Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
makiavelízem tudi machiavellízem -zma [makjaveli-] m (ī) 
  1. 1. polit. načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja: pristaš makiavelizma
  2. 2. nav. slabš. brezobzirnost, zvijačnost: znan je zaradi svojega makiavelizma
SSKJ
metódičen -čna -o prid. (ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
  2. 2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
    ♦     filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
    metódično prisl.: metodično obravnavati učno snov
SSKJ
mímezis -a m (ȋ) knjiž. posnemanje stvarnega sveta: njihovo temeljno načelo je mimezis / filmski mimezis
SNB
minimalízem -zma m (ī)
1. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki s svojo abstraktnostjo poudarja čist prostor brez površinskih okraskov ali ekspresivnih elementov: Na razstavi so najbolj zastopani pop art, minimalizem in nemška umetnost
2. glasba, nastala sredi 60. let 20. stoletja v Ameriki, za katero so značilne preproste, dolgo ponavljajoče se melodijske fraze: Kompozicija je mešanica različnih stilov: od jazza do minimalizma
3. estetsko načelo, ki zagovarja preprostost, odsotnost okrasja: Finsko oblikovanje opredeljujeta predvsem minimalizem ter občutek za naravo v vsaki liniji in materialu E ← agl. minimalism iz (↑)minimálen
SSKJ
mišljênje -a s (é) 
  1. 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje
    // s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja
  2. 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
  3. 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
    // kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
  4. 4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj marksističnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
    ●     nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda prepričanja in izražanja
    ♦     filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje
SSKJ
morála -e ž (ȃ) 
  1. 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
    // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
    1. a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo
    2. b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
  2. 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale
  3. 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
  4. 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja
  5. 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
    ●     publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
SSKJ
načêlen -lna -o prid. (ȇ) 
  1. 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče
    // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih
    // debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna
    // ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
  2. 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje
    načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu
SSKJ
načêlo -a s (é) 
  1. 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo
    // načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko
    // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel
  3. 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi
    ●     knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi
    ♦     ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih
SSKJ
naglaševáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
    ♦     lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
  2. 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost
    naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo
    naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela
SSKJ
narávnopráven -vna -o prid. (ā-ā) nanašajoč se na naravno pravo: naravnopravno načelo
SSKJ
nasprótje -a s (ọ̑) 
  1. 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
    ♦     soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
  2. 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči
    // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
    ●     evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
SSKJ
nèdolóčenost -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo
♦ fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma
SSKJ
nèintervéncija -e ž (ȅ-ẹ́) publ. nevmešavanje: načelo, politika neintervencije
SSKJ
nèsodelovánje -a s (ȅ-ȃ) kar je nasprotno, drugačno od sodelovanja: nesodelovanje pri akciji; posledice nesodelovanja z njim bo občutil sam / sprejeli so načelo nesodelovanja
SSKJ
nèspremenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep; nespremenljiva usoda
// ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk; nespremenljivo načelo
SSKJ
nèvmešávanje -a s (ȅ-ȃ) kar je nasprotno, drugačno od vmešavanja: vmešavanje in nevmešavanje v potek dogodkov / spoštovati načelo nevmešavanja; politika nevmešavanja
SSKJ
neznàn in neznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 
  1. 1. ki ni znan: hodil je po neznanih krajih; srečevati neznane ljudi / neznani moški glasovi; tuji, neznani obrazi / neznani občutki; začutil je neznano bolečino / iz neznanega vzroka se je prestrašila; neznana prihodnost / problem mu je bil neznan ni bil poučen o njem
    // enako prijazni so do znanih in neznanih gostov katerih ne poznajo; po imenu mu je neznan ga ne pozna
    ●     izpisuje si neznane besede katerih pomena ne ve, ne razume; ekspr. skrbi so mu neznane nima skrbi; ekspr. razsipnost mu je ostala neznana ni postal razsipen
    ♦     jur. obtoženec je neznanega bivališča
  2. 2. katerega identičnost, izvor nista ugotovljena: grobovi neznanih vojakov; vlomilec je neznan ga še iščejo
    // grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino; neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
  3. 3. star. nenavaden, čuden: pogled na razdejanje je bil neznan; obšla ga je neznana groza
  4. 4. star. neznanski: prizadejal jim je neznano sramoto; zavladalo je neznano veselje
    neznáno prisl.: neznano se je razveselil; neznano jezen je bil / v povedni rabi ni mu bilo neznano, da ga ne marajo / odšel je neznano kam; prišel je od neznano kod / piše se tudi skupaj: oditi neznanokam; stanuje neznanokje; sam.: to je zanj nekaj neznanega; pot v neznano; strah pred neznanim
    ♦     ped. načelo od znanega k neznanemu
SSKJ
óbčnost -i ž (ọ̄) knjiž., redko splošnost: načelo občnosti pri plačevanju davkov
SNB
objektívniSSKJ -a -o prid. (ȋ)
    objektívna odgovórnost -e -i ž (ȋ, ọ́)
    odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake, kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič vedel: prevzeti objektivno odgovornost; načelo objektivne odgovornosti; Po zadnjem izmed sklepov bi poslanci pozvali vlado, naj sama ugotovi morebitno objektivno odgovornost posameznih nosilcev javnih funkcij in ustrezno ukrepa
SSKJ
oblást -í in -i ž (ȃ) 
  1. 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
    // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
  2. 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
    // spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let
  3. 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
    // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
  4. 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
    // določen organ, ki ima pravico odločati
    1. a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
    2. b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
  5. 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
    ●     ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
    ♦     jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
Število zadetkov: 125