Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo
2. 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
3. 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost

izkazováti se tudi skazováti se publ.  
1. 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih
2. 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene
   ● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prestaviti omaro; prestaviti rože na drugo okno; prestaviti torbo iz ene roke v drugo; prestaviti k oknu, na polico / prestaviti mejnik / prestaviti nosilce naprave premontirati
   // prestaviti cesto v dolino; po dogovoru bodo mejo prestavili / prestaviti nogo / prestaviti dogajanje komedije v slovensko okolje; pren. prestaviti načelo v prakso; njegove besede so jo spet prestavile v resničnost
   ♦ čeb. dati sate iz plodišča v medišče, da se okrepi družina, prepreči rojenje
2. 2. uradno narediti, da ima kdo drugo delovno mesto, dela v drugem kraju: prestaviti učitelja; želel si je, da bi ga prestavili v mesto
3. 3. navadno z glagolskim samostalnikom določiti drug, poznejši čas za uresničitev česa: prestaviti odkritje spomenika; prestaviti kaj na naslednji teden / prestaviti čas obiska; prestaviti datum sestanka
4. 4. avt. s premaknitvijo prestavne ročice povzročiti spremembo hitrosti motornega vozila: prestavil je v drugo prestavo
5. 5. star. prevesti (v drug jezik): prestaviti roman v francoščino
   ● otroka je prestavila na navadno mleko začela ga je hraniti z navadnim mlekom; prestaviti (lončeno) peč znova postaviti; reka je prestavila strugo spremenila, zamenjala

prestávljen -a -o: prestavljen je v drug oddelek; dobro prestavljena pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
   // izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
   // uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
   // knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek

uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
   // ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
   // časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost
2. 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
3. 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
   ♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na demokracijo; demokratičen: demokratska država, republika / demokratske ideje, pravice; demokratska misel; demokratske sile; demokratsko načelo
2. 2. nanašajoč se na demokrate: demokratska stranka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi
   // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih
2. 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako
   ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
   ♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. veda o gospodarstvu: predava, študira ekonomijo; inženir ekonomije
   // pog. ekonomska fakulteta: končal je ekonomijo
   // redko proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: baza ekonomije; povezanost med nacionalnimi ekonomijami držav
2. 2. ekonomičnost, gospodarnost: tu je bil združen princip prostorske ekonomije z okusom; skrajna ekonomija sil / zanj je značilna sistematičnost in ekonomija izraza zgoščenost, jedrnatost
3. 3. veliko kmetijsko družbeno posestvo: hodi delat na ekonomijo; načrtna ureditev ekonomije
   // prva leta po 1945 posestvo nekmetijske organizacije: tovarna ima svojo ekonomijo; šolska ekonomija
   ♦ filoz. ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. kratko izražena programska misel: vsi za enega, eden za vse, to je bilo geslo brigadirjev; razširjali so letake in pisali gesla po zidovih; borbena, politična, propagandna gesla; volilno geslo; gesla francoske revolucije / življenjsko geslo vodilo, načelo
2. 2. nav. ed. dogovorjena razpoznavna beseda: stražarju je moral povedati geslo
   ♦ fin. geslo hranilne knjižice dogovorjena beseda, ki nadomešča osebno izkaznico in jo mora prinašalec poznati ob dvigu hranilne vloge
3. 3. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred: novi slovar tujk obsega skoraj trideset tisoč gesel; izbira, razlaga, razpored gesel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
2. 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem
   ♦ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
   // nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
   ♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. 2. lingv. velelni naklon: stavek v imperativu
   // glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
   // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
   // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
   // tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je
3. 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
4. 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5. 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
6. 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja

izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani
   // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost
2. 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih
3. 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa
   ● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost
   ♦ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
2. 2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
   ♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane

metódično prisl.: metodično obravnavati učno snov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
   // s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
2. 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
   // kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. 4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj marksističnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
   ● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
   ♦ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
   ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
2. 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
   // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
   ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. s svinčnikom, peresom, kredo delati črke, številke, navadno na gladki površini: počasi je pisal črko za črko; naučiti se pisati in brati; pisati po nareku / pisati enačbo na tablo; ime je pisal z velikimi črkami; pisati parole po zidovih; hitro, grdo, nečitljivo pisati; vabila piše lastnoročno; telefonske številke si piše v notes / pisati s kredo, peresom; pisati na stroj tipkati
   // tako izdelovati besedilo: pisati članek; pisala mu je dolgo pismo; pisati poročilo, prošnjo, zapisnik / pisati nalogo, spis; pisati v tujem jeziku / nič ni pisal, kdaj pride pismeno sporočil; pisati domov / pisati račun, recept
   // delati, ustvarjati umetniško, znanstveno delo: pisati razpravo; roman je pisal več let / pisati glasbo za filme; pisati verze / pisati za preproste ljudi, v lepem jeziku
2. 2. lingv., s prilastkom dajati besedilu pisno podobo, kot jo izraža določilo: pisati narazen, skupaj, z vezajem / slovenščino pišemo z gajico / kot načelo fonetične pisave piši, kakor govoriš
3. 3. izražati, posredovati misli s pisanjem: o njej piše avtor vse najlepše / o aferi so časopisi veliko pisali; brezoseb. tako piše v koledarju
4. 4. znati, obvladati jezik, zlasti v pisani obliki: govori in piše dva jezika; francoščino izvrstno piše
   ● pog. nadur mu niso hoteli pisati priznati, upoštevati; žarg., šol. nalogo je pisal nezadostno za nalogo je dobil nezadostno oceno; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; ekspr. ne piše se mu dobro njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev

písati se in pisáti se imeti ime in priimek: kako se pišete; zdaj se piše drugače, ko se je poročila ima drugačen priimek

pišóč -a -e: zameril se jim je, pišoč pristransko o njih; nemško pišoča rojakinja; sam.: vsak pišoči piše po svoje

písan -a -o: pisani knjižni jezik; pisana in govorjena beseda; zanimivo pisan sestavek
● vznes. ta zgodovina je pisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. 3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati

rúšiti se, in rušíti se in rúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. 2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. 3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
   // izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti

rušèč -éča -e: narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
   // ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo
2. 2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
   // socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; tektonski potres potres zaradi tektonskih premikov; tektonska karta karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje; tektonsko jezero jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
2. b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi

tektónsko prisl.: tektonsko aktivno gorstvo; tektonsko zaključen prostor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.