institut2
zavod:ustanova ipd. gl. inštitut ipd.
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
inštitút tudi institút -a m (ȗ) navadno s prilastkom
1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za novejšo zgodovino / Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU
// prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu
2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino
// zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni
3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta
1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za novejšo zgodovino / Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU
// prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu
2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino
// zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni
3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta
SSKJ²
inštitútka tudi institútka -e ž (ȗ)
zastar. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: mlade inštitutke; zardel je kot kaka inštitutka
zastar. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: mlade inštitutke; zardel je kot kaka inštitutka
SSKJ²
inštitútski tudi institútski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na inštitut: inštitutski prostori; inštitutska knjižnica / inštitutsko delo / inštitutska disciplina, oskrba domska
nanašajoč se na inštitut: inštitutski prostori; inštitutska knjižnica / inštitutsko delo / inštitutska disciplina, oskrba domska
SSKJ²
kolégij -a m (ẹ́)
1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij
// nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija
2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora
3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij
♦ ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli
1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij
// nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija
2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora
3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij
♦ ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli
SSKJ²
konzervíranje tudi konservíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij
glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij
SSKJ²
móč1 -í ž (ọ̑)
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč stranke je v pravem vodstvu; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; moč volje trdnost
8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno
10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč stranke je v pravem vodstvu; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; moč volje trdnost
8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno
10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
SSKJ²
napráva -e ž (ȃ)
1. predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje, opravlja delo: naprava dobro deluje; namestiti, pregledati, urediti naprave; opremiti objekt s potrebnimi napravami; ravnati z napravo po navodilih; avtomatizirana, komplicirana naprava; električna naprava; deli naprave; izkoriščenost naprave je zadovoljiva / čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna naprava; klimatska naprava ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; športne naprave; naprava za črpanje, ogrevanje; letališče ima naprave za nočno letenje
2. izdelava, zgraditev: oskrbeti napravo spominske plošče; odločili so se za napravo vodovoda
3. zastar. ustanova, institucija: dobrodelne, kulturne naprave
4. zastar. oprava, obleka: po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
5. zastar. (gospodarsko) poslopje, stavba: naprave pri tej kmetiji so že slabe
1. predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje, opravlja delo: naprava dobro deluje; namestiti, pregledati, urediti naprave; opremiti objekt s potrebnimi napravami; ravnati z napravo po navodilih; avtomatizirana, komplicirana naprava; električna naprava; deli naprave; izkoriščenost naprave je zadovoljiva / čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna naprava; klimatska naprava ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; športne naprave; naprava za črpanje, ogrevanje; letališče ima naprave za nočno letenje
2. izdelava, zgraditev: oskrbeti napravo spominske plošče; odločili so se za napravo vodovoda
3. zastar. ustanova, institucija: dobrodelne, kulturne naprave
4. zastar. oprava, obleka: po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
5. zastar. (gospodarsko) poslopje, stavba: naprave pri tej kmetiji so že slabe
SSKJ²
natúrščik -a m (ȗ)
nepoklicni, nešolani igralec, režiser: film je režiral naturščik, ki se obrti ni učil na pristojnih institucijah; delati z naturščiki
nepoklicni, nešolani igralec, režiser: film je režiral naturščik, ki se obrti ni učil na pristojnih institucijah; delati z naturščiki
SSKJ²
nèinstitucionálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vezan na institucijo: sredstva za neinstitucionalno kulturo; neinstitucionalna umetniška ustvarjalnost; neinstitucionalno gledališče
ki ni vezan na institucijo: sredstva za neinstitucionalno kulturo; neinstitucionalna umetniška ustvarjalnost; neinstitucionalno gledališče
SSKJ²
nèvláden -dna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vladen: nevladni sektor; nevladna institucija, organizacija, ustanova; nevladna stranka
ki ni vladen: nevladni sektor; nevladna institucija, organizacija, ustanova; nevladna stranka
SSKJ²
odtujeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje
2. pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odtujevati premičnine in nepremičnine; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje
2. pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odtujevati premičnine in nepremičnine; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
- odtujeváti se knjiž.
izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati
- odtujujóč -a -e:
odtujujoči posredniki
SSKJ²
odtujíti -ím dov., odtújil (ī í)
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti
2. pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del delnic, premoženja; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti
2. pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del delnic, premoženja; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
- odtujíti se knjiž.
izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji
- odtujèn -êna -o in odtújen -a -o:
postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva
SSKJ²
páradržáven -vna -o prid. (ȃ-á)
nanašajoč se na paradržavo: vodja paradržavne milice; paradržavna tvorba / paradržavni skladi; paradržavne agencije, družbe, institucije; paradržavno podjetje
nanašajoč se na paradržavo: vodja paradržavne milice; paradržavna tvorba / paradržavni skladi; paradržavne agencije, družbe, institucije; paradržavno podjetje
SSKJ²
podrúžbiti -im dov. (ū ȗ) v socializmu
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v družbeno: podružbiti rudnike, tovarne / podružbiti gospodarstvo / podružbili so vsa proizvajalna sredstva
2. narediti, da se državne funkcije prenesejo na samoupravne organizacije in institucije: podružbiti politiko, znanost
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v družbeno: podružbiti rudnike, tovarne / podružbiti gospodarstvo / podružbili so vsa proizvajalna sredstva
2. narediti, da se državne funkcije prenesejo na samoupravne organizacije in institucije: podružbiti politiko, znanost
- podrúžbljen -a -o:
podružbljene banke, tovarne; podružbljena znanost
♦ soc. podružbljeno delo produkcija na podlagi delitve dela
SSKJ²
podrúžbljati -am nedov. (ū) v socializmu
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno: podružbljati zemljo / podružbljati proizvodnjo
2. delati, da se državne funkcije prenašajo na samoupravne organizacije in institucije: podružbljati politiko
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno: podružbljati zemljo / podružbljati proizvodnjo
2. delati, da se državne funkcije prenašajo na samoupravne organizacije in institucije: podružbljati politiko
SSKJ²
polítika -e ž (í)
1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike v socializmu prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / aktualna politika / notranja politika
// s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika vlade, stranke / državna, občinska politika
2. dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: spori v slovenski politiki; opozicijska politika
3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Slovenije
// način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / politika evropskih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile
4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, jezikovna, kulturna, kmetijska, raziskovalna, vojaška politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika
// določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike; družinska politika skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah
5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike v socializmu prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / aktualna politika / notranja politika
// s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika vlade, stranke / državna, občinska politika
2. dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: spori v slovenski politiki; opozicijska politika
3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Slovenije
// način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / politika evropskih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile
4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, jezikovna, kulturna, kmetijska, raziskovalna, vojaška politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika
// določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike; družinska politika skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah
5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
SSKJ²
pretóčen -čna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na pretok: povečati pretočne zmogljivosti jarka / pretočna cev; pretočna naprava / meriti pretočno količino vode / prometno bolj, manj pretočen odsek; slabo pretočna cesta; ministrstva naj ne bi bila ozka grla, temveč pretočne institucije
♦ elektr. pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; teh. pretočni bojler bojler, v katerem se voda greje, ko teče skozenj
2. ki se prenaša prek interneta ali drugih omrežij in se predvaja sprotno ali z majhno zakasnitvijo: pretočni video; pretočne datoteke; pretočna glasba; pretočno predvajanje zvoka / pretočne vsebine
1. nanašajoč se na pretok: povečati pretočne zmogljivosti jarka / pretočna cev; pretočna naprava / meriti pretočno količino vode / prometno bolj, manj pretočen odsek; slabo pretočna cesta; ministrstva naj ne bi bila ozka grla, temveč pretočne institucije
♦ elektr. pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; teh. pretočni bojler bojler, v katerem se voda greje, ko teče skozenj
2. ki se prenaša prek interneta ali drugih omrežij in se predvaja sprotno ali z majhno zakasnitvijo: pretočni video; pretočne datoteke; pretočna glasba; pretočno predvajanje zvoka / pretočne vsebine
SSKJ²
uràd -áda m (ȁ á)
1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
// navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta
2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ polit. urad za narodnosti nekdaj služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih območjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji
1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
// navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta
2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ polit. urad za narodnosti nekdaj služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih območjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 16
- Naslednja »
Število zadetkov: 307
Dostopnost