ponorčeváti se -újem se dov. (á ȗ)
navadno v zvezi z iz navadno z besedami izraziti neresen, nespoštljiv odnos do koga: ne zameri, da sem se malo ponorčeval; rad se ponorčuje iz sebe; hotel se je ponorčevati iz sosedov, star. s sosedi; pren. usoda se je ponorčevala z njim
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
prebrídek -dka -o stil. -ó prid. (í ī) nav. ekspr.
1. preveč bridek: nesreča je prebridka, da bi jo lahko pozabili
2. zelo bridek: prebridki spomini; zadela ga je prebridka usoda izgnanca / točiti prebridke solze / star. prebridka smrt
1. preveč bridek: nesreča je prebridka, da bi jo lahko pozabili
2. zelo bridek: prebridki spomini; zadela ga je prebridka usoda izgnanca / točiti prebridke solze / star. prebridka smrt
- prebrídko stil. prebridkó prisl.:
prebridko občutiti poraz; novica me je prebridko zadela; prebridko zajokati
SSKJ²
pregánjanost -i ž (ȃ)
stanje preganjanega človeka: preganjanost je njegova usoda / preživljati preganjanost in trpljenje / ima občutek preganjanosti
stanje preganjanega človeka: preganjanost je njegova usoda / preživljati preganjanost in trpljenje / ima občutek preganjanosti
SSKJ²
SSKJ²
razvêjati2 -am dov. (ȇ)
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvejal listje, pepel; pren. usoda jih je razvejala na vse strani
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvejal listje, pepel; pren. usoda jih je razvejala na vse strani
SSKJ²
razvéti -vêjem dov. (ẹ́ ȇ)
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvel listje, pepel; pren. usoda jih je razvela na vse strani
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvel listje, pepel; pren. usoda jih je razvela na vse strani
SSKJ²
tóžen1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star.
1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin
2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi
1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin
2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi
- tóžno prisl.:
tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu
SSKJ²
trágičen -čna -o prid. (á)
1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak
♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe
2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor
// ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro
3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti
4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije
1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak
♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe
2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor
// ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro
3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti
4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije
- trágično prisl.:
tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega
SSKJ²
usodíti in usóditi -im dov. (ī ọ́)
star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen
// nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov
star. prisoditi: kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen
// nameniti, določiti: življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov
- usodíti se in usóditi se
upati si, drzniti si: usodil se jo je prijeti za roko; nisem se te usodil prositi, vprašati
- usójen -a -o
1. deležnik od usoditi: njemu usojena kazen
2. ekspr. ki ga komu določi usoda: taka smrt mu je bila usojena; usojeno mu je bilo kratko življenje
● ekspr. ni mu bilo usojeno videti vnuka umrl je, preden se mu je rodil vnuk; ekspr. nista si bila usojena nista mogla postati ljubimca, zakonca
SSKJ²
zlokôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž.
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema
1. zloben, hudoben: zlokobna mačeha; zlokobne sile; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč: temni zlokobni oblaki; zlokobna tišina pred spopadom; zlokobno znamenje
3. grozljiv, neprijeten: izogibati se zlokobnega kraja; nastala je zlokobna tema
- zlokôbno prisl.:
zlokobno je molčal; veter je zlokobno udarjal v trhla vrata
SSKJ²
črtomírstvo in čŕtomirstvo -a s (ȋ; ȓ)
knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir: problem našega črtomirstva
knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir: problem našega črtomirstva
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
prometêjstvo tudi prométejstvo -a s (ȇ; ẹ̑)
knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prometej: njegovo prometejstvo je v iskanju resnice
knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prometej: njegovo prometejstvo je v iskanju resnice
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 99
Dostopnost