vzrokováti -újem nedov. in dov. (á ȗ)
zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
zagánjati -am nedov. (ȃ)
1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
● vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
● vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
- zagánjati se
1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
// s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj
- zaganjajóč -a -e:
zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi
SSKJ²
zakóten -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑)
1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
// ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
♦ pravn. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
// ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
♦ pravn. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
SSKJ²
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í)
1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
// udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
// udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
- zaletèn -êna -o:
zaleten avtomobil; zaletena sapa
SSKJ²
zaplodíti -ím dov., zaplódil (ī í)
1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti
// zastar. oploditi: bik je zaplodil kravo
2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku
1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti
// zastar. oploditi: bik je zaplodil kravo
2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku
- zaplodíti se
z razmnoževanjem začeti živeti kje: na otoku so se zaplodili zajci / v stanovanju so se zaplodili molji zaredili / ekspr. plevel se hitro zaplodi zaseje
- zaplojèn -êna -o:
v težkih časih zaplojeni otroci
SSKJ²
zarjúti -rjôvem in -rjújem dov., tudi zarjovíte (ú ó, ú)
1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: razdražen bik je zarjul; zarjul je kot lev
// ekspr. dati rjovenju podobne glasove: na kolodvoru je zarjula lokomotiva; tanki so zarjuli
2. slabš. zelo zakričati: tako je zarjul, da mu je glas ohripel / zarjul je ukaz
3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ledeni viharji zarjovejo čez morje; prim. zarjoveti
1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: razdražen bik je zarjul; zarjul je kot lev
// ekspr. dati rjovenju podobne glasove: na kolodvoru je zarjula lokomotiva; tanki so zarjuli
2. slabš. zelo zakričati: tako je zarjul, da mu je glas ohripel / zarjul je ukaz
3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ledeni viharji zarjovejo čez morje; prim. zarjoveti
SSKJ²
zaskakováti -újem nedov. (á ȗ)
1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave
2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko
● zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot
1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave
2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko
● zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot
SSKJ²
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú)
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 48
Dostopnost