȃ) lastnost primarnega: primarnost kulture / primarnost pojava / princip primarnosti materije in sekundarnosti zavesti
SSKJ
apolíničen -čna -o prid. (í) knjiž. skladen, umerjen: apolinični tip človeka; princip apolinične lepote / dionizična in apolinična glasba, umetnost
SSKJ
SSKJ
dualístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na dualizem: dualistični princip v skladbi / dualistični nazor / dualistična ureditev države; dualistična ustava
SSKJ
hevrístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hevristiko: hevristični princip / hipoteza ima hevrističen pomen
♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj
♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost