kánon1 -a m (ȃ)
1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona; veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni
// seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon
2. glasb. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon; štiriglasni kanon
♦ rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
kategóričen -čna -o prid. (ọ́)
knjiž. ki ne dopušča pomislekov, dvomov; odločen, neomahljiv: kategorične izjave, trditve; kategorične zahteve / bil je kategoričen v boju za pravice dosleden / na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati; kategorična sodba sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v nepogojni obliki; pravn. kategorična pravna norma
knjiž. ki ne dopušča pomislekov, dvomov; odločen, neomahljiv: kategorične izjave, trditve; kategorične zahteve / bil je kategoričen v boju za pravice dosleden / na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati; kategorična sodba sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v nepogojni obliki; pravn. kategorična pravna norma
- kategórično prisl.:
kategorično odkloniti izvršitev ukaza
SSKJ²
konstánca -e ž (ȃ)
knjiž. nespremenljivost, stalnost: konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti; načelo konstance
♦ psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
knjiž. nespremenljivost, stalnost: konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti; načelo konstance
♦ psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
SSKJ²
kontradiktórnost -i ž (ọ̑)
knjiž. značilnost kontradiktornega: kontradiktornost trditev
♦ pravn. načelo kontradiktornosti načelo, s katerim se izraža, da se postopek vodi kot spor dveh strank
knjiž. značilnost kontradiktornega: kontradiktornost trditev
♦ pravn. načelo kontradiktornosti načelo, s katerim se izraža, da se postopek vodi kot spor dveh strank
SSKJ²
lážji -a -e prid. (ȃ)
1. primernik od lahek: ta kovček je precej lažji; olje je lažje kakor voda, od vode / današnja naloga je nekoliko lažja, toda daljša / zdaj je njegovo življenje lažje
2. v katerem osnovna značilnost nastopa v manjši stopnji: pri nesreči je dobil lažje poškodbe; lažje obolenje / lažji ranjenci
1. primernik od lahek: ta kovček je precej lažji; olje je lažje kakor voda, od vode / današnja naloga je nekoliko lažja, toda daljša / zdaj je njegovo življenje lažje
2. v katerem osnovna značilnost nastopa v manjši stopnji: pri nesreči je dobil lažje poškodbe; lažje obolenje / lažji ranjenci
- lážje in láže stil. láglje prisl.:
jaz ti lažje pomagam kot on; pri padcu se je lažje poškodoval; tam bo lažje vzgajal ljudi; če bomo složni, bomo lažje zmagali; to vprašanje je nekoliko lažje razumljivo
● zdaj je lažje za denar lažje ga je zaslužiti; denarja je več; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; sam.: kaj lažjega še lahko dela; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti
♦ ped. načelo od lažjega k težjemu;
SSKJ²
léninski -a -o prid. (ẹ̑)
tak kot pri Leninu: leninski slog dela; te besede niso niti Leninove niti leninske / publ. leninsko načelo kolektivnega vodstva Leninovo
// ki je v skladu z leninizmom: partija leninskega tipa
tak kot pri Leninu: leninski slog dela; te besede niso niti Leninove niti leninske / publ. leninsko načelo kolektivnega vodstva Leninovo
// ki je v skladu z leninizmom: partija leninskega tipa
SSKJ²
lionizem -zma [lajonízəm] m (ī)
gibanje, utemeljeno v delovanju humanitarne organizacije Lions klub: poslanstvo lionizma je pomagati; geslo, ideja, načelo lionizma
gibanje, utemeljeno v delovanju humanitarne organizacije Lions klub: poslanstvo lionizma je pomagati; geslo, ideja, načelo lionizma
SSKJ²
makiavelízem tudi machiavellizem -zma [makjavelízəm] m (ī)
1. polit. načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja: pristaš makiavelizma
2. nav. slabš. brezobzirnost, zvijačnost: znan je zaradi svojega makiavelizma
1. polit. načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja: pristaš makiavelizma
2. nav. slabš. brezobzirnost, zvijačnost: znan je zaradi svojega makiavelizma
SSKJ²
metódičen -čna -o prid. (ọ́)
1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
- metódično prisl.:
metodično obravnavati učno snov
SSKJ²
mímezis -a m (ȋ)
knjiž. posnemanje stvarnega sveta: njihovo temeljno načelo je mimezis / filmski mimezis
knjiž. posnemanje stvarnega sveta: njihovo temeljno načelo je mimezis / filmski mimezis
SSKJ²
minimalízem -zma m (ī)
1. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki s svojo abstraktnostjo poudarja čist prostor brez površinskih okraskov ali ekspresivnih elementov: na razstavi so najbolj zastopani popart, minimalizem in nemška umetnost
2. glasba, nastala sredi 60. let 20. stoletja v Ameriki, za katero so značilne preproste, dolgo ponavljajoče se melodijske fraze: kompozicija je mešanica različnih stilov: od jazza do minimalizma
3. estetsko načelo, ki zagovarja preprostost, odsotnost okrasja: njegovo oblikovanje opredeljujeta predvsem minimalizem ter občutek za naravo v vsaki liniji in materialu
1. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki s svojo abstraktnostjo poudarja čist prostor brez površinskih okraskov ali ekspresivnih elementov: na razstavi so najbolj zastopani popart, minimalizem in nemška umetnost
2. glasba, nastala sredi 60. let 20. stoletja v Ameriki, za katero so značilne preproste, dolgo ponavljajoče se melodijske fraze: kompozicija je mešanica različnih stilov: od jazza do minimalizma
3. estetsko načelo, ki zagovarja preprostost, odsotnost okrasja: njegovo oblikovanje opredeljujeta predvsem minimalizem ter občutek za naravo v vsaki liniji in materialu
SSKJ²
mišljênje -a s (é)
1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
// s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
// kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj zahodnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
♦ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje
1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
// s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
// kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj zahodnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
♦ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje
SSKJ²
morála -e ž (ȃ)
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
SSKJ²
načêlen -lna -o prid. (ȇ)
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
// ki se drži določenih načel, ne glede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
2. ki poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
- načêlno prisl.:
ravnal je načelno / enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu
SSKJ²
načêlo -a s (é)
1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
// nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na trenutne razmere, koristi
♦ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; pravn. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
// nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na trenutne razmere, koristi
♦ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; pravn. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
SSKJ²
naglaševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
♦ jezikosl. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost
1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
♦ jezikosl. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost
- naglašujóč -a -e:
govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo
- naglaševán -a -o:
tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela
SSKJ²
SSKJ²
nasprótje -a s (ọ̑)
1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
SSKJ²
nèdolóčenost -i ž (ȅ-ọ́)
lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo
♦ fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma
lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo
♦ fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 33
- Naslednja »
Število zadetkov: 659
Dostopnost