Po načinu tvorbe delimo zvočnike na nosnike (m in n), jezičnike (r in l) in drsnike (v in j).

Glede na zvočnost si zvočniki sledijo od najbolj do najmanj zvočnega v zaporedju j > r > l > n, m > v. Ob drsniku j je kot najbolj zvočna razvrščena tudi dvoglasniška dvoustnična varianta fonema /v/ (tj. u̯).

Zvočniki so zveneči glasovi, ki ne vplivajo na zvenečnost pred seboj stoječih nezvočnikov in nimajo ustreznih nezvenečih parnih glasov, npr. tlaka – dlaka, satje – sadje.

Nosnik n v položaju pred ustničnikoma b in p (tudi v in f) (razen na morfemski meji) zaradi prilikovanja po mestu izgovora izgovorimo z odporo skozi nos kot m, kar je v starejših tvorjenkah vidno tudi v zapisu (braniti – obramba). V mlajših prevzetih besedah se zaradi branja po črki pojavljata obe izgovorni možnosti – bodisi m bodisi n (Istanbul, Unprofor; informacija, invalid).

Drsnik j se v položaju za samoglasnikom i v izglasju ali pred soglasnikom izgovorno približa samoglasniku i, zato ga izgovorimo šibko ali kot podaljšani i, zapisujemo pa kot j (Jurij, junijski, ladijski).

Fonetičnih posebnosti, ki izhajajo iz prilikovanja po mestu izgovora, v pravopisnem slovarju ePravopis in pravilih Pravopis 8.0 ne označujemo.

Po načinu tvorbe razlikujemo zapornike (p – b, t – d, k – g), pripornike (f, s – z, š – ž, h) in zlitnike (c – dz, č – dž). Le pripornike lahko tako kot samoglasnike in zvočnike vlečemo, zato jih uvrščamo med trajnike.

Glede na slušni vtis sikanja oz. šumenja tradicionalno razlikujemo sičnike (c – dz, s – z) in šumevce (č, dž, š – ž).

Pri prepoznavanju zvenečih in nezvenečih nezvočnikov si pomagamo s povedmi: Žaba gode džez (zveneči) in Ta suhi škafec pušča (nezveneči).

Vse zveneče nezvočnike (b, d, g, z, ž in dž) izgovarjamo nezveneče (p, t, k, s, š in č) v izglasju (Jakob [jákop], gad [gàt], sneg [snék], Janez [jánes], mož [móš], kolidž [kôlič]) in pred nezvenečim nezvočnikom (drobtina [droptína], medvedka [medvétka], gangster [gánkster], preizkus [preiskús], težko [teškó], kolidžka [kôlička] |obuvalo|).

Če sta drug ob drugem dva različno zveneča nezvočnika, potem se prvi prilagodi oz. prilikuje drugemu, in sicer:

• zveneči nezvočniki zvenečnost izgubijo (razzvenečenje, onezvenečenje), npr. izhod [ishôt], odpis [otpís]; drozg [drósk], gozd [gòst/góst]; žvižg [žvíšk]; družba [drúžba], rod. mn. družb [drúšp]; pogodba [pogódba], rod. mn. pogodb [pogótp];
• nezveneči nezvočniki zvenečnost pridobijo (ozvenečenje), npr. Kocbek [kódzbek]; enačba [enádžba], toda rod. mn. enačb [enáčp]).

Enako kot sredi besede tudi na meji dveh besed na izgubo zvenečnosti izglasnega nezvočnika (samo pri naglašenih besedah) vpliva tudi vzglasje druge besede, če se ta začne na

• samoglasnik: Jakob Aljaž [jákop aljáš], kljub opozorilu [kljúp opozorílu], rob obleke [róp obléke];
• zvočnik: Jakob Jež [jákop jéš], kljub mladosti [kljúp mladósti], rob vozišča [róp vozíšča];
• nezveneči nezvočnik: Jakob Šolar [jákop šólar], kljub težavam [kljúp težávam], rob strehe [róp stréhe].

Fonem /v/ izgovarjamo zobnoustnično ali dvoustnično:

• zobnoustnično pred samoglasniki iste besede in v nekaterih zvočniških sklopih;
• dvoustnično v dvofonemskih zvezah oz. fonetičnih dvoglasnikih (za samoglasnikom pred soglasniki in v izglasju) ter v vzglasju pred soglasniki in na morfemski meji.

V nekaterih položajih se zaradi posebne glasovne soseščine zvočnik v izgovarja na oba načina.

Razlik med tradicionalno zapisanimi dvoustničnimi variantami fonema /v/ ([w], [ʍ], [u̯]) večina govorcev slušno ne zaznava, zato so jih jezikoslovci v kodifikacijskih in slovničnih opisih razvrščali in poimenovali glede na glasovno bližino kot zvenečo [w], nezvenečo [ʍ] in dvoglasniško varianto [u̯] (za samoglasniki). Dvoustnični izgovor se po slušnem vtisu približuje ujevskemu izgovoru, razlikujemo pa ju po zložnosti.

V pravopisnih pravilih Pravopis 8.0 in slovarju ePravopis vse tri dvoustnične variante zapisujemo v oglatem oklepaju s črko u̯, po sistemu IPA pa bi bile zapisane s črko w. Če je dvoustnična varianta v izglasju, jo zapisujemo tudi s črko v in vezajem: očetov [očétov‑].

Zobnoustnično izgovarjamo fonem /v/

1. 1. pred samoglasniki iste besede: vino [víno], vrh [və̀rh], Vrhnika [və̀rhnika], Vogel [vógəu̯];
2. 2. v soglasniškem sklopu z zvočnikom j sredi besede:

Dvoustnično izgovarjamo fonem /v/

1. 1. za samoglasniki pred večino soglasnikov in v izglasju (= dvoglasniška varianta):
   • sivka [síu̯ka], sivček [síu̯čək]; plovba [plôu̯ba], jugovzhod [júgou̯shòt], dovzeten [dôu̯zetən]; sovji [sôu̯ji], Navje [náu̯je], Kočevje [kočéu̯je], čarovnik [čarôu̯nik];
   • pav [páu̯]; siv [síu̯]; sova, rod. dv./mn. sov [sôu̯];
2. 2. v vzglasju pred nezvočniki in zvočnikoma m in n:
   • vbosti [u̯bôsti], vdeti [u̯déti], vgraditi [u̯gradíti], vzeti [u̯zéti], vžgati [u̯žgáti]; vcepiti [u̯cépiti/u̯cepíti], včlaniti [u̯člániti], vklop [u̯klòp], vpis [u̯pís], vsak [u̯sák], všteti [u̯štéti];
   • vnuk [u̯núk], vmesiti [u̯mésiti];
3. 3. sredi besede na morfemski meji pred zvenečimi nezvočniki:
   • odvzeti [odu̯zéti];
4. 4. v vlogi predloga:
   • v dolini [u̯‿dolíni]; v Celju [u̯‿cêlju], v Kamniku [u̯‿kámniku], v slogi [u̯‿slógi]; v mestu [u̯‿méstu], v letu [u̯‿létu]; v Evropi [u̯‿eu̯ropi].

Zaradi zgodovinskih razlogov in etimološko utemeljenega pravopisa se dvoustnična varianta [u̯], zapisana s črko ⟨l⟩, pojavlja na mestu nekdanjega zlogotvornega l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], poln [pôu̯n]) in v izglagolskih tvorjenkah ter deležnikih (rekel [rékəu̯], olesenel [olesenéu̯]). V redkih besedah je lahko zapisana npr. z ⟨u⟩: nauk [náu̯k]; pogosteje se pojavlja v prevzetih besedah oz. izpeljankah iz njih, npr. gauss/gaus [gáu̯s], faustovski [fáu̯stou̯ski].

Soglasniki v prevzetih imenih

{46}

Pri prevzemanju soglasnike, ki so enaki ali podobni slovenskim, izgovarjamo po slovensko. Tiste, ki jih knjižna slovenščina ne pozna, pri prevzemanju prilagajamo na različne načine.

1. 1. Mehčane soglasnike pred samoglasniki izgovarjamo z dodajanjem zvočnika j (češ. Máňa [mánja]), pred soglasniki in v izglasju pa palatalizirano ali trdo (npr. polj. Wyszyński [višín’ski/višínski]); mehke soglasnike izgovarjamo trdo (srb. Đoković [džókovič]).
2. 2. Posebne vrste zapornikov ali pripornikov izgovarjamo z glasovi, približanimi slovenskim knjižnim. Npr. zobni pripornik [θ] je v angleškem imenu Thackery in albanskem imenu Thaçi zapisan z dvočrkjem ⟨th⟩, v obeh pa ga nadomestimo s slovenskim [t] – [têkəri] in [táči]. V španskem imenu Suárez je [θ] zapisan s črko ⟨z⟩, v slovenščino ga prevzemamo kot [s] – [su̯áres].
3. 3. Če ne gre za običajne meje besed ali besednih delov, pri katerih so tudi v slovenščini mogoči t. i. podaljšani soglasniki (npr. Preddvor [pred̄vòr/preddvòr]), vse tuje dolge soglasnike izgovarjamo navadno, npr. dan. Lolland [lóland‑].

{47}

Zvenečnostne zakonitosti veljajo tudi pri prevzetih besedah, ne glede na to, ali jih v izvornem jeziku poznajo ali ne, npr. nem. Goldschmidt [góltšmid‑], angl. Windsor [víntsor]; angl. George Washington [džórč vášinktọn], rod. Georgea Washingtona [džórdža vášinktọna]; polj. Sieradz [šêrac], rod. Sieradza [šêradza].

{48}

Zvenečnostno parna nezvočnika v soglasniškem sklopu se izgovorita kot en glas, npr. angl. Hepburn [hêbərn/hêbərən], fr. Rembrandt [rémbrand‑].

{49}

Pri izgovoru tujih lastnih imen s črkovnima sklopoma ⟨mb⟩ ali ⟨np⟩ prilikovanje po mestu izgovora ni dosledno uveljavljeno. Nekatera imena beremo tudi po črki, ne glede na izgovor v izvirniku (angl. Greenpeace [grínpís], nem. Kronplatz [krónplác]), tako zapisujemo tudi občnoimenske izpeljanke iz teh imen, npr. grinpisovec [grínpísovəc].

{50}

Posebnost

• Ker špansko črko ⟨z⟩ za [θ] prevzemamo kot [s], smo pozorni na izglasje, saj se končni nezveneči nezvočnik izgovarja tudi v položaju pred samoglasnikom, tj. pri pregibanju (Márquez [márkes], rod. Márqueza [márkesa]) in tvorbi svojilnega pridevnika (Márquezov [márkesov‑]), zato v pravilih Pravopis 8.0 v oglatem oklepaju navajamo tudi rodilniško in pridevniško izgovorno obliko: npr. Suárez [su̯áres], rod. Suáreza [su̯áresa]; svoj. prid. Suárezov [su̯áresov‑].

{51}

Fonemske variante razen redkih izjem v prevzetih imenih izgovarjamo enako kot v slovenščini.

{52}

Posebnosti

1. 1. Dvoglasniški dvoustnični [u̯] se zaradi bližanja izvornemu enozložnemu izgovoru pojavlja v položajih pred samoglasnikom, npr. it. Buonarroti [bu̯onaróti], fr. Antoine [antu̯án], šp. Juan [hu̯án].
2. 2. V nekaterih imenih, prevzetih iz slovanskih jezikov, v vzglasnem sklopu ⟨vj⟩, ⟨vl⟩ in ⟨vr⟩ izgovarjamo le zobnoustnično fonemsko varianto (hr. Vjekoslav [vjékoslav‑], hr. Vjestnik [vjéstnik]; Vladimir [vládimir]; češ. Vratislav [vrátislav‑]).
3. 3. Pri nekaterih prevzetih imenih, zlasti pri pisno podomačenih, se je povsem ustalil zobnoustnični izgovor, h kateremu usmerja tudi podomačeni zapis, npr. Gvajana [gvajána], Nikaragva [nikarágva]. Pri tistih imenih, v katerih je zapis nepodomačen (zapis s črko u), izgovarjamo zobnoustnično in dvoustnično varianto (Quasimodo [kvazímodo/ku̯azímodo] ali le dvoustnično (donhuanski [donhu̯ánski]).
4. 4. V prevzetih besedah je lahko dvoustnična varianta zapisana tudi z ⟨w⟩, npr. v različnih dvočrkjih (angl. ⟨ow⟩: Brown [bráu̯n]), ali je sestavina dvoglasnika (nem. Gauß [gáu̯s]).

Slovenski pravopis doslej v prevzetih dvoglasnikih (položaj u̯ pred samoglasnikom) ni predvideval dvoustničnega, temveč le zobnoustnični in zato enozložni izgovor (npr. šp. Duero [dvê.ro]) ali samoglasniški in zato dvozložni izgovor (šp. Juan [hu.án]).

Več o prevzemanju soglasnikov gl. poglavje »Preglednice za prevzemanje iz tujih jezikov«.

Dvočrkje ⟨dž⟩ uporabljamo za zapis glasu [dž], ki se pojavlja v prevzetih besedah: džamija [džámija]; bridž [bríč], rod. bridža [brídža].

Pri nekaterih besedah, prevzetih iz angleščine ali prek nje, se črka ⟨j⟩ izgovarja na dva načina – kot [j] ali [dž], npr. judo [júdo/džúdo], goji [góji/gódži].

Dvočrkji ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ imamo v slovenščini v položaju pred soglasniki in v izglasju, v katerih ju lahko izgovarjamo mehčano (palatalizirano) kot [l’] in [n’] ali tudi trdo kot [l] in [n]: kralj [král’/král], nedeljski [nedél’ski/nedélski]; manj [màn’/màn], kranjski [krán’ski/kránski]. V položaju pred samoglasniki sta ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ črkovna sklopa in ju izgovarjamo kot zvezo dveh glasov (kraljica [kraljíca], Franja [fránja]).

Mehčanost v izgovoru zaznamujemo z mehčajem, tj. opuščajem v vlogi mehčanja.

V večini slovarjev knjižnega jezika (SSKJ, slovar SP 2001) mehčanih [l’] in [n’] niso označevali. V pravopisnem slovarju ePravopis je označena le mehčanost, v pravilih Pravopis 8.0 pa je označen mehčani in trdi izgovor.

Polglasnik ni zapisan pri črkovanju in črkovalnem branju kratic (OZN [ózənə̀/ọzənə̀]) in izgovoru nekaterih medmetov (hm [hə̀m]).

Kadar se polglasnik pojavlja le v govoru, kot izgovorna olajšava v zvezah dveh ali treh izglasnih soglasnikov (žanr [žánər]; Frankl [fránkəl]), je neobstojen in pri pregibanju ali v nadaljnjih tvorjenkah izpade (rod. žanra [žánra]; prid. Franklov [fránklou̯]).

Zlasti v priimkih, prevzetih iz nemščine, govorjeni polglasnik pred končnim soglasnikom l večinoma ni zapisan, npr. Ranfl [ránfəl], Kmecl [kmécəl], Frankl [fránkəl], Vajgl [vájgəl], Klekl [klékəl], Ertl [êrtəl].

V sklopih zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n je polglasnik le izgovorna možnost in ni zapisan, npr. film [fílm/fíləm], rod. filma [fílma]. Tako še: domiseln [domíseln/domíselən]; šarm [šárm/šárəm]; vetrn [vétərn/vétərən].

Z vidika zakonitosti slovenskega zloga izgovor polglasnika v zvočniških sklopih ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rm⟩, ⟨rn⟩ ni nujen, saj sta zvočnika m in n manj zvočna od r in l, vendar je polglasniški izgovor razširjen tudi v knjižnem jeziku.

S črko ⟨e⟩ je polglasnik zapisan v osnovah nekaterih besed (vendar [və̀ndar], navzven [nau̯zvə̀n]), tudi kot edino zlogovno jedro v samostalnikih (dež [də̀š], pes [pə̀s], sel [sə̀l/sə̀u̯], sen [sə̀n]), pridevnikih (zel [zə̀u̯], tešč [tə̀šč]) in v različnih neosnovnih glagolskih oblikah, npr. pri deležniku na ‑l glagola iti (šel [šə̀u̯]), v sedanjiku glagola biti (sem [səm]).

S črko ⟨r⟩ je označen glasovni sklop [ər] v položaju:

• med dvema soglasnikoma (črn [čə̀rn/čə̀rən], grd [gə̀rd‑], trd [tə̀rd‑], vrh [və̀rh], vrsta [və̀rsta]; krtača [kərtáča], prvak [pərvák]) ali
• v vzglasju pred soglasnikom (rdeč [ərdéč/ərdèč], rja [ə̀rja], rt [ə̀rt]).

Polglasnik v izglasnih soglasniških sklopih ob odsotnosti samoglasnika tvori začasno zlogovno jedro. Ob dodajanju končnic in obrazil se glasovna soseščina spremeni in polglasnik izpade.

Zapisujemo ga s črko ⟨e⟩ med nezvočnikom in zvočnikom ter med dvema zvočnikoma, in sicer:

1. 1. v imenovalniku ednine samostalnikov in pridevnikov moškega spola (npr. kvader [kvádər], jasen [jásən]);
2. 2. v rodilniku dvojine in množine samostalnikov ženskega in srednjega spola (npr. kamra [kámra], rod. dv./mn. kamer [kámər]; veslo [vêslo], rod. dv./mn. vesel [vêsəl]);
3. 3. pri izpeljankah z obrazili na soglasnik, npr. ‑ček, ‑ce, ‑čan; ‑ski, ‑ni ... (pismo [písmo], manjš. pisemce [písǝmce], vrst. prid. pisemski [písǝmski]);
4. 4. v deležniku na ‑l moškega spola (lezel [lézǝu̯]).

Dvoglasniška (= obsamoglasniška) dvoustnična varianta [u̯] je zapisana s črkami ⟨v⟩, ⟨u⟩ in ⟨l⟩, in sicer s črkama ⟨v⟩ in ⟨u⟩ le v položaju za samoglasnikom:

1. 1. sredi besede pred soglasnikom (klovn [klôu̯n], sivka [síu̯ka]; nauk [náu̯k], soul [sôu̯l]);
2. 2. v izglasju (nov [nôu̯], siv [síu̯]; av in au [áu̯]).

S črko ⟨l⟩ je zapisana

1. 1. sredi besede:
   • za samoglasnikom in pred soglasnikom (malha [máu̯ha]);
   • v črkovnem sklopu ⟨ol⟩, ki zaznamuje zgodovinski zlogotvorni l (bolha [bôu̯ha], čoln [čôu̯n], jabolko [jábou̯ko], molk [môu̯k], solza [sôu̯za], volk [vôu̯k], volna [vôu̯na]; dolg [dôu̯g‑], poln [pôu̯n], spolzek [spôu̯zək]; popolnoma [popôu̯noma]; kolcati [kôu̯cati], molsti [môu̯sti]);
   • na morfemski meji v sestavljenkah in izpeljankah iz predložne zveze (polizdelek [pôu̯izdélək]);
2. 2. v izglasju za samoglasnikom:
   • v deležnikih moškega spola na ‑l (bil [bíu̯], delal [délau̯], govoril [govóriu̯], odigral [odigráu̯], vedel [védeu̯], zarjul [zarjúu̯]);
   • v samostalnikih (piščal [piščáu̯], žival [živáu̯], pol [pôu̯] ‘polovica’, sol [sôu̯], fižol [fižôu̯], stol [stòu̯]);
   • v pridevnikih moškega spola v ednini (bel [béu̯], gnil [gníu̯], gol [gôu̯] ‘brez obleke’, usahel [usáhəu̯]);
3. 3. v izglasju za neobstojnim polglasnikom v vseh skupinah besed (kotel [kôtəu̯], vozel [vôzəu̯]; mrzel [mə̀rzəu̯], topel [tôpəu̯]; šel [šə̀u̯]).

Dvojnično, kot dvoustnični dvoglasniški [u̯] in zadlesnični [l], izgovarjamo črko ⟨l⟩ pri posameznih samostalnikih, npr. del [déu̯/dél], kolk [kólk/kôlk/kôu̯k], ali njihovih oblikah – tla, rod. tal [táu̯/tál]. Neenoten izgovor se pojavlja sredi besede v isti besedni družini:

• požiral del. [požírau̯] – požiralnik m [požiráu̯nik/požirálnik];
• pepel m [pepéu̯] – pepelnik m [pepélnik/pepéu̯nik], Pepelka ž [pepélka];
• jelša ž [jéu̯ša/jélša] – Jelšane ž mn. [jeu̯šáne/jelšáne] – Šmarje pri Jelšah ž mn. [šmárje pri jélšah].

Pri izglagolskih samostalniških in pridevniških izpeljankah s priponskimi obrazili ‑lc‑, ‑lk‑, ‑lsk‑, ‑lstv‑, kadar se nanašajo na živega vršilca dejanja, sta se uveljavili obe izgovorni možnosti:

Na oba načina izgovarjamo tudi pridevnike, tvorjene iz teh samostalnikov (tožilčev [tožíu̯čeu̯ tudi tožílčeu̯], tožilkin [tožíu̯kin tudi tožílkin]).

Pri osebnih imenih se pri izreki črke ⟨l⟩ načeloma ravnamo po rodbinskih navadah: Gal [gál/gáu̯], Budal [budál/budáu̯] poleg Budau [búdau̯].

Pri zemljepisnih imenih upoštevamo lokalni izgovor: Črni Kal [čə̀rni káu̯], rod. Črnega Kala rod. [čə̀rnega kála]; Kalše [kálše]; Štanjel [štánjel].

Izjemoma se je v nekaterih primerih uveljavil tudi fonetični zapis nezvočnikov.

1. 1. V nedoločniku in namenilniku nekaterih glagolov (bosti, gristi, lesti, molsti) in tvorjenkah iz njihovih osnov (lestev) se pripornik z pred obrazilom ‑ti oz. ‑t izgovarja in piše po izgovoru kot s: gristi [grísti], grist [gríst] nasproti grizem [grízem], grizel [grízəl], grizoč [grizóč].
2. 2. V tvorjenkah s predponami iz‑, raz‑ in vz‑ (izpodjedati, razploščiti, vzpodbujati) se po izgubi vzglasnih i‑, ra‑ in v‑ namesto zvenečega z izgovarja in piše nezveneči nezvočnik s: spodjedati, sploščiti, spodbujati.
3. 3. Končni ‑z in ‑ž se v izpeljankah z obrazili ‑ski in ‑stvo zlijeta v š: kosez [koséz‑], koseški [koséški]; mož [môž‑], moški [môški] (sam. in prid.), moštvo [móštvo].
4. 4. V starejših samostalniških izpeljankah iz latinskih osnov (absorpcija, transkripcija) ali iz prvotno latinskih glagolov (absorbirati, transkribirati) se je uveljavil fonetični zapis z nezvenečim nezvočnikom.

Nenaglašene besede (predvsem predlogi) oz. naslonke tvorijo skupaj z naglašeno besedo eno fonetično enoto. Če se taka naslonka končuje na zveneči nezvočnik, ohrani zapis, ne glede na to, s katerim glasom se začne beseda, ki sledi v govorni verigi, in ne glede na izgovor: od mene [od mêne], iz oči [iz očí]; pred hišo [pret híšo], poleg stola [pólek stôla].

Izjema je enozložni predlog z, ki ga pišemo s črko ⟨z⟩ pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki (z očetom [z‿očétom], z Marijo [z‿maríjo], z glagolom [z‿glágolom], z desetimi/10 prijatelji [z‿desêtimi]), s črko ⟨s⟩ pa pred nezvenečimi nezvočniki (s Slovenijo [s‿slovênijo], s pesmijo [s‿pésmijo]; s štirinajstimi/14 leti [s‿štírinajstimi/štirinájstimi léti], s kdo ve kom [z‿gdó ve kóm]), s čimer sledimo glasovni premeni.

V knjižni slovenščini je najbolj razširjen sklop samoglasnika in dvoglasniškega [u̯], ki je zapisan s črkami ⟨v⟩, ⟨l⟩ ali ⟨u⟩: Pavla [páu̯la], Kavčič in Kaučič [káu̯čič], prislov [prislòu̯], jabolko [jábou̯ko], piščal [piščáu̯], nauk [náu̯k].

Fonetični dvoglasniki [au̯], [eu̯], [əu̯], [iu̯] in [ou̯] se pojavljajo

• v položaju pred soglasnikom (samoglasnik je naglašen):
  • ⟨VvC⟩ slavček [sláu̯čək], Pavko [páu̯ko], Bevk [béu̯k], kovček [kôu̯čək], klovn [klôu̯n], živjo [žíu̯jo],
  • ⟨VlC⟩ malha [máu̯ha], čoln [čôu̯n],
  • ⟨VuC⟩ nauk [náu̯k], Hauc [háu̯c], Taufer [táu̯fer];
• v izglasju (samoglasnik je naglašen ali nenaglašen):
  • ⟨Vv⟩ pav [páu̯], cev [céu̯], zaliv [zalíu̯],
  • ⟨Vl⟩ pol [pôu̯]; pil [píu̯], šel [šə̀u̯], videl [vídeu̯], vedel [védeu̯],
  • ⟨Vu⟩ Budau [búdau̯];
• na besedni meji (samoglasnik ni naglašen):
  • ⟨Vv⟩ bo vzela [bo u̯zéla].

Sklop samoglasnika in zvočnika j se pojavlja tako v domačih (jajce [jájce], maj [máj]) kot v prevzetih besedah (Maister [májstər]) ter na besedni meji (bo imela [bo jméla]).

V pisno podomačenih prevzetih besedah je zvočnik j zapisan s črko ⟨j⟩ (celulojd [celulójd‑], bonsaj [bonsáj]). Pri pisno nepodomačenih besedah je najpogosteje zapisan z ⟨i⟩: buick [bújk], haiku [hajkú/hájku], seizmičen [sêjzmičən].

Sklop zvočnika j in samoglasnika se pojavlja večinoma v prevzetih besedah, zvočnik j je praviloma zapisan z ⟨i⟩ (bianko [bjánko], makiavelizem [makjavelízəm], piano [pjáno]), v redkih pisnih dvojnicah pa z ⟨j⟩: interier/interjer [interjêr], chianti/kjanti [kjánti].

Take samoglasniške sklope pogosteje izgovarjamo dvozložno, tj. zev v izgovoru zapiramo z j: diamant [dijamánt].

Sklop dvoglasniškega u̯ in samoglasnika se v knjižni slovenščini pojavlja le na besedni meji, večinoma v zvezah s predlogom v, če se beseda začne na samoglasnik: v Afriki [u̯‿áfriki], v oči [u̯‿očí].

Prevzemanje dvoglasnikov v prevzetih imenih

{148}

V drugih jezikih so dvoglasniki pomensko razločevalni glasovi (fonemi) in so lahko zapisani tudi drugače kot v slovenščini. Prevzemamo jih po zgledu slovenskih in že povsem podomačenih prevzetih besed.

{149}

Sklop samoglasnika in dvoglasniškega u̯ – [Vu̯], ki je pred soglasnikom ali v izglasju, izgovarjamo enako kot v slovenščini: Browning [bráu̯ning‑], Passau [pásau̯].

Jeziki se med seboj razlikujejo, zato samoglasniški črkovni sklop, katerega prva sestavina je črka u (npr. ⟨ua⟩, ⟨uo⟩), ni nujno dvoglasnik, ampak zveza dveh samoglasnikov, tj. [ua], [ue], [uo], npr. Asuan [ásuan], Cimabue [čimabúe], basso continuo [báso kontínuo].

{150}

Sklop samoglasnika in zvočnika j – [Vj], zapisan najpogosteje kot ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩, ⟨ui⟩, izgovarjamo enako kot v slovenščini. Pojavlja se v položajih:

• pred soglasnikom (Zois [cójz‑], Alzheimer [álchajmer], Kairo [kájro], Port Said [pórt sájd‑], Detroit [ditrôjt], vis maior [vís májor]);
• v izglasju (Hyundai [hjúndaj], Galilei [galilêj] (in Galilej), Opus Dei [ópuz dêj]).

{151}

Sklop zvočnika j in samoglasnika – [jV], zapisan najpogosteje kot ⟨ia⟩, ⟨ie⟩, ⟨io⟩, ⟨iu⟩, se pojavlja med soglasnikoma, v vzglasju in izglasju. Izgovarjamo ga:

• enozložno, kot zvezo zvočnika j in samoglasnika – [jV] (Chianti [kjánti], Alighieri [aligjêri], eksterier [eksterjêr], Ionesco [jonésko], Golia [gólja]);
• dvozložno, tako da zapiramo zev – [ijV] (García [garsíja], Nioba [nijóba], Sibelius [sibélijus]).

Gl. poglavje o zapiranju zeva.

{152}

Enozložno izgovorjeni sklop dvoglasniškega u̯ in samoglasnika – [u̯V] ([u̯a], [u̯e], [u̯i], [u̯o]) prevzemamo različno glede na položaj v besedi:

1. 1. sredi besede ali v edinem zlogu pred soglasnikom ga ohranjamo (šp. Juan [hu̯án], šp. Duero [du̯êro], it. Guido [gu̯ído], fr. Antoine ž [antu̯án], fr. Antoin m [antu̯án], fr. Poitiers [pu̯atjé], fr. Le Puy [lə pu̯í]);
2. 2. sredi besede za samoglasnikom dvoglasniški u̯ izgovarjamo kot zvočnik v – [VvV] (port. Piauí [pjaví] in ne [pjau̯í], šp. Atahualpa [ataválpa] in ne [atau̯álpa], fr. Haüy [aví] in ne [au̯í]);
3. 3. v vzglasju glasovni sklop izgovarjamo na dva načina, in sicer kot [vV] ali [u̯V] (fr. Oise [vás in u̯ás], šp. Huesca [véska in u̯éska]).

{153}

Posebnosti

1. 1. Pisno že podomačena imena z dvoglasnikom prevzemamo enozložno, in sicer dvoglasnik zapisujemo s črko ⟨v⟩ in samoglasnikom ter izgovarjamo [vV]: Gvatemala [gvatemála], Nikaragva [nikarágva], Paragvaj [páragvaj].
2. 2. Pri slovenskih nosilcih imen moramo biti pozorni na različne zapise in enak izgovor, npr. Daneu in Danev [danéu̯], Avgust in August [au̯gúst/áu̯gust].
3. 3. Dvoglasniške glasovne sklope moramo ločevati od dvočrkij, npr. pisni sklop ⟨ai⟩ je lahko dvočrkje za [e] (fr. La Fontaine [la fontên]; Quai d՚Orsay [ké dorsé]) ali pa samoglasniku a sledi tričrkje, npr. ⟨ill⟩ za [j] in skupaj tvorita dvoglasnik (fr. Braille [bráj]).

V starejših priročnikih so izvorni dvoglasniški [u̯] v položaju pred samoglasnikom prevzemali na dva načina:

1. 1. z zvočnikom [v] in ohranjali tudi izvorno zložnost imena, npr. Quasimodo [kvazímodo] – to se ohranja pri podomačenih zapisih, npr. Gvatemala [gvatemála] (šp. Guatemala [gu̯atemála]);
2. 2. s samoglasnikom [u] in s tem dvoglasnik razstavili na dva zloga, npr. Juan Carlos [hu.án kárlos].

Vzglasni sklopi z zvočnikom v se glasovno pogosto preoblikujejo, in sicer v izgovarjamo

• zobnoustnično ali dvoustnično v črkovnem sklopu ⟨vj⟩: vjedati se [vjédati/u̯jédati se];
• dvoustnično ali zobnoustnično v črkovnih sklopih ⟨vl⟩ in ⟨vr⟩: vlada [u̯láda/vláda], vreme [u̯rême/vréme];
• dvoustnično v črkovnih sklopih ⟨vm⟩ in ⟨vn⟩: vnema [u̯néma], vmes [u̯més].

Zvočnik r v vzglasnih sklopih ⟨rm⟩ in ⟨rv⟩ izgovorimo s polglasnikom (rman [ərmán], rvač [ərváč]), v sklopu ⟨rj⟩ pa le, če je polglasnik naglašen, npr. rja [ə̀rja] nasproti rjuti [rjúti] ali rjav [rjáu̯/ərjáu̯].

Izgovor zvočniških sklopov z zvočnikom v sredi besede je odvisen od predhodnega glasu.

1. 1. Za samoglasnikom izgovarjamo dvoglasniško dvoustnično varianto, neodvisno od zvočnika, ki mu sledi: kravji [kráu̯ji], vejevje [vejéu̯je]; pavliha [pau̯líha]; pnevmatika [pneu̯mátika]; rokovnjač [rokou̯njáč]; evropski [eu̯rópski].
2. 2. Za zvočnikom (predvsem r, tudi l) zvočnik v izgovarjamo na osnovno, tj. zobnoustnično varianto le v sklopu z zvočnikom j, sicer pa zobnoustnično ali dvoustnično varianto fonema /v/, npr.:

Glede na izgovorljivost v izglasju delimo zvočniške sklope na:

1. 1. obstojne (ki jih izgovorno ne preoblikujemo);
2. 2. neobstojne (mednje vrivamo nove glasove – polglasnik, a ali i, enega od zvočnikov izgovorno prilagodimo soseščini, najpogosteje z dvoustnično dvoglasniško varianto).

Na oba načina – kot sklop dveh zvočnikov ali s polglasnikom med zvočnikoma – lahko izgovorimo sklope zvočnikov l in r z zvočnikoma m in n:

Ostrivec ⟨´⟩ označuje dolge samoglasnike, pri samoglasnikih e in o tudi ožino: pas [pás], kis [kís], duh [dúh]; lep [lép], mož [móž‑].

Kadar naglašeni polglasnik ni zapisan z e, je v slovarjih, priročnikih in učbenikih praviloma označen z ostrivcem na r ali s krativcem na polglasniku v oglatem oklepaju: gŕm [gə̀rm/gə̀rəm], vŕsta [və̀rsta].

Strešica ⟨ˆ⟩ označuje dolga široka samoglasnika e in o: peta [pêta], gora [gôra].

Poleg strešice poznamo v slovenščini tudi kljukico, tj. ločevalno znamenje na črkah č, š in ž, ki označuje šumevce.

Krativec ⟨`⟩ označuje samoglasnike (razen polglasnika), za katere je bil nekdaj v knjižnem jeziku predviden zgolj kratki, danes pa tudi nekratki izgovor: urad [uràd‑], bik [bìk], kup [kùp]; nadnaslov [nàdnaslòv‑], nedoločnik [nèdolóčnik], podoficir [pòdoficír] in Celjan [celján in celjàn].

Na e in o krativec hkrati označuje širino (bes [bès], lov [lòv‑]).

Kot samo kratki samoglasnik je v slovenskem knjižnem jeziku opredeljen tako naglašeni kot nenaglašeni polglasnik: pes [pə̀s], prvi [pə̀rvi].