zasledíti -ím dov., zaslédi in zaslêdi; zaslédil (ī í)
1. po sledi ugotoviti, da kje kdo je: lovec je zasledil jelena; pes zasledi zajca; zaslediti begunca v snegu
2. knjiž. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je; izslediti: preiskovali so gozd, da bi zasledili roparje; zaslediti tatu, ubežnika / dolgo so tavali, preden so zasledili stezo našli
3. knjiž. odkriti, ugotoviti: to bolezen smo zasledili samo na jugu; zaslediti podatke v arhivu / ta motiv zasledimo v več pesmih
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
zaspánost -i ž (á)
stanje, pri katerem se čuti potreba po spanju: zaspanost se ga loteva, ekspr. ga muči; zaspanost ga je minila; premagati zaspanost / od zaspanosti komaj gleda
♦ med. bolezenska zaspanost stanje, ko se čuti pretirano nagnjenje do spanja
stanje, pri katerem se čuti potreba po spanju: zaspanost se ga loteva, ekspr. ga muči; zaspanost ga je minila; premagati zaspanost / od zaspanosti komaj gleda
♦ med. bolezenska zaspanost stanje, ko se čuti pretirano nagnjenje do spanja
SSKJ²
zastarálen -lna -o prid. (ȃ)
pravn., v zvezi zastaralni rok rok, po katerem kaka pravica zastara: zastaralni rok se izteče; enoletni zastaralni rok
pravn., v zvezi zastaralni rok rok, po katerem kaka pravica zastara: zastaralni rok se izteče; enoletni zastaralni rok
SSKJ²
zastárati -am dov. (ȃ)
1. pravn. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara
2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara
3. zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara
1. pravn. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara
2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara
3. zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara
- zastáran -a -o
1. deležnik od zastarati: zastaran material; zastarana bolezen; zastarana terjatev
2. star. nepoboljšljiv, zakrknjen: zastaran grešnik, pijanec
SSKJ²
zatêči -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é)
1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
- zatêči se s prislovnim določilom
1. priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: srna se je zatekla med grmovje; pred dežjem so se zatekli pod streho; medved se je pred lovci zatekel v brlog; še v pravem času se je zatekel v skrivališče; kam se bomo zatekli ob napadu / ekspr. pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet
2. priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: v stiski se zateči h komu; ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi / zateči se pod zaščito močnejšega; zateči se v varstvo koga
● ekspr. zatekel sem se k laži zlagal sem se; ekspr. včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom jih je treba uporabiti
- zatékel -êkla -o:
zatekle noge; zatekle veke
- zatečèn -êna -o:
ima rdeče in zatečene roke
● publ. zatečeno stanje dejansko
SSKJ²
zatém in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ)
1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem1: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo
// v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih
1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem1: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo
// v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih
SSKJ²
zavabíti in zavábiti -im dov. (ī á) zastar.
1. izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed
2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi
3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši
1. izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed
2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi
3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši
SSKJ²
zavdáti -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom
1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi
1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi
- zavdán -a -o:
zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane
SSKJ²
zavóra -e ž (ọ̑)
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
SSKJ²
zbírka -e ž (ȋ)
1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku
1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča; dopolnjevati zbirko narečnih besed; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev; dragocena zbirka starih knjig, listin; zbirka matematičnih nalog; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka
3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku
SSKJ²
zbrózgati -am dov. (ọ̑)
1. s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati: zbrozgati sneg okoli hiš
2. ekspr. z mešanjem pripraviti slabo pijačo: zbrozgati vino iz črnega in belega vina
1. s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati: zbrozgati sneg okoli hiš
2. ekspr. z mešanjem pripraviti slabo pijačo: zbrozgati vino iz črnega in belega vina
- zbrózgan -a -o:
vino je bilo tako zbrozgano, da nihče ni vedel, kaj pije
SSKJ²
zdajáti zdájem, tudi zdájati in zdajáti -em, stil. zdajáti -èm dov., zdajàj zdajájte tudi zdájaj zdájajte; zdajàl tudi zdájal (á á; á á á; á ȅ)
z dajanjem po delih porabiti: prihranke je zdajal za zdravnika; vse, kar je imela, je zdajala otrokom
z dajanjem po delih porabiti: prihranke je zdajal za zdravnika; vse, kar je imela, je zdajala otrokom
SSKJ²
SSKJ²
zdŕgniti -em dov., tudi zdrgníla (ŕ ȓ)
1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
// z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
// z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup
1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla; zdrgniti s krpo, peskom
// z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja; zdrgniti se z brisačo
// z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup
- zdŕgnjen -a -o:
do čistega zdrgnjen kotel; s čistilnim sredstvom zdrgnjene kljuke; zdrgnjene hlače
SSKJ²
zdržáti -ím tudi izdržáti -ím dov. (á í)
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega nasprotnika; zdržati konkurenco
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega nasprotnika; zdržati konkurenco
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
- zdržáti se tudi izdržáti se
1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: eno leto se je moral zdržati; popolnoma se zdržati / spolno se zdržati
2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: zdržati se kajenja, pitja; zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve / zdržati se alkoholnih pijač
// zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja
- zdržán tudi izdržán -a -o:
število zdržanih glasov
● knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim
SSKJ²
SSKJ²
zgorelína -e ž (í)
kar ostane po gorenju: bencinske, plinske zgoreline; pepel, saje in druge zgoreline
kar ostane po gorenju: bencinske, plinske zgoreline; pepel, saje in druge zgoreline
SSKJ²
SSKJ²
zlátast -a -o prid.(ā)
po barvi podoben zlatu: zlatasti lasje / zlatasta svetloba
po barvi podoben zlatu: zlatasti lasje / zlatasta svetloba
- zlátasto prisl.:
zlatasto prosojna meglica
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 469
- 470
- 471
- 472
- 473
- 474
- 475
- Naslednja »
Število zadetkov: 9489
Dostopnost