Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
žólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava
    ♦     med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču
  2. 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas
    // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava
    žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči
SSKJ
žolčljív -a -o [u̯č] prid. (ī í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza
// strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija
    žolčljívo prisl.: žolčljivo reči
SSKJ
žólna -e [u̯n] ž (ọ́) 
  1. 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto
    ♦     zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis
  2. 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana
SSKJ
žoltovína -e [u̯t] ž (í) bot. rastlina z golimi ali le po robu dlakavimi listi in rumenimi metuljastimi cveti v socvetjih; barvilna košeničica: z žoltovino porasel travnik
SSKJ
žonglêr -ja m (ȇ) 
  1. 1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler
  2. 2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji
SSKJ
žŕtev -tve ž (ȓ) 
  1. 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar
    // obredna žrtev
    // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev
  2. 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev
    // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo
    ♦     šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta
    // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev
  3. 3. kdor je poškodovan, umre
    1. a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev
    2. b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
  4. 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila
    // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer
  5. 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema
  6. 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev
    ●     ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj
SSKJ
žuboréti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori; prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir
    // s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala
  2. 2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba; od vsepovsod je žuborela človeška govorica
  3. 3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli
    // živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci
    žuborèč -éča -e: voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku
SSKJ
žúpa2 -e ž (ú) 
  1. 1. nižje pog. juha: naliti, srebati župo; redka, vroča župa / goveja, krompirjeva župa
    ●     ekspr. ta pa ni po (prežgani) župi priplaval je bister, prebrisan
  2. 2. nar. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja; mošt
SSKJ
župánčičevski -a -o prid. (ȃ) tak kot pri Župančiču: župančičevski ritem; župančičevski zanos
    župánčičevsko prisl.: izražati se (po) župančičevsko
SNB
žuríranje -a s (ȋ) pog.
preživljanje časa v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; žuranje: naporno žuriranje; neprestano žuriranje; nočno žuriranje; V mladih letih je rada plesala, bila je znana po žuriranju; dva dni se je zabavala, nato pa je dva dni spala E ↑žurírati
SNB
žúrka -e ž (ȗ)
1. pog. zasebna družabna prireditev za ožji krog zlasti mlajših povabljencev, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; žurSSKJ: Če želi vaš otrok doma pripraviti žurko, mu ne nasprotujte
2. pog. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; zabavaSSKJ, žur (1): novoletna žurka; V kavarni, kjer so pile kavo, je natakarica pospravljala po študentski žurki, ki se je zavlekla do šeste zjutraj
3. pog. prijetno vzdušje; žur (2): Glasbena skupina zna narediti žurko
4. ekspr. zelo neprijetno dogajanje; žur (3): Ko je pijan, se žena zapre v hišo, zaklene, on robanti celo noč, nazadnje uspe vlomiti in imamo celo žurko E = hrv., srb. žȗrka iz ↑žúr
SSKJ
žúžlja -e ž (ȗ) 
  1. 1. ekspr. kdor (rad) vsebinsko prazno govori: veljal je za žužljo
  2. 2. nar. gorenjsko točilnica žganja: pije po vseh žužljah
SNB
žvečljív -a -o prid. (ī í í)
ki se da žvečiti: žvečljive tablete; V tujini je največje povpraševanje po mehkih žvečljivih karamelah in trdih bonbonih brez sladkorja E (↑)žvéčiti
SSKJ
žvènk žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 
  1. 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
    // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
  2. 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
    ●     kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
SSKJ
žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali
// povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno
    žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
    žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
SSKJ
žvêplo -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu
● ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami
♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo
SSKJ
žveplovodík -a m (ȋ) poljud. spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih, strok. vodikov sulfid: meriti količino žveplovodika v zraku; vonj po žveplovodiku
SSKJ
žvížgati -am nedov. (í) 
  1. 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste
  2. 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti
  3. 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo
    // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos
  4. 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami
    // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku
  5. 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku
    ●     ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni
    žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku  (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli
    žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo
    žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev
Število zadetkov: 10018