TURŠČINA

Pisava

{1}

Turška različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, pet črk z ločevalnimi znamenji in posebno črko ⟨ı⟩ (i brez pike).

{2}

Turška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨ğ Ğ⟩, ⟨h H⟩, ⟨ı I⟩, ⟨i İ⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ş Ş⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨ü Ü⟩, ⟨v V⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

{3}

Posebnosti

  1. 1. Črke ⟨q⟩, ⟨w⟩ in ⟨x⟩ niso del turške abecede.
  2. 2. Črki ⟨j⟩ in ⟨f⟩ se uporabljata le v prevzetih besedah.
slogovne posebnosti
V osmanskih časih se je turščina zapisovala z arabsko pisavo. Kot del splošnih Atatürkovih reform evropeizacije je leta 1928 prišlo do prehoda na latinico in postopnega zamenjevanja velikega števila arabskih in perzijskih prevzetih besed z izvorno turškimi iz pogovornega jezika ali z novotvorjenkami.
O vključevanju turških posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V turški pisavi so uporabljena štiri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črkama ⟨ç⟩ in ⟨ş⟩ za označevanje glasov [č] in [š];
  • polkrožec ⟨˘⟩ nad črko ⟨ğ⟩ za označevanje danes neme črke, ki se je v preteklosti izgovarjala kot [ɣ];
  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩ za označevanje glasov [ø] in [y];
  • pika ⟨˙⟩ za razlikovanje črk ⟨i İ⟩ in ⟨ı I⟩, ki označujeta različna glasova – črki ⟨i⟩ ustreza glas [i], črki ⟨ı⟩ pa [ɨ].
{5}

Posebnost

Na črkah ⟨â⟩, ⟨î⟩ in ⟨û⟩ se zapisuje tudi ločevalno znamenje strešica ⟨ˆ⟩.

slogovne posebnosti
Strešica se uporablja na črkah ⟨â⟩, ⟨î⟩ in ⟨û⟩ za zapisovanje izvorne dolžine teh samoglasnikov pri arabskih in perzijskih prevzetih besedah, na črkah ⟨â⟩ in ⟨û⟩ za črkami ⟨k⟩, ⟨g⟩ in ⟨l⟩ pa tudi za zapisovanje mehčanega izgovora teh soglasnikov v arabskih in perzijskih prevzetih besedah. V sodobni turščini so take prevzete besede vse redkejše. Dolžine samoglasnikov in mehčanja pri prevzemanju v slovenščino v izgovoru ne upoštevamo, npr. İslâhiye [isláhije], Hakkâri [hakári], Bâkî [bakí].
O ločevalnih znamenjih gl. preglednico »Ločevalna znamenja« (Prevzete besede in besedne zveze).

Izgovor

Naglasno mesto

{6}

Turške besede (razen zemljepisnih lastnih imen) so praviloma naglašene na zadnjem zlogu, npr. Kemal [kemál], Çelik [čelík]. Pri prevzemanju imen iz turščine naglasno mesto ohranjamo.

slogovne posebnosti
Izjemoma je naglas na nezadnjem zlogu, na primer praviloma pri besedah za označevanje sorodstva (anne [áne] ‘mati’, áta [áta] ‘očak, oče’).
slogovne posebnosti
V turščini so pogoste tvorjenke, pri katerih se vedno ohrani naglas prvega dela, npr. Karabulut [karábulut] (iz kara ‘črn’ in bulut ‘oblak’). Drugi del zloženega priimka je pogosto sestavina ‑⟨oğlu⟩ ‑[olu], ki ni naglašena, temveč je naglašen zadnji zlog prvega dela sklopa, npr. Kurtoğlu [kúrtolu]. Čeprav pri prevzemanju izvorno naglasno mesto ohranjamo, imamo lahko v slovenščini dva naglasa, še zlasti pri dolgih imenih, npr. Karaosmanoğlu [karáosmanólu].
slogovne posebnosti
Pri naglaševanju imen moramo razlikovati med turškimi in bosanskimi imeni: turška ohranjajo naglas na zadnjem zlogu, bosanska pa ga imajo na prvem, npr. Mustafa tur. [mustafá], bos. [mústafa].
Naglaševanje zemljepisnih imen
{7}

V dvozložnih zemljepisnih imenih je naglas vedno na prvem zlogu, npr. Ordu [órdu] ‘mesto ob Črnem morju’ (v nasprotju z ordu [ordú] ‘vojska’), Bursa [búrsa], Mersin [mêrsin], Trabzon [trábzon].

{8}

V večzložnih zemljepisnih imenih je naglas lahko na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, in sicer:

  • na predzadnjem zlogu, če gre za zaprti zlog (se konča na soglasnik), npr. Antalya [an.tál.ja], Kütahya [ki.táh.ja];
  • na predpredzadnjem zlogu, če je to zaprti zlog, sledi pa mu predzadnji odprti zlog (se konča na samoglasnik), npr. Ankara [án.ka.ra], Kayseri [káj.se.ri], İskenderun [is.kén.de.run];
  • na predzadnjem zlogu, če sta predpredzadnji in predzadnji zlog odprta zloga (se končata na samoglasnik), npr. Adana [a.dá.na], Yalova [ja.lô.va].
slogovne posebnosti
Pike pri zapisu izgovora označujejo zlogovne meje.
{9}

Posebnosti

  1. 1. Izjemoma je naglas v zemljepisnih imenih na predzadnji zaprti zlog na predpredzadnjem zlogu, npr. Zonguldak [zón.gul.dak].
  2. 2. Zemljepisna imena na izglasni ‑⟨iye⟩ so naglašena na predpredzadnjem zlogu, čeprav je ta lahko odprt, npr. İslâhiye [i.slá.hi.je], Süleymaniye [si.lej.má.ni.je].
  3. 3. V tvorjenih zemljepisnih imenih je ne glede na zgornja pravila naglašen prvi del sklopa – kot pri občnih poimenovanjih in nezemljepisnih lastnih imenih, npr. Eskişehir [eskíšehir] (iz eski [eskí] ‘star’ in şehir ‘mesto’), Kuşadası [kúšadasi] (iz kuş ‘ptica’ in ada(sı) ‘otok (od)’).
slogovne posebnosti
Brez znanja turščine ne moremo vedeti, ali se posamezna beseda ravna po zgornjih zgledih naglaševanja ali pa je taka beseda sklop in ima zato drugi del vedno nenaglašen. Pogoste neprve sestavine sklopov pri zemljepisnih imenih so: ada(sı) ‘otok’, dağ(ı) ‘gora’, hisar ‘grad’, ırmak ‘reka’, kale ‘trdnjava’, köy ‘vas’, şehir ‘mesto’.

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{10}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

{11}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨i İ⟩ in ⟨ı I⟩, v slovenščino prevzemamo kot [i], npr. Iğdır [ídir], İzmit [ízmit].
  2. 2. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩, v slovenščino prevzemamo kot [e] in [i], npr. İnönü [íneni].
Soglasniki
{12}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

{13}

Posebnosti

  1. 1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, prevzemamo kot [dž]: Cengiz [džengíz‑], Öcalan [edžalán].
  2. 2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ç⟩, prevzemamo kot [č]: Çetin [četín], Selçuk [selčúk].
  3. 3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ğ⟩, je nemi (označuje glas [ɣ], ki se v sodobnem jeziku ne izgovarja): Tekirdağ [tekírda].
  4. 4. Soglasnik, zapisan s črko ⟨j⟩, prevzemamo kot [ž]. Tega glasu v izvornih turških besedah ni, uporablja se le v (francoskih ali perzijskih) prevzetih besedah: Müjde [miždé].
  5. 5. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ş⟩, prevzemamo kot [š]: Uşak [úšak], Şişli [šíšli].
  6. 6. Soglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, prevzemamo kot [j]: Antalya [antálja], Yılmaz [jilmáz‑].
{14}

V položaju med samoglasnikoma zaradi nemega ⟨ğ⟩ nastaja zev, npr. Ağar [aár], Oğuz [oúz‑], Eğil [êil], Öğün [eín].

{15}

Turške podvojene soglasnike izgovarjamo enojno, npr. Pamukkale [pamúkale], Sabahattin Ali [sabahatín alí].

slogovne posebnosti
Turški pravopis sledi dejanskemu izgovoru. Tako kot v slovenščini se namesto zvenečih zapornikov [b], [d], [g] na koncu besede izgovarjajo nezveneči [p], [t], [k], vendar se v turščini tako tudi pišejo, npr. tur. imenovalnik kebap, tožilnik kebabı, v slovenščino prevzeto kot kebab [kebáb‑].
slogovne posebnosti
Sodobna lastna imena prevzemamo, kot so zapisana, npr. Mehmet Akif Ersoy [mehmét akíf ersój], Hamit [hamít]. Zgodovinska imena v zapisu izglasja slovenimo s črkami za zveneče zapornike, saj so tako tudi zapisana v osmanski turščini, npr. Mehmed [mehméd‑] (ime več turških sultanov), Abdul Hamid II. [abdúl hamíd drúgi].

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{16}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
cCan Yücel [džán jidžél], Recep [redžép], Ceyhun [džejhún], Kocagöz [kodžágez‑], Dağlarca [dalardžá]
çčÇorum [čórum], Çağdaş [čádaš], Çukurova [čukurôva], Evliya Çelebi [eu̯lijá čelebí]
ğ/Ağaoğlu [aáolu], Ağca [adžá], Türkoğlu [tírkolu], Muğla [múla], Öğün [eín], Karaosmanoğlu [karáosmanólu], Beyoğlu [bêjolu]
i, İiSinan [sinán], Tevfik Fikret [teu̯fík fikrét], İznik [íznik]
ı, IiDiyarbakır [dijárbakir], Sarıoğlu [saríjolu], Akın [akín], Tarancı [tarandží]
jžMüjde [miždé]
öeBingöl [bíngel], Özdemir [ézdemir], Inönü [íneni]
şšAyşe [ajšé], Haşim [haším], Şinasi [šinasí], Akşehir [ákšehir], Eskişehir [eskíšehir], Beşiktaş [bešíktaš]
üiAtatürk [átatirk], Abdülhak [abdilhák], Öztürk [éstirk], Kütahya [kitáhja]
yjKonya [kónja], Kayseri [kájseri], Ortaköy [ortákej], Yaşar [jašár]
{17}

Posebnost

V slovenščini je pri nekaterih starejših prevzemih (tudi zaradi vpliva predhodnih kodifikacij) uveljavljeno drugačno naglaševanje ali izgovor, kot je predvideno v preglednici, npr. Istanbul [ístanbul], Fenerbahçe [fénerbahče], Orhan Pamuk [órhan pámuk], Erdoğan [êrdogan].

Podomačevanje turških besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{18}

Občna poimenovanja iz turščine so pisno podomačena, razen redkih izjem, npr. döner kebab [déner kebáb‑] (poleg kebab). Turških besed v slovenščino v glavnem nismo prevzemali neposredno, ampak prek zahodnoevropskih ali južnoslovanskih jezikov. Pogosto gre za izraze, povezane s turško preteklo in sedanjo stvarnostjo ali kulinariko ter kulturno specifičnimi izrazi, npr.

  • aga [ága] ‘oblastnik’, jatagan [játagan] ‘nož’, paša [páša] ‘oblastnik’, hodža [hódža] ‘duhovnik’, derviš [dêrviš] ‘redovnik’;
  • jogurt [jógurt] ‘jed’, baklava [bakláva] ‘jed’, burek [búrek] ‘jed’, sarma [sárma] ‘jed’;
  • džamija [džámija] ‘molilnica’, čaršija [čáršija] ‘trg, ulica’, kadija [kádija] ‘sodnik’, akindžija [akíndžija] ‘konjenik’.
slogovne posebnosti
Čeprav je črka ⟨ğ⟩ v turščini nema, jo v drugih jezikih, tudi slovenščini, običajno glasovno in pisno uresničujejo, npr. aga (tur. ağa), jatagan (tur. yatağan), jogurt (tur. yoğurt).

Lastna imena

{19}

Lastna imena večinoma ohranjamo pisno nepodomačena in ohranjajo izvirni naglas, npr. Mehmet [mehmét], Hakan [hakán], Elâzığ [elázi].

Osebna imena
{20}

Nekatera imena znanih zgodovinskih osebnosti so pisno (in izgovorno) podomačena, npr. Sulejman I. Veličastni [súlejman pə̀rvi veličástni] (osmanska tur. Kanunî sultan Süleyman), Sulejman Čelebi [súlejman čelébi] (osmanska tur. Süleyman Çelebi), Bajazit/Bajezid [bajázit/bajézid‑] (osmanska tur. Bâyezid).

Prevzemanje turških priimkov
{21}

V slovenščini priimke pišemo tako kot v turščini. Sodobni turški priimki imajo pogosto poseben pomen, npr. Yılmaz [jilmáz‑] ‘Neustrašni’, Kaya [kajá] ‘Skala’, Demir [demír] ‘Železo’, Çelik [čelík] ‘Jeklo’, Yıldırim [jildirím] ‘Blisk’. Druga skupina turških priimkov pa so zloženke s sestavinami ‑⟨oğlu⟩ [olu].

slogovne posebnosti
V času Osmanskega cesarstva (od začetka 14. stol. do 1923) Turki niso imeli priimkov. Običajno se je uporabljalo le osebno ime z obvezno navedbo statusnega naziva, kadar ga je posameznik imel (haci, hoca, paşa, ağa, efendi ipd.). Pred imenom je bilo v uradni rabi obvezno še ime očeta, npr. Hasan oğlu Mehmet ‘Mehmet, Hasanov sin’. Če je tak patronimik postal (dedni) priimek, se danes piše kot ena beseda in stoji za imenom, npr. Mehmet Hasanoğlu.
{22}

Posebnost

V slovenščini se je ob priimkih uveljavil tudi podomačeni zapis statusnega naziva, npr. Enver paša, Fuad paša, Mehmed paša Köprülü, priimek turške rodbine Köprülü [keprilí] pa tudi v srbski obliki Ćuprilić.

Zemljepisna imena
{23}

Redka zemljepisna imena so podomačena, npr. Česme [čésme] (tur. Çeşme), Rumelija [rumélija] (tur. Rumeli).

{24}

Občnoimenske sestavine večbesednih zemljepisnih imen prevajamo: jezero Van (tur. Van Gölü), jezero Tuz (tur. Tuz Gölü), džamija Sulejmana I. Veličastnega (tur. Süleymaniye).

{25}

Posebnosti

  1. 1. Za nekatere turške zemljepisne danosti uporabljamo v slovenščini slovenska imena (eksonime), npr. Carigrad [cárigrad‑] (tur. İstanbul), Odrin [ódrin] (tur. Edirne), Armenski Taurus [arménski táu̯rus] (tur. Güneydoğu Toroslar), Pontsko gorovje [póntsko gorôu̯je] (tur. Karadenız Dağları), Taurus [táu̯rus] (tur. Toroslar).
  2. 2. Nekatera zemljepisna imena so v slovenščini grškega izvora, četudi so danes del Turčije, npr. Bospor [bóspor] (tur. İstanbul boğazı, Boğaz), Dardanele [dardanéle] (tur. Çanakkale boğazı), Hagia Sofia [hágija sofíja] (tur. Ayasofya).
  3. 3. Namesto turških imen v slovenščini za nekatera zgodovinska zemljepisna imena uporabljamo bolj uveljavljeno imensko različico iz grščine ali latinščine, npr. Smirna [smírna] (tur. İzmir), Nikeja [nikêja] (tur. İznik), Cezareja [cezarêja] (tur. Kayseri), celo italijanščine, npr. Galipoli [galípoli] (tur. Gelibolu, gr. Kalipolis/Kalipola).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{26}

Turščina nima slovničnega spola. V slovenščini se spol ravna po obliki, izjemoma je zaradi podobnosti z uveljavljenimi prevzetimi imeni (npr. Atene) spremenjeno število, npr. Česme ž mn., mest. v Česmah.

{27}

Govorjeni končni naglašeni ‑[á] v občnih poimenovanjih se v slovenščini umakne z zadnjega zloga, kar vpliva na sklanjatev samostalnika, in sicer:

  1. 1. samostalniki za neživo so ženskega spola in se uvrščajo v 1. žensko sklanjatev, npr. baklava [bakláva] (tur. baklava [baklavá]); sarma [sárma] (tur. sarma [sarmá]);
  2. 2. samostalniki, ki označujejo osebe moškega spola, prevzamejo moški slovnični spol in se sklanjajo po 2. ali 1. moški sklanjatvi, npr. paša [páša] (tur. paşa [pašá]), hodža [hódža] (tur. hoca [hodžá]), npr. paša, rod. paše tudi paša, or. s pašo tudi s pašem, svoj. prid. pašev.
{28}

Govorjeni končni naglašeni ‑[í] (zapisan kot ⟨i⟩ ali ‑⟨ı⟩) je v besedah, prevzetih prek srbščine, spremenjen v ‑[ija], zato samostalnike uvrščamo v 1. žensko sklanjatev, npr. džamija [džámija] (tur. cami [džamí]), čaršija [čáršija] (tur. çarşı [čaršɨ́]), kadija [kádija] (tur. kadı [kadɨ́]), akindžija [akíndžija] (tur. akıncı [akɨndžɨ́]).

{29}

Ženska imena se uvrščajo v 3. žensko sklanjatev, so torej nesklonljiva oziroma se pregibajo z ničto končnico, npr. Ayşe [ajšé], rod. Ayşe, svoj. prid. Ayşejin [ajšêjin]; Hatice [hatidžé], rod. Hatice, svoj. prid. Haticejin [hatidžêjin]; Aslı [aslí], rod. Aslı, svoj. prid. Aslıjin [aslíjin]; Canan [džanán], rod. Canan, svoj. prid. Cananin [džanánin].

{30}

Nekatera turška imena, ki so enakozvočnice z občnimi poimenovanji in imajo razviden pomen, se uporabljajo za oba spola, npr. Yağmur [jamúr] ‘Dež’, Deniz [deníz‑] ‘Morje’. Kadar so moškega spola, jih v slovenščini sklanjamo, če se nanašajo na ženske osebe, pa ostanejo nesklonljiva, npr. Umut [umút] ‘Upanje’, rod. m. sp. Umuta, rod. ž. sp. Umut.

Daljšanje osnove

{31}

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v turščini zaradi naglasnega mesta pogosto, in (v nekaterih skupinah besed) na soglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Mustafa [mustafá], rod. Mustafaja [mustafája]
  • Dağlarca [dalardžá], rod. Dağlarcaja [dalardžája]
  • Tarancı [tarandží], rod. Tarancıja [tarandžíja]
  • Inönü [íneni], rod. Inönüja [ínenija]
  • Türkoğlu [tírkolu], rod. Türkoğluja [tírkoluja]
  • Diyarbakır [dijárbakir], rod. Diyarbakırja [dijárbakirja]
{32}

Posebnost

Pri nekaterih imenih na končni nenaglašeni e (npr. Boğazkale [boáskale]) je pregibanje odvisno od tega, ali sprejmemo končni e kot del osnove in zato ime podaljšujemo z j (rod. Boğazkaleja [boáskaleja], or. z Boğazkalejem [zboáskalejem]) ali kot končnico, ki jo premenjujemo (rod. Boğazkala [boáskala], or. z Boğazkalom [zboáskalom]).

slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Mustafajev [mustafájev‑], Dağlarcajev [dalardžájev‑], Inönüjev [ínenijev‑].

Preglas

{33}

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja pri sklanjanju moških imen, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na č in š ter c in j. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č, ki je izkazana le v govoru.

⟨ç⟩Karakoç [karákoč], or. s Karakoçem [skarákočem]; svoj. prid. Karakoçev [karákočev‑]
⟨ş⟩Savaş [saváš], or. s Savaşem [ssavášem]; svoj. prid. Savaşev [savášev‑]
⟨y⟩Anday [andáj], or. z Andayem [zandájem]; svoj. prid. Andayev [andájev‑]
{34}

Preglašujemo tudi imena, ki osnovo podaljšujejo z j, in sicer

  • v govoru in zapisu: Tarancı [tarandží], rod. Tarancıja [tarandžíja], or. s Tarancıjem [starandžíjem]; svoj. prid. Tarancıjev [tarandžíjev‑];
  • le v govoru: Elâzığ [elázi], rod. Elâzığa [elázija], or. z Elâzığom/Elâzığem [zelázijem].

Sklanjanje večbesednih imen

{35}

Pri dvobesednih imenih sklanjamo obe sestavini, npr. Gökçe Adası [gekčé adasí] ‘otok’, rod. Gökçeja Adasıja [gekčêja adasíja]; Enver paša, rod. Enverja paše.