Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
subjékt -a m (ẹ̑)
1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi
 
slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo
2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike
3. jezikosl. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek
♦ 
filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu; pravn. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti
SSKJ²
práven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na pravo: pravni predpisi; spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ 
pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom
    právno prisl.:
    pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; 
prim. pravnopolitičen
SSKJ²
jàz1 jáza m (ȁ ȃknjiž.
1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● 
knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ 
filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
SSKJ²
gramátičen -čna -o prid. (á)
slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
 
jezikosl. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število; pravn. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih
SSKJ²
jurídičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na pravo; praven: juridično varstvo novih izumov / juridični termin / juridična fakulteta
 
pravn. juridična oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba
SSKJ²
oséba -e ž (ẹ̑)
1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
2. s prilastkom človeški posameznik
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. zastar. postava1njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● 
star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ 
filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jezikosl. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; pravn. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; rel. druga, prva, tretja božja oseba
SSKJ²
vzpostáviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji
// knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt
 
pravn. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja
2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča
3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik
4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu
    vzpostávljen -a -o:
    znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje
SSKJ²
heteronómen -mna -o prid. (ọ̑)
knjiž. odvisen, nesamostojen, podrejen: heteronomen subjekt; heteronomna volja / heteronomna etika
SSKJ²
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í)
pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti delnice, terjatve; odsvojiti premoženje; vozilo se odsvoji
♦ 
filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
SSKJ²
predikát -a m (ȃ)
1. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
 
publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti
2. vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu: vzorec predikata; grozdje za visoke, vrhunske predikate; ob suhem in toplem jesenskem vremenu so bile razmere za pridelavo predikatov ugodne; ledena vina, penine in predikati / predikat za poobedek; kozarec, steklenica za predikate / vino s predikatom
3. jezikosl. povedek: predikat in subjekt
 
filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika
SSKJ²
antropocéntričen tudi antropocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é)
filoz. ki ima človeka za edini subjekt vsega, kar je: antropocentrični nazor; antropocentrična smer v znanosti; antropocentrično gledanje
SSKJ²
antropocentrízem -zma m (ī)
filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je:
SSKJ²
égo -a tudi -- m (ẹ̑)
knjiž. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz1osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego; imeti težave z egom
SSKJ²
subjékten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na subjekt: subjektne značilnosti
♦ 
jezikosl. subjektni stavek odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka; osebkov odvisnik
SSKJ²
tavtologíja -e ž (ȋ)
1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije
SSKJ²
vlóžnica1 tudi vložníca -e ž (ọ̑; í)
1. lit. lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe: pisati vložnice / pesem vložnica
2. knjiž. pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet: vložnica v opernem besedilu
Število zadetkov: 16