Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
antropocéntričen tudi antropocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) filoz. ki ima človeka za edini subjekt vsega, kar je: antropocentrični nazor; antropocentrična smer v znanosti; antropocentrično gledanje
SSKJ
antropocentrízem -zma (ī) filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
SSKJ
égo m neskl. (ẹ̑) knjiž. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz: osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego
SSKJ
gramátičen -čna -o prid. (á) slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
 
jur. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; lingv. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število
SSKJ
heteronómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. odvisen, nesamostojen, podrejen: heteronomen subjekt; heteronomna volja / heteronomna etika
SSKJ
jàz jáza (ȁ ȃknjiž.  
  1. 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
    // s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
  2. 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
    ● 
    knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
    ♦ 
    filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
SSKJ
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje; odsvojiti terjatev; vozilo se odsvoji
♦ 
filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
SSKJ
práven -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi; spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ 
jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom
    právno prisl.: pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; prim. pravnopolitičen
SSKJ
predikát -a (ȃ) 
  1. 1. lingv. povedek: predikat in subjekt
     
    filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika
  2. 2. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
     
    publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti
SSKJ
subjékt -a (ẹ̑) 
  1. 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi
     
    slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo
  2. 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike
  3. 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek
    ♦ 
    filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu
SSKJ
subjékten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na subjekt: subjektne značilnosti
♦ 
lingv. subjektni stavek odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka; osebkov odvisnik
SSKJ
tavtologíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
  2. 2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije
SSKJ
vlóžnica tudi vložníca -e ž (ọ̑; í) 
  1. 1. lit. lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe: pisati vložnice / pesem vložnica
  2. 2. knjiž. pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet: vložnica v opernem besedilu
SSKJ
vzpostáviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji
    // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt
     
    jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja
  2. 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča
  3. 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik
  4. 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu
    vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje
Število zadetkov: 14