brezdómec -mca m (ọ̑)
človek brez doma: brezdomec sem; usoda brezdomcev / knjiž. brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkêjši tudi brídkejši (í ī)
1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
● star. bridka martra križ s podobo Jezusa Kristusa
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
● star. bridka martra križ s podobo Jezusa Kristusa
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
- brídko stil. bridkó
1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
SSKJ²
čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ)
1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
♦ lov. šel je čakat lisico
// živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
// navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
// biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
♦ lov. šel je čakat lisico
// živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
// navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja
2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
// biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod
4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
- čakáje :
sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto
- čakajóč -a -e:
ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi;
SSKJ²
čŕn2 -a -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. ki je take barve kot oglje ali saje; ant. bel3: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno vino rdeče; črno pivo temno; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji; črno odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi
5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
1. ki je take barve kot oglje ali saje; ant. bel3: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno vino rdeče; črno pivo temno; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji; črno odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi
5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
- čŕno prisl.:
črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
- čŕni -a -o sam.:
črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pisno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno, rdeče vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega, rdečega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
SSKJ²
desétnik -a m (ẹ̑)
1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka
2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez obstanka
// ekspr. brezdomec, potepuh: slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike; potepuški desetnik
3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku
1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka
2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez obstanka
// ekspr. brezdomec, potepuh: slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike; potepuški desetnik
3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku
SSKJ²
dodelíti -ím dov., dodélil (ī í)
1. z odločbo izročiti v uporabo: dodelili so mu novo stanovanje
// z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj: otroka je sodišče dodelilo materi
2. star. dati, podeliti: usoda mu ni dodelila sreče
♦ num. dodeliti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
1. z odločbo izročiti v uporabo: dodelili so mu novo stanovanje
// z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj: otroka je sodišče dodelilo materi
2. star. dati, podeliti: usoda mu ni dodelila sreče
♦ num. dodeliti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
- dodeljèn -êna -o:
fant je dodeljen drugemu polku; oče je bil dodeljen k motoriziranim oddelkom; s to odločbo nama je bila dodeljena soba
SSKJ²
SSKJ²
konstelácija -e ž (á)
1. astron. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij
// s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija
2. astron. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije
3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija
// položaj, stanje1: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev
4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki
1. astron. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij
// s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija
2. astron. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije
3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija
// položaj, stanje1: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev
4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki
SSKJ²
mojstríti -ím nedov., mojstrèn (ī í) knjiž.
1. obvladovati, premagovati: svojih čustev ni mogel več mojstriti; usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami / publ. neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti
2. učiti, uriti, šolati: mojstriti konja; noč in dan so ga mojstrili
● knjiž. mojstriti jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. kdo je mojstril naslovno vlogo igral
1. obvladovati, premagovati: svojih čustev ni mogel več mojstriti; usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami / publ. neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti
2. učiti, uriti, šolati: mojstriti konja; noč in dan so ga mojstrili
● knjiž. mojstriti jezik mojstrsko ga oblikovati; knjiž. kdo je mojstril naslovno vlogo igral
SSKJ²
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnêjši (á ā)
1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
- mráčno tudi mračnó prisl.:
mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
SSKJ²
múhast -a -o prid. (ú)
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
- múhasto prisl.:
muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
SSKJ²
navdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
- navdihujóč -a -e:
navdihujoča moč lepote
SSKJ²
nègíben -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī)
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
- nègíbno prisl.:
negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj
SSKJ²
nèizbéžen -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
ki se mu ne da izogniti, izmakniti: neizbežna smrt, usoda; vojna je bila neizbežna / knjiž. neizbežni ukrepi nujni
ki se mu ne da izogniti, izmakniti: neizbežna smrt, usoda; vojna je bila neizbežna / knjiž. neizbežni ukrepi nujni
SSKJ²
nèizogíben -bna -o prid. (ȅ-ī)
ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi; neizogibna smrt, usoda; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
● ti ukrepi so bili neizogibni nujni
ki se mu ne da izogniti: neizogibna nesreča; prepozno je spoznal, da se bliža neizogibni pogubi; neizogibna smrt, usoda; trčenje je bilo neizogibno / opraviti neizogibno dolžnost / iron. neizogibni slavnostni govor so poslušali brez zanimanja
● ti ukrepi so bili neizogibni nujni
- nèizogíbno
prislov od neizogiben: neizogibno bližati se nesreči
// ekspr. poudarja trditev: to je neizogibno potrebno
SSKJ²
SSKJ²
nèogíben -bna -o prid. (ȅ-ī)
neizogiben, neizbežen: neogibna usoda; nesreča je bila neogibna / ekspr. družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo / ti ukrepi so bili neogibni
neizogiben, neizbežen: neogibna usoda; nesreča je bila neogibna / ekspr. družinski sprehodi so bili zanj neogibno zlo / ti ukrepi so bili neogibni
SSKJ²
nèpremíčen -čna -o prid. (ȅ-ī)
1. ki je na stalno določenem mestu: nepremični predmeti, stroji; premična in nepremična stanovanjska oprema
// ki se ne giblje, ne premika: nepremični del vrat
♦ jezikosl. nepremični naglas
2. ki se ne more premikati, hoditi: prenašati nepremične bolnike, ranjence
// negiben: biti, ležati nepremičen; stal je nepremičen kot kip / njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
3. knjiž. nespremenljiv: nepremična usoda
1. ki je na stalno določenem mestu: nepremični predmeti, stroji; premična in nepremična stanovanjska oprema
// ki se ne giblje, ne premika: nepremični del vrat
♦ jezikosl. nepremični naglas
2. ki se ne more premikati, hoditi: prenašati nepremične bolnike, ranjence
// negiben: biti, ležati nepremičen; stal je nepremičen kot kip / njegov nepremični pogled mu je vzbujal strah
3. knjiž. nespremenljiv: nepremična usoda
- nèpremíčno prisl.:
nepremično gledati, ležati, stati; nepremično pritrjen
SSKJ²
nèspremenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep; nespremenljiva usoda
// ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk; nespremenljivo načelo
ki se ne da spremeniti: nespremenljiv rok, sklep; nespremenljiva usoda
// ki se ne spreminja, ne spremeni: nespremenljiva hitrost / nespremenljiv nauk; nespremenljivo načelo
SSKJ²
odkriválec -lca [otkrivau̯ca tudi otkrivalca] m (ȃ)
1. kdor kaj odkriva, odkrije: taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev / odkrivalec naših Alp / ekspr. odkrivalec socialnih krivic
2. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: odkrivalec sevanja
♦ psih. odkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
1. kdor kaj odkriva, odkrije: taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev / odkrivalec naših Alp / ekspr. odkrivalec socialnih krivic
2. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: odkrivalec sevanja
♦ psih. odkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 99
Dostopnost