- obrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji
- obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival
Zadetki iskanja
SSKJ
obrejíti -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravo
SSKJ
oplodíti -ím dov., oplódil (ī í)
- 1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik oplodi kravo; nizko oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet
♦ biol. oploditi jajčece povzročiti, narediti, da se združi s semenčico - 2. ekspr. izboljšati vrednost, kakovost: njegovo delo je oplodilo našo literaturo; duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede je vplivala nanje
- oplojèn -êna -o: oplojene samice; ovce so umetno oplojene; oplojeno jajčece
SSKJ
oplojevánje -a s (ȃ) glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin
♦ ekon. oplojevanje vrednosti v kapitalistični ekonomiki ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji
♦ ekon. oplojevanje vrednosti v kapitalistični ekonomiki ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji
SSKJ
oplojeváti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati
- 2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati: njegove ideje so oplojevale številne literature; duhovno oplojevati
- oplojujóč -a -e: zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura
SSKJ
píncgavec -vca m (ȋ) vet.
- 1. bik, vol pincgavske pasme: hlev za pincgavce
- 2. noriški konj: voz sta vlekla dva pincgavca
SSKJ
plemeníti -ím nedov. (ī í) vet. oplojevati: bik bo spet plemenil
- plemeníti se pariti se: živali se morajo plemeniti v pravi starosti
SSKJ
plemenják -a m (á) vet. plemenska žival moškega spola: izbrati plemenjake; voditi psico k plemenjaku; vzrediti žrebca za plemenjaka; bik plemenjak
♦ čeb. izbrana čebelja družina, določena za razmnoževanje
♦ čeb. izbrana čebelja družina, določena za razmnoževanje
SSKJ
pleménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine
SSKJ
pobesnéti -ím dov., pobêsni in pobésni (ẹ́ í) postati besen: ko je to slišal, je pobesnel; skoraj pobesnel je od jeze / bik je pobesnel / ekspr. hudournik med deževjem pobesni
- pobesnèl in pobesnél -éla -o: ubiti pobesnelo žival; prisl.: pobesnelo kričati, razgrajati
SSKJ
pobôsti -bôdem dov., pobôdel in pobódel pobôdla, stil. pobòl pobôla (ó)
- 1. napasti z rogovi: bik ga je pobodel; kravi sta se pobodli
- 2. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: trnje ga je pobodlo
- 3. narediti vbode, vbodljaje: z vilicami je pobodel krompirje, da bi ugotovil, če so kuhani
● ekspr. jeza ga je pobodla postal je jezen; ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu
SSKJ
prihúliti se -im se dov. (ú ū) pritajiti se, sključiti se: prihulila se je k tlom in napeto poslušala / prihulil se je v gostem robidovju
// pritajeno, sključeno priti: lisica se je prihulila do kokošnjaka / pozno ponoči sva se prihulila na most
// pritajeno, sključeno priti: lisica se je prihulila do kokošnjaka / pozno ponoči sva se prihulila na most
- prihúliti knjiž., redko skloniti, upogniti: bik je prihulil glavo / zapihal je veter in prihulil suho travo
- prihúljen -a -o
- 1. deležnik od prihuliti se: prihuljena drža
- 2. ekspr. neodkrit, neiskren: prihuljen človek / prihuljen pogled; prisl.: prihuljeno hoditi, se smejati
SSKJ
rdečína -e ž (í)
- 1. lastnost rdečega, rdeča barva: blago je izgubilo rdečino; bik in puran ne preneseta rdečine; rdečina ustnic
- 2. rdečkasta lisa na koži: ob ugrizu, vbodu nastane rdečina; rdečine na licih so izginjale, se širile
- 3. redko kar je rdeče: na vzhodu se je pokazala rdečina
● redko rad pije rdečino rdeče vino
SSKJ
ríkniti -em dov. (í ȋ) oglasiti se z močnim, predirljivim glasom: razdražen bik je oglušujoče riknil
SSKJ
rjúti rjôvem in rjújem nedov., tudi rjovíte (ú ó, ú)
- 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine
// ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo - 2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš
- 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti
SSKJ
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑)
- 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
// bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco - 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
SSKJ
semenják -a m (á)
- 1. agr. rastlina, zlasti drevo, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: gojiti semenjake; oreh semenjak
- 2. vet. plemenska žival moškega spola, katere seme se uporablja za osemenjevanje: vzrediti semenjaka; bik, merjasec semenjak
♦ anat. parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod
SSKJ
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó)
- 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel
// slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal
// zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal - 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove
- 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja
- 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila
- sopé: sope šepetati
- sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
SSKJ
svét -a -o prid., svetéjši (ẹ̑ ẹ́)
- 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef
// sveta brata Ciril in Metod
// ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve - 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo / sveto pismo nove, stare zaveze
- 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč; sveti hrast; indijske svete krave
// ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko
// sveto število - 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega
- 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet; zakon jim je bil svet in nedotakljiv; izgubil je vse, kar mu je bilo sveto
- 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir; bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo; obšla ga je sveta groza; sveto spoštovanje
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena
// kot vzklik o sveta preproščina
● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica
- svéto stil. svetó prisl.: sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo
- svéti -a -o sam.: vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo
SSKJ
štrìk štríka m (ȉ í) nižje pog. vrv: napeti štrik; obesiti perilo na štrik
● nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost
● nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost
SSKJ
tretják -a m (á)
- 1. agr. žival moškega spola v tretjem letu starosti: kupiti tretjaka / bik tretjak
- 2. nekdaj avstrijski novec za tri krajcarje: plačati s tretjakom
// ruski novec za tretjino rublja: rubelj in tretjak
Število zadetkov: 50
Dostopnost