Fran > SSKJ

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

vzradostíti se razveseliti se: vzradostiti se ob novici / ekspr. srce se mu vzradosti

vzradoščèn -êna -o: vzradoščen klic, obraz; biti vzradoščen; prisl.: vzradoščeno pogledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. stresati se od vznemirjenja ali mraza: vztrepetavati od nemira; vztrepetavati v grozi; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr. srce mu vztrepetava od sreče
   // delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo
2. 2. ekspr. v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj: listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo
   // rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi: orel vztrepetava s krili
3. 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil
   // navadno s prislovnim določilom pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči

vztrepetavajóč -a -e: vztrepetavajoč se stiskati k tlom; vztrepetavajoče ustnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
3. 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
   // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
   ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti

vzvalován -a -o: vzvalovana gladina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
2. 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
3. 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4. 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
   // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje
5. 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
6. 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
   ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti

vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
   ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se 
1. 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
   ● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
   // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
2. 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
   // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
3. 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
   ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabíti se 
1. 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
   // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
3. 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom

zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo  trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti

zabít -a -o 
1. 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
   ● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
   ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
2. 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
3. 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem
   // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce
2. 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem
   // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce
2. 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. 2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. 3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. 4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela; od svetlobe so ga zabolele oči; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa; pren. zabolela sta jih sramota in krivica; posmeh ga je v srce zabolel
2. 2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo; zabolelo ga je pri srcu, v prsih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
   // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. 2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôsti se s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti
● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal

zabodèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
2. 2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih
   // ekspr. zabiti, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo
2. 2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabúnkati se pog.  za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

zadréti se zaradi sile, ostrine priti v kaj in tam ostati: trn se mu je zadrl v peto / ekspr. kragulj se je s kremplji zadrl v kokoš; pren. njene besede so se mu zadrle v srce

zadŕt -a -o 
1. 1. deležnik od zadreti: v roko zadrt drobec stekla
2. 2. slabš. trdovraten, zagrizen: zadrt nasprotnik / zadrto sovraštvo / zadrt glas, pogled; prisl.: zadrto gledati, vprašati; zadrto dosleden

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale; zadrgetati od mraza, užitka; zadrgetati po vsem telesu; nervozno zadrgetati; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo
2. 2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla
2. 2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci
3. 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši
   ● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
   1. a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
   2. b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo
2. 2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil
3. 3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
4. 4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah; zaigrati štiriročno
5. 5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah
   // ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh; zaigrati ugled, zaupanje; zaigrati svojo prihodnost, srečo
6. 6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego
7. 7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
8. 8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
   1. a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale; od napora so mu zaigrale žile na sencih
   2. b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši
9. 9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve

zaigráti se z igranjem, igro se zadržati kje predolgo: otroci so se zaigrali in zamudili kosilo / pri šahu sta se zaigrala pozno v noč

zaigrán -a -o: zaigran denar; zaigrana skladba; njen smeh je narejen, solze zaigrane; prisl.: zaigrano veder; sam.: v njenem življenju ni bilo nič zaigranega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
2. 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
   // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3. 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
   // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
4. 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
   // s takim dejanjem narediti
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
   ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti

zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo

zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat

zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.