Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
pretípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si ga pretipal / pretipati s prsti, z roko
// s tipanjem preiskati: preden sede, pretipa naslonjalo in sedež; hitro so jim pretipali žepe / pretipali so ga, ker so sumili, da je oborožen / zdravnik mu je pretipal boleče mesto; pretipal si je roko in čutil, da ni zlomljena; pren. z očmi pretipati koga od nog do glave
2. ekspr. temeljito izprašati: hotel ga je pobliže spoznati in pretipati; pretipaj ga, kaj misli / preiskovalci so obtožene pošteno pretipali / imel je nalogo pretipati anarhistične organizacije raziskati njihovo delovanje
 
ekspr. cesto so pretipali z reflektorji preiskali; ekspr. pretipali so vsako hišo preiskali; ekspr. pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga
3. ekspr. natepsti, pretepsti: če ga nekoliko pretipate, mu ne bo škodilo; pretipati koga s palico
    pretípati se 
    tipajoč priti: v temi se pretipati do okna, iz hiše, skozi sobo; pren. pretipati se do jedra problema
SSKJ²
pripírati -am nedov. (ī ȋ)
1. ne popolnoma zapirati: pripirati okna, vrata / pripirati veke / pripirati oči
2. pravn. začasno odvzemati prostost zaradi kazenskega postopka: policija je začela pripirati nasilne protestnike
● 
ekspr. žirija je priprla eno oko ni ravnala strogo, načelno
♦ 
čeb. pripreti matico za določen čas ji preprečiti ali omejiti zaleganje
● 
ekspr. pripirati oči pred dejstvi ne hoteti jih spoznati, priznati
SSKJ²
psihologíja -e ž (ȋ)
1. veda, ki raziskuje človeško duševnost, dušeslovje: razvoj psihologije; strokovnjak za psihologijo / eksperimentalna, mladinska, otroška psihologija; okultna psihologija parapsihologija; psihologija dela, učenja
 
ped. pedagoška psihologija; psih. globinska psihologija ki proučuje človekovo podzavest; individualna psihologija po Adlerju ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; razvojna psihologija ki proučuje človekove psihološke funkcije in njihove spremembe glede na faze ontogenetskega razvoja; socialna psihologija ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; psiht. klinična psihologija ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi
2. duševnost: spoznati psihologijo učenca / publ. psihologija mase
SSKJ²
razlíka -e ž (ȋ)
1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno
2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko
3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike
5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji
● 
on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali
♦ 
šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
SSKJ²
resníca2 -e ž (í)
1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● 
resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ 
filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; pravn. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
SSKJ²
resníčen -čna -o prid., resníčnejši (ī)
1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku; pravljični in resnični svet; resnična in namišljena bolezen; resnična nevarnost; to so resnična dejstva; spoznati resnično stanje
2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev; ni verjel, da je novica resnična; resnično poročilo; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične
3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem; resnična pomoč; resnična moralna vrednota
4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost
5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje
6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja; to ni resnična ljubezen; v resničnem življenju je to drugače
// izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel
● 
ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu
    resníčno 
    1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti
    2. v členkovni rabi izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično
SSKJ²
skriváštvo -a s (ȃ)
skrivaško življenje: spoznati težave skrivaštva
// izmikanje vojaški službi, boju s skrivanjem: zagovarjati se zaradi skrivaštva; boriti se proti skrivaštvu
SSKJ²
skrivnósten -tna -o prid., skrivnóstnejši (ọ̑)
1. ki se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: skrivnostni pojavi; skrivnostna izginitev, smrt; to so skrivnostne stvari / skrivnostna moč; skrivnostne naravne sile; skrivnostno življenje rastlin / skrivnostna prikazen; skrivnostna bitja / skrivnostno število
2. nav. ekspr. ki skriva, prikriva svoje bistvo: skrivnosten človek; dela se skrivnostnega; postati skrivnosten / skrivnostna osebnost
// katerega bistvo se ne da (z lahkoto) spoznati, ugotoviti: spregovoriti s skrivnostnim glasom; skrivnosten molk, nasmeh; fantovo skrivnostno vedenje ga je zaskrbelo / skrivnosten obraz / umrl je v skrivnostnih okoliščinah; od nekod je prihajala skrivnostna svetloba
3. znan, namenjen ozkemu krogu ljudi: pomen te besede je skrivnosten; skrivnostna novica / skrivnostni verski obredi
4. poln skrivnosti: skrivnosten gozd; skrivnostne globine morja; skrivnostno jezero / skrivnosten mrak; skrivnostna noč / ljubezen je najskrivnostnejša
    skrivnóstno prisl.:
    skrivnostno govoriti, se nasmehniti; skrivnostno lepa podoba; skrivnostno miren kraj; sam.: doživljanje sveta kot nekaj skrivnostnega; hrepenenje po skrivnostnem
SSKJ²
sòbesedílo -a s (ȍ-í)
besedilo, v katero spada obravnavani del teksta: spoznati pomen besede iz sobesedila; primeri zaradi iztrganosti iz sobesedila niso jasni
SSKJ²
spodóba -e ž (ọ̑star.
1. spodobnost: ni mu bilo mar za spodobo
2. podobnost: spoznati koga po spodobi; spodoba med očetom in sinom
SSKJ²
spoznáven -vna -o prid. (á ā)
nanašajoč se na spoznavanje, spoznanje: spoznavni nagibi; razčleniti spoznavni proces / človekove spoznavne sposobnosti / spoznavna, etična in estetska vloga umetnosti / spoznavni znaki; spoznavno geslo / spoznavni večer družabna prireditev, katere namen je, da se udeleženci med seboj spoznajo
 
filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja
// ki se da spoznati: razlike so komaj spoznavne
    spoznávno prisl.:
    spoznavno doživljati svoja čustva
SSKJ²
stvárskost -i ž (ȃ)
filoz. kar opredeljuje stvar po njenem bistvu: spoznati stvarskost stvari
SSKJ²
timbre -a [têmbərm (ē)
knjiž. barva: spoznati glas po žametnem timbru / pesniška zbirka ima slovenski timbre izrazite slovenske poteze, značilnosti
 
glasb. lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; barva tona
SSKJ²
ubesédenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od ubesediti: brez ubesedenja svojih občutkov človek sebe nikoli ne more zares spoznati; način ubesedenja; nezmožnost ubesedenja
SSKJ²
ujéti ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ́ á)
1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
2. prijeti, zgrabiti kaj
a) kar se odmika: komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
b) kar se približuje: ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
// narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere: ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline zadrži; priprava ujame večino dima in saj prestreže, zaustavi
3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje: dojenček je ujel obešeno ropotuljico; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
// ekspr. zajeti (kak predmet v tekočini): ujeti fižol, košček mesa v juhi; z žlico ujeti cmok
4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom: lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana; ujeti bolho, metulja; ujeti divjo žival in jo udomačiti; ujeti polha, raka, ribo; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice; ujeti na past, v past; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
// z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo: ujeti pobeglega kaznjenca; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca; ujeti tihotapca, vohuna
5. s prislovnim določilom dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti: ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
6. ekspr. z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo: ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
7. ekspr. navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo: ujeti koga na prazne obljube; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
a) ki se oddaljuje: avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj: ujeti predzadnje, vodilno moštvo; ujeti koga po številu zmag, po točkah
// narediti to, kar bi se že moralo narediti: ujeti zamujeno
9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
a) prometnega sredstva: če hitro stopite, boste avtobus še ujeli; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
b) kakega dogodka: ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
c) česa sploh: ujeti pravi čas za setev; ujeti rok
10. ekspr. biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi: ujeti koga na samem in ga kaj prositi; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
11. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi: ujeti dobro službo, štipendijo; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar zasluži
// biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta: tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža
12. s prislovnim določilom biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja: ujeti letalo v daljnogled; lov. žarg. ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
13. ekspr. hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega: ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho; ujeti z očmi
// zaznati kaj sploh: ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
// spoznati, razumeti: pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila
14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši: vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo: ujeti korak, ritem ostalih / ekspr. pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
// biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo: ujeti pravo mero, pravi zven
16. ekspr. biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena: ujeti kak dan za lastne potrebe; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
17. ekspr. s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti: glejte, da vas ne ujame dež, noč
● 
ekspr. ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka posname; ekspr. ujeti korak s časom prilagoditi se razmeram; postati napreden; publ. ujeti misel v ustrezno formulacijo jo ustrezno formulirati; star. nekoliko ujeti obleko zožiti, skrajšati jo; ekspr. varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka da ne postaneš še drugič nezakonska mati; ekspr. kje si ujel te podatke dobil; ekspr. obleci se, da ne boš ujel prehlada da se ne boš prehladil; ekspr. ujeti strel v koleno nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti; ujeti zanko na raztrgani nogavici narediti, da se ne more trgati, parati dalje; publ. ujeti misel na papir zapisati jo; publ. ujeti prizor na platno narisati ga; publ. ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak posneti; ekspr. ujeti koga v ljubezenske mreže z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; publ. ujeti v objektiv fotografirati, posneti; ekspr. ujeti koga v past prevarati, ukaniti ga; publ. ujeti v skicirko skicirati, narisati; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦ 
igr. ujeti kralja, pagata vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga; navt. ujeti veter v jadra naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
    ujéti se 
    1. leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati: akrobat se je spretno ujel za drugi trapez; padajoč se je ujel za vejo in se rešil
    // ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo / mačka se je ujela na vse štiri
    2. biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti: na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel; ujeti se na brvi / noga se v razmočenem snegu težko ujame
    3. priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub delovanju kake sile: drevo se je pri podiranju ujelo; žoga se je ujela med veje; deblo se je ujelo za skale
    4. priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno svobodno gibanje: lisica, miš se je ujela; preglej pasti, če se je kaj ujelo / ujeti se na trnek, v mrežo, past
    5. zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti, zanikati česa: goljuf, lažnivec se je le ujel
    6. ekspr. priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže: sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
    7. priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu: zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
    8. priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim drugim: če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre / nova hiša se je lepo ujela z okoljem
    9. priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: kosci so se takoj ujeli; ujela sta se pri delu, v mišljenju; novi konj se je hitro ujel s starim; dobro se ujeti s sodelavci / ujeti se z navadami, značajem koga; publ. ujeti se z novimi razmerami prilagoditi se jim
    10. ekspr. postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego določenega cilja: po večletni krizi se je umetnik spet ujel; po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti; učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
    11. ekspr. pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim: konec meseca se je ujel s polno luno
    ● 
    ekspr. njune oči so se ujele spogledala sta se; ekspr. ujel se je na lepe besede, prazne obljube prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam, praznim besedam; ekspr. ujeti se na dekletove lepe oči čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči; ekspr. v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas se je znašel, si je uredil življenje; ekspr. veter se je ujel v drevesne krošnje zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
    ujét -a -o
    1. deležnik od ujeti: ujet ptič; ujeti vojaki; ujeta žoga; biti ujet; čutiti se ujetega; noga, ujeta med podrta debla
    2. ekspr. ki je zaradi kakega položaja, stanja
    a) onemogočen, omejen v gibanju: vozila, ujeta v sneg
    b) onemogočen, omejen v možnostih: biti ujet v čas, predsodke, razmere
    ● 
    nar. bruna, ujeta na ogel na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe; sam.: vse ujete so izpustili
SSKJ²
uméti úmem stil. umêjem dov. in nedov., tudi úmel; úmljen (ẹ́ ú, ȇstar.
1. razumeti, dojeti: umeti besede, poglede koga; mislim, da umeš, kaj hočem / francosko ume, govori pa ne / nisem ga umel, ker je govoril nemško
// razumeti koga, biti naklonjen komu: malokdo ume reveža / umem tvojo bolečino, jezo
// razumeti se na kaj, spoznati se na kaj: dobro ume svoj posel / umeti se na glasbo
2. z nedoločnikom znati, biti sposoben: ume brati in pisati; še tega ne ume narediti / ume se lepo vesti
    uméti se 
    razumeti se: dokler se ni poročil, so se dobro umeli / da so bili tega veseli, se ume samo ob sebi, samo po sebi
SSKJ²
vabljív -a -o prid., vabljívejši (ī í)
ki vsebuje, izraža željo vplivati na koga, da pride kam: vabljiv glas, smeh
// ki s svojimi lastnostmi vzbuja željo
a) iti, priti k njemu: vabljivi kraji / vabljive izložbe; vabljiva senca dreves / vabljivi vonji iz kuhinje
b) iti kam sploh: vabljiv večer; vabljivo sonce
c) spoznati ga, seznaniti se z njim: vabljiv film / vabljiva vsebina
č) dobiti, imeti ga: vabljivi predmeti na stojnicah / vabljive jedi / vabljive ustnice
d) lotiti se ga, začeti ga: vabljiva naloga; vabljiva gledališka vloga; vabljivo delo / za pisatelja vabljiva snov / vabljivi sprehodi v gozdu
e) izkoristiti ga: vabljive cene; vabljiva priložnost
    vabljívo prisl.:
    vabljivo dišati
SSKJ²
včàs prisl. (ȁzastar.
1. pravočasno: sreča, da sem prišel še včas
2. takoj: včas spoznati resnico
SSKJ²
veličína -e ž (í)
1. lastnost, značilnost koga, ki se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: spoznati veličino človeka / veličina dejanja; idejna, stilna veličina umetniškega dela; veličina poguma, poklica / ekspr. veličina narave
2. nav. mn., ekspr. kdor se posebno odlikuje zaradi svoje pomembnosti, sposobnosti: zbrale so se same veličine; politične, športne veličine
3. star. velikost: izmeriti veličino; steklenice enake veličine
♦ 
teh. kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja
SSKJ²
vznemíriti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri
2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala
    vznemíriti se 
    priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril
    // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti
    vznemírjen -a -o:
    vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti
Število zadetkov: 210