SLOVAŠČINA

Pisava

{1}

Slovaška različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s 17 črkami z ločevalnimi znamenji in tremi dvočrkji – ⟨dz⟩, ⟨dž⟩ in ⟨ch⟩.

{2}

Slovaška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨d D⟩, ⟨ď Ď⟩, ⟨dz Dz⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨ch Ch⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ĺ Ĺ⟩, ⟨ľ Ľ⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ň Ň⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨ô Ô⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨ŕ Ŕ⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨ť Ť⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ý Ý⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

{3}

Posebnost

Črke ⟨q⟩, ⟨w⟩ in ⟨x⟩ so del slovaške abecede, pojavljajo pa se le v prevzetih besedah.

O vključevanju slovaških posebnih črk in dvočrkij v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V slovaški pisavi je uporabljenih pet ločevalnih znamenj, ki jih pri prevzemanju ohranjamo:

  • mehčaj ⟨’⟩ ob črkah ⟨ď⟩, ⟨ľ⟩, ⟨ť⟩ in ⟨Ľ⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
  • kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkami ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev;
  • kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkami ⟨ň⟩, ⟨Ď⟩ in ⟨Ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
  • ostrivec ⟨´⟩ nad črkami ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ó⟩, ⟨ú⟩ in ⟨ý⟩ za označevanje dolgih samoglasnikov;
  • ostrivec ⟨´⟩ nad črkama ⟨ĺ⟩ in ⟨ŕ⟩ za označevanje dolgih zlogotvornih zvočnikov;
  • strešica ⟨ˆ⟩ nad črko ⟨ô⟩ za označevanje dvoglasnika [u̯o];
  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ä⟩ za označevanje kratkega širokega e‑jevskega fonema.
slogovne posebnosti
Ostrivec v obrazilu ‑ová ali ‑ý se piše le v (citatnem) imenovalniku ednine, Nováková [nóvakova], rod. Novákove [nóvakove]; Hronský [hrónski], rod. Hronskega [hrónskega].
O ločevalnih znamenjih gl. preglednico »Ločevalna znamenja« (Prevzete besede in besedne zveze).

Izgovor

Naglasno mesto

{5}

Slovaške besede so naglašene na prvem zlogu, npr. Beňačková [bénjačkova], Kováč [kôvač]. Pri prevzemanju imen iz slovaščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

slogovne posebnosti
Slovaščina poleg glavnega pozna tudi stranski naglas, ki ga imajo besede z več kot tremi zlogi: pri štirizložnih je stranski naglas na tretjem zlogu, daljše besede pa ga imajo na tretjem ali predzadnjem zlogu. V slovenščini tako naglašene besede navadno izgovorimo z dvema naglasoma, npr. Kratochvilová [krátohvílova].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{6}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko, ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

{7}

Posebnosti

  1. 1. Slovaščina loči med dolgimi in kratkimi samoglasniki. Dolgi ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ó⟩ in ⟨ú⟩ so označeni z ostrivcem. Pri prevzemanju v slovenščino se kratki in dolgi samoglasniki izenačijo, izgovarjamo jih kot slovenske.
  2. 2. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ä⟩, prevzemamo kot [ê]. Pojavlja se samo za soglasniki, zapisanimi s črkami ⟨b⟩, ⟨p⟩, ⟨m⟩ in ⟨v⟩, npr. Svätý Jur [svêti júr].
  3. 3. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨y⟩ in ⟨ý⟩, prevzemamo kot [i], npr. Donovaly [dónovali], Šťastný [štjástni].
slogovne posebnosti
Prevzemanje kakovosti samoglasnikov, zapisanih s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, iz preglednice ni izrecno razvidno. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar e stoji pred j ali r oz. kadar o stoji pred v ali . Široka sta tudi v besedah ali delih besed, ki so podobni slovenskim, npr. Ipeľské Predmostie [ipél’ske/ipélske prêdmostje], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje].
Za več informacij o prevzemanju e in o gl. poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih«.
{8}

Slovaščina pozna dvoglasniški fonem /uo/, ki je zapisan s črko ⟨ô⟩. Prevzemamo ga kot [u̯o], npr. Konôpka [kónu̯opka], Orechová Potôň [órehova pótu̯on’], Hôrka [hu̯órka].

{9}

V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Mária [márja], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje], Beniak [bénjak], Hostie [hóstje], Sliač [sljáč], Želiezovce [žéljezou̯ce], Július [júljus], Kvietik [kvjétik], Piešťany [pjéštjani].

Soglasniki
{10}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩ ter dvočrkjema ⟨dz⟩ in ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko.

{11}

Dvočrkje ⟨ch⟩ prevzemamo v slovenščino kot [h], npr. Michal [míhal], Púchov [púhov‑], Krompachy [krómpahi].

{12}

Slovaščina pozna mehke soglasnike, ki so v pisavi označeni s črkami ⟨ď Ď⟩, ⟨ň⟩, ⟨ľ⟩ in ⟨ť Ť⟩. Pri prevzemanju mehčanje nakazujemo z j: Beňačková [bénjačkova], Ďurišin [djúrišin], Ťažký [tjáški], Fiľakovo [fíljakovo].

{13}

Posebnost

Soglasnike, ki so zapisani s črkami ⟨d⟩, ⟨n⟩, ⟨l⟩ in ⟨t⟩ in ki jih v slovaščini izgovarjajo mehčano, kadar stojijo pred ⟨e⟩, ⟨é⟩, ⟨i⟩ ali ⟨í⟩, v slovenščino prevzemamo kot navadne [d], [n], [l] in [t]: Devín [dévin], Orgoník [órgonik], Kadlečík [kádlečik], Tisovec [tísovǝc]. S tem se izenačijo z nemehčanimi v ženskih (izvorno) pridevniških oblikah, npr. Čertižné [čêrtižne], Zlaté Moravce [zláte mórau̯ce], Skalité [skálite].

slogovne posebnosti
Zvenečnostne premene mehkih soglasnikov iz preglednice niso izrecno razvidne.
  1. 1. Črko ⟨ď Ď⟩ izgovorimo kot [dj] pred samoglasnikom (Ďuríčková [djúričkova]), v izglasju zaradi prilikovanja po zvenečnosti izgovorimo [t], ki ni mehčan (slovenski glasovni sistem ne pozna mehčanega t), npr. Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja].
  2. 2. Črko ⟨ť Ť⟩ izgovorimo kot [tj]: Šťastný [štjástni]. V izglasju je izgovorjena kot [t]: Kmeť [kmét], rod. Kmeťa [kmétja], Novoť [nôvot], rod. Novoťa [nôvotja].
{14}

Slovaške podvojene soglasnike v slovenščini izgovarjamo kot en glas, npr. Humenné [húmene], Havrilla [háu̯rila], Vojtaššák [vójtašak], Kollár [kólar].

{15}

Slovaščina pozna zlogotvorne soglasnike. Kratka zlogotvorna zvočnika, zapisana s črkama ⟨l⟩ in ⟨r⟩, izgovarjamo po slovensko, torej s polglasnikom, npr. v imenu Trnava [tə̀rnava], Vlhová [və̀lhova]. Dolga zlogotvorna zvočnika, zapisana s črkama ⟨ĺ⟩ in ⟨ŕ⟩, se v slovenščini izenačita s kratkima, npr. Mĺkva [mə̀lkva], Tŕnik [tə̀rnik].

V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pa so upoštevane, če je obravnavan kak drug pojav. Gl. preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{16}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
äeSvätuš [svêtuš], Demänová [démenova]
ď ĎdjĎuríčková [djúričkova], Ďurdiak [djúrdjak], Baďan [bádjan]
ď v izglasjutSereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja]
chhChalupka [hálupka], Michal [míhal], Vojtech [vójteh]
iv zvezi i in samoglasnika – ⟨iV⟩jŽdiar [ždjár], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje], Daniela [dánjela], Banská Štiavnica [bánska štjáu̯nica], Turnianska Nová Ves [túrnjanska nôva vés], Ipeľské Predmostie [ipél’ske prêdmostje], Golián [góljan], Želiezovce [žéljezou̯ce], Július [júljus], Kvietik [kvjétik]
ľljĽudovít [ljúdovit], Ľubor [ljúbor], Bobuľová [bóbuljova]
ľv izglasju in pred soglasnikoml’/lKráľ [král’/král], rod. Kráľa [králja]; Bahýľ [báhil’/báhil], rod. Bahýľa [báhilja]; Topoľčany [tópol’čani/tópolčani], Oľšavka [ól’šau̯ka/ólšau̯ka]
ňnjMňačko [mnjáčko], Bošňák [bóšnjak]
ňv izglasjun’/nSuchoň [súhon’/súhon], rod. Suchoňa [súhonja]; Modrý Kameň [módri kámǝn’/kámǝn], rod. Modrega Kamňa [módrega kámnja]
ôu̯oKonôpka [kónu̯opka], Štôla [štu̯óla]
ť ŤtjŠťastný [štjástni], Piešťany [pjéštjani], Hnúšťa [hnúštja]
ť v izglasjutKmeť [kmét], rod. Kmeťa [kmétja], Novoť [nôvot], rod. Novoťa [nôvotja]
yiDonovaly [dónovali], Bystrík [bístrik]
ýiŠťastný [štjástni], Štítnický [štítnicki], Lehotský [léhotski], Bahýľ [báhil’]
{17}

Posebnost

Črka ⟨e⟩ se v slovaščini izgovarja kot [e] (slš. Peter [péter]), v slovenščini pa se je pri nekaterih imenih z izglasnimi ‑⟨ec⟩, ‑⟨ek⟩ in ‑⟨er⟩ uveljavil polglasniški izgovor črke ⟨e⟩, npr. Smokovec [smókovəc], kar vpliva na izpadanje neobstojnega samoglasnika – rod. Smokovca [smókou̯ca]. Tako tudi rod. Petra [pétra] in svoj. prid. Petrov [pétrov‑].

O imenih z neobstojnim samoglasnikom gl. poglavje »Posebnosti in premene pri pregibanju in tvorbi oblik« (Slovaščina) in »Neobstojni samoglasniki v imenih iz drugih jezikov« (Črkovno‑glasovne premene pri pregibanju in tvorjenju besed).

Podomačevanje slovaških besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{18}

Občna poimenovanja iz slovaščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne (to so večinoma kulturno specifični izrazi), sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so te prevzete besede in besedne zveze

  1. 1. pisno podomačene: korbačiki [kórbačiki] (slš. korbačiky) ‘prekajeni rezanci iz ovčjega sira’; borovička [bórovička] ‘brinovo žganje’;
  2. 2. pisno nepodomačene: bryndza [bríndza] ‘mehki ovčji sir’, bryndzové halušky [bríndzove háluški] ‘krompirjevi cmoki z ovčjim sirom’.

Lastna imena

{19}

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v slovaščini: Devín [dévin], Liptovský Mikuláš [líptou̯ski míkulaš], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje] in Spišská Nová Ves [spíšska nôva vés]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Osebna imena
Prevzemanje slovaških priimkov
{20}

Priimki oseb ženskega spola se razlikujejo od moških priimkov in se končujejo s pridevniškim obrazilom ‑ová, npr. Nováková (m Novák); obrazilo se ne preglašuje, četudi se podstava moškega priimka konča na govorjene c, j, č, š, tj. Kováčová (m Kováč).

{21}

Če je izhodiščni priimek moškega spola pridevniški, se obrazilo prilagodi ženskemu spolu, npr. Jesenská (m Jesenský); Ponická (m Ponický).

slogovne posebnosti
V sodobnem času poznamo tudi primere rabe slovaških priimkov brez obrazila za ženski spol. Slovaška zakonodaja omogoča vpis priimka brez obrazila v matični list, še vedno pa pri osebah ženskega spola prevladujejo priimki s pridevniškim obrazilom.
Zemljepisna imena
{22}

Slovenski eksonimi za slovaške zemljepisne danosti so redki. Večinoma gre za pisno podomačena večbesedna imena s prevedeno občnoimensko sestavino, npr. imena nekaterih gora in pogorij: Nizke Tatre (slš. Nízke Tatry), Visoke Tatre (slš. Vysoké Tatry), Mala Fatra (slš. Malá Fatra), Velika Fatra (slš. Veľká Fatra), Beli Karpati (slš. Biele Karpaty), Lomniški ščit (slš. Lomnický štít), Slovaško rudogorje (slš. Slovenské rudohorie).

{23}

Nekatera obrazila zemljepisnih imen in izpeljank iz zemljepisnih imen oblikoslovno prilagajamo slovenskemu jezikovnemu sistemu in jih nadomeščamo s slovenskima ‑ski in ‑ški: Košiški okraj (slš. Košický kraj; Košice) in Spiški grad (slš. Spišský hrad; Spiš) ter Dobšinska ledena jama (slš. Dobšinská ľadová jaskyňa).

{24}

Za nekatera imena uporabljamo samo podomačeno obliko, npr. za označevanje države Slovaška namesto slš. Slovensko.

O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, gl. poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{25}

Nekatera imena se v slovaščini sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi, v slovenščini pa jih kot imena moškega spola uvrščamo v prvo moško sklanjatev, npr. Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja] (slš. Sereď ž); Debraď [débrat], rod. Debraďa [débradja] (slš. Debraď ž).

{26}

Pridevniška lastna imena sklanjamo po pridevniški, tj. četrti sklanjatvi:

  1. 1. imena moškega spola: Lehotský [léhotski], rod. Lehotskega [léhotskega], or. z Lehotskim [zléhotskim];
  2. 2. imena ženskega spola Ponická [pónicka], rod. Ponicke [pónicke], or. s Ponicko [sponicko].

Krajšanje osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov

{27}

Črko ⟨e⟩ v nekaterih obrazilih (‑⟨ec⟩, ‑⟨ek⟩, ‑⟨er⟩ ...) v slovaščini izgovarjamo kot samoglasnik e, v slovenščini pa polglasniško. Pri prevzemanju tudi pri slovaških imenih sledimo načelu izpada polglasnika, npr. Jablonec [jáblonəc], rod. Jablonca [jáblonca].

{28}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnik o v končaju pri pregibanju lahko tudi ohranjamo, npr. Sivok, rod. Sivka/Sivoka; slš. Pezinok, rod. Pezinka/Pezinoka; slš. Ružomberok, rod. Ružomberka/Ružomberoka. Dvojna možnost pregibanja vpliva na različne glasovne uresničitve oblik in tudi pridevniških tvorjenk, npr. z dvoustnično varianto fonema /v/ (Pavol [pávol], rod. Pavla [páu̯la]) ali z zobnoustnično varianto pred samoglasnikom (Pavol [pávol], rod. Pavola [pávola).
  2. 2. Priimke kot Janovic uporabljamo v slovenščini po vzorcu Lajovic, in sicer se nekdaj neobstojni i danes ohranja tako pri pregibanju (Janovic [jánovic], rod. Janovica [jánovica], or. z Janovicem [zjánovicem]) kot pri tvorbi svojilnih pridevnikov (svoj. prid. Janovičev [jánovičev‑]).
slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz rodilniške osnove imena, npr. Janovičev [jánovičev‑], ki je lahko različna, Pavlov [páu̯lov‑] ali Pavolov [pávolov‑].

Daljšanje osnove

{29}

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v slovaščini redko, saj so imena naglašena na začetnem zlogu, imena z izglasnim i so večinoma pridevniška in jih pregibamo po 4. sklanjatvi. Daljšanje se pojavlja večinoma pri imenih na samoglasnik i, in sicer je pisno in glasovno: Kubani [kúbani], rod. Kubanija [kúbanija]; Fándly [fándli], rod. Fandlyja [fándlija]. Enako velja za nekatera imena na končni govorjeni r, npr. Vladimir [vládimir], rod. Vladimirja [vládimirja] (toda: Štúr [štúr], rod. Štúra [štúra]).

slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Kubanijev [kúbanijev‑], Vladimirjev [vládimirjev‑].

Preglas

{30}

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja pri sklanjanju moških imen, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, j, č, š. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

⟨c⟩Moric [móric], or. z Moricem [zmóricem]; svoj. prid. Moričev [móričev‑]
⟨j⟩Juraj [júraj], or. z Jurajem [zjúrajem]; svoj. prid. Jurajev [júrajev‑]
⟨š⟩Murgaš [múrgaš], or. z Murgašem [zmúrgašem]; svoj. prid. Murgašev [múrgašev‑]
⟨č⟩Grupač [grúpač], or. z Grupačem [zgrúpačem]; svoj. prid. Grupačev [grúpačev‑]
⟨ž⟩Balaž [bálaš], or. z Balažem [zbálažem], svoj. prid. Balažev [bálažev‑]
{31}

Preglašujemo tudi imena

  1. 1. na končni soglasnik r in samoglasnik i (zapisan kot ⟨i⟩, ⟨y⟩), ki osnovo podaljšujejo z j (Bednár [bédnar], rod. Bednárja [bédnarja], or. z Bednárjem [zbédnarjem]; svoj. prid. Bednárjev [bédnarjev‑]);
  2. 2. z osnovo/podstavo na končne mehke ⟨ď⟩, ⟨ň⟩, ⟨ľ⟩, ⟨ť⟩, pri katerih mehčanost zaznamujemo z zvočnikom j:
    • Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja], or. s Sereďem [ssêredjem]
    • Kráľ [král’/král], rod. Kráľa [králja], or. s Kraľem [skráljem]; svoj. prid. Kraľev [králjev‑]
    • Suchoň [súhon’/súhon], rod. Suchoňa [súhonja], or. s Suchoňem [ssúhonjem]; svoj. prid. Suchoňev [súhonjev‑]
    • Kmeť [kmét], rod. Kmeťa [kmétja], or. s Kmeťem [skmétjem]; svoj. prid. Kmeťev [kmétjev‑]