žirondíst -a m (ȋ)
zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik žironde ali pristaš njene politike: žirondisti in jakobinci
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
žlebíčast -a -o prid. (í)
po obliki podoben žlebiču: žlebičast urez na deski; draperija z žlebičastimi gubami
// ki ima žlebič, žlebiče: žlebičasta cev / žlebičasto kolesce
♦ les. žlebičasto dleto žlebilo
po obliki podoben žlebiču: žlebičast urez na deski; draperija z žlebičastimi gubami
// ki ima žlebič, žlebiče: žlebičasta cev / žlebičasto kolesce
♦ les. žlebičasto dleto žlebilo
SSKJ²
žôlna -e [žou̯na] ž (ó)
1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto
♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis
2. naprava, ki z oddajanjem ali s sprejemanjem radijskih signalov omogoča določanje položaja zasutega, ki jo nosi, v snežnem plazu: žolna je za tiste, ki se pozimi gibljejo v gorah, življenjsko pomembna / lavinska, plazovna žolna
3. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana
1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto
♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis
2. naprava, ki z oddajanjem ali s sprejemanjem radijskih signalov omogoča določanje položaja zasutega, ki jo nosi, v snežnem plazu: žolna je za tiste, ki se pozimi gibljejo v gorah, življenjsko pomembna / lavinska, plazovna žolna
3. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana
SSKJ²
žoltovína -e [žou̯tovina] ž (í)
bot. rastlina z golimi ali le po robu dlakavimi listi in rumenimi metuljastimi cveti v socvetjih; barvilna košeničica: z žoltovino porasel travnik
bot. rastlina z golimi ali le po robu dlakavimi listi in rumenimi metuljastimi cveti v socvetjih; barvilna košeničica: z žoltovino porasel travnik
SSKJ²
žonglêr -ja m (ȇ)
1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler
2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji
1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler
2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji
SSKJ²
čárati -am nedov. (ȃ) po ljudskem verovanju
1. s skrivnostnimi silami vplivati na naravo: čarovnice so čarale; verjeli so, da zna čarati
2. preh. s čarovnimi sredstvi klicati ali ustvarjati kaj: čarati zaklade iz zemlje; pren. domišljija čara nove svetove; sanje mu čarajo pred oči čudovito prihodnost
1. s skrivnostnimi silami vplivati na naravo: čarovnice so čarale; verjeli so, da zna čarati
2. preh. s čarovnimi sredstvi klicati ali ustvarjati kaj: čarati zaklade iz zemlje; pren. domišljija čara nove svetove; sanje mu čarajo pred oči čudovito prihodnost
SSKJ²
uročljív -a -o prid. (ī í) po ljudskem verovanju
1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva
2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom
1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva
2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom
SSKJ²
uròk -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju
1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok
2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok
1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok
2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok
SSKJ²
védomec tudi vedómec -mca m (ẹ́; ọ́) etn., po ljudskem verovanju
1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec
2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec
1. človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh: zraščene obrvi ima, vedomec bo; vedomec mu pije kri; hlapec je z vedomci divjal vsako noč do zore; ta misel ga duši kot vedomec
2. duša pred krstom umrlega otroka, ki se prikazuje kot lučka: lučka je bila vedomec
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 472
- 473
- 474
- 475
- Naslednja »
Število zadetkov: 9489
Dostopnost