Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zanima me, če obstaja pravilo, kdaj se lahko uporabi zaimek le-ta, kdaj pa je tisti le odveč in je dovolj zgolj ta. Mogoče tudi, kdaj je nujno uporabiti zvezo le-ta? Npr.: Včeraj smo pili sok, le-ta/ta mi je bil všeč.
Bi lahko v tem primeru zamenjali tudi s slednji? In še en primer:
Pravljice berem redno otrokom, le-teh/teh se nikoli ne naveličajo.
Hvala za odgovor.
Zanima me, ali prvo besedo v besedni zvezi Ta veseli dan kulture pišemo z veliko začetnico.
Zanima me, kaj je pravilneje:
Razlika je v tem, da ... ali Razlika je ta, da ...
Ali je pravilno oboje?
Dva slovnično zelo podobna samostalnika (m. spol, 1. m. sklanjatev, v imenovaniku se končata na dva samoglasnika), ampak sklanjata pa se različno. To sta samostalnika radio in etui.
Zakaj se npr. v rodilniku sklanjata drugače? radia etuija
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
Sem upokojenka, a se vsakic, ko izrecem to besedo, slabo pocutim. Izhaja namrec iz istega korena kot ‘pokoj’ in ‘pokojnik’, pa me zares zanima, zakaj. Kaksna je povezava med pokojem, ki naj bi bil cas po zakljucenem aktivnem obdobju zivljenja (sluzbovanju) in pokojnikom?! In ‘pokojnina’?! Ali ne zveni to kot nekaksen denarni nadomestek za pokojnika?! Kako to, da je bil izbran tako ponesrecen termin? Drugi jeziki imajo mnogo primernejse izraze (retired, kar pomeni, da si se na nek nacin umaknil, ali rentner, to je prejemnik rente), zakaj se nismo zgledovali? Upokojenec je zaljiv izraz, ki kar nekako namiguje, da bos kmalu pokojnik, in ni niti najmanj spostljiv do nas starejsih, ki smo se kako zivi in aktivni, vsaj vecina. Zato predlagam v razmislek, ali ne bi bilo vredno poiskati primernejsega termina?
Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...
Pri pripravi pravnih aktov smo naleteli na spodnji dve dilemi glede uporabe glagola, kadar se ta nanaša na več oseb ali na več oseb različnega spola.
1. primer: Kaj je pravilno: »Član ali njegov družinski član lahko zaprosi za pomoč.« ali »Član ali njegov družinski član lahko zaprosita za pomoč.«
Želimo zapisati, da lahko za pomoč zaprosi ali član ali njegov družinski član. Pri tem ne želimo, da bi iz besedila izhajalo, da lahko za pomoč zaprosita samo oba hkrati (član in družinski član), kar morda nakazuje druga (množinska) oblika.
2. primer: Kaj je pravilno: »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršil ta pravilnik.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršila ta dogovor.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da so predsednik, tajnik ali strokovna služba kršili ta dogovor.«
Želimo zapisati, da lahko član vloži pritožbo, če meni, da je prišlo do kršitve s strani predsednika, tajnika ali strokovne službe, pri čemer lahko pritožbo vloži že, če pravilnik krši vsak od teh in ne zgolj v primeru, da se kršitev nanaša na vse tri, kar morda nakazuje tretja (množinska) oblika.
Zanima me kaj več o medmetih evo, eto in eko. Po pomenu in obliki so si izredno podobni, njihov izvor pa naj bi se razlikoval, kolikor vem. Eto in eko vnosa v etimološkem slovarju žal nimata, evo pa naj bi prišel iz slovanske predloge. Zaradi primerjave z italijanščino si mislim, da je eko morda prišel od tod. Imam prav? Kako so se razvili vsi trije medmeti in ali so med seboj etimološko povezani?
Želela bi zastaviti vprašanje glede postavljanja vejice v zvezi podpogojem da.
Ali se ta zveza (lahko) uporablja kot večbesedni veznik in bi bila torej upravičena vejica ali pred pod pogojem ali pred da (ne pa na obeh mestih)?
Če je tako, ali je v naslednjem konkretnem primeru katera od postavitev ustreznejša:
Ali pri tej zvezi sploh ne gre za večbesedni veznik (pri katerih so prvi deli ponavadi prislovi ali členki, v tem primeru pa seveda ni tako) – in če je tako, ali bi morali uporabiti dve vejici:
Ali sploh zastavljam napačno vprašanje – naletela sem namreč tudi že na mnenje (v nobenem viru pa nisem našla potrditve), da se je zvezi pod pogojem da bolje izogniti in namesto tega uporabiti preprosto če. Ali je zveza vseeno sprejemljiva oz. neproblematična, če želimo poudariti ta pogoj?
Beseda grunge, ki označuje glasbeno zvrst, se ne nahaja v nobenem izmed Franovih slovarjev, zato vprašanje naslavljam na vas. Zanima me izvor omenjene besede in kakšna je njena pravilna izgovorjava?
V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?
Že nekajkrat sem opazila, da lektorji ne zagovarjajo več dosledno določne oblike pridevnika za svojilnimi zaimki. Primer:
Kakšno pravilo je v veljavi?
Zanima me, zakaj je glede na Pravopis pravilno samo »Ta neumnost bi nas lahko stala življenje«, ne pa tudi »Ta neumnost bi nas lahko stala življenja«. Kot nepravilne so označene tudi naslednje zveze:
Njegovo hazardiranje jih je stalo hiše.
Zamujanje na delo ga je stalo službe.
Ta napaka jih je stala zmage.
Občutek imam, da v okolici, v kateri živim, prevladuje uporaba rodilnika v teh zvezah. Tožilnik pa večini zveni nenaravno in prisiljeno. Prosim, če mi lahko pojasnite razloge, zakaj naj bi bil pravilen samo tožilnik. Najlepša hvala!
Nisem povsem prepričana, kakšen je pravilen zapis. Je torej takole pravilno? Predvsem me zanima, ali se zapisuje iz večinskih šol ali z večinskih šol. Primer je takšen: Število otrok, ki so se iz večinskih OŠ prešolali na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.
Pa še tole. Potek: Sedimo v krogu na stolih. Eden od učencev stoji na sredini. Ta oseba reče: »Nikoli še nisem« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«). Vsi, ki so to že počeli/videli/slišali …, morajo vstati in zamenjati stole.
Je tako okej ali so potrebne ... za Nikoli še nisem v narekovajih?
Kako je prav oz. kje je pravilna "lega" pike pri zapisu v narekovajih, npr.:
Je torej čisto na koncu povedi ali je pred narekovajem?
Zanima me pomen fraze oz. frazema reci piši. V otroštvu sem ga slišala med pogovorom odraslih in mi v zadnjem času velikokrat pride na misel, pa se ne spomnim v kakšnem konteksu oz. kakšen je pomen za tem frazemom. Primer stavka bi lahko bil:
(Nisem pa 100% prepričana, da sem uporabila pravi kontekst.)
Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«
V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«. Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...
Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen. Primeri: a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem? Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka. Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem. Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?
d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene. Sem prav postavila vejico?
Zanima me, v katero besedno vrsto spada beseda to (npr. v stavku Z nedoločnim zaimkom izražamo to, česar ne poznamo.) in tudi v katero podvrsto spada.
Zanima me od kod izvira izraz pasti sekira v med. Deluje namreč precej nelogično, zato me zanima ozadje oz. globlji pomen za tem izrazom.
Dostopnost
Dostopnost