Fran > SSKJ

1. 1. knjiž. primeren, ustrezen: iskal je priličen izraz; za sestajanje priličen prostor
2. 2. ekspr. precej velik, precejšen: tako sodi priličen del naše kritike; privarčevala sta prilično vsoto denarja
   ● zastar. živi od priličnega zaslužka priložnostnega; nar. ta motika je zelo prilična za okopavanje pripravna

prílično 
1. 1. prislov od priličen: prilično zaslužiti; v prilično kratkem času so dokončali hišo / v povedni rabi kdaj bi bilo prilično, da vas obiščem
2. 2. približno, skoraj: okus obeh sadežev je prilično isti / vrt je prilično urejen še kar
   ● zastar. prilično mi boš to povedal ob priliki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
   // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
   // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
   ♦ šport. vreči kopje
   // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
   // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
   // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
   // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
   // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
   // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréči se nav. ekspr.  
1. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
   // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
   // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
   ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti

vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete
2. 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo
3. 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete
   // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča
4. 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih
   ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je

cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi
2. b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim
   ● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
   // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
   // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
   // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
   1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
   2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
   3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
   4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
   // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
   // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
   // držati blago na zalogi
7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad

držáti se 
1. 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
   // biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
   // premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
   // ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop
2. 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
3. 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
   // telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
   // pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega
4. 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
   // pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati
5. 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
   ● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti

držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku

držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj
2. 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi
3. 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček
   // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge
4. 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic
   ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal
   ♦ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija

gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik

grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
   // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2. 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3. 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4. 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
   ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili
   ♦ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem

izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila

izpostávljen -a -o 
1. 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu
2. 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen
3. 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji
   ♦ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
   // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt
   // dobršen kos življenja je že za njim
   ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
   ♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak: v umetnosti sem laik; laik si težko predstavlja zapletenost tega procesa; strokovnjaki in laiki / ekspr.: sami laiki sodijo o glasbi; popoln laik
2. 2. knjiž., redko amater, diletant: slikar laik
3. 3. rel. vernik, ki ni duhovnik ali redovnik: duhovščina in laiki
   // navadno v zvezi z brat član samostanskega reda, ki ni duhovnik: vrt obdelujejo bratje laiki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. izraža omejenost na navedeno: to je le osnutek zakona; vzemi, pa le en kos; ekspr. eno uro le daj mir; ni ga udaril, le nahrulil ga je / nav., ekspr.: vsem se je priljubil, ne le domačim; mika ga ne le denar, ampak tudi čast; nima le hiše, ampak tudi vrt / elipt.: le škoda, da ni zakurjeno; sreča le, da ni pil
   // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje; samo: jaz se le čudim, da ji ni ušel; brez moči si in lahko le gledaš, kako vse razpada / hoče le jesti in jesti
2. 2. navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: vsega imajo, pa le niso srečni; ne bom igral, gledal bom pa le
   // nav. ekspr. izraža nepričakovanost trditve: nazadnje je le priznal, da se je zmotil; sem pa le radoveden, kdo bo zdržal; če premislimo, si le visoko prišel / otrok je le otrok, mora se igrati; če pa le vztrajate, ga bom poklical
   // v vezniški rabi, v zvezi le da za omejevanje prej povedanega: tudi v naši tovarni imamo iznajditelje, le da premalo
3. 3. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: plačal bi, če bi le mogel; če le sliši korak, že zalaja / tam nekaj pomeniš le, če imaš denar
   ♦ ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza
4. 4. nav. ekspr., za oziralnimi zaimki ali prislovi poudarja poljubnost, posplošenost: kdor le more, gre v mesto; ostani tam, kolikor se le da dolgo / to je služba, kakor si je le moreš želeti
5. 5. ekspr., z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: le kaj si bo mislil o nas? le kje boš dobil zdaj zdravnika? le zakaj je ni v službo? kaj le pomeni ta molk?
6. 6. ekspr. izraža spodbudo, poziv: le čakaj, te že ujamem; le nič ne jokaj / le začnimo / naj se le norčuje, saj se ne bo dolgo / elipt.: le počasi; le brez skrbi; ostani, le, če se ti ljubi
7. 7. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: da ste le zdravi; da se le more tako sprenevedati; če le ni kaj hujšega
   // izraža ukaz, željo: da te le ni sram; če bi se le dalo kam skriti
8. 8. navadno v zvezi kot le izraža visoko stopnjo: zvit je kot le kaj; prijazen je bil kot le kdaj; podjetje je trdno kot le malokatero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od medved: razposajen medvedek; medvedka in medvedki / otr. v živalski vrt greva gledat medvedke medvede
2. 2. igrača, ki predstavlja medveda: za rojstni dan je otrok dobil medvedka; igrati se z medvedkom
3. 3. nav. mn. najmlajši član taborniške organizacije: na taborjenje je odšlo precej medvedkov in čebelic
   ♦ zool. medvedek vrečar medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. hitro, lahkotno se oddaljiti: jadrnica je odbrzela od brega / odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah; odbrzeti z veliko hitrostjo / srni sta odbrzeli mimo njega / ekspr. koraki so odbrzeli
2. 2. redko hitro miniti: mladostna leta so odbrzela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. knjiž., redko ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico
2. 2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina)
   ● knjiž., redko paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi
   // ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda
   ♦ lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa
2. 2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. biti dejaven
   1. a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela
   2. b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se
   // opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je
   // natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik
   // bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo
3. 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
4. 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
5. 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
   ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
   ♦ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo

opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki
2. 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava
3. 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine
4. 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
   ♦ ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno

orgánsko prisl.: organsko misliti, rasti; spomenik, organsko povezan z okoljem; organsko prizadet človek; organsko vezano železo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

pocúkran -a -o 
1. 1. deležnik od pocukrati: pocukrani krofi; vrt je pod novim snegom kot pocukran
2. 2. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: pocukran film; pocukrane fraze
   // pretirano prijazen, vljuden: kako je pocukrana / pocukran nasmeh
   // sladkobno lep: občudovati pocukrane filmske igralce / na steni visi pocukrana slika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. drugega za drugim vsaditi: posaditi drevje na vrtu; posaditi zelje / posaditi fižol, krompir / posaditi češnjo vsaditi
   // s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: posaditi vrt s sadjem
2. 2. narediti, da kdo kam sede: posaditi koga na konja, v udoben stol; posaditi otroka na kolena, v naročje; posadil sem se na klop, za mizo / posaditi gosta na kavč, na svojo levico; posadili so nas v avtomobile in odpeljali / ekspr. na glavo je posadil klobuk dal
   // ekspr. položiti, vreči: posadil ga je na tla; poskusil ga je posaditi v sneg
   ● ekspr. posadili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; ekspr. posadili so ga za eno leto pod ključ zaprli so ga

posajèn -êna -o: s trto posajeni hribčki; v skalnato pobočje posajene hiše
♦ gastr. posajeno jajce ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: pripravil je svatbo in povabil dosti prijateljev; povabiti na fantovščino, kosilo; povabil je vso družbo k sebi na dom / povabiti koga na obisk, počitnice
2. b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče je povabilo v tej sezoni več tujih pevcev; povabiti dosti tujih strokovnjakov na kongres / povabil ga je na zagovor poklical
3. c) naj kaj naredi, dela: povabil jih je k razpravi, sodelovanju; povabil je navzoče na ogled razstave; povabil jih je, naj vstopijo / povabil jih je jest; povabil jo je plesat / povabiti goste na vrt
   ● povabiti k mizi jest, pit; v družbo, ki je pri mizi; povabiti na češnje obirat, jest češnje; ekspr. povabiti koga na kozarec na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača; povabiti v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomemben dogodku

povábljen -a -o: biti povabljen na večerjo; sam.: prišli so vsi povabljeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. izraža, da se dejanje zgodi v krajšem času, hitreje
   1. a) kot ponavadi: včeraj je prišel prej na delo; ravno prej sem ga srečal; ekspr. danes zvečer pridi malo prej / bodi kako uro prej na postaji; ob sedmih, če ne prej, bom doma; predstava se začne prej kakor ob štirih / čim prej se umakneš, tem bolje; čim prej se dogovorite, tem prej bomo odšli; glej, da čim prej vrneš knjigo čimprej
      // elipt. fantje so se kosali, kateri bo prej
   2. b) kot drugo dejanje: ne bom prej odnehal, da ga najdem / naš tekač je prišel prej na cilj kot mnogi tuji
2. 2. izraža predhodnost dejanja: prej premisli, potem se odloči; bal sem se ga že prej, ko ga še nisem poznal; brada, prej tako črna, mu je osivela / ta kraj mi je že od prej znan; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / kot vljudnostna fraza dovolite, da se vam prej predstavim
   // izraža preteklost dejanja: vrt je zdaj še lepši kot prej; zdaj govoriš, prej si pa molčal; morda je bila srečna kdaj prej; prej omenjeni pisec; elipt. oprosti za prej / že davno prej bi bili morali to storiti; srečal sem ga malo prej maloprej; ekspr. prej bi bil premislil
3. 3. izraža večjo verjetnost: verjel bo prej tovarišem kakor staršem; ima prej rumenkasto kakor belo polt; ekspr.: prej bi se dal ubiti, kakor da bi odnehal; dal bi vse na svetu prej kakor svojo neodvisnost / ni ravno velik, prej bi rekel, da je srednje postave
   // ekspr., v zvezi z vse izraža močno zanikanje: nikoli si nista bila prijatelja, vse drugo prej; ta človek je vse prej kot prijazen
   ● pog. moja mama se je prej pisala Kveder pred poroko; ekspr. vrni se prej ko mogoče kar se da hitro, kar najhitreje; ekspr. prej ali slej pride streznjenje nekoč gotovo; star. še prej ta dan je bil doma prejšnji dan; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost

préj ko vez., v časovnih odvisnih stavkih  preden: vojne bo konec, prej ko mine leto / s prislovom za novico sem izvedel, še prej ko sem se vrnil
// v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: prej ko začnemo, prej bomo nehali; prej ko priznaš, bolje bo zate; prim. najprej, prejkoprej, prejkoslej, slejkoprej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.