Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
žvekálnik -a [tudi u̯n(ȃ) zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
SSKJ
žvekánje -a (ȃ) glagolnik od žvekati: žvekanje utrjuje zobovje
SSKJ
žvekáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati
  2. 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami
    žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja
SSKJ
žvenčáti -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í) redko zvenčati: orožje žvenči
SSKJ
žvènk žvénka in žvênka (ȅ ẹ́, é) 
  1. 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
    // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
  2. 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
    ● 
    kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
SSKJ
žvènk medm. (ȅ) posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa
SSKJ
žvénkati -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ȇ; á ȃ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal
SSKJ
žvénkelj -klja (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja
SSKJ
žvenkèt -éta (ȅ ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla
// žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj
SSKJ
žvenketánje -a (ȃ) glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev
SSKJ
žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali
// povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● 
ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno
    žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
    žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
SSKJ
žvenkljánje -a (ȃ) glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanje
 
ekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje
SSKJ
žvenkljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali
    žvenkljajóč -a -e: žvenkljajoči kovanci
SSKJ
žvénkniti -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka
// povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila
SSKJ
žveplálnica -e [tudi u̯nž (ȃ) agr. prostor za žveplanje: žveplalnica za hmelj
SSKJ
žveplálnik -a [tudi u̯n(ȃ) agr. priprava ali stroj za prašenje vinske trte z žveplom v prahu: uporabljati žveplalnik / motorni, ročni žveplalnik
SSKJ
žveplánje -a (ȃ) glagolnik od žveplati: žveplanje trt; škropljenje in žveplanje / žveplanje sodov / žveplanje vina
SSKJ
žveplár -ja (á) delavec v proizvodnji žvepla: delo žveplarjev
SSKJ
žvêplast -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplast zrak / žveplast smrad
 
kem. žveplasta kislina kislina s štirivalentnim žveplom
SSKJ
žvepláti -ám nedov. (á ȃagr.  
  1. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni
  2. 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak
  3. 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina
    žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano
Število zadetkov: 93154