FINŠČINA

Pisava

{1}

Finska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s tremi črkami z ločevalnimi znamenji (⟨å⟩, ⟨ä⟩, ⟨ö⟩).

{2}

Finska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨å Å⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩.

{3}

Posebnosti

  1. 1. Črki ⟨b⟩ in ⟨f⟩ se uporabljata le za zapis (novejših) prevzetih besed, črke ⟨c⟩, ⟨q⟩, ⟨w⟩, ⟨x⟩, ⟨z⟩, ⟨å⟩ pa za citatni zapis prevzetih besed in tujih lastnih imen.
  2. 2. Črki ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ nista del finske abecede, uporabljata se le v novejših prevzetih besedah in lastnih imenih, lahko sta zamenjani z dvočrkjema ⟨sh⟩ in ⟨zh⟩.
  3. 3. Skoraj vse črke so lahko zapisane podvojeno, s čimer se v finščini označuje (fonemsko) dolžino samoglasnikov in soglasnikov.
O vključevanju finskih črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V finski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ä⟩ in ⟨ö⟩;
  • krožec ⟨˚⟩ nad črko ⟨å⟩ se uporablja pri finskih lastnih imenih švedskega izvora.
O ločevalnih znamenjih gl. preglednico »Ločevalna znamenja« (Prevzete besede in besedne zveze).

Izgovor

Naglasno mesto

{5}

Naglasno mesto finskih mest praviloma ohranjamo. V finščini je stalni naglas na prvem zlogu besede, npr. Helsinki [hélsinki], Tampere [támpere]. Kadar si v prvem zlogu sledita dva samoglasnika, je naglas vedno na prvem samoglasniku, npr. Niemi [níjemi].

{6}

Posebnost

Pri nekaterih v preteklosti prevzetih imenih se je v slovenščini uveljavilo drugačno naglasno mesto: Kalevala [kalevála] (fin. [kálevala]).

slogovne posebnosti
Finščina pri daljših besedah poleg glavnega pozna tudi stranski naglas. V slovenščini tako naglašene besede pogosto izgovorimo z dvema naglasoma, npr. Lappeenranta [lápenránta].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{7}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

{8}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ä⟩, prevzemamo kot [ê] in [e]: Häkkinen [hêkinen], Pyhäjärvi [píhejervi].
  2. 2. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ö⟩, prevzemamo kot [e]: Rötkö [rétke], Ylöjärvi [ílejervi].
  3. 3. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, prevzemamo kot [i]: Nykänen [níkenen], Jyväskylä [jíveskile].
slogovne posebnosti

Naglašeni samoglasnik, ki je zapisan s črko ⟨e⟩ in ki se izgovarja kot sredinski [e], prevzemamo z ozkim [é] (čeprav je ta ožji (višji) od finskega), npr. Espoo [éspo], Lehtinen [léhtinen].

Naglašeni samoglasnik, ki je zapisan z ⟨ä⟩, ki se izgovarja kot zelo širok (nizek) [æ], prevzemamo s širokim [ê] (čeprav ta ni tako širok kot finski), npr. Mäkäräinen [mêkerejnen] (fin. mækæræjnen]).

Razlikovanje e‑jev po kakovosti finščina ohranja tudi pri nenaglašenih samoglasnikih, v slovenščino pa te prevzemamo kot navadne, sredinske e‑je, npr. Pyhäjärvi [píhejervi].

Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨ö⟩ in ⟨y⟩, se izgovarjata kot zaokrožena sprednja [ø] in [y], v slovenščino ju prevzemamo kot [e] in [i].

Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar e stoji pred glasom j ali r, npr. Leino [lêjno], oz. kadar o stoji pred glasom [u̯], npr. Poutiainen [pôu̯tijajnen].

Za več informacij o prevzemanju e in o gl. poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih«.
{9}

V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j], npr. Nokia [nókija], Poutiainen [pôu̯tijajnen].

{10}

Finščina pozna 18 dvoglasnikov. V dvoglasniških sklopih ⟨Vu⟩ ali ⟨Vy⟩ se ⟨u⟩ in ⟨y⟩ izgovarjata kot [u̯], npr. Oulu [ôu̯lu], Kaurismäki [káu̯rismeki], Häyry [hêu̯ri]; v sklopih ⟨Vi⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Hailuoto [hájluoto]. Pri ostalih finskih dvoglasnikih (⟨uo⟩, ⟨ie⟩, ⟨yö⟩) ali zvezah samoglasnikov polno izgovarjamo oba samoglasnika: Kuopio [kúopijo], Ylivieska [ílivijeska], Kyösti [kíjesti]; Lapua [lápua], Joensuu [jóensu].

{11}

Finščina dolžino samoglasnikov označuje s podvojenim zapisom črke. Te dolžine pri prevzemanju v slovenščino ne upoštevamo, npr. Ahtisaari [áhtisari], Hämeenlinna [hêmenlína], Paasilinna [pásilina].

Soglasniki
{12}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

{13}

Kot samoglasniki so tudi soglasniki lahko dolgi ali kratki; dolgi se v finščini zapisujejo podvojeno. Te dolžine v slovenščini ne izgovarjamo: Matti [máti], Jukka [júka].

{14}

Posebnosti

  1. 1. Črka ⟨n⟩ se v črkovnem sklopu ⟨np⟩ izgovarja [m]: Sillanpää [sílampe].
  2. 2. Črka ⟨w⟩ se je v preteklosti uporabljala namesto črke ⟨v⟩. Danes je ohranjena v zapisu posameznih priimkov: Mika Waltari [míka váltari], Tapio Wirkkala [tápijo vírkala].
V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pri ponazarjanju drugih pojavov pa so upoštevane. Gl. preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{15}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
äkot naglašeniêÄhtäri [êhteri], Päätalo [pêtalo], Häyry [hêu̯ri]
äkot nenaglašeniePyhäjärvi [píhejervi]
ikot samostojni glasiHelsinki [hélsinki], Ylivieska [ílivijeska]
iv dvoglasniku – ⟨Vi⟩jLeino [lêjno], Huittinen [hújtinen], Saimaa [sájma]
nrazen pred ⟨p⟩nHelsinki [hélsinki]
npred ⟨p⟩mSillanpää [sílampe], Järvenpää [jêrvempe]
öeMöttölä [métele]
ukot samostojni glasuTurku [túrku], Hailuoto [hájluoto], Ruohonen [rúohonen]
uv dvoglasniku – ⟨Vu⟩Oulu [ôu̯lu], Varkaus [várkau̯s], Keuruu [kéu̯ru]
wvWirkkala [vírkala]
ykot samostojni glasiJyväskylä [jíveskile], Kyösti [kíjesti]
yv dvoglasniku – ⟨Vy⟩Äyräpää [êu̯repe], Häyry [hêu̯ri]

Podomačevanje finskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{16}

Občna poimenovanja iz finščine so v slovenščini redka, običajno so pisno podomačena, npr. savna [sáu̯na] (fin. sauna).

Lastna imena

{17}

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v finščini: Tapiovaara [tápijovára], Hämeenlinna [hêmenlína], Aalto [álto].

Osebna imena
Priimki v finščini
{18}

Finsko osebno ime je sestavljeno iz enega ali več (rojstnih) imen in priimka. Danes se več kot tretjina finskih priimkov konča na ‑nen, ki je izvorno obrazilo za pomanjševalnico. V preteklosti so bili tudi med finsko govorečim prebivalstvom Finske pogosti švedski priimki. Pojavljajo se tudi še danes, čeprav so bili od konca 19. stoletja številni prevedeni v finščino. Mogoči so tudi latinski ali latinizirani priimki, npr. (Mikael) Agricola [agríkola], (Jean) Sibelius [sibélijus].

Zemljepisna imena
{19}

Pisno podomačene in prevedene so nekatere skupine lastnih imen, med zemljepisnimi so redki slovenski eksonimi za mesta (le glavno mesto Helsinki), sicer pa Inari [ínari] (za jezero fin. Inarijärvi). Raba nekaterih eksonimov je v slovenščini obvezna oz. priporočljiva, npr. Finska (fin. Suomi).

{20}

Posebnost

Finska zemljepisna imena imajo večkrat tudi švedsko ustreznico, v slovenščini je uveljavljeno finsko ime, npr. Helsinki (šved. Helsingfors), Turku (šved. Åbo). Zemljepisna imena na Ålandskih otokih, ki so avtonomno območje v okviru Finske s samo švedskim uradnim jezikom, so le švedska, npr. Mariehamn (fin. Maarianhamina).

{21}

V večbesednih imenih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo slovenščini, občnoimenske pa prevedemo, npr. Finski zaliv (fin. Suomenlahti).

O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, gl. poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.
O položajih, ko namesto finskih uporabimo slovenska imena, gl. poglavje »Slovenska imena namesto neslovenskih« (Prevzete besede in besedne zveze).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{22}

Finščina nima slovničnega spola. Besede, ki se končajo na ‑a in ne označujejo moške osebe, se v slovenščini uvrščajo v 1. žensko sklanjatev, npr. Kalevala [kalevála]. Zemljepisno ime Helsinki [hélsinki], ki je v finščini edninski samostalnik, je v slovenščini množinski samostalnik moškega spola.

{23}

Samostalniki, ki se v finščini končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko (npr. Saimaa [sájma], Espoo [éspo], se uvrščajo v slovenske sklanjatve glede na naravni spol ali glede na končni glas. Od rodilnika dalje imajo ustrezne slovenske končnice, npr. Saimaa [sájma] ž, rod. Saime [sájme]; Espoo [éspo] m, rod. Espa [éspa].

Daljšanje osnove

{24}

Pri imenih, ki se končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko ⟨ä⟩ (Sillanpää, Järvenpää), ali na končna govorjena i ali u (npr. Ahtisaari, Hannu), se osnova podaljšuje z j, npr.:

  • Sillanpää [sílampe], rod. Sillanpääja [sílampeja]
  • Järvenpää [jêrvempe], rod. Järvenpääja [jêrvempeja]
  • Ahtisaari [áhtisari], rod. Ahtisaarija [áhtisarija]
  • Hannu [hánu], rod. Hannuja [hánuja]
slogovne posebnosti
Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Sillanpääjev [sílampejev‑], Järvenpääjev [jêrvempejev‑], Ahtisaarijev [áhtisarijev‑], Hannujev [hánujev‑].

Preglas

{25}

Preglas se pri finskih imenih uveljavlja pri imenih moškega spola, ki osnovo podaljšujejo z j, npr. Matti [máti], or. z Mattijem [zmátijem]; svoj. prid. Mattijev [mátijev‑].