ŠPANŠČINA

Pisava

{1}

Španska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, črke z ločevalnimi znamenji, npr. ⟨ñ⟩, ⟨í⟩, ter šest dvočrkij, in sicer ⟨ch⟩, ⟨ll⟩, ⟨rr⟩, ⟨gu⟩, ⟨qu⟩ in ⟨tz⟩.

{2}

Španska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ñ Ñ⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

{3}

Posebnost

Črki ⟨k⟩ in ⟨w⟩ se uporabljata le v prevzetih besedah.

slogovne posebnosti
Španska abeceda se od osnovnega nabora latiničnega črkopisa (26 črk) razlikuje le v črki ⟨ñ⟩. Dvočrkji ⟨ch⟩ in ⟨ll⟩ pa od leta 2010 nista uvščeni v špansko abecedo.
O vključevanju španskih črk v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V španski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • vijuga ali tilda ⟨˜⟩ nad črko ⟨ñ⟩ za označevanje mehčanja;
  • ostrivec ⟨´⟩ nad črko za samoglasnik za označevanje naglasnega mesta, ki se razlikuje od pričakovanega; ostrivec je obvezna sestavina črke;
  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad u v dvočrkju ⟨gü⟩ (nekoč tudi ⟨qü⟩), ki se uporablja redko.
O ločevalnih znamenjih gl. preglednico »Ločevalna znamenja« (Prevzete besede in besedne zveze).

Izgovor

Naglasno mesto

{5}

Pri prevzemanju imen iz španščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

{6}

Na predzadnjem zlogu so naglašene španske besede, ki se končujejo na

  1. 1. samoglasnik: Murillo [muríljo], Montevideo [montevidéo];
  2. 2. samoglasniški črkovni sklop za španski dvoglasnik, v katerem se pri prevzemanju v slovenščino črka ⟨i⟩ izgovori kot [j], črka ⟨u⟩ pa kot [u̯]: Antonio [antónjo], Gran Canaria [grán kanárja], Agua [águ̯a];
  3. 3. črko ⟨s⟩ ali ⟨n⟩: Cervantes [servántes], Alenza y Nieto Salen [alénsa i njéto sálen], Carmen [kármen].
{7}

Na zadnjem zlogu so naglašene besede, ki se končujejo na črke za soglasnike (razen ⟨s⟩ ali ⟨n⟩): Arrabal [arabál], Guadalquivir [gu̯adalkivír], Pinochet (Ugarte) [pinočét (ugárte)], Aranjuez [aranhu̯és], rod. Aranjueza [aranhu̯ésa].

{8}

Posebnosti

  1. 1. Če se imena ne ravnajo po teh pravilih, imajo naglasno mesto zaznamovano z ostrivcem: Cádiz [kádis], rod. Cádiza [kádisa]; Asunción [asunsjón], Calderón [kalderón], Dalí [dalí], Gaudí [gau̯dí], García [garsíja], Plácido [plásido], Ramón [ramón], Raúl [raúl].
  2. 2. V nekaterih imenih v slovenščini zaradi pregibanja spremenimo pisno podobo in naglas: Panama [pánama] (šp. Panamá [panamá]). Sčasoma se lahko prvotni naglas spremeni: Bogota [bogóta] > Bogota [bógota] (šp. Bogotá [bogotá]).
slogovne posebnosti
Izgovor daljših imen si v slovenščini olajšamo z dvema naglasoma: Aguascalientes [águ̯askaljéntes].
O vplivu naglasnega mesta na oblikoslovno vedenje gl. poglavje o pregibanju.

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{9}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

slogovne posebnosti
Naglašena samoglasnika e in o izgovarjamo z ožino, razen e v položaju pred r in j, npr. Duero [du̯êro], Mérida [mêrida], Monterrey [monterêj], in o v položaju pred zobnoustničnim [v] (Almodóvar [almodôvar]) ali dvoustničnim [u̯] (Segovia [segôu̯ja]). Izjemoma ⟨e⟩ izgovarjamo široko v vzdevku Che [čê], ki se sicer pogosto uporablja v dvobesednem imenu Che Guevara [če gevára].
{10}

Kombinacija črke ⟨i⟩, ki ni naglašena, in druge črke za samoglasnik v španščini tvori dvoglasnik. Črko ⟨i⟩ v položaju za samoglasnikom in pred soglasnikom ⟨ViC⟩ ter za soglasnikom in pred samoglasnikom ⟨CiV⟩ prevzemamo kot [j]: Indurain [indurájn], Diego [djégo], Asunción [asunsjón].

{11}

V sklopu črke ⟨í⟩ in poljubnega samoglasnika ⟨íV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: María [maríja], Almería [almeríja], Río de la Plata [ríjo de la pláta].

{12}

Črko ⟨u⟩ med soglasnikoma prevzemamo kot [u]: Neruda [nerúda]. Zveza nenaglašenega [u] in drugega samoglasnika v španščini tvori dvoglasnik; če je ⟨u⟩ v položaju za samoglasnikom in pred soglasnikom, ga izgovarjamo dvoglasniško kot [u̯]: Ceuta [séu̯ta]. Pri manj znanih španskih besedah se pri prevzemanju lahko ohranja izvirni dvoglasniški izgovor tudi v položaju ⟨u⟩ za soglasnikom in pred samoglasnikom ⟨CuV⟩: Duero [du̯êro], Beruete [beru̯éte]. Pri prevzemanju ⟨u⟩ med samoglasnikoma izgovarjamo kot [v] (Teotihuacán [téotivakán]), v vzglasju pa kot [v] ali [u̯]: Huelva [vélva/u̯élva].

{13}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨o⟩, izgovarjamo kot [o], le izjemoma s fonemom /v/ – prednostno zobnoustnično [v], lahko pa tudi dvoustnično [u̯] (npr. v indijanskem zemljepisnem imenu Oaxaca [vaháka/u̯aháka]).
  2. 2. Samoglasnik, ki je v vlogi veznika zapisan s črko ⟨y⟩, se izgovori [i]: Ortega y Gasset [ortéga i gasét].
O prilagoditvah izreke gl. poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).
Soglasniki
{14}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

{15}

Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, prevzemamo kot [g], razen pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩, kjer izgovarjamo [h]: Málaga [málaga], Managua [manágu̯a], Sagunto [sagúnto], El Greco [el gréko], Gris [grís], Iglesias [iglésjas]; Cartagena [kartahéna], Gijón [hihón].

{16}

Črka ⟨h⟩ je nema: Hernández [ernándes], rod. Hernándeza [ernándesa]; Bahamonde [baamónde], Mulhacén [mulasén].

{17}

Soglasnik, zapisan s črko ⟨j⟩, prevzemamo kot [h]: José [hosé].

{18}

Mehčani soglasnik, zapisan s črko ⟨ñ⟩, je v španščini fonem /ɲ/, ki ga v slovenščino prevzemamo kot [nj]: Buñuel [bunjuél].

{19}

Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, prevzemamo kot [s]: Castro [kástro], Las Casas [las kásas]. V redkih imenih pred zvočniki ⟨m⟩, ⟨n⟩ in ⟨l⟩ ga izgovarjamo [z]: Isla [ízla].

{20}

Črka ⟨x⟩ je v lastnih imenih redka (npr. šp. Extremadura [e(k)stremadúra], v podomačenem zapisu Estremadura), razen v imenih, prevzetih v španščino iz indijanskih jezikov (gl. posebnosti pod preglednico).

{21}

Posebnosti

  1. 1. Črki ⟨b⟩ in ⟨v⟩ se v španščini uporabljata za en fonem, tj. /β/, prevzemamo pa ju kot [b] ali [v], torej ju izgovarjamo »po črki«, npr. Arrabal [arabál], Bilbao [bilbáo], Cristóbal [kristóbal]; Blasco Ibáñez [blásko ibánjes], rod. Blasca Ibáñeza [bláska ibánjesa]; Zurbarán [surbarán], Pablo [páblo]; Ávila [ávila], Valladolid [valjadolíd‑], Rivera [rivêra].
  2. 2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨d⟩, ki je v španščini na koncu besede izgovorjen skoraj neslišno, v slovenščini izgovarjamo običajno: Valladolid [valjadolít], rod. Valladolida [valjadolída].
  3. 3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, izgovarjamo [j]: Pelayo [pelájo].
  4. 4. Soglasnik, zapisan s črko ⟨z⟩, je v španščini fonem /θ/, ki ga v slovenščino prevzemamo kot [s]: Suárez [su̯áres], rod. Suáreza [su̯áresa].
{22}

Dvočrkja izgovarjamo takole: ⟨ch⟩ kot [č], ⟨ll⟩ kot [lj], ⟨rr⟩ kot [r], ⟨tz⟩ kot [c], ⟨gu⟩ kot [g] in ⟨qu⟩ kot [k].

slogovne posebnosti
Dvočrkje ⟨ll⟩ se v španščini izgovarja /ʎ/ (to v slovenščini ustreza izgovoru [lj]) in tudi /ʝ/ (to v slovenščini ustreza izgovoru [j]). Nihanje med obema možnostma se odraža tudi v podomačenem zapisu zemljepisnega imena Majorka (šp. Mallorca). Dvočrkje ⟨ll⟩ prevzemamo kot [lj].
V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pa so upoštevane, če je obravnavan kak drug pojav. Gl. preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{23}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
cpred ⟨a⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩kCaracas [karákas], Alicante [alikánte], Titicaca [titikáka], Costa del Sol [kósta del sól], Escorial [eskorjál], Acapulco [akapúlko], Cuzco [kúsko]
cpred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩sAlgeciras [alhesíras], Vicente [visénte], Balenciaga [balensjága]
chčOchoa [očóa]; Sánchez [sánčes], rod. Sáncheza [sánčesa]
gpred ⟨e⟩ in ⟨i⟩hAlgeciras [alhesíras]; Giménez [himénes], rod. Giméneza [himénesa]
gupred ⟨e⟩ in ⟨i⟩g Guevara [gevára], Aguirre [agíre]
irazen med soglasnikoma (v dvoglasnikih) jBuenos Aires [bu̯énos ájres], Chiapas [čjápas]; La Rioja [la rjóha], Segovia [segôu̯ja], Oviedo [ou̯jédo], Asunción [asunsjón]
jhVallejo [valjého], Jiménez [himénes], rod. Jiméneza [himénesa]; José [hosé], Jorge [hórhe]
llljMurillo [muríljo], Tordesillas [tordesíljas], Palma de Mallorca [pálma de maljórka], Allende [aljénde]
ñnjBuñuel [bunjuél], La Coruña [la korúnja], El Niño [el nínjo]
qupred ⟨e⟩ in ⟨i⟩/⟨í⟩kVelázquez [veláskes], rod. Velázqueza [veláskesa]; Barranquilla [barankílja], Quito [kíto], Esquivel [eskivél], Chiriquí [čirikí]
rrrArrabal [arabál], Pizarro [pisáro]
spred zvočniki ⟨m⟩, ⟨n⟩ in ⟨l⟩zMarismas [marízmas]; Jiménez de Cisneros [himénez de siznêros], rod. Jiméneza de Cisnerosa [himénesa de siznêrosa]; Isla [ízla]
tzv imenih iz indijanskih jezikovcChichénItzá [čičén‑íca], Quetzalcóatl [kécalkóatəl]
umed soglasnikomauBurgos [búrgos], Cusco [kúsko], Unamuno [unamúno]
uza samoglasnikom in pred soglasnikom ⟨VuC⟩ (v dvoglasnikih)Ceuta [séu̯ta], Saura [sáu̯ra]
uza soglasnikom in pred samoglasnikom ⟨CuV⟩ (v dvoglasnikih)Juan [hu̯án], Agua [águ̯a], Suárez [su̯áres], rod. Suáreza [su̯áresa], Aranjuez [aranhu̯és], rod. Aranjueza [aranhu̯ésa], Cuernavaca [ku̯ernaváka], Manuel [manu̯él], Fuentes [fu̯éntes], Beruete [beru̯éte], Ruiz [ru̯ís], rod. Ruiza [ru̯ísa]
umed samoglasnikoma vTeotihuacán [téotivakán], Talcahuano [talkaváno]
uv vzglasju pred samoglasnikom (v dvoglasnikih)v/u̯Huelva [vélva/u̯élva], Huesca [véska/u̯éska], Huerquehue [verkéve/u̯erkéu̯e]
üGüímar [gu̯ímar], Güiraldes [gu̯iráldes]
xpred samoglasnikomksAleixandre [alejksándre]
xv imenih z različico na ⟨j⟩hXiménez [himénes], rod. Ximéneza [himénesa] (različica Jiménez)
yjGoya [gója], Yepes [jépes], Monterrey [monterêj]
ykot veznikiRamón y Cajal [ramón i kahál]
zsZaragoza [saragósa], Zamora [samóra], Zurbarán [surbarán], Jazmín [hasmín]; Pérez Rodríguez [pêres rodríges], rod. Péreza Rodrígueza [pêresa rodrígesa]
{24}

Posebnosti

Odstopanja od zakonitosti, predstavljenih v preglednici, se pojavljajo zaradi prevzemov iz preteklosti.

  1. 1. Črka ⟨b⟩ je v pisno podomačenih imenih prevzeta s črko ⟨v⟩, npr. Havana (šp. La Habana), v izgovorno podomačenih pa z glasom [v], npr. Córdoba [kórdova].
  2. 2. Črka ⟨c⟩ pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ se je izgovarjala, kot je zapisana, zato je tudi danes v rabi dvojnični izgovor: Barcelona [barcelóna/barselóna]. Enako Valencija za pokrajino v Španiji; Valencia [valéncija/valénsija] za mesto v Španiji (uradno katalonsko za oboje València [valénsija]); Valencia [valénsja] za mesto v Venezueli.
  3. 3. Črka ⟨h⟩ v podomačenih zemljepisnih imenih oz. eksonimih ni nema: Havana [havána], Honduras [hondúras].
  4. 4. Črkovni sklop ⟨qui⟩, ki je v španščini izgovorjen [ki], se je pri občnih poimenovanjih v slovenščini uveljavil kot [kvi]: konkvistador [konkvistadór], rekonkvista [rekonkvísta].
  5. 5. V pisno in izgovorno podomačenih imenih je ⟨u⟩ pred samoglasnikom (v dvoglasnikih) zapisan in izgovorjen z ⟨v⟩: Gvatemala [gvatemála], Nikaragva [nikarágva].
  6. 6. Črko ⟨z⟩ v nekaterih že dolgo prisotnih imenih izgovarjamo kot [z] (La Paz [la pás], rod. La Paza [la páza]; Zorro [zóro]), redkeje kot [c]: Ibiza [íbica] poleg [ibísa].
  7. 7. V imenih, prevzetih v španščino iz indijanskih jezikov, se je ⟨x⟩ v izvornih jezikih izgovarjal kot [š]. Ker španščina ne pozna glasu [š], je črka ⟨x⟩ lahko izgovorjena na različne načine, in sicer:
    • kot [s], npr. Taxco [tásko], Xochimilco [sočimílko/hočimílko];
    • kot [h], npr. Ciudad de México [sjudád de méhiko], Oaxaca [vaháka/u̯aháka], Xalapa (različica Jalapa) [halápa];
    • kot [š], npr. Uxmal [ušmál], Xipe Totec [šípe toték];
    • kot [ks], npr. Tuxtla Gutiérrez [túkstla gutjêres], rod. Tuxtle Gutiérrez [túkstle gutjêres].

Ameriška španščina

{25}

V ameriški španščini se ⟨ll⟩ izgovarja kot [j] (t. i. yeísmo), v Argentini, Urugvaju in Paragvaju kot mehki ž, tj. [ź], ponekod celo [š]. Črki ⟨g⟩ in ⟨y⟩ se ponekod izgovarjata [ž].

Podomačevanje španskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{26}

Občna poimenovanja iz španščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede

  • pisno podomačene: hunta [húnta] (šp. junta), flamenko [flaménko] (šp. flamenco), gavčo [gáu̯čo] (šp. gaucho), pikador [pikadór] (šp. picador), paelja [paélja] (šp. paella), tortilja [tortílja];
  • pisno nepodomačene: siesta [sjésta] ‘opoldanski počitek’, dueña [du̯énja] ‘gospa, spremljevalka, vzgojiteljica’, mudéjar [mudéhar] ‘dekorativni stil’.
{27}

Posebnosti

  1. 1. Nekatere besede so se v zapisu oddaljile od izgovora v izvirniku: lama [láma] (šp. llama [ljáma]), gverila [gveríla] (šp. guerrilla [gerílja]), pezeta [pezéta] (šp. peseta [peséta]).
  2. 2. Posamezne besede se v knjižnem jeziku pojavljajo kot dvojnice: sangrija/sangria [sangríja] (šp. sangría), (šp. tortilla); guacamole/gvakamole [gu̯akamóle/gvakamóle] (šp. guacamole).

Lastna imena

{28}

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v španščini: Sevilla [sevílja], Goya [gója], Salamanca [salamánka], El Greco [el gréko], Ávila [ávila], Cristóbal [kristóbal], Las Palmas [las pálmas]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora. Med podomačena imena uvrščamo tudi izpeljanke iz podomačenih imen, npr. Kubanka, Čilenec, španski.

Osebna imena
{29}

Imena španskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto španskih osebnih imen uporabljamo slovenska, še zlasti, če gre za zgodovinska imena z vrstilnim števnikom kot dodatkom, npr. Filip II. Španski (franc. Felipe II de España), Alfonz VI. Pogumni (šp. Alfonso VI, »el Bravo«), Alfonz X. Modri (šp. Alfonso X, »el Sabio«), sicer uporabljamo – v skladu z uveljavljeno rabo – tudi nepodomačena imena (Juan Carlos I. [hu̯án kárlos pə̀rvi]). Enako velja tudi za imena svetnikov. Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Janez od Križa (šp. Juan de la Cruz), Terezija Avilska [terêzija ávilska] (šp. Teresa de Jesús / Teresa de Ávila).

{30}

Imena oseb so redko podomačena – podomačitve so znane iz literarnih prevodov, npr. don Kihot [dón kihót] (šp. don Quijote), Sančo Pansa [sánčo pánsa] (šp. Sancho Panza). Podomačena so tudi imena indijanskih ljudstev, npr. Azteki (šp. Aztecas), Maji (šp. Mayas).

Prevzemanje priimkov
{31}

V slovenščini priimke s predimki pišemo tako kot v španščini: Pérez de Cuéllar [pêres de ku̯éljar], rod. Péreza de Cuéllarja [pêresa de ku̯éljarja].

Dvojni priimki
{32}

V španščini so v rabi pogosti dvojni priimki, od katerih je prvi očetov, drugi materin, npr. (Federico) García Lorca [garsíja lórka]; (Gabriel) García Márquez [garsíja márkes], rod. Garcíe/García Márqueza [garsíje/garsíja márkesa]; (Clara) Campoamor Rodríguez [kampoamór rodríges].

Priimki s predimki
{33}

Sestavina večbesednih priimkov so lahko predložni (de, de la) ali vezniški predimki (y ali v galicijščini e v pomenu ‘in’), pisani z malo začetnico: (Miguel) de Unamuno [de unamúno], (Pedro) Calderón de la Barca [kalderón de la bárka]; (José) Ortega y Gasset [ortéga i gasét], (Eduardo) Dato e Iradier [dáto e iradjêr]; (Francisco José) de Goya y Lucientes [de gója i lusjéntes].

{34}

Posebnost

V slovenščini večbesedne priimke znanih oseb pogosto uporabljamo v skrajšani obliki: Lorca, Márquez, Franco, Goya, Unamuno.

O pisanju predimkov, gl. poglavje »Imena s predimki« (Velika in mala začetnica).
Zemljepisna imena
{35}

Le redko podomačujemo imena krajev, npr. glavno mesto Kube Havana (šp. La Habana) in Kolumbije Bogota (šp. Bogotá). Imena nekaterih mest domačimo pod vplivom enakozvočnih imen držav in pokrajin, npr. Gvatemala [gvatemála] (šp. Ciudad de Guatemala), Panama [pánama] (šp. Ciudad de Panamá), Kordova (šp. Córdoba). Med podomačena prištevamo tudi tista imena mest, ki se v slovenščini izgovarjajo enako, kot se pišejo, npr. Madrid [madrít], rod. Madrida [madrída], Granada [granáda].

{36}

Pisno podomačene so nekatere skupine lastnih imen, in sicer:

  • imena držav, jezer, otokov, npr. Kuba (šp. Cuba), Čile (šp. Chile), Španija (šp. España), Ekvador (šp. Ecuador), Paragvaj (šp. Paraguay); Majorka (šp. Mallorca);
  • imena pokrajin in rek, npr. Manča (šp. La Mancha), Andaluzija (šp. Andalucía), Galicija (šp. Galicia), Kastilja (šp. Castilla), Estremadura (šp. Extremadura), Kordova (šp. Córdoba); Gvadalkivir (šp. Guadalquivir), Amazonka (šp. Rio Amazonas).
{37}

Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen: Argentinsko morje (šp. Mar Argentino), Kanarski otoki (šp. Islas Canarias), Meridska Kordiljera (šp. Cordillera de Mérida); Velikonočni otok (šp. Isla de Pascua), Ognjena zemlja (šp. Tierra del Fuego), Madridski stolp (šp. Torre de Madrid), Španski trg (šp. Plaza de España), Glavni trg (šp. Plaza Mayor), Sončna vrata (šp. Puerta del Sol), Kraljeva palača (šp. Palacio Real).

{38}

Posebnost

Pri podomačitvi pri nekaterih imenih opuščamo določni člen: Manča (šp. La Mancha), Salvador (šp. El Salvador), Havana (šp. La Habana), toda Las Palmas (šp. Las Palmas de Gran Canaria).

O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, gl. poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.
O položajih, ko namesto španskih uporabimo slovenska imena, gl. poglavje »Slovenska imena namesto neslovenskih« (Prevzete besede in besedne zveze).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{39}

S pregibanjem španskih prevzetih besed ni večjih težav. Po obliki slovničnega in naravnega spola jih uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce, le izjemoma kaka beseda spremeni spol, npr.:

  • samostalnik izvirnega moškega spola el dengue m [el dénge] za tropsko vročinsko bolezen postane v slovenščini ženskega spola denga [dénga], rod. denge [dénge];
  • samostalnik izvirno ženskega spola la chinchilla [la činčílja] je v strokovnem jeziku moškega spola činčila [činčíla], rod. činčila/činčile, daj. činčilu/činčili, v rabi pa je vse pogosteje ženskega spola činčila, rod. činčile.
{40}

Večjo spremembo so doživela le nekatera zemljepisna imena, v katerih je zaradi lažjega določanja spola in pregibanja naglas z zadnjega zloga premaknjen in so v slovenščini ženskega spola: Bogotá [bógota] ž, rod. Bogote [bógote], (šp. Bogotá [bogotá] m); Panamá [pánama] ž, rod. Paname [páname] (šp. Panamá [panamá] m); ChichénItzá [čičén‑íca] ž, rod. Chichén Itze [čičén‑íce] (šp. ChichénItzá [čičén‑icá] m).

{41}

Posebnost

Pri imenu z neznačilnim končajem ‑⟨e⟩ za moški spol (Tenerife m [tenerífe], rod. Tenerifa, mest. na Tenerifu) so v rabi različne neustrezne oblike, npr. na Tenerifih, na Tenerifah, na Tenerifi.

Daljšanje osnove

{42}

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u; to je v španščini redko, zato je navadno označeno tudi na imenu z ločevalnim znamenjem (José, Dalí). Daljšanje je pisno in glasovno. Enako velja za imena na končni govorjeni r.

  • José [hosé], rod. Joseja [hosêja]
  • Allende [aljénde], rod. Allendeja [aljéndeja]
  • Dalí [dalí], rod. Dalíja [dalíja]
  • Cotopaxi [kotopáksi], rod. Cotopaxija [kotopáksija]
  • Machu Picchu [máču píkču], rod. Machu Picchuja [máču píkčuja]
  • Illampu [iljámpu], rod. Illampuja [iljámpuja]
  • Almodóvar [almodôvar], rod. Almodóvarja [almodôvarja]
{43}

Posebnost

Pri imenih na končni nenaglašeni e (npr. Lanzarote [lansaróte]) je pregibanje odvisno od tega, ali sprejmemo končni e kot del osnove in jo podaljšujemo z j (Lanzarote [lansaróte], mest. na Lanzaroteju [na lansaróteju]) ali kot končnico, ki jo premenjujemo (Lanzarote [lansaróte], mest. na Lanzarotu [na lansarótu]).

slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika je podaljšana osnova imena, npr. Joséjev [hosêjev‑], Jorgejev [hórhejev‑], Dalíjev [dalíjev‑], Cotopaxijev [kotopáksijev‑], Almodóvarjev [almodôvarjev‑].

Preglas

{44}

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na č in š ter c in j. V španščini se pojavljata izglasna [č] in [j], zapisana na različne načine:

⟨ch⟩Samaranch [sámaranč], or. s Samaranchem [ssámarančem]; svoj. prid. Samaranchev [sámarančev‑]
⟨y⟩Monterrey [monterêj], or. z Monterreyem [zmonterêjem]
⟨y⟩Goya [gója], or. z Goyo [z gójo] (redko z Goyem [zgójem]); svoj. prid. Goyev [gójev‑]
{45}

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končujejo na govorjeni soglasnik r ali samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, ki osnovo podaljšujejo z j, npr. Dalí [dalí], or. z Dalíjem [z dalíjem]; svoj. prid. Dalíjev [dalíjev‑]. (Gl. poglavje »Daljšanje osnove«.)

{46}

Posebnosti

  1. 1. Pri imenih z osnovo/podstavo na [lj], zapisano z dvočrkjem ⟨ll⟩, in [nj], zapisano s posebno črko ⟨ñ⟩, ki ji navadno sledi še končnica ‑o, je preglaševanje govorno ob pisnih dvojnicah: Murillo [muríljo], or. z Murillem/Murillom [zmuríljem], svoj. prid. Murillev/Murillov [muríljev‑]; Miño [mínjo], or. z Miñem/Miñom [zmínjem], svoj. prid. Miñev/Miñov [mínjev‑].
  2. 2. Preglašujemo tudi imena moškega spola, pri katerih se j pojavlja v govoru zaradi zapiranja zeva v izglasnem samoglasniškem sklopu, npr. García [garsíja], or. z Garcío [zgarsíjo] (redko or. z Garcíem [zgarsíjem]); svoj. prid. Garcíev [garsíjev‑].
Osnovna pravila o preglaševanju gl. v poglavju »Glasovno‑črkovne premene pri pregibanju in tvorjenju besed«.

Sklanjanje večbesednih imen

{47}

Večbesedna osebna imena zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin pregibamo v vseh sestavinah, npr. García Márquez m [garsíja márkes], rod. Garcíe/García Márqueza [garsíje/garsíja márkesa]; Lope de Vega [lópe de véga], rod. Lopeja de Vege/Vega [lópeja de vége/ véga]; Vargas Llosa [várgas ljósa], rod. Vargasa Llose/Llosa [várgasa ljóse/ljósa].

{48}

Predlog ali člen v priredno zloženem lastnem imenu ostane nespremenljiv: Ramón y Cajal m [ramón i kahál], rod. Ramóna y Cajala.

{49}

Če je prva sestavina nesamostojna, sklanjamo le drugo: La Paz, mest. v La Pazu.

{50}

Sklanjanje večbesednih zemljepisnih imen je neenotno. Če je desni prilastek predložna zveza, redkeje pregibamo obe sestavini: Palma de Mallorca, rod. Palme de Mallorce; Río de la Plata, rod. Ría de la Plate nasproti Santiago de Compostela, rod. Santiaga de Compostela; Jerez de la Frontera, rod. Jereza de la Frontera. Pri imenih pokrajin sklanjamo obe sestavini, ne glede na to, ali sta povezani z veznikom ali z vezajem: Kastilja in León, mest. v Kastilji in Leónu; Kastilja – La Manča, mest. v Kastilji – La Manči.

Nekaj poglavitnih razlik med rabo ločil v španščini in slovenščini

{51}

Pri prevajanju iz španščine smo pozorni na spremembe pri rabi ločil. Od slovenskih pravil se španska razlikujejo predvsem v pisanju vprašaja (¿____?), klicaja (¡___!) in narekovajev (<<_____>>) ter zaporedju dvojnih ločil in stičnosti.

  1. 1. Dobesedni navedek premega govora v španskem narekovaju ima ločilo za narekovajem: «____»., za vprašalno ali vzklično povedjo stavijo še piko: «¿____?»., ravno tako za tripičjem «____...»., sredi povedi tudi vejico «¿____?», ____ «¿____?». ipd.
  2. 2. Pomišljaj v določenih položajih je daljši (t. i. m‑črtica) od slovenskega (t. i. n‑črtica) ter desno‑ in levostičen: ____ —______— _____ (vrivki, namesto vejice), desnostičen je v dobesednem navedku premega govora in v spremnem stavku: —_____ —_____. .
O pisanju premega govora gl. poglavje »Premi govor« (Ločila).