Fran > SSKJ

1. 1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce
   // ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo
2. 2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi
3. 3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo
   ● knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli

mróč tudi mrjóč -a -e: mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati kaj toplo: peč ogreva ves prostor; ogrevati vodo, zrak; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju greti
2. 2. povzročati občutek toplote: sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo; pren. ljubezen ogreva srce; ogreva ga misel na dom

ogrévati se 
1. 1. postajati topel: zrak se spomladi hitro ogreva
2. 2. ekspr. navduševati se: večina se ogreva za njegov predlog; ogrevati se za zabavno glasbo, šport; vedno bolj se ogreva zanjo / publ. sedanja moda se ogreva za žive barve zdaj so moderne žive barve
   ♦ šport. tekmovalec se ogreva postopno in načrtno pripravlja organizem na težje obremenitve

ogrevajóč -a -e: ogrevajoči sončni žarki; pesem, ogrevajoča srce

ogrévan -a -o: ogrevan plavalni bazen; centralno ogrevani prostori; ogrevana površina, voda; ogrevana soba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: ozdraviti bolnika; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada; v bolnici so jo čisto ozdravili; z operacijo ozdraviti; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti
2. 2. nav. ekspr. povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri: njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce
3. 3. ekspr. izboljšati, popraviti: ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje
   ● ekspr. s šibo ozdraviti koga s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi; ekspr. ozdraviti koga od namere pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti; ekspr. ta novica ga bo ozdravila od potovanja ne bo več želel potovati

ozdrávljen -a -o: ozdravljen bolnik; ozdravljeno srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. večkrat biti, se pojavljati: obraz mu je prešinjala rahla rdečica / njen obraz je prešinjal prijazen nasmeh / ob misli nanjo mu prešinja srce velika sreča
   // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža (ponavljajoče se) stanje, kot ga določa samostalnik: vso množico je prešinjala osuplost / prešinjalo jih je resnično človekoljubje; prešinja ga čustvo sovraštva; čudne misli so mu prešinjale glavo; strah pred njim ji je prešinjal vse telo / neka tiha melanholija prešinja ta portret
2. 2. star. prevzemati, presunjati: slovo jo prešinja z žalostjo

prešinjajóč -a -e: srce prešinjajoča žalost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom narediti, da kaj ni več celo: streti lešnik, oreh; streti lupino; streti s kleščami; zaradi nepazljivosti so se jajca strla / streti kozarec, posodo / pri mučenju so mu strli prste
   // polomiti, pokvariti: streti stol; kolo se je strlo / streti ptici peruti zlomiti
   // s silo, pritiskom uničiti, usmrtiti: streti črva / streti kači glavo
2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: streti sovražnikov odpor, stavko / nič ni moglo streti njegove samozavesti; streti komu voljo
3. 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, brez volje do življenja: bridkost, nesreča, obup stre človeka; ta novica bo mater strla; njegove besede so me popolnoma strle / moralno streti koga
4. 4. odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so strle ves lan
   ● ekspr. bolezen in domotožje sta ga strli v nekaj tednih sta povzročili, da je umrl; ekspr. spravi se, sicer ti strem kosti te zelo pretepem; ekspr., streti okove osvoboditi se; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; ekspr. streti sovražnika premagati; ekspr. streti komu srce čustveno ga zelo prizadeti; ekspr. streti koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga

stŕt -a -o: strt oreh; njegov obraz je strt; sovražnik še ni strt; strto srce; biti duševno in telesno strt; prisl.: strto vzdihniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
2. 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
   1. a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
   2. b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
   3. c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
3. 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
   // ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
4. 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
   // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
5. 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
6. 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
7. 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
8. 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
9. 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
10. 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
    // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
11. 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
12. 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
13. 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
    // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
14. 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
    ● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
    ♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje

tólči se 
1. 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
2. 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
   // zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
3. 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
4. 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
   ● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja

tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe: kobilica utripa s krili; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo
2. 2. navadno v zvezi z žila širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa; pren., ekspr. mesto utripa v običajnem ritmu
3. 3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati: svetloba utripa / po stenah so utripale sence
   ♦ elektr. električni tok utripa
   // dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe: lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde
4. 4. prižigati se in ugašati: luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa
5. 5. knjiž., ekspr. pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo: v njem je utripala ena sama misel
   ● ekspr. v mestu je utripalo življenje je bilo zelo živahno, razgibano; ekspr. življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine obstajalo

utripajóč -a -e: utripajoča lučka; utripajoča svetloba; utripajoče srce
● žarg. utripajoča rumena luč svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi križišče
♦ astr. utripajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
   // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa
2. 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo
   ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil

vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo

vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
2. 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
   // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
3. 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
   ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabíti se 
1. 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
   // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
3. 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom

zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo  trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti

zabít -a -o 
1. 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
   ● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
   ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
2. 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
3. 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca
2. 2. ekspr. zaiti: na poti domov so zalezli; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave
3. 3. nav. 3. os., star. ujeti, dohiteti: na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je

zalésti se navadno s prislovnim določilom  z lezenjem priti kam in tam ostati: kača se je zalezla v luknjo / ubežnik se je zalezel pod grm / ekspr. zalezel se je v kot sobe in molčal / ekspr. megle so se zalezle v dolino / ekspr. dvom se ji je zalezel v dušo, srce; pren., ekspr. dekle se mu je zalezlo v srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. knjiž. spremeniti v led: mraz je zledenil sneg
2. 2. ekspr. narediti kaj zelo hladno, mrzlo: burja jim je hitro zledenila roke
3. 3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročiti velik strah, grozo: prizor mu je zledenil kri, srce

zledeníti se redko  zmrzniti: voda se je zledenila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. izraža voljo, željo osebka
   1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
   2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
   // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
   // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
7. 7. v zvezi z reči uvaja
   1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
   2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
   // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
   ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti

hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo

hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi

hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi

hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
   2. b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
2. 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
3. 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
   ● presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino

presúnjen -a -o: presunjen do dna duše; biti presunjen od lepote; kip ima srce presunjeno z mečem
● spregovoril je s presunjenim glasom zelo ganjenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
   ♦ fiz. razbijati atome
   // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
   // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
   1. a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
   2. b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
2. 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
   // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
   // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
   ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni

razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke

razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
2. 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
   1. a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
   2. b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
   3. c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
3. 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje

skŕčiti se 
1. 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé
2. 2. postati manjši
   1. a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil
   2. b) nav., ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil
      ● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen

skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se
♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi
2. 2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo
3. 3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka
   ♦ čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo

vsadíti se ekspr.  globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim: ideja, misel se mu je vsadila v glavo; ljubosumnost se ji je vsadila v srce
● ekspr. vsadila se mu je v dušo, srce trajno si jo je zapomnil; trajno jo je vzljubil; star. vsadi se v vsakega vtakne se, obregne se

vsajèn -êna -o: vsajen kruh; krompir je vsajen; rezilo je vsajeno v ročaj
● ima globoko vsajene oči globoko ležeče, udrte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
   // pog. nazaj dati vrniti
   // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
   // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
   // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
   // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
   // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
   1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
   2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
   // kot klic pri dražbi kdo da več?
6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
   // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
   // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
   // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
   // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
   // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
   // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
   // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
       ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
       ♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat

dáti se 
1. 1. z nedoločnikom izraža
   1. a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
      // ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se
   2. b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
2. 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
3. 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda

dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
   1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
   2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
   // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
   ● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan

dobívati se pog.  sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.