Fran

1. 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel
   // ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine
   // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami
   // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm
2. 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali
3. 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal
4. 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu
   ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje

tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč

tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
   // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
   // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
   // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
   // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo
   // Postojnska vrata
   // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
   ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
   ♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
   ● redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč

zagánjati se 
1. 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
3. 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
   // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
4. 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj

zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
   // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
   ♦ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
   // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
   // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
   // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
   ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje

zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti
   // redko oploditi: bik je zaplodil kravo
2. 2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku

zaplodíti se z razmnoževanjem začeti živeti kje: na otoku so se zaplodili zajci / v stanovanju so se zaplodili molji zaredili
// ekspr. plevel se hitro zaplodi zaseje

zaplojèn -êna -o: v težkih časih zaplojeni otroci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: razdražen bik je zarjul; zarjul je kot lev
   // ekspr. dati rjovenju podobne glasove: na kolodvoru je zarjula lokomotiva; tanki so zarjuli
2. 2. slabš. zelo zakričati: tako je zarjul, da mu je glas ohripel / zarjul je ukaz
3. 3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ledeni viharji zarjovejo čez morje; prim. zarjoveti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave
2. 2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko
   ● zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel
   // ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
   // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
   // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.