Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
nakljúčiti -im dov. (ú ȗ)
nav. 3. os., star. odločiti, določiti: oče je naključil drugače / usoda je to naključila
    nakljúčiti se knjiž.
    zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo
SSKJ²
nakloníti -klónim dov. (ī ọ́)
1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom
// preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so
2. star. nagniti2, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil
3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti
● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila
    nakloníti se zastar.
    skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče
    // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil
    nakloníti si star.
    pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo
    naklónjen -a -o
    1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena
    2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena
SSKJ²
nakreníti -krénem dov. (ī ẹ́)
1. premakniti (iz normalne lege): sveder se je zlomil, ker si ga nakrenil / nakreniti komu roko / nakrenil je glavo proti vratom obrnil
2. star. ukreniti, narediti: ne ve, kako naj nakrene, da bo prav / usoda je tako nakrenila; vse se je srečno nakrenilo izšlo
SSKJ²
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́)
1. izraža namen osebka
a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
2. skleniti, odločiti:
a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili sto evrov / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
    nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom
    1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
    // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti
    2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
    naménjen -a -o
    1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
    2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
    3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
SSKJ²
navdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
    navdihujóč -a -e:
    navdihujoča moč lepote
SSKJ²
nègíben -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
    nègíbno prisl.:
    negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj
SSKJ²
nèizbéžen -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki se mu ne da izogniti, izmakniti: neizbežna smrt, usoda; vojna je bila neizbežna / knjiž. neizbežni ukrepi nujni
SSKJ²
nèizogíben -bna -o prid. (ȅ-ī)
ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi; neizogibna smrt, usoda; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
● ti ukrepi so bili neizogibni nujni
    nèizogíbno 
    prislov od neizogiben: neizogibno bližati se nesreči
    // ekspr. poudarja trditev: to je neizogibno potrebno
SSKJ²
nèizogibljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
knjiž. neizogiben: neizogibljiv boj; neizogibljiva usoda
SSKJ²
nemesis [némezis] ž im. in tož. ed. (ẹ̑)
knjiž. pravična usoda, pravična kazen, maščevanje: doletela jih je strašna nemesis; prim. nemeza
SSKJ²
némeza -e ž (ẹ̑)
knjiž. pravična usoda, pravična kazen, maščevanje: verjeti v nemezo
SSKJ²
nèmíl -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī)
1. ki mu manjka miline, dobrote: nemil glas; njene nemile besede so ga vznemirile
2. star. neusmiljen1, neprizanesljiv: trd in nemil gospodar / nemila smrt, usoda / zapihal je mrzel, nemil veter neprijeten
● ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom
    nèmílo prisl.:
    nemilo soditi / nemilo je jokala zelo; sam.:, knjiž., ekspr. vrnil mu je nemilo za nedrago milo za drago; nekaj nemilega je v njegovem obrazu
SSKJ²
nèodvračljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
star. neodvrnljiv, neizogiben: neodvračljiva nesreča / neodvračljiva smrt, usoda
SSKJ²
nèodvráten -tna -o prid. (ȅ-ā)
zastar. neodvrnljiv, neizogiben: njegov odhod je bil neodvraten / neodvratna usoda
SSKJ²
nèodvrnljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da odvrniti, preprečiti: neodvrnljiva nesreča / neodvrnljiva smrt, usoda; sam.: njegove oči so izražale pričakovanje nečesa hudega, neodvrnljivega
SSKJ²
nèogíben -bna -o prid. (ȅ-ī)
neizogiben, neizbežen: neogibna usoda; nesreča je bila neogibna / ekspr. družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo / ti ukrepi so bili neogibni
SSKJ²
nèpremíčen -čna -o prid. (ȅ-ī)
1. ki je na stalno določenem mestu: nepremični predmeti, stroji; premična in nepremična stanovanjska oprema
// ki se ne giblje, ne premika: nepremični del vrat
♦ jezikosl. nepremični naglas
2. ki se ne more premikati, hoditi: prenašati nepremične bolnike, ranjence
// negiben: biti, ležati nepremičen; stal je nepremičen kot kip / njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
3. knjiž. nespremenljiv: nepremična usoda
    nèpremíčno prisl.:
    nepremično gledati, ležati, stati; nepremično pritrjen
SSKJ²
nèspremenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep; nespremenljiva usoda
// ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk; nespremenljivo načelo
SSKJ²
nèubranljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da ubraniti: neubranljiv napad; neubranljiva sila
● publ. postaviti koga pred neubranljiv mat spraviti ga v brezizhoden položaj
// ki se mu ne da ubraniti, upreti: neubranljiva skušnjava, strast, želja / pogled njegovih oči je bil neubranljiv / knjiž., ekspr. neubranljiva usoda neizogibna / knjiž., ekspr. zajelo ga je neubranljivo hrepenenje po domu zelo veliko
    nèubranljívo prisl.:
    neubranljivo napadati
SSKJ²
nèusmíljen1 -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek; trd, neusmiljen gospodar; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva
    nèusmíljeno prisl.:
    neusmiljeno pretepati; neusmiljeno ravnati s kom; neusmiljeno uničevati
Število zadetkov: 194