Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
mácelj -clja m (á) redko bat, bet, kij: z macljem je tolkel po sekiri, dokler se grča ni razklala
// macola: komaj je vihtel macelj
SSKJ
maslénec -nca m (ẹ̄) 
  1. 1. nar. rak po levitvi, dokler še nima oklepa; mehkuž: zakaj druga velika levitev je bila v glavnem pri kraju in maslenci so po dobrem tednu že pričeli dobivati nove koše (J. Dular)
  2. 2. ekspr. masleni kruh: kupil je štruco maslenca
    ♦     agr. fižol z rumenimi stroki, ki se uporablja zlasti še nedozorel
SSKJ
mêdved -éda m (é ẹ́) 
  1. 1. zver z gostim kožuhom in močnimi kratkimi nogami: medved brunda, lomasti, ekspr. hlača po gozdu; medved se je postavil na zadnje noge; ujeti medveda; medved v brlogu; lov na medvede; močen kakor medved; hodi kot medved / medved pleše; voditi medveda po svetu
  2. 2. igrača, ki predstavlja medveda: kamor gre, nese s seboj svojega medveda
  3. 3. ekspr. močen, okoren, navadno dobrodušen človek: zanimiv par sta, ona drobižek, on pa tak medved / ne bodi no tak medved
    ●     ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; pog. tristo (kosmatih) medvedov, kako si trmast izraža podkrepitev trditve; pog. tolkel sem kot tristo medvedov zelo, močno
    ♦     astr. Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; Veliki medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; film. zlati medved priznanje za najboljši film zahodnoberlinskega festivala; pal. jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; zool. beli ali severni medved ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega Ledenega morja, Thalarctos maritimus; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; rjavi medved ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; sivi medved grizli
SSKJ
mehkúž -a m (ū) 
  1. 1. star. mehkužen človek: same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač
  2. 2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa: mehkuž ostane v skrivališču kak teden
    ♦     agr. jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja
SSKJ
mezínec -nca m (ȋ) skrajni, najtanjši prst na roki ali nogi: mezinec ga boli; noht na mezincu
● pog., ekspr. dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo dokler bom imel le malo moči; ekspr. žena ovija moža okoli mezinca mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. imeti kaj v mezincu dobro znati, poznati kaj; ekspr. ima več v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti
SSKJ
mígati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. z delom telesa delati gibe sem in tja: migati z glavo, ušesi; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom maha
  2. 2. z gibi izražati kaj: oče mu z obrvmi miga in žuga; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni zmigovali, skomigali
    // z gibi roke, prsta vabiti, privabljati: migala mu je, naj pride k njej; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal; pren. slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat
  3. 3. ekspr., redko ponujati se, kazati se: uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca
  4. 4. ekspr. premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu: prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti
    // delati: jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga
    ●     nizko bolnik bo migal največ eno leto bo živel; ekspr. jezik mu kar naprej miga neprestano, veliko govori; ekspr. smrt mu je že migala pred očmi mu je bila blizu; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori
    migáje star.: bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo
    migajóč -a -e: hitro migajoči bički enoceličarjev
SSKJ
mikástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
  2. 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
  3. 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
SSKJ
míkati -am tudi míčem nedov. (ī ȋ) zastar. tresti, stresati, premikati: klicala in mikala ga je, dokler se ni prebudil / brezoseb. ko je že prenehal jokati, ga je še vedno mikalo po vsem telesu
SSKJ
mír -ú in -a m (ȋ) 
  1. 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
  2. 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
    // podpisati mir
    ♦     zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
  3. 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
    // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
    // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
  4. 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
    // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
  5. 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
    // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
  6. 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
    ●     ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
SSKJ
mirováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. ne gibati se, ne premikati se: kar naprej hodi okrog, nič ne miruje; bolnik mora mirovati; ponoči so živali mirovale / knjiž. na stropu je mirovala velika senca
    // ne spreminjati položaja, stanja: morje je tokrat mirovalo; mišice so napete tudi takrat, ko mirujejo; bolno oko niti za trenutek ni mirovalo
    // biti, ostati na isti stopnji, višini: cene že nekaj časa mirujejo; proizvodnja je takrat mirovala
  2. 2. biti v stanju neaktivnosti: ognjenik že dolgo miruje / zemljo pustimo dalj časa mirovati
    ♦     jur. postopek miruje začasno se ne nadaljuje, ne teče
    // ekspr. ne obratovati: ob nedeljah tiskarna miruje; žičnica je mirovala
    ●     ekspr. ni miroval prej, dokler ni vsega opravil ni odnehal, ni počival; ekspr. njegova roka ni nikdar mirovala neprestano je kaj delal, ustvarjal; ekspr. ne more mirovati z jezikom biti tiho, molčati
    mirujóč -a -e: mirujoči stroji; mirujoče stanje
    ♦     ekon. mirujoči denar neaktivni denar
SSKJ
móker môkra -o stil. -ó prid. (ó ó) 
  1. 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo
    // slikati na moker omet svež omet
    // evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
    // ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
    // ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
  2. 2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
  3. 3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
  4. 4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
    ●     zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
    ♦     adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva
    môkro tudi mokró prisl.: mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
    ●     ekspr. v sodu je še mokro je še vino
    môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.: iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži
SSKJ
moledováti -újem in molédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) nav. ekspr. ponižno vztrajno prositi: moledovali so me, da naj jim pomagam; moledoval je za službo; moledoval je pri njem, da bi z njo lepo ravnal; prosil in moledoval je, da bi ga pustili v kino
● nar. moledoval je okrog nje, dokler ga ni spodila proseče jo je nadlegoval, silil vanjo
    moledujóč -a -e: moledujoč glas; gledati z moledujočimi očmi; prisl.: moledujoče prositi
SSKJ
nabòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in kroglo: vložiti naboj v puško; revolverski, strojnični, topovski naboj; naboj s šibrami; pas z naboji / naboj se vžge / naboj za otroške pištole
    ●     ekspr. borili so se do zadnjega naboja dokler so imeli strelivo; do smrti
  2. 2. v zvezi eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore: aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico / dinamitni, ekrazitni naboj
  3. 3. elektr., v zvezi električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu: istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji; negativni, pozitivni električni naboj
    ♦     fiz. elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; lov. naboj je gluh se pri sproženju ne vžge; voj. ostri s kovinsko, slepi naboj s plastično ali leseno kroglo; šolski naboj brez smodnika in vžigalne kapice
SSKJ
nadáljnji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. ki traja dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: odločiti se za nadaljnji boj; nadaljnja vožnja bo, upamo, udobnejša / njegova nadaljnja usoda je neznana / omejiti nadaljnje naraščanje cen
    // ki traja dalje na drugačni, novi stopnji: odločiti se za nadaljnji študij; na nadaljnji stopnji se bodo naučili tudi to / uvrstiti se v nadaljnje tekmovanje / publ. za vsa nadaljnja, podrobnejša pojasnila se obrnite nanj
  2. 2. navadno v zvezi z vsak, vsi naslednji, sledeči: z vsakim nadaljnjim dogodkom se napetost stopnjuje; prvi obrok je tisoč dinarjev, vsi nadaljnji pa sto; nadaljnja poglavja so zanimivejša; sam.: vse nadaljnje je nebistveno; pog. taka dejanja brez nadaljnjega obsojamo ne da bi pomišljali, zahtevali novih dokazov; pog. to je brez nadaljnjega pravilno zanesljivo, nedvomno; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; publ. v nadaljnjem bomo uporabljali samo kratico v svojem tekstu, govoru od tu dalje
SSKJ
nadomestováti -újem nedov. (á ȗ) star. nadomeščati: nadomestuj me, dokler se ne vrnem / pokvarjene dele nadomestovati z novimi / dve deski sta mu nadomestovali posteljo / nadomestovati izgubo
SSKJ
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī) 
  1. 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
    // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
    // ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira
  2. 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
    // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
    ●     ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
    nagibati se 
    1. 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
    2. 2. v zvezi s k izražati, kazati
      1. a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
      2. b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
        // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti
    3. 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
      ●       ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
SSKJ
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 
  1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
    // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
    // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
    1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
    2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
  3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
    2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
    3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
  4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
    // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
    // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
    // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
    ●     ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
    nájti se 
    1. 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
    2. 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
    nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
SSKJ
naméstnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika
    // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca
  2. 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik
    // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika
    ♦     rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
SNB
nátosképtik -a m, člov. (ȃ-ẹ́)
kdor ima odklonilen, skeptičen odnos do zveze NATO: biti natoskeptik; Ostaja natoskeptik, dokler nekdo natančno ne pove, kolikšni so stroški in kolikšne koristi, in ga z argumenti prepriča E po agl. kratici NATO za N(orth) A(tlantic) T(reaty) O(rganization) 'Organizacija severnoatlantskega sporazuma' + (↑)sképtik
SSKJ
navelíčati se -am se dov. (ȋ) 
  1. 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
    1. a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala
    2. b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal
    3. c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme
  2. 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela
    navelíčan -a -o 
    1. 1. deležnik od naveličati se: naveličan sem čakanja; so že naveličani dela; naveličan sem tega enoličnega življenja
    2. 2. nav. ekspr. ki je brez volje, zanimanja: naveličan človek; tako naveličane ženske še nisem srečal; fant je do grla naveličan / vanj so strmeli sami naveličani obrazi / spregovoril je z naveličanim glasom
Število zadetkov: 158