Fran > SSKJ

1. 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
   // elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
   // čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji
2. 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
   // ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika
3. 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
4. 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
5. 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
   // bojim se, da vas motim
   ● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi

bojé se zastar.: šli so ga iskat, ne boje se mraza in noči

bojèč se -éča -e: boječ se jeze, pikrih opazk; zastar. prečula je vso noč, neizmerno boječa se zanj; prim. boječ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. biti buden, ant. spati: bedeti vso noč; bedeti pri bolniku, pri mrliču; pren. lučka bedi dolgo v noč
   ● ekspr. ali bedim ali sanjam? ali je mogoče, da je to res
2. 2. knjiž. posvečati čemu vso skrb: starši bedijo nad otroki; učitelji bedijo nad vedenjem učencev

bedé tudi bdé: bede ležati

bedèč tudi bdèč -éča -e: bedeč sanjati; to sem videl z bedečimi očmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
   // po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
   // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
   1. a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
   2. b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3. 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
   ● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
   ♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo
2. 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
3. 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
   ● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je
4. 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta

dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od hiša 1: postavil si je hiško / majhna lesena hiška
2. 2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: starši so spali v hiški

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
2. 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
3. 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
4. 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
5. 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
6. 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
   // huda ura neurje
7. 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
   // hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
   // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
   ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
   ♦ čeb. huda gniloba

hudó 
1. 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
2. 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
3. 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
   ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti

húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki je last osebka: z lastnim denarjem razpolagam sam; kmetje so sekali v grajskem gozdu, imeli pa so tudi lastne gozdove; stanovati v lastni hiši; imeti lastno stanovanje / njegovi sinovi imajo že lastne dohodke
2. 2. nav. ekspr. ki izhaja, izvira iz osebka: zaupal je v lastno moč; lastne napake opravičuje, tuje pa poudarja; bil je upokojen na lastno prošnjo, željo; bojevati se proti napadalcu z lastnimi silami; zaradi lastne šibkosti išče pomoči drugje / šel je tja na lastne stroške svoje; to je storil na lastno odgovornost svojo; pridelovati za lastno porabo; zidati v lastni režiji / zelenjava se duši v lastnem soku brez dolivanja tekočine; v tej stvari je pustil sinu lastno voljo da ravna, kot sam hoče
3. 3. ki ga kdo naredi sam: opremiti knjigo z lastnimi ilustracijami / izboljšal je lastni rekord / objaviti lastni življenjepis avtobiografijo; to je slikarjeva lastna podoba avtoportret
4. 4. ekspr., v določni obliki ki izraža ožjo sorodstveno, narodnostno pripadnost: tujci so imeli z njim več usmiljenja kakor lastni otroci; izdal ga je lastni sin; lastni starši so ga zavrgli / izdati koristi lastnega naroda; niti lastni materi ni pomagal / zatajil je lastno kri svojega otroka
5. 5. knjiž., v povedni rabi, z dajalnikom značilen, tipičen: kapitalistični družbi lastni momenti; spregovoril je z ihto, ki je njemu lastna; lastnosti, ki so kovini lastne; z naglico, ki je lastna trmastim ljudem, je odšla; to je mladini lastno
6. 6. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, za katerim stoji: ovadil je svojega lastnega brata; Slovenci nismo imeli svoje lastne države; ravnati se po svoji lastni logiki; obdelovati svojo lastno zemljo
   ● ekspr. ta človek nima lastnih možganov ne odloča se samostojno; ekspr. spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; storiti kaj na lastno pest na svojo roko; star. umoril ga je z lastno roko on sam; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; lastna hvala — cena mala hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
   ♦ ekon. lastna sredstva sredstva, ki niso pridobljena s kreditom; elektr. lastna indukcija indukcija, pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; fiz. lastna frekvenca frekvenca, s katero niha nihalo, ki ni moteno; lingv. lastno ime ime posamezne osebe, stvari; teh. lastna teža vozila teža praznega vozila; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
   // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti
2. 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
3. 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
   // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo
4. 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
5. 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
   // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi
6. 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
   ● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
   ♦ rel. ljubiti Boga

ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku  
1. 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
   ● ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo
2. 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči

ljubèč -éča -e 
1. 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
2. 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom

ljúbljen -a -o 
1. 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
2. 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče

ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro
   // ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju
2. 2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir
   // ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir
3. 3. ki ima razmeroma malo let, ant. star: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti
   // gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
4. 4. značilen za mladega človeka
   1. a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo
   2. b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile
   3. c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu
5. 5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad
6. 6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje
   // ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi
7. 7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica
   ● nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad
   ♦ agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; lingv. mlada izposojenka

mládi -a -o sam.: mladi odhajajo v mesta; dobiti, imeti mlade mladiče; tam ima dež mlade pogosto dežuje; mlada, pog. ta mlada gospodinji snaha; ekspr. plesalo je staro in mlado vsi so plesali; star. izza mlada iz zamlada; od, redko iz mladega od mladosti; prim. mlajši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino dvojice oseb, za katerih eno ima govoreči sebe: najin dom / najini srci
2. 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: najin strah se ni uresničil
   // izraža razmerje med to dvojico in okolico: najina sreča
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: najin otrok; najini starši / najin prijatelj
4. 4. izraža izhajanje od te dvojice: najin prispevek skupnosti
   // izraža medsebojnost: najino srečanje
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: kdaj odpelje najin vlak; prim. moj, naš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. izraža svojino dvojice bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in ne ogovarja, ali dvojice stvari, o katerih je govor: njuna hiša; elementa in njuna specifična teža / konja sta težko vlekla in iz njunih teles se je kadilo
2. 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: njuno veselje
   // izraža razmerje med to dvojico in okolico: njun življenjski prostor, ugled
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: njuni starši so kmetje / njuna prijatelja
4. 4. izraža izhajanje od te dvojice: poslušajte njun nasvet
   // izraža medsebojnost: njuni odnosi; prim. njegov, njen, njihov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / redko oblačiti nogavice obuvati
2. 2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču
   ● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve

obláčiti se s prislovnim določilom  izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke
● knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

obúpan -a -o: obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pismeno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
   // pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
   // sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise
2. 2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
   // pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
   // govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
   // oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil
3. 3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
   // reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. 4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
   // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. 5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
6. 6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo
   // odbori odgovarjajo svojim volivcem
   // publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje
7. 7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. 8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. 9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
10. 10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
    ● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih

odgovarjajóč -a -e: odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
   // delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje
2. 2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati
3. 3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje
   ● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž., redko nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal

odvráčati se star.  obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata

odvračajóč -a -e: odvračajoče besede, kretnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
   // narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja
2. 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti
3. 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje
4. 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
5. 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže
   ● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo

odvrníti se in odvŕniti se star.  obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel

odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ubogljivost: starši so zahtevali poslušnost
2. 2. pokornost, pokorščina: obljubiti, odreči poslušnost; prisiliti koga k poslušnosti; poslušnost zakonom, do zakonov
   ● ekspr. noge so mu odpovedale poslušnost ni mogel več hoditi
   ♦ lov. preizkusiti poslušnost psa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. a) željo, da bi koga zadelo zlo, nesreča: starši so jo prekleli; preklel ga je za vse, kar mu je hudega storil
2. b) ekspr. sovraštvo, odpor: prekleti ves svet; preklela je svojo usodo

preklét -a -o 
1. 1. deležnik od prekleti: čutil se je prekletega / njegovo življenje je bilo pač prekleto
2. 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: zapri tisti prekleti gramofon; ta prekleta baba ga je spet preslepila / preklete karte; ko ne bi bilo te preklete pijače / kot psovka molči, hudič prekleti
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: v tej prekleti vročini naj še dela; komaj ga je rešil iz te preklete zadrege / imeli so prekleto srečo / imel je pač to prekleto navado grdo, slabo; prisl.: prekleto se moti, če tako misli; ne bodi tako prekleto natančen / v medmetni rabi: prekleto, ali je res tako neumen; pohiti, prekleto, sicer bomo še zamudili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. preveč skrben: njegovi starši so preskrbni; preskrbna mati ga ni pustila v družbo
2. 2. ekspr. zelo skrben: žalovala je za svojim preskrbnim očetom

preskŕbno prisl.: preskrbno se oblačiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.