Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
pólkúpola -e [u̯k] ž (ọ̑-ȗ) streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko krogelne kapice: pozlačene kupole in polkupole
// strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko krogelne kapice: polkupola apside
SSKJ
sódček -čka m (ọ́) 
  1. 1. manjšalnica od sod: sodčki so se hitro praznili; sodček piva, vina; sodček za vodo; sodček z žganjem; biti okrogel kot sodček debel
    // izpili so ves sodček
    ●     ekspr. sodček ga ovira pri delu trebuh; ekspr. v nekaj letih je postala pravi sodček zelo debela
    ♦     aer. letalska figura, pri kateri se letalo obrne za 360° okrog vzdolžne osi v vodoravnem letu
  2. 2. v nekaterih deželah prostorninska mera za surovo nafto, približno 160 l: v tej arabski državi načrpajo dnevno milijon sodčkov nafte
SSKJ
ščít -a m (ȋ) 
  1. 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit
  2. 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem
  3. 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom
  4. 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti
    ●     zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju
    ♦     geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali
SSKJ
trébuh -úha m (ẹ́ ú) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik
    // ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče
    // ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa
    // kot povelje trebuh noter, prsi ven
    // trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
    // trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha
  2. 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči
    // grozeči trebuhi oblakov
    // notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
    // spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
    ●     pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago
    ♦     metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom
SSKJ
zalíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo
  2. 2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
  3. 3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
  4. 4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
    // z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha
  5. 5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
  6. 6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
  7. 7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
  8. 8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
  9. 9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo
  10. 10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba
    zalíti se ekspr.  napiti se (alkoholne pijače): najedli smo se in se zalili; zalili so se z žganjem
    zalít -a -o 
    1. 1. deležnik od zaliti: trg, zalit z asfaltom; dobro zalita rastlina; prikuha, zalita z vodo
    2. 2. zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen: zalit obraz, podbradek; ni suh, ampak lepo zalit
SSKJ
zaokróžati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. delati okroglo: zaokrožati robove
  2. 2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal
    ♦     mat. zaokrožati na eno decimalko
  3. 3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva
  4. 4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto
    zaokróžati se 
    1. 1. postajati okrogel: listi se rahlo zaokrožajo / ekspr. telo se mu je začelo zaokrožati
    2. 2. postajati skladna celota: vedenje o teh pojavih se zaokroža
SSKJ
zaokrožíti in zaokróžiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal
  2. 2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor
  3. 3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest
  4. 4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti
  5. 5. knjiž. zakrožiti: odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom
    ●     star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli
    zaokrožíti se in zaokróžiti se 
    1. 1. postati okrogel: kamen se v strugi zaokroži / ekspr. z leti se mu je telo zaokrožilo
    2. 2. postati skladna celota: z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo
      ●       ekspr. usta so se mu zaokrožila v nasmeh nasmehnil se je
    zaokróžen -a -o: zaokrožen pregled slovenskega slovstva; lepo zaokrožen rob; tematsko zaokrožena poglavja zaključena; zaokroženo število
SSKJ
aréna -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. okrogel prostor za nastopanje, obdan s stopničasto se dvigajočimi sedeži: toreador je stopil v areno; cirkuška arena; klovn v areni / prostorna arena se je napolnila z gledalci
  2. 2. publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: v literarno areno prihajajo mladi pesniki; nekateri narodi so se pozno pojavili v zgodovinski areni; razmere v mednarodni, politični areni; umakniti se iz športne, tekmovalne arene / stati sredi arene življenja
    ♦     film. velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala
SSKJ
bòb bôba m (ȍ ó) 
  1. 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
    ●     ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli
  2. 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
  3. 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
    ♦     vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
SSKJ
bôbek -bka m (ō) 
  1. 1. manjšalnica od bob 1—2: v stroku je bilo nekaj drobnih bobkov
    ●     ekspr. dober je domèk, čeprav ga je za en sam bobèk dom je človeku drag, koristen, če je še tako majhen, skromen
  2. 2. nav. mn. okrogel, trd iztrebek: kozji, ovčji bobki
SSKJ
búnkast -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
  2. 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos
SSKJ
dróg -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 
  1. 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra
    ●     spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja
  2. 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog
    ♦     alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo
SSKJ
fíga -e ž (í) 
  1. 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
  2. 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
  3. 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
  4. 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
    // nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu
  5. 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
    1. a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
    2. b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
  6. 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
    ●     pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
SSKJ
jábolko -a [u̯k] s (á) 
  1. 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
    // redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika
  2. 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
  3. 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
  4. 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič
    // redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli
  5. 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
    ●     ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
    ♦     agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
SSKJ
kòl kôla [kou̯] m, mest. mn. stil. koléh (ȍ ó) 
  1. 1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol; zabijati kole v zemljo; privezati trto h kolu; udaril ga je s kolom po glavi; hrastov kol; hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / zlasti v srednjem veku upornike so natikali na kol(e) mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e)
    // mučilni kol
    ●     ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju
    ♦     arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča
  2. 2. žarg., šol. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole
SSKJ
konfét -a m (ẹ̑) nav. mn.  
  1. 1. barvast papirček, navadno okrogel, za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah: nagrajenca so obsuli s konfeti; vrečka živobarvnih konfetov
  2. 2. bonbon bele barve z mandeljnom v sredi: nevesta je delila konfete
  3. 3. knjiž., redko slaščica: postreči s konfeti
SSKJ
koriándol -a m (ȃ) nav. mn.  
  1. 1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole
  2. 2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli
SSKJ
kráterski -a -o prid. (á) nanašajoč se na krater: kraterski rob / kratersko jezero
♦ obl. kraterski ovratnik navzdol zavihan okrogel ovratnik, odmaknjen od vratu
SSKJ
króna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
    // navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
  2. 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
    // vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
  3. 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
  4. 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
  5. 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
  6. 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
    ●     pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
    ♦     lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
SSKJ
óbla -e ž (ọ̑) 
  1. 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble
    ♦     obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
  2. 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble
    // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu
    ●     knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca
Število zadetkov: 81