žólč Frazemi s sestavino žólč:
brúhati žólč, izlíti žólč [na kóga], zlíti žólč [na kóga], zlívati žólč [na kóga], žólč kúhati, žólč se razlíje kómu
Zadetki iskanja
Celotno geslo
Frazemi
Svetokriški
žolnir -ja m vojak: èn dan ta sholner im. ed. ſvoje perſy reskrie ǀ S. Martin je try ſtane imel, je bil sholnier im. ed., Minih, inu Shkoff ǀ kadar bi uni ſholner im. ed. li deſsetino sa Boga prestal, uniga, kar sa ſvojo reuno plazho prestoij ǀ S. Jacob je bil en ribizh, nikar sholnjer im. ed. ǀ S. Martin ta ſvejt sapuſtj, inu is' sholneria rod. ed. Minih rata ǀ obeniga puntarskiga, ali faratarskiga sholnerja rod. ed. k'ſvoj vojski ne perpusti ǀ ena iſvelizhena dusha ſe je bila prikaſala enimu sholnerju daj. ed. ǀ Alexander Macedonski krajl je djal enimu lenimu inu shleht ſholneriu daj. ed. ǀ ſo bily Kmeti eniga Sholneria tož. ed. na mertve shlake ſtepli ǀ s'suojo shibo taistiga sholnerja tož. ed. po glavi vudari ǀ Iest videm Eniga ſholnerja tož. ed., kateri v'shelesni gvant ſe je oblekal ǀ Slon ſe je hotel maszhovati nad tem sholneriam or. ed., satorai sa nym v' potok skozhi ǀ bi G. Bug nebil perpuſtil hudizhom sadavit dua sholneria tož. dv. ǀ sholnerij im. mn. hitru na pot ſe postavio ǀ sholnery im. mn. nyh loke sproshio, inu vuſs shivot s' ſtrelamy nepolnio ǀ ty greshni ſholnerij im. mn. ſo ga vahtali ǀ Ta je taisti Ionatau Mèd, kateriga kadar bi bily ſmèli ti ſholnery im. mn. jejsti ǀ teh Sholnerjou rod. mn. eden je njegovo ſtran s'ena ſulizo odperl ǀ Ceſar je bil sbral enu dobrut teh ner ſerzhnejſhyh shlonerjou rod. mn. ǀ s'eno veliko companio sholneriou rod. mn. ǀ ſvoje, inu ſvoyh sholnerju rod. mn. ſerze reſveſseliti ǀ Krajl Xerxes dvanajſt ſtutaushent Sholneriu rod. mn. vſak dan je sphishal ǀ s' malu shelnerjou rod. mn. ǀ Abſolon je bil sapovedal ſvoim sholneriom daj. mn. Davida ob leben perpravit ǀ je taku govuril ſvoijm sholnerjom daj. mn. ǀ K'ſadnimu ſapovei ſholnerjom daj. mn. de imaio shturmat meſtu ǀ kar ſo mogli imeti kupaj sloshe, inu tem ſholnerjam daj. mn. neſsejo ǀ nyh Capitan k'sholneriam daj. mn. pravi ǀ vſe skuſi je mislil na ſvoje sholnerie tož. mn. ǀ vkup sholnerje tož. mn. Klizheio, inu sbiraio ǀ ta Gospud ſholnerje tož. mn. vkupaj poklizhe ǀ vaſhi Boguvi ſo preobernili ſolse v'shlahtne kamene … Sobe v'ſholnerje tož. mn. ǀ On nej pyanzhoval, kakor je navada per sholnerjoh mest. mn. ǀ S'Rimskimi sholnerij or. mn. ſo bilij shli Christuſa loviti ǀ Alexander ta Veliki Mazèdonski krajl s'sholnery or. mn. ſe je bratil ← srvnem. solner ‛vojaški plačanec’
SSKJ²
žrêlo -a s (é)
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
SSKJ²
žŕtev -tve ž (ȓ)
1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev
// star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev
2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev
// kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo
♦ šah. črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta
// kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev
3. kdor je poškodovan, umre
a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev
b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila
// kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer
5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema
6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev
● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj
1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev
// star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev
2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev
// kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo
♦ šah. črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta
// kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev
3. kdor je poškodovan, umre
a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev
b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila
// kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer
5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema
6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev
● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj
SSKJ²
žulíti in žúliti -im nedov. (ī ú)
1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti
// s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli
2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico
3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal
4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček
5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh
6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; pog. žuli se za izpit uči se, študira
1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti
// s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli
2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico
3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal
4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček
5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh
6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; pog. žuli se za izpit uči se, študira
- žulèč -éča -e:
žuleči čevlji
SSKJ²
žúlj -a m (ū)
mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti
// kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje
● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom
♦ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus
mehur, ki nastane na koži zaradi pritiskanja, drgnjenja, zlasti na rokah, nogah: na dlaneh so se mu naredili žulji; žulj je počil, se predrl; dobiti, imeti žulje; krvav, mehek, voden žulj; žulj na peti
// kožna zadebelina na dlaneh, ki nastane na utrjeni koži zlasti pri fizičnem delu: od žuljev raskave roke / pri grabljenju, veslanju dobiti trde žulje
● ekspr. od samega sedenja bo dobil žulje na zadnjici zelo je len; ekspr. živeti od tujih žuljev od tujega dela; ekspr. svoj kruh si služi s krvavimi žulji s trdim delom
♦ bot. španski žulj bodeča rastlina z razraslim steblom in zlato rumenimi cveti v koških, Scolymus hispanicus
Celotno geslo
Megiser
SSKJ²
žurnalístičen -čna -o prid. (í)
knjiž. časnikarski: imeti dolgoletno žurnalistično prakso / žurnalistični jezik, stil publicistični jezik, stil
knjiž. časnikarski: imeti dolgoletno žurnalistično prakso / žurnalistični jezik, stil publicistični jezik, stil
SSKJ²
žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
// imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
// ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil
1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
// imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
// ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil
- žvečèč -éča -e:
žvečeč drobiti grižljaj
Celotno geslo
Sinonimni
SSKJ²
žvènk1 žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é)
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
Pravopis
žvènk1 žvénka in žvènk žvênka m (ȅ ẹ́; ȅ é) tanki ~i šipe; pojm., redk. ~ kovancev žvenketanje; snov., poud. imeti dosti ~a in cvenka |denarja|
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 236
- 237
- 238
- 239
- Naslednja »
Število zadetkov: 4772
Dostopnost