ESTONŠČINA

Pisava

{1}

Estonska različica latinične pisave ima 21 črk latiničnega črkopisa in šest črk z ločevalnimi znamenji: ⟨ä⟩, ⟨ö⟩, ⟨õ⟩, ⟨ü⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩.

{2}

Estonska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨õ Õ⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨ü Ü⟩.

{3}

Posebnosti

  1. 1. Črke ⟨c⟩, ⟨q⟩, ⟨w⟩, ⟨x⟩ in ⟨y⟩ niso del estonske abecede, uporabljajo se le za zapis prevzetih lastnih imen.
  2. 2. Črke so lahko zapisane tudi podvojeno, s čimer se v estonščini označuje (fonemsko) dolžino samoglasnikov in soglasnikov.

O vključevanju črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V estonski pisavi se uporabljajo tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkami ⟨ä⟩, ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩;
  • vijuga ali tilda ⟨˜⟩ nad črko ⟨õ⟩;
  • kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkama ⟨š⟩ in ⟨ž⟩.

Izgovor

Naglasno mesto

{5}

V estonščini je stalni naglas na prvem zlogu besede, npr. Vormsi [vórmsi/vórǝmsi], Tartu [tártu], Rakvere [rákvere], Saaremaa [sárema]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

{6}

Estonščina pozna pri daljših besedah poleg glavnega tudi stranski naglas. V slovenščini tako naglašene (daljše) besede navadno izgovorimo z dvema naglasoma, npr. Kuressaare [kúresáre], Kaljulaid [káljulájt].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{7}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

{8}

Če sta ⟨i⟩ in ⟨u⟩ neprvi enoti dvoglasnika, se izgovarjata kot [j] in [u̯]: Keila [kêjla], Mõisaküla [mə̀jsakíla]; Raud [ráu̯t], Õun [ə̀u̯n].

{9}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ä⟩, se izgovarja kot [ê] in [e]: Männik [mênik], Otepää [ótepe].
  2. 2. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ö⟩, se izgovarja kot [é]: Öpik [épik].
  3. 3. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ü⟩, se izgovarja kot [i]: Türi [tíri].
  4. 4. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨õ⟩, se izgovarja kot [ǝ]: Võru [və̀ru], Uuspõld [úspǝlt].

slogovne posebnosti

Naglašeni samoglasnik, ki je zapisan z ⟨e⟩ in ki se izgovarja v estonščini kot sredinski [e], prevzemamo kot [é], npr. Elva [élva], Enno [éno], Kehra [kéhra].

Naglašeni samoglasnik, zapisan z ⟨ä⟩, ki se izgovarja kot zelo širok (nizek) [æ], prevzemamo kot [ê], npr. Räpina [rêpina].

To razlikovanje dveh e-jev po kakovosti estonščina ohranja tudi pri nenaglašenih samoglasnikih, v slovenščino pa te prevzemamo kot sredinske e-je, npr. Sillamäe [sílamee], est. [s'íl:amæe].

Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩, se izgovarjata kot zaokrožena sprednja [ø] in [y], ki jima ustrezata enako zapisana glasova v nemščini; v slovenščino ju prevzemamo kot [é] in [i], npr. Öpik [épik], Türi [tíri].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨õ⟩, se izgovarja kot sredinski zadnji nezaokroženi [ᴕ], ki je zelo podoben slovenskemu polglasniku [ǝ], le da je izgovorjen bolj zadaj od slovenskega; v slovenščino ga prevzemamo kot [ǝ], npr. Võru [və̀ru], Uuspõld [úspǝlt].

Prevzemanje kakovosti samoglasnikov, zapisanih s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, iz preglednice ni izrecno razvidno. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar e stoji pred glasom j, npr. Keila [kêjla].

Za več informacij o prevzemanju e in o gl. poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih«.
{10}

Estonščina fonemsko ločuje tri stopnje kolikosti samoglasnikov – kratke, dolge in zelo dolge. Dolgi in zelo dolgi samoglasniki so označeni s podvojenim zapisom črk. Pri prevzemanju v slovenščino dolžin ne upoštevamo, npr. Saaremaa [sárema], Suursoo [súrso], Jaan Toomik [ján tómik].

{11}

V sklopu črke ⟨i⟩ in poljubnega samoglasnika ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Hiiumaa [híjuma] (est. [hí:uma:]).

Soglasniki
{12}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨f⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

slogovne posebnosti
Črki ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, ki se uporabljata le v novejših prevzetih besedah in pri zapisu tujih lastnih imen, se praviloma izgovarjata nezveneče, torej kot [s] in [š].
{13}

Posebnosti

  1. 1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨b⟩, v slovenščino prevzemamo kot [p]: Pääbo [pêpo].
  2. 2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨d⟩, v slovenščino prevzemamo kot [t]: Maardu [mártu].
  3. 3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, v slovenščino prevzemamo kot [k]: Valga [válka].
{14}

Estonščina pozna kratke, dolge in zelo dolge soglasnike. Dolgi in zelo dolgi soglasniki se oboji zapisujejo podvojeno. Pri prevzemanju v slovenščino dolžin ne upoštevamo in jih prevzemamo kot navadne, npr. Lennart [lénart], Mutt [mút], Kalle [kále], Kross [krós].

slogovne posebnosti
Estonski soglasniki [l], [n], [s] in [t] (zapisan kot ⟨t⟩ ali ⟨d⟩) so lahko tudi mehčani: [l’], [n’], [s’] in [t’]. Mehčanja estonski pravopis posebej ne označuje, lahko je predvidljivo (vedno, ko takemu soglasniku sledi [i] ali [j]) ali pa nepredvidljivo (v primerih, ko je takemu soglasniku zgodovinsko sledil [i], ki pa je odpadel). V slovenščino te mehčane soglasnike prevzemamo kot navadne [l], [n], [s] in [t], npr. Tallinn [tálin] (est. [tál':in:]), Niit [nít] (est. [n'i:t:]).
V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pri ponazarjanju drugih pojavov pa so upoštevane. Gl. preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{15}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
äkot naglašeniêRäpina [rêpina], Mäe [mêe], Pärt [pêrt], Pärnu [pêrnu]
äkot nenaglašenieOtepää [ótepe], Mersikäpp [mêrsikep]
bpAbja [ápja], Kostabi [kóstapi]
dtKärdla [kêrtla], Koidula [kójtula]
gkJõgeva [jə̀keva]
ikot samostojni glasiLiiv [lív-], Lipp [líp]
iv dvoglasniku – ⟨Vi⟩jKaljulaid [káljulájt, rod. káljulájta], Peipsi [pêjpsi], Luik [lújk], Õim [ə̀jm]
õǝJõhvi [jə̀hvi], Tõniste [tə̀niste]
öéSööt [sét], Öpik [épik]
ukot samostojni glasuKunda [kúnta], Tartu [tártu], Uukkivi [úkivi]
uv dvoglasniku – ⟨Vu⟩Rõuge [rə̀u̯ke], Aun [áu̯n]
üiPüssi [písi], Rüütel [rítel], Müürsepp [mírsep]
O pregibanju imen z neobstojnim samoglasnikom gl. poglavje »Pregibanje« (Estonščina) in »Neobstojni samoglasniki v imenih iz drugih jezikov« (Črkovno-glasovne premene pri pregibanju in tvorjenju besed).

Podomačevanje estonskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{16}

Občna poimenovanja iz estonščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer pisno podomačenih besed nimamo, pisno nepodomačene pa so npr. vürtsikilu [vírtsikílu] ‘jed’, kiluvõileib [kíluvə̀jlêjp] ‘jed’.

Lastna imena

{17}

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v estonščini: Saaremaa [sárema], Hiiumaa [híjuma], Nõmme [nə̀me]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Zemljepisna in stvarna imena
{18}

Za redke estonske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Estonija [estónija] (est. Eesti), Talin [tálin] (est. Tallinn). Imeni obmejnih jezer z Rusijo sta v slovenščino prevzeti prek ruščine: Čudsko jezero [čútsko jézero] (est. Peipsi (järv)) in Pskovsko jezero [pǝskôu̯sko jézero] (est. Pihkva (järv)).

{19}

Pri podomačevanju zemljepisnih in stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka zemljepisna in stvarna imena, npr. Most prijateljstva (est. Sõpruse sild); Narodni park Lahemaa [láhema] (est. Lahemaa rahvuspark), Estonska narodna knjižnica (est. Eesti Rahvusraamatukogu).

{20}

Posebnost

V estonskih večbesednih imenih je občna beseda, ki poimenuje zemljepisno danost, del lastnega imena, v slovenščini pa ta opravlja vlogo razlikovalnega občnega poimenovanja, ki mu sledi lastnoimensko določilo: zaliv Narva [zalíu̯ nárva] (est. Narva laht), grad Toompea [grát tómpea] (est. Toompea loss), jezero Ülemiste [jézero ílemiste] (est. Ülemiste järv), zapor Patarei [zapòr pátarej] (est. Patarei vangla).

Osnovna pravila o prevzemanju gl. v poglavju »Prevzete besede in besedne zveze«.

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{21}

Estonščina nima slovničnega spola; besede, ki se končajo na -a in ne označujejo moške osebe, se v slovenščini uvrščajo v 1. žensko sklanjatev, npr. Narva [nárva].

{22}

Samostalniki, ki se v estonščini končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko (npr. Saaremaa, Soomaa, Suursoo), se uvrščajo v slovenske sklanjatve glede na naravni spol ali glede na končni glas. Od rodilnika dalje imajo ustrezne slovenske končnice, npr.

  • Saaremaa [sárema] ž, rod. Saareme [sáreme]
  • Soomaa [sóma] ž, rod. Soome [sóme]
  • Suursoo [súrso] m, rod. Suursa [súrsa]

Daljšanje osnove

{23}

Osnovo na splošno podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u in (pri nekaterih skupinah imen) na soglasnik r. Pri sklanjanju estonskih imen osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko ⟨ä⟩ (Otepää [ótepe]) in samoglasnik, zapisan z ⟨u⟩ ali ⟨i⟩ (Tavi [távi], Villu [vílu]):

  • Otepää [ótepe], rod. Otepääja [ótepeja]
  • Tavi [távi], rod. Tavija [távija]
  • Villu [vílu], rod. Villuja [víluja]
  • Aivar [ájvar], rod. Aivarja [ájvarja]
{24}

Posebnosti

  1. 1. Pri imenih na končni nenaglašeni e (npr. Rakvere [rákvere]) je pregibanje odvisno od tega, ali sprejmemo končni e kot del osnove in jo podaljšujemo z j (rod. Rakvereja [rákvereja]) ali kot končnico, ki jo premenjujemo (rod. Rakvera [rákvera]). Enako velja za tvorbo svojilnih pridevnikov: pred obrazilo -ev vrinemo j, če je končni e del podstave (Rakverejev [rákverejev]), sicer ne (Rakverov [rákverov-]).
  2. 2. Krajša imena s končnico -o navadno ne daljšajo osnove, npr. Välko [vêlko], rod. Välka [vêlka].
slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Tavijev [távijev-], Villujev [vílujev-], Aivarjev [ájvarjev-].

Preglas

{25}

Estonska imena se ne končujejo na glasove, ki povzročajo preglas, se pa preglaševanje uveljavlja pri vseh besedah, ki pri pregibanju podaljšujejo osnovo z j, tj. pri imenih na končna govorjena samoglasnika i in u ter (pri nekaterih skupinah besed) na soglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Uukkivi [úkivi], or. z Uukkivijem [zúkivijem]; svoj. prid. Uukkivijev [úkivijev-]
  • Tõnu [tə̀nu], or. s Tõnujem [stə̀nujem]; svoj. prid. Tõnujev [tə̀nujev-]
  • Valdur [váldur], or. z Valdurjem [zváldurjem]; svoj. prid. Valdurjev [váldurjev-]
Osnovna pravila o preglaševanju gl. v poglavju »Glasovno-črkovne premene pri pregibanju in tvorjenju besed«.