FRANCOŠČINA

Pisava

{1}

Francoska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi združeni črki oz. ligaturi ⟨æ⟩ in ⟨œ⟩, več dvočrkij, mdr. samoglasniška ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨ay⟩, ⟨ei⟩, ⟨eu⟩, ⟨ey⟩, ⟨oe⟩, ⟨œu⟩, ⟨oi⟩, ⟨ou⟩, ⟨oy⟩, ⟨ue⟩, ⟨ui⟩, ⟨uy⟩ in soglasniška ⟨ch⟩, ⟨ge⟩, ⟨gn⟩, ⟨gu⟩, ⟨il⟩, ⟨ll⟩, ⟨ph⟩, ⟨qu⟩, ter tričrkij, mdr. ⟨eau⟩, ⟨gli⟩, ⟨gni⟩ in ⟨ill⟩. Med dvo‑ in tričrkji so tudi samoglasniška za nosnike, npr. ⟨im⟩, ⟨en⟩, ⟨aon⟩, ⟨oin⟩.

{2}

Francoska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

{3}

Posebnosti

  1. 1. Črki ⟨k⟩ in ⟨w⟩ se uporabljata za zapisovanje prevzetih besed.
  2. 2. Namesto združene črke ⟨œ⟩ se uporablja tudi dvočrkje ⟨oe⟩.
O vključevanju francoskih črk v slovensko abecedo gl. poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
{4}

V francoski pisavi je uporabljenih pet ločevalnih znamenj, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • ostrivec ⟨´⟩ nad črko ⟨é⟩;
  • krativec ⟨`⟩ nad črko ⟨è⟩, nad črkama ⟨à⟩ in ⟨ù⟩ pa za razlikovanje pomena;
  • strešica ⟨ˆ⟩ nad črkami ⟨â⟩, ⟨ê⟩, ⟨î⟩, ⟨ô⟩ in ⟨û⟩ zaradi zgodovinskih razlogov (nekdanja prisotnost soglasnika);
  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkami ⟨ë⟩, ⟨ï⟩, ⟨ü⟩ in ⟨ÿ⟩ v določenih položajih;
  • sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩.
{5}

Ločevalna znamenja opozarjajo na drugačen izgovor od pričakovanega, npr. ⟨é⟩ v Valéry na izgovor [valerí], sicer bi bil *Valery [valrí]; ⟨ën⟩ v Samoëns na izgovor [samoên], sicer bi bil *Samoens [samoán].

{6}

Posebnost

Ločevalna znamenja so na velikih črkah pogosto opuščena, npr. GENEVE za Genève.

Izgovor

Naglasno mesto

{7}

Francoščina ima stalno naglasno mesto, in sicer na zadnjem zlogu. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

slogovne posebnosti
Izgovor daljših imen si v slovenščini olajšamo z dvema naglasoma: Aix‑en‑Provence [êks‑an‑prováns].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki
{8}

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨o⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

{9}

Posebnosti

  1. 1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨â⟩, izgovarjamo [a].
  2. 2. Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨é⟩, ⟨ê⟩, ⟨è⟩ in ⟨ë⟩, izgovarjamo [e].
  3. 3. Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨i⟩, ⟨î⟩, ⟨ï⟩, ⟨u⟩ in ⟨ü⟩, izgovarjamo [i].
  4. 4. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨y⟩ in ⟨ÿ⟩, izgovarjamo [i] ali [j].
  5. 5. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨o⟩ in ⟨ô⟩, izgovarjamo [o].
{10}

V sklopu [i] in samoglasnik, tj. [iV], se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Emmanuel [emanijêl], Saint‑Brieuc [sên‑brijé].

{11}

Dvočrkja ⟨ai⟩, ⟨ay⟩ in ⟨ey⟩ prevzemamo v slovenščino kot [e], dvočrkji ⟨eu⟩ in ⟨œu⟩ prevzemamo kot [e] ali [ə], ⟨ou⟩ kot [u], dvočrkje ⟨au⟩ in tričrkje ⟨eau⟩ pa kot [o].

{12}

Posebnosti

  1. 1. Dvočrkje ⟨eu⟩ (v francoščini preglašeni polglasnik [ø]) prevzemamo sredi besede prednostno kot [e]; v izglasju pa le z [é]: Peugeot [pežó/pəžó], Montesquieu [monteskjé].
  2. 2. Združeno črko ⟨œ⟩, tudi če nastopa v dvočrkju ⟨œu⟩, izgovarjamo prednostno kot [e]: Koechlin/Kœchlin [keklên/kəklên], Jœuf [žêf/žə̀f].
  3. 3. Dvočrkja ⟨oi⟩, ⟨oî⟩, ⟨oy⟩ (fr. [wa]) prevzemamo kot [u̯a], npr. Antoine [antu̯án] (fr. [ãtwan]. V vzglasju sta mogoča oba izgovora, prednostno pa ga prevzemamo z [va]‑: Oise [váz‑/u̯áz‑].
  4. 4. Dvočrkje ⟨ue⟩ (fr. [ɥɛ]) prevzemamo kot [u̯e]: Bossuet [bosu̯é].
  5. 5. Dvočrkji ⟨ui⟩ in ⟨uy⟩ (fr. [ɥi]) prevzemamo kot [u̯i], npr. Tuileries [tu̯ilrí] (fr. [tɥilʁi]), razen za ⟨v⟩, ko je le [i], npr. Vuillard [vijár]. Dvočrkje ⟨üy⟩ za samoglasnikom prevzemamo kot [v], npr. Haüy [aví].
  6. 6. Tričrkje ⟨oin⟩ (fr. [wɛ̃]) in redko tričrkje ⟨uin⟩ (fr. [ɥɛ̃]) prevzemamo kot [u̯en], npr. Camoin [kamu̯ên] (fr. [kamwɛ̃]), Juin [žu̯ên] (fr. [žɥɛ̃]).
slogovne posebnosti
V preteklosti smo ⟨oi⟩ v podomačenih besedah prevzemali s samoglasniškim sklopom [oa], tj. dvozložno, npr. Loara (fr. Loire [lwaʁ]), Antoaneta (fr. Antoinette). Tako še: buržoazija (fr. bourgeoisie), repertoar (fr. répertoire).
{13}

Nosniki so zveze samoglasnika ter predvsem ⟨n⟩ in redkeje ⟨m⟩ v položaju pred soglasniki in v izglasju. Zapisani so z dvo‑ ali tričrkji, npr. ⟨an⟩, ⟨em⟩, ⟨en⟩, ⟨in⟩, ⟨on⟩, ⟨un⟩, ⟨ain⟩, ⟨oin⟩. Pri prevzemanju v slovenščino samoglasnike izgovarjamo nenosno, tj. kot ustrezen samoglasnik in [n] oz. [m]:

  • /ã/ kot [an] in [am];
  • /ɔ̃/ kot [on] in [om];
  • /ɛ̃/ kot [en] in [em];
  • /œ̃/ kot [en] (v kombinaciji z ⟨m⟩ je redek in izgovorjen kot [om]).

V zvezi samoglasnika ter ⟨n⟩ in ⟨m⟩ pred samoglasnikom je izgovor v francoščini in slovenščini enak: Céline [selín] (fr. [selin]) nasproti Cardin [kardên] (fr. [kaʁdɛ̃]); Monet [moné] (fr. [monɛ]) nasproti Danton [dantón] (fr. [dãtɔ̃]).

slogovne posebnosti
V glasovnem sklopu samoglasnika in nosnika pride do zlitja glasov: Caen [kán] (fr. [kã]), Laon [lán] (fr. [lã]).
{14}

Posebnosti

  1. 1. Naglašeni široki e (fr. [ɛ:]) ohranjamo v zaprtem zlogu (tj. pred soglasnikom): Angoulême [angulêm], Cayenne [kajên], Noël [noêl], Prévert [prevêr], Marseille [marsêj], Verlaine [verlên], Fleur [flêr], Lemaître [ləmêtər] (fr. [ləmɛ:tʁ]). V nosnikih ga prevzemamo s širino, npr. Martin [martên].
  2. 2. Naglašeni ozki e (fr. [ɛ]) ohranjamo v odprtem zlogu: Manet [mané], Cambrai [kambré], Orsay [orsé], Calais [kalé].
  3. 3. Polglasnik v členih ⟨le⟩ in ⟨de⟩ ohranjamo: Le Brun [lə brên], Les Baux de Provence [le bó də prováns].
  4. 4. Polglasnik v položaju med soglasnikoma (tudi v vzglasju tvorjenih imen) prednostno izgovarjamo kot [e]: Breton [bretón/brətón], Yourcenar [jursenár/jursənár]; Lelouch [lelúš/ləlúš], Degas [degá/dəgá].
  5. 5. Naglašeni o je ozek, kadar je zapisan z ⟨ô⟩: Drôme [dróm], Gérôme [žeróm].
  6. 6. Naglašeni o je ozek, kadar je zapisan z ⟨au⟩ ali ⟨eau⟩: Guillaume [gijóm], Claude [klód‑], Foucault [fukó], Rousseau [rusó].
  7. 7. Naglašeni o je ozek, kadar je zapisan z ⟨o⟩ in pred izglasnim soglasnikom [z‑]: Clouzot [kluzó]; Berlioz [berljóz‑], L’Haÿ‑les‑Roses [láj‑le‑róz‑]. V nosnikih ga prevzemamo z ožino: Avignon [avinjón], Bracquemond [brakmón], Riom [rjóm].
  8. 8. Izvirni široki o, zapisan z ⟨o⟩, pred soglasniki (razen [z‑]) prednostno izgovarjamo ozko: Rochefort [rošfór/rošfôr], Georges [žórž‑/žôrž‑].
O prilagoditvah izreke gl. poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).
Nema črka ⟨e⟩
{15}

Črka ⟨e⟩ je nema

  • med soglasnikoma, če je soglasniški sklop lahko izgovorljiv: Vézelay [vezlé], Baudelaire [bodlêr], Petit [ptí], Bellevue [belví], Lancelot [lansló], Saint‑Denis [sên‑dní];
  • v črkovnih sklopih ⟨que⟩, ⟨cque⟩ in izglasnem ‑⟨gue⟩: Dunkerque [denkêrk], Braque [brák]; Roquepertuse [rokpertís], rod. Roquepertusa [rokpertíza]; Tocqueville [tokvíl], Lapicque [lapík]; Clergue [klêrg‑], Laforgue [lafórg‑/lafôrg‑];
  • v izglasju za soglasnikom: Molière [moljêr], Cézanne [sezán]; Montaigne [montên’/montên], rod. Montaigna [montênja];
  • v izglasju v samoglasniških črkovnih sklopih ‑⟨ie⟩, ‑⟨ue⟩ in ‑⟨ée⟩: Valérie [valerí], Amélie [amelí], Brie [brí], Renée [rené/rəné];
  • v tvorjenkah sredi besede: Bellevue [belví], La Rochefoucauld [la rošfukó], Châtellerault [šatelró];
  • za samoglasniškim dvočrkjem v izglasju, npr. ⟨oi⟩, ⟨ou⟩: Courbevoie [kurbevu̯á/kurbəvu̯á], Bourdaloue [burdalú];
  • v črkovnem sklopu ⟨ean⟩: Jean [žán], Jeanmaire [žanmêr].
slogovne posebnosti
Neme so črke, ki nimajo glasovne vrednosti.
slogovne posebnosti
Zapis s končnim nemim ‑⟨e⟩ izraža ženski spol oblike (Renée [rené/rəné]) nasproti moškemu spolu (René [rené/rəné]).
O ohranjanju in opuščanju nemega e gl. poglavje »Pregibanje«.
Soglasniki
{16}

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

{17}

Posebnosti

  1. 1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, je [k] (Calais [kalé]) ali [s] (Air France [êr fráns]).
  2. 2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ç⟩, je [s] (Besançon [bezansón/bəzansón]).
  3. 3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, je [g] (Garnier [garnjé]) ali [ž] (Gide [žíd‑]).
  4. 4. Črka ⟨h⟩ je vedno nema (Hugo [igó], Hacquet [aké]).
  5. 5. Soglasnik, zapisan s črko ⟨j⟩, prevzemamo kot [ž] (Jacques [žák]).
  6. 6. Soglasnik, zapisan s črko ⟨q⟩, je [k] (Lecoq [ləkôk]).
  7. 7. Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, je [s] (Cousteau [kustó]) ali [z] (Toulouse [tulús], rod. Toulousa [tulúza]).
  8. 8. Soglasnik, zapisan s črko ⟨x⟩, prevzemamo kot [ks] (Maxime [maksím]) ali [gz] (Saint‑Exupéry [sênt‑egziperí]).
  9. 9. Soglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, je [j] (Cayenne [kajên]) ali [i] (Cluny [kliní]).
  10. 10. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ÿ⟩, je [j] (L’Haÿ‑les‑Roses [láj‑le‑rós], rod. L’Haÿ‑les‑Rosesa [láj‑le‑róza]).
  11. 11. S črko ⟨ÿ⟩ je zapisan tudi samoglasnik [i] (Louÿs [luís]).
  12. 12. Nekatere črke so lahko v črkovnih sklopih neme.
slogovne posebnosti
Izglasni ‑⟨ve⟩ se v francoščini izgovarja ‑[v], po slovensko pa z dvoglasniškim ‑[u̯]. Pred zvočnikom j ga izgovarjamo [u̯]: Geneviève [ženeu̯jêu̯/žənəu̯jêu̯], svoj. prid. Genevièvin [ženeu̯jêvin/žənəu̯jêvin]. Pri pregibanju ga pred samoglasniki izgovarjamo [v]: Gustave [gistáu̯], rod. Gustava [gistáva], svoj. prid. Gustavov [gistávov‑].
slogovne posebnosti
Zvenečnostne zakonitosti veljajo tudi pri besedah, prevzetih iz francoščine, npr. Strasbourg [strazbúr]. Pri osebnih imenih z dvema enotama se ravnamo, kot da gre za eno besedno enoto, npr. Toulouse‑Lautrec [tulúz‑lotrék], rod. Toulouse‑Lautreca [tulúz‑lotréka]. Pri večbesednih predložnih imenih upoštevamo pravila o vezanju (fr. liaison), npr. Parentis‑en‑Born [parantís‑an‑bôrn], Bourg‑en‑Bresse [búrk‑an‑brês], Beaux Arts Magazine [bozár magazín].
{18}

Dvo in tričrkja prevzemamo v slovenščino takole: ⟨ch⟩ kot [š]; ⟨qu⟩ kot [k]; ⟨gu⟩ kot [g]; ⟨ll⟩, ⟨il⟩ in ⟨ill⟩ (v določenih položajih) kot [j].

{19}

Podvojene črke izgovarjamo kot en glas, npr. Isabelle Huppert [izabêl ipêr], Montparnasse [monparnás], Cannes [kán].

Izgovor črk in črkovnih sklopov v izglasju
{20}

Soglasniki, zapisani s črkami ‑⟨f⟩, ‑⟨l⟩ ter ‑⟨m⟩ in ‑⟨n⟩ (tudi kot sestavine nosnikov), se izgovarjajo tudi v izglasju: Piaf [pjáf], Pascal [paskál], Blondel [blondêl], Riom [rjóm], Poussin [pusên].

{21}

Črke ‑⟨g⟩, ‑⟨p⟩ in ‑⟨t⟩ so neme, npr. Cherbourg [šerbúr], Ronchamp [ronšám], Poiret [pu̯aré].

{22}

Posebnost

Končni ‑⟨t⟩ je izgovorjen, kadar je beseda z vezajem povezana z besedo na samoglasnik (vezanje, fr. liaison), npr. Saint‑Étienne [sênt‑etjên].

{23}

Črke ‑⟨c⟩, ‑⟨d⟩, ‑⟨r⟩, ‑⟨s⟩, ‑⟨x⟩ in ‑⟨z⟩ se v nekaterih primerih izgovarjajo, v drugih pa ne:

  • Balzac [balzák], Armagnac [armanják] nasproti Blanc [blán];
  • David [davíd‑] nasproti Chateaubriand [šatobriján];
  • Auber [obêr] nasproti Auger [ožé];
  • Dumas [dimá], Artois [artu̯á] nasproti Arras [arás];
  • Beineix [benêks] nasproti Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á], Lisieux [lizjé], Bordeaux [bordó];
  • Boulez [buléz‑], Berlioz [berljóz‑] nasproti Saint‑Tropez [sên‑tropé], Dumouriez [dimurjé].
{24}

Črkovni sklop ‑⟨es⟩ je nem, ‑⟨ès⟩ pa izgovorjen [ês]: Barthes [bárt], Antibes [antíb‑], Georges [žórž‑/žôrž‑], Nantes [nánt]; Funès [finês].

{25}

Črkovni sklopi ‑⟨lt⟩, ‑⟨ps⟩, ‑⟨rs⟩ in ‑⟨st⟩ so nemi ali izgovorjeni kot [l], [ps], [r] in [st]:

  • Rouault [ruó] nasproti Raoult [raúl];
  • Deschamps [dešám] nasproti Lesseps [lesêps];
  • Angers [anžé], Poitiers [pu̯atjé] nasproti Delors [delór/delôr/dəlór/dəlôr];
  • Prévost [prevó] nasproti Proust [prúst].
{26}

Črkovni sklop ‑⟨ns⟩ je izgovorjen kot [n] ali [ns]: Le Mans [lə mán], Orléans [orleán] nasproti Brassens [brasêns].

{27}

Črkovni sklop ‑⟨ms⟩ se izgovarja: Reims [rêms].

{28}

Posebnosti

  1. 1. Črki ⟨s⟩ in ⟨t⟩ sta lahko nemi tudi v soglasniškem sklopu sredi besede, npr. v ⟨sb⟩, ⟨sm⟩, ⟨sn⟩, ⟨sp⟩, ⟨sch⟩; ⟨rt⟩, ⟨nt⟩: Boisbaudran [bu̯abodrán], Molesme [molêm], Tesnière [tenjêr], Josquin Desprez / des Prés [žoskên de pré], Deschamps [dešám]; Albertville [albervíl], Montluçon [monlisón]. Nekatera imena izgovarjajo na dva načina že v francoščini, npr. Restif de La Bretonne [retíf/restíf də la bretôn].
  2. 2. Črka ‑⟨b⟩ v izglasju je redka in se izgovarja ali ne: Jacob [žakôb‑] nasproti coulomb [kulón] (tudi kulon ǀenotaǀ in Coulomb [kulón] ǀpriimekǀ).
  3. 3. V soglasniškem sklopu nezvočnik in zvočnik r ali l, ki mu v zapisu sledi nema črka e, nastane težko izgovorljiv soglasniški sklop, v katerega pri prevzemanju vrivamo polglasnik: Sartre [sártər] (fr. [saʁtʁ]), Montmartre [monmártər] (fr. [mɔ̃maʁtʁ]), Ingres [êngər] (fr. [ɛ̃gʁ]); ravno tako v zvočniškem sklopu ⟨vr⟩, npr. Le Havre [lə ávər] (fr. [ləavʁ]), Louvre [lúvər] (fr. [luvʁ]).
  4. 4. V zvočniških sklopih ⟨rl⟩ in ⟨rn⟩ je polglasnik neobvezen, npr. Arles [árl/árəl] (fr. [aʁl]), Tarn [tárn/tárən] (fr. [taʁn]).

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

{29}
ZapisPoložajIzgovor v slovenščiniZgled
âaChâlons‑sur‑Marne [šalón‑sir‑márn/šalón‑sir‑márən]
ai, aî eCalais [kalé], Claire [klêr], Cambrai [kambré], Rabelais [rablé], Lemaître [lemêtər/ləmêtər]
ainenBougainville [bugenvíl], Fontaine [fontên], Pétain [petên], Alain [alên], Saint‑Malo [sên‑maló]
aenv izglasjuanCaen [kán], Messiaen [mesján]
aonv izglasjuanLaon [lán]
auoBaudelaire [bodlêr], Vaud [vó], Ernaux [ernó]
ayeGay‑Lussac [gé‑lisák], Caylus [kelís], Aymé [emé], Hallays [alé], Fresnay [frené]
ayv besedi payseiPays de la Loire [peí də la lu̯ár]
cpred ⟨a⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩kBeaucaire [bokêr], Lescot [leskó], Coubertin [kubertên], Curie [kirí]
cpred soglasnikikClermont‑Ferrand [klermón‑ferán], Jacques [žák]
cv izglasju/ ali sgl. »Izgovor črk in črkovnih sklopov v izglasju«
cpred ⟨e⟩, ⟨é⟩, ⟨i⟩ in ⟨y⟩sClemenceau [klemansó], Maurice [morís], Céline [selín], Cézanne [sezán], Racine [rasín], Lemercier [lemersjé/ləmersjé], Nancy [nansí]
çpred ⟨a⟩, ⟨ai⟩ in ⟨o⟩sLurçat [lirsá], Françaix [fransé], Luçon [lisón], Alençon [alansón]
chšChagall [šagál], Charles [šárl/šárəl], Michelin [mišlên], Lelouch [lelúš/ləlúš]
chv prevzetih imenihkChloé [kloé], Bloch [blôk], Christian [kristján]
epred govorjenim soglasniškim sklopomeDelvau [delvó], Lescot [leskó], Cyrano de Bergerac [siranó də beržerák]
epred podvojeno črkoeDelluc [delík], Vienne [vjên]
epred nemo črko ali nemim črkovnim sklopomeLéger [ležé], Le Corbusier [lə korbizjé], Molesme [molêm], Descartes [dekárt], Resnais [rené], Béziers [bezjé]
epred ⟨ill⟩eMeillet [mejé], Marseille [marsêj]
ev izglasju pred govorjenima ‑⟨l⟩ in ‑⟨r⟩eBlondel [blondêl], Auber [obêr]
epred soglasnikom, ki mu sledi nosnikeClemenceau [klemansó]
emed soglasnikoma, tudi v vzglasju tvorjenih imene/əQueneau [kenó/kənó], Marguerite [margerít/margərít], Debussy [debisí/dəbisí], Levau [levó/ləvó], Lebrun [lebrên/ləbrên], Leblanc [leblán/ləblán], Desaix [dezé/dəzé]
ev členih ⟨le⟩ in ⟨de⟩əLe Vau [lə vó], Le Brun [lə brên], Le Blanc [lə blán], Le Havre [lə ávər], de Courtenay [də kurtené/kurtəné], Île‑de‑France [íl‑də‑fráns]
ev nosnikihagl. ⟨em⟩, ⟨en⟩
enemi/gl. »Nema črka ⟨e⟩«
é, ê, èeOrléans [orleán], Prévert [prevêr], Fréjus [frežís], Doré [doré]; Angoulême [angulêm], Prêtre [prêtər]; Ampère [ampêr], Megève [mežêv‑/məžêv‑]
ëza ⟨a⟩ in ⟨o⟩ê Raphaël [rafaêl], Noël [noêl]
ëposebnost/Staël [stál], Saint‑Saëns [sên‑sáns]
eau oBeaujolais [božolé], Cocteau [koktó], Mirabeau [mirabó], Rousseau [rusó]
eieBeineix [benêks], Durkheim [dirkêm], La Madeleine [la madlên], Reims [rêms]
empred soglasnikomamd’Alembert [dalambêr], Embrun [ambrên]
envčasihanCendrars [sandrár], Vincent [vensán], Rouen [ruán]
envčasihenLe Pen [lə pên], Amiens [amjên], Poulenc [pulênk]
enposebnost en/anStendhal [stendál/standál]
eurazen v izglasjue/əMaubeuge [mobêž‑/mobə̀ž‑]
euv izglasjueDepardieu [depardjé/dəpardjé], Richelieu [rišeljé/rišəljé], Lisieux [lizjé]
eyeAveyron [averón], Feydeau [fedó], Freycinet [fresiné]
gpred [a], [o] in [u]gGallimard [galimár], Gaugin [gogên], Gounod [gunó]
gv vezanju (fr. liaison)kBourg‑en‑Bresse [búrk‑an‑brês]
gpred ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨y⟩žArgenteuil [aržantêj], Serge [sêrž‑], Gide [žíd‑], Cergy‑Pontoise [serží‑pontu̯ás], rod. Cergy‑Pontoisa [serží‑pontu̯áza]
gv izglasju/Dulong [dilón], Tourcoing [turku̯ên]
gepred ⟨a⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩žGeoffroy Saint‑Hillaire [žofru̯á sênt‑ilêr], Georges [žórž‑/žôrž‑]
glijBroglie [brój/brôj]
gnpred samoglasnikomnjAvignon [avinjón], Faucigny [fosinjí]
gnv izglasjun’/nCompiègne [kompjên’/kompjên], rod. Compiègna [kompjênja]
gninjRégnier [renjé]
gupred ⟨e⟩ (tudi ⟨eu⟩) in ⟨i⟩gDaguerre [dagêr], Périgueux [perigé], Gauguin [gogên], Guitry [gitrí], Laguipière [lagipjêr]; Clergue [klêrg‑], Longuyon [longjón]
h/Hélène [elên], Anouilh [anúj], La Haye [la é], Théophile [teofíl], Althusser [altisêr], Mathieu [matjé]
ipred samoglasnikomjNiepce [njêps], Pierre [pjêr], Conscience [konsjáns], Mauriac [morják], Le Corbusier [lə korbizjé]
iv nosnikihegl. ⟨im⟩, ⟨in⟩
i, îmed soglasnikomaiNicole [nikól/nikôl], Nîmes [ním]
ïiHéloïse [eloís], svoj. prid. Héloïsin [eloízin]
‑il(‑)za [e] in [u]jBeausoleil [bosolêj], Argenteuil [aržantêj/aržantə̀j], Anouilh [anúj]
‑ilza soglasniki v izglasjuilBourvil [burvíl], Anquetil‑Duperron [anktíl‑diperón]
‑ill‑za [a], [e] in [u]jBataille [batáj], Versailles [versáj], Corneille [kornêj], Marseille [marsêj], Bouillon [bujón]
‑ll‑za soglasnikom in ⟨i⟩ (⟨Ci⟩) ter ⟨oi⟩jCrébillon [krebijón], Billancourt [bijankúr], Guillaume [gijóm]; Doillon [du̯ajón]
‑ll‑navadno v ‑⟨vill⟩‑ in enozložnih imenihlMelville [melvíl], Ribeauvillé [ribovilé], Albertville [albervíl], Aubervilliers [oberviljé]; Lille [líl], Gilles [žíl]
imemRimbaud [rembó], Durkheim [dirkêm]
imv prevzetih imenihimVadim [vadím]
inend’Indy [dendí], Indre [êndər], Gauguin [gogên], Saint‑Quentin [sên‑kantên]
jžJobert [žobêr], Jarre [žár]
o oRochefort [rošfór/rošfôr], Butor [bitór/bitôr], Georges [žórž‑/žôrž‑]
ôóDrôme [dróm], Gérôme [žeróm]
oe, œe/əKoechlin/Kœchlin [keklên/kəklên]
œu, oeu e/əJœuf [žêf/žə̀f], Leboeuf [lebêf/lebə̀f/ləbêf/ləbə̀f] in Le Bœuf [lə bêf/bə̀f]
oiv vzglasju pred soglasnikomva/u̯aOise [vás/u̯ás], rod. Oisea [váza/u̯áza]
oi, oîu̯aAntoine [antu̯án], Poitiers [pu̯atjé], Benoît [benu̯á/bənu̯á]
oinu̯enPoincaré [pu̯enkaré], Pointe‑Noire [pu̯ênt‑nu̯ár], Camoin [kamu̯ên]
ourazen pred ⟨i⟩uCoubertin [kubertên], Raoul [raúl], Anjou [anžú], Pompidou [pompidú]
oupred ⟨i⟩ (tudi ⟨i⟩)Louis [lu̯í], Hardouin‑Mansart [ardu̯ên‑mansár]
ouv vzglasju pred samoglasnikomv/u̯Ouessant [vesán/u̯esán], Ouaddaï [vadaí/u̯adaí]
oy u̯aLe Moyne [lə mu̯án], Bloy [blu̯á], Bonnefoy [bonfu̯á], Troyes [tru̯á]
phfPhillipe [filíp], Christophe [kristóf/kristôf]
qkLecoq [lekók/lekôk/ləkók/ləkôk] in Le Coq [lə kók/kôk]
qupred samoglasnikoma [e] in [i], [j] ter nemim ⟨e⟩kFouquet [fuké], Quai d’Orsay [ké dorsé], Quignard [kinjár], Hacquet [aké], Jacquet [žaké], Montesquieu [monteskjé]; Miquelon [miklón], Braque [brák]
sv vzglasjusSatie [satí]
sv izglasju/ ali sgl. »Izgovor črk in črkovnih sklopov v izglasju«
sv soglasniškem sklopusGiscard d’Estaing [žiskár destên], Lascaux [laskó], Mansart [mansár]
s v tvorjenih imenih med samoglasnikomasLesage [lesáž‑/ləsáž‑] in Le Sage [lə sáž‑]
smed samoglasnikomazVesoul [vezúl/vəzúl]
spred končnim nemim ‑⟨e⟩zBlaise [blés], rod. Blaisa [bléza]; Cergy‑Pontoise [serží‑pontu̯ás], rod. Cergy‑Pontoisa [serží‑pontu̯áza]
upred soglasnikom in pred nemim ⟨e⟩iGuyau [gijó], Urfé [irfé], Vuillard [vijár], Bellevue [belví]
u

pred [á] in [ó]

[ijV] (zev)

iÉluard [elijár], Druon [drijón]
uv nosnikuegl. ⟨un⟩
ueu̯eBossuet [bosu̯é]
uiu̯iCuiseaux [ku̯izó]
uiza vzglasnim ⟨v⟩iVuillard [vijár]
unenDunkerque [denkêrk], Autun [otên], Melun [melên]
uymed soglasnikoma in v izglasju u̯iDupuytren [dipu̯itrên], Puymorens [pu̯imorêns], Cluytens [klu̯itêns], Le Puy [lə pu̯í]
uy

v ⟨guy⟩ pred samoglasnikom

[ijV] (zev)

u̯iLonguyon [longu̯ijón]
üyza samoglasnikom v izglasjuviHaüy [aví]
xksCixous [siksú], Aix‑en‑Provence [êks‑an‑prováns]
xv izglasju/ ali ksgl. »Izgovor črk in črkovnih sklopov v izglasju«
xnemi ⟨x⟩ pri vezanju (fr. liaison)zBeaux Arts Magazine [bozár magazín]
xgzXavier [gzau̯jé], Saint‑Exupéry [sênt‑egziperí], Prévost d’Exiles [prevó degzíl]
ymed soglasnikomaiCyrano de Bergerac [siranó də beržerák/siranó də beržərák]
yza soglasnikom (pisanim tudi z ⟨gu⟩) v izglasjuiOrly [orlí], Debussy [debisí/dəbisí]; Guy [gí], Péguy [pegí], Ipoustéguy [ipustegí]
ymed samoglasnikomajBayonne [bajôn], Guyenne [gijên], La Bruyère [la brijêr], Sieyès [sjejês], Guyot [gijó]
ÿv izglasjujL’Haÿ‑les‑Roses [láj‑le‑rós], rod. L’Haÿ‑les‑Rosesa [láj‑le‑róza]
ÿpred soglasnikomiLouÿs [luís]
{30}

Posebnosti

  1. 1. Pri nekaterih imenih se je v slovenščini tradicionalno uveljavil tudi drugačen izgovor, npr. Becquerel [bekerél] namesto [bekrêl], Utrillo [utríljo] namesto [itrijó], Coulomb [kulón] namesto [kulóm], Gargantua [gargántu̯a/gargantu̯á] namesto [gargantijá], Pantagruel [pantagruél] namesto [pantagrijêl], Chanel [šanél] namesto [šanêl], Pasteur [pastêr] brez dvojnice [pastə̀r]; Verdun [verdún] namesto [verdên], Eiffel [ájfəl] namesto [efêl].
  2. 2. Nekatera imena se že v francoščini izgovarjajo na dva načina (Millet [milé/mijé], prevzeto ime Joachim [žoakêm/žoakím]). Druga pa odstopajo od pričakovanega (Talleyrand [talerán/tajrán/talrán], Languedoc [langdôk/langədôk]) ali se razlikujejo glede na to, ali označujejo osebno (de Broglie [də brôj]) ali zemljepisno ime (Broglie [broglí]).
  3. 3. V prevzetih imenih so uporabljena tudi druga dvočrkja, npr. ⟨tz⟩ v Metz [mês] in Biarritz [bjaríc] (⟨tz⟩ za [c] iz baskovščine); ⟨sc⟩ v Goscinny [gosiní]; tričrkje ⟨sch⟩ v Fesch [féš], Brunschvicg [brenšvík].
  4. 4. Le izjemoma so se v slovenščini uveljavile dvojnice v zapisu in pri izgovoru (Calvin [kalvên] in Kalvin [kalvín]) ali pa samo pri izgovoru, npr. Mont Blanc [món blán tudi mónt blánk], Citroën [citroén in sitroén], Leclerc [leklêr/ləklêr tudi leklêrk] – uradno E.Leclerc.
  5. 5. Črkovni sklop ⟨oie⟩ sredi besede se izgovarja na dva načina: (a) ⟨i⟩ je [j] med samoglasnikoma, npr. Boieldieu [bojeldjé]; (b) ⟨oi⟩ je dvočrkje pred ⟨e⟩ oz. nemim ⟨e⟩, npr. Boieldieu [bu̯aeldjé/bu̯aldjé].

Podomačevanje francoskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

{31}

Občna poimenovanja iz francoščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede ali besedne zveze

  1. 1. pisno podomačene (večina): nivo [nivó] (fr. le niveau), demanti [demánti] (fr. le démenti), debi [debí] (fr. le début), bide [bidé] (fr. le bidet), šanson [šansón] (fr. la chanson), režim [režím] (fr. le régime), rafal [rafál] (fr. la rafale), vodvil [vodvíl] (fr. le vaudeville), žanr [žánər] (fr. le genre), liker [likêr] (fr. la liqueur), konjak [kónjak] (fr. le cognac), barik [barík] (fr. la barrique), frikase [frikasé] (fr. la fricassée), kaskader [kaskadêr] (fr. le cascadeur), bež [béž‑] (fr. beige), parveni [parvéni] (fr. le parvenu), klošar [klóšar/klošár] (fr. le clochard), randevu [randevú] (fr. rendezvous);
  2. 2. pisno nepodomačene: armagnac [armanják] ‘vrsta žganja’, brie [brí] ‘mehki sir’, fin de siècle [fên də sjêkəl] ‘doba dekadence’, faux pas [fopá] ‘spodrsljaj’, grand prix [grán prí] ‘velika nagrada’, laissez‑faire [lesé‑fêr], ‘načelo nevmešavanja’, hommage [omáž‑] ‘počastitev’, cordon bleu [kordôn blé] ‘zrezek, nadevan s sirom in gnjatjo’, déjà vu [dežaví] ‘že videno’, à la carte [a la kárt] ‘po izbiri z jedilnika’.
{32}

Posebnosti

  1. 1. Nekatere besede so se v slovenskem zapisu oddaljile od pričakovanega izgovora: abonma [abonmá] namesto [abonmán] (fr. abonnement), biljard [biljárd] namesto [bijár] (fr. billard), menuet [menuét] namesto [menijé/mənijé] (fr. menuet).
  2. 2. Posamezne besede se v knjižnem jeziku pojavljajo kot pisne dvojnice: bombon/bonbon [bombôn] (fr. bonbon), meni/menu [mení] (fr. menu), bife/buffet [bifé] (fr. buffet), fondi/fondue [fondí] (fr. fondue) pomfrit/pomfri [pomfrít/pomfrí] (fr. pommes frites), šodo/šato [šodó/šató] (fr. chaudeau), dofen/dauphin [dofên] (fr. dauphin), foyer/foaje [fu̯ajé/foajé] (fr. foyer), à propos/apropo [apropó] (fr. à propos); chardonnay/šardone [šardoné] (fr. chardonnay), beaujolais/božole [božolé] (fr. beaujolais).
  3. 3. Francoski pridevnik premier [pʁəmje] ‘prvi’ se je v slovenščini posamostalil in se uporablja vse pogosteje pisno podomačen kot premje [premjé] ‘predsednik vlade’ (poleg premier [premjêr]), oblika za ženski spol première ‘prva’ se je posamostalila v premiera [premjêra] ‘prva izvedba, prva uprizoritev’ in ni pisno podomačena.

Lastna imena

{33}

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v francoščini: Jean [žán], Louvre [lúvər], Val‑d’Isère [vál‑dizêr], Moulin Rouge [mulên rúž‑]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Osebna imena
{34}

Zgodovinska imena francoskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto francoskih osebnih imen uporabljamo slovenska, npr. Ludvik XIV. (fr. Louis XIV), Franc I. Francoski (fr. François Ier), Filip Avgust (fr. Philippe II Auguste), Marija Antoaneta (fr. Marie Antoinette). Enako velja tudi za imena svetnikov Janez Marija Vianney (fr. JeanMarie Vianney). Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Ivana Orleanska (fr. Jeanne d’Arc), Bernardka Lurška (fr. Bernadette Soubirous). Prevajamo tudi vzdevke vladarjev, npr. Sončni kralj (fr. le RoiSoleil).

{35}

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Anžuvinci [anžuvínci] (fr. la maison capétienne d’Anjou), Burboni [burbóni] (fr. la maison de Bourbon), Kapetingi [kápetingi] (fr. les Capétiens), Valoajci [valoájci] (fr. la maison de Valois).

Zemljepisna imena
{36}

Za nekatere zemljepisne danosti v Franciji se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med njimi so redka mesta, ki jih sicer večinoma uporabljamo v izvirni obliki, npr. glavno mesto Pariz [paríz‑] (fr. Paris), romarsko središče Lurd (fr. Lourdes), letovišče ob Sredozemskem morju Nica [níca] (fr. Nice).

{37}

Med enobesednimi imeni so pisno podomačene tiste skupine imen, ki jih sicer podomačujemo v vseh jezikih, in sicer bolj znana imena francoskih gorovij, rek in pokrajin: Vogezi [vogézi] (fr. les Vosges); Sena [séna] (fr. la Seine), Loara [loára] (fr. la Loire), Soma [sóma] (fr. la Somme); Anžu [anžú] (fr. la Anjou), Provansa [provánsa] (fr. la Provence), Turena [turéna] (fr. la Touraine), Bretanja [bretánja] (fr. la Bretagne), Burgundija [burgúndija] (fr. la Bourgogne), Pikardija [pikardíja] (fr. la Picardie), Savoja [savója] (fr. la Savoie), Šampanja [šampánja] (fr. la Champagne). Le redko podomačimo tudi druga imena, npr. ime trdnjave Bastilja (fr. la Bastille).

{38}

Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen, in sicer

  • redka zemljepisna imena, npr. Levji zaliv (fr. le Golfe du Lion), dolina (reke) Loare (fr. le Val de Loire), Bulonjski/Boulonjski gozd (fr. le Bois de Boulogne);
  • znana imena mestnih delov, ulic, npr. Latinska četrt (fr. le Quartier Latin), Marsovo polje (fr. le ChampdeMars), Elizejske poljane (fr. les ChampsElysées), Trg sloge (fr. la place de la Concorde), Francoska akademija (fr. l’Académie française);
  • imena stavb, npr. Eifflov stolp [ájflou̯ stòlp] (fr. la tour Eiffel), Slavolok zmage (fr. l’arcdetriomphe (de l’Etoile)), Invalidi (fr. l’Hôtel des Invalides), Orsayjski muzej (fr. le musée d’Orsay).
slogovne posebnosti
Nekateri kulturni, sakralni in drugi spomeniki so poimenovani tudi opisno, občnoimenske prvine v teh opisih (ki so lahko tudi imena) prevajamo, npr. bazilika (svetega) srca Jezusovega oz. Sveto srce Jezusovo / Srce Jezusovo (fr. le SacréCœur), Naša Gospa / Naša ljuba Gospa / katedrala naše ljube Gospe (fr. NotreDame / la cathédrale de NotreDame), stolnica svete Cecilije / Sveta Cecilija (fr. la cathédrale SainteCécile).
Stvarna imena
{39}

Podomačena so le redka stvarna imena, npr. ime francoske himne (Marsejeza (fr. la Marseillaise)), univerze (Sorbona (fr. la Sorbonne)).

{40}

Posebnosti

  1. 1. Imena znanih literarnih del ali oseb iz teh del pogosto uporabljamo v prenesenem pomenu, npr. Nesrečniki (fr. les Misérables), Trije mušketirji (fr. Les Trois Mousquetaires), Notredamski zvonar (fr. Notre‑Dame de Paris) ipd., v tem primeru uporabljamo malo začetnico (Zapeli so himno našim trem mušketirjem.).
  2. 2. Pisno nepodomačeno ime lahko sčasoma preide med pisno podomačena imena, npr. Tuileries [tu̯ilrí] (palača Tuileries, Tuilerijska palača, vrtovi Tuileries) v Tuilerije za vrtove, in se spremeni tudi v izgovoru: [tuileríje].
Podrobneje o rabi začetnice pri imenih cerkvenih objektov gl. poglavje »Pisanje nekrajevnih imen« (Velika in mala začetnica).
Prevzemanje imen s predimki, določnimi členi in predlogi ter vezajem
Priimki s predimki
{41}

V slovenščini priimke s predimki pišemo tako kot v francoščini: Chrétien de Troyes [kretjên də tru̯á], Le Clézio [lə klezjó], d’Alembert [dalambêr], d’Indy [dendí]. Lahko so pisana tudi na dva načina: Lebrun [lebrên/ləbrên] ali Le Brun [lə brên].

{42}

Posebnost

V slovenščini predimek de izpustimo, kadar priimek uporabljamo samostojno brez rojstnega imena: La Fontaine [la fontên] nasproti Jean de La Fontaine [žán də la fontên], grofica La Fayette [la fajêt] nasproti Marie‑Madelaine de La Fayette [marí‑madlên də la fontên].

Zemljepisna imena z določnim členom ali predlogom
{43}

Zemljepisna lastna imena spremljajo določni členi (npr. la, le, les) ali predlog de. V pisno nepodomačenih imenih ohranjamo izvirno obliko: La Chancelade [la šanslád‑], Le Havre [lə ávər], Le Mans [lə mán], Les Sables‑d’Olonne [le sábəl‑dolôn], Côte d’Or [kôd dôr].

Vezaj v lastnih imenih
{44}

Vezaj ohranjamo v dvojnih imenih, npr. Jean‑Paul, Elisabeth‑Louise, priimkih, npr. Lévi‑Strauss, Alain‑Fournier, Guy‑Lussac, zemljepisnih imenih, npr. Crô‑Magnon, Val‑de‑Grâce, Entre‑Deux‑Mers, in v pisno nepodomačenih besednih zvezah, npr. laissez‑faire. Vezaja ni v tistih zemljepisnih imenih, katerih sestavina je občno poimenovanje, ki je v besedilih pisano z malo začetnico, v naslovih pa brez določnega člena in z veliko začetnico, npr. le quai d’Orsay nasproti Quai d’Orsay, Le Monde: v Mondu ali v Le Mondu.

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

{45}

Besede, prevzete iz francoščine, uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce po obliki slovničnega spola, četudi imajo za slovenščino neznačilne končnice, npr. fondi/fondue [fondí] m (fr. la fondue ž). Pri spolu ženskih lastnih imenih se ravnamo po naravnem spolu, npr. Claudette [klodêt] ž, Béatrice [beatrís] ž, Lucie [lisí] ž, in jih uvrščamo v 3. žensko sklanjatev.

Gl. »Prilagoditve in spremembe slovničnih kategorij« (Prevzete besede in besedne zveze).
{46}

Med zemljepisnimi imeni se slovenščini prilagaja spol podomačenih imen, npr. pokrajin in rek, ki so v slovenščini ženskega spola, kar dosegamo z dodajanjem končnice ‑a: Provansa ž (fr. la Provence ž), Lorena ž (fr. la Lorraine ž); tako še Alzacija, Savoja ... Enako velja za reke: Garona, Loara, Sara, Sena ipd. Nepodomačena imena prevzemamo slovnično najpogosteje kot moškospolska (Camargue; Gers), pogosto si pomagamo z dodajanjem občnega razlikovalnega jedra, npr. reka Meuse, pokrajina Meuse (fr. la Meuse ž), ali ohranjamo ženski spol.

slogovne posebnosti
V preteklosti so uporabljali tudi imena, prevzeta iz latinščine, ki jih danes ne uporabljamo več, npr. Moza za Meuse.

Imena moškega spola – sklanjanje in tvorba svojilnih pridevnikov

{47}

Vsa moška imena sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, po prvi sklanjatvi se zaradi končniškega naglasa pregibajo tudi imena na končni ‑a.

{48}

Način sklanjanja francoskih moških imen je odvisen od končaja, in sicer jih delimo na imena, ki se končajo na govorjeni soglasnik ali govorjeni samoglasnik. Glasovi v končajih so zapisani različno, kar vpliva na osnovo: to bodisi ohranjamo nespremenjeno, bodisi jo pisno krajšamo, bodisi daljšamo v izgovoru in zapisu ali le v izgovoru.

{49}

Podstava svojilnih pridevnikov iz francoskih moških imen je odvisna od rodilniške osnove, in sicer je

  • nespremenjena (Pétain [petên], rod. Pétaina [petêna], svoj. prid. Pétainov [petênov‑]),
  • skrajšana v govoru (Charles [šárl/šárəl], rod. Charlesa [šárla], svoj. prid. Charlesov [šárlov‑]),
  • skrajšana v govoru in zapisu (Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra], svoj. prid. Sartrov [sártrov‑]),
  • podaljšana v govoru (Rimbaud [rembó], rod. Rimbauda [rembója], svoj. prid. Rimbaudov/Rimbaudev [rembójev-]),
  • podaljšana v govoru in zapisu (Valérie [valerí], rod. Valérieja [valeríja], svoj. prid. Valériejev [valeríjev‑]).
Imena moškega spola na govorjeni soglasnik
{50}

Razlike med francoskimi imeni, ki se končajo na govorjeni soglasnik, so povezane z nemimi črkami ali črkovnimi sklopi, ki vplivajo na pisno ohranjanje ali krajšanje osnove. Posebnost so dvojnice pri imenih na govorjeni končni r.

Nespremenjena osnova
{51}

Imena moškega spola na govorjeni soglasnik, zapisan s črko ali dvočrkjem, sklanjamo tako, da osnovi dodajamo končnico: Pétain [petên], rod. Pétaina [petêna], or. s Pétainom [spetênom].

{52}

Osnovo ohranjamo tudi, če črki (ali veččrkju) za soglasnik sledi nema črka, npr. Chateaubriand [šatobriján], rod. Chateaubrianda [šatobrijána], or. s Chateaubriandom [sšatobrijánom], ali nemi črkovni sklop, npr. Deschamps [dešám], rod. Deschampsa [dešáma], or. z Deschampsom [zdešámom]; Nantes [nánt], rod. Nantesa [nánta], or. z Nantesom [znántom].

{53}

Če je nema črka ⟨e⟩ del črkovnih sklopov ‑ce in ‑ge, vpliva na izgovor predhodnega soglasnika, zato jo v zapisu ohranjamo, in sicer ⟨ce⟩ izgovorimo [s] in ⟨ge⟩ izgovorimo [ž] (v izglasju kot [š]). Za [ž] se uveljavlja govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah.

  • France [fráns], rod. Francea [fránsa], or. s Franceom [sfránsom]
  • Laplace [laplás], rod. Laplacea [laplása], or. z Laplaceom [zlaplásom]
  • Lagrange [lagránš], rod. Lagrangea [lagránža], or. z Lagrangeom/Lagrangeem [zlagránžem]
{54}

Posebnosti

  1. 1. Kadar v zvočniški sklop vrivamo polglasnik, osnovo ohranjamo v zapisu, v govoru pa jo ohranjamo ali izgovarjamo s polglasnikom, npr. Arles [árl/árəl], rod. Arlesa [árla], or. z Arlesom [zárlom]; Charles [šárl/šárəl], rod. Charlesa [šárla], or. s Charlesom [sšárlom].
  2. 2. Pri imenih na govorjena izglasna [j] in [š] se samoglasnik o v orodniški edninski končnici ‑⟨om⟩ in pri tvorbi svojilnega pridevnika v obrazilu ‑⟨ov⟩ preglasi v e, kar zaznamujemo tudi v zapisu.
    • Lelouch [lelúš/ləlúš], rod. Leloucha [lelúša/ləlúša], or. z Lelouchem [zlelúšem/ləlúšem], svoj. prid. Lelouchev [lelúšev‑/ləlúšev‑]
    • Corneille [kornêj], rod. Corneilla [kornêja], or. s Corneillem [skornêjem], svoj. prid. Corneillev [kornêjev‑]
  3. 3. Če se osnova konča na govorjena izglasna [j] in [š], v zapisu pa na nemi črkovni sklop ‑⟨es⟩ ali na nemo črko ‑⟨h⟩, pisno osnovo ohranjamo. Uveljavlja se govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah.
    • Anouilh [anúj], rod. Anouilha [anúja], or. z Anouilhom/Anouilhem [zanújem], svoj. prid. Anouilhov/Anouilhev [anújev‑]
    • Versailles [versáj], rod. Versaillesa [versája], or. z Versaillesom/Versaillesem [zversájem]
    • Georges [žórš/žôrš], rod. Georgesa [žórža/žôrža], or. z Georgesom/Georgesem [zžóržem/žôržem], svoj. prid. Georgesov/Georgesev [žóržev‑/žôržev‑]
    • Limoges [limóš/limôš], rod. Limogesa [limóža/limôža], or. z Limogesom/Limogesem [zlimóžem/limôžem]
Pisno krajšana osnova
{55}

Če govorjenemu soglasniku sledi nema črka ‑⟨e⟩, jo pri pregibanju opuščamo (izjemi sta končna črkovna sklopa ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩ v izglasju).

  • Fontaine [fontên], rod. Fontaina [fontêna], or. s Fontainom [sfontênom]
  • Sade [sát], rod. Sada [sáda], or. s Sadom [ssádom]
  • Cézanne [sezán], rod. Cézanna [sezána], or. s Cézannom [ssezánom]
  • Tocqueville [tokvíl], rod. Tocquevilla [tokvíla], or. s Tocquevillom [stokvílom]
  • Lille [líl], rod. Lilla [líla], or. z Lillom [zlílom]
  • Laforgue [lafórk/lafôrk], rod. Laforgua [lafórga/lafôrga], or. z Laforguom [zlafórgom/lafôrgom] (dvočrkje ⟨gu⟩)
{56}

Posebnosti

  1. 1. Pri imenih na govorjeni izglasni [j] (zapisan s tričrkjem ⟨ill⟩) in mehčani [n’] (zapisan z dvočrkjem ⟨gn⟩) se samoglasnik o v orodniški edninski končnici ‑⟨om⟩ in pri tvorbi svojilnega pridevnika v obrazilu ‑⟨ov⟩ preglasi v e, kar zaznamujemo tudi v zapisu: Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja], or. z Marseillem [zmarsêjem]; Montaigne [montên’/montên], rod. Montaigna [montênja], or. z Montaignem [zmontênjem].
  2. 2. Kadar se osnova končuje na težko izgovorljiv soglasniški sklop [rtr], ki mu v zapisu sledi nema črka ‑⟨e⟩, vanj v izgovoru vrivamo polglasnik, osnovo pa krajšamo v izgovoru in zapisu: Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra], or. s Sartrom [ssártrom]; Montmartre [monmártər], rod. Montmartra [monmártra], or. z Montmartrom [zmonmártrom].
Dvojnice pri imenih na govorjeni končni r
{57}

Pri imenih na govorjeni končni [r], ki je zapisan z ‑⟨r⟩ ali ‑⟨re⟩, je daljšanje osnove ena od sklanjatvenih možnosti, ki vpliva na preglas samoglasnika o v e in jo zaznamujemo tudi v zapisu. Če osnove ne daljšamo, ni preglaševanja:

  • Auber [obêr], rod. Aubera [obêra] / Auberja [obêrja], or. z Auberom [zobêrom] / z Auberjem [zobêrjem]
  • Molière [moljêr], rod. Molièra [moljêra] / Molièrja [moljêrja], or. z Molièrom [zmoljêrom] / z Molièrjem [zmoljêrjem]
  • Voltaire [voltêr], rod. Voltaira [voltêra] / Voltairja [voltêrja], or. z Voltairom [zvoltêrom] / z Voltairjem [zvoltêrjem]
{58}

Če govorjenemu [r] sledi nema črka za soglasnik, je daljšanje osnove in s tem povezano preglaševanje le ena od govornih možnosti:

  • Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêra/flobêrja], or. s Flaubertom [sflobêrom/flobêrjem]
  • Bernard [bernár], rod. Bernarda [bernára/bernárja], or. z Bernardom [zbernárom/bernárjem]

Imena moškega spola na govorjeni samoglasnik

{59}

Francoska imena na končni samoglasnik so naglašena končniško, zato se njihova osnova pri pregibanju podaljša.

Daljšanje osnove z j v izgovoru in zapisu
{60}

Končni samoglasnik je zapisan z različnimi črkami, tudi s črko z ločevalnim znamenjem, dvo‑ ali tričrkjem:

  • d’Indy [dendí], rod. d’Indyja [dendíja], or. z d’Indyjem [zdendíjem]
  • Poincaré [pu̯enkaré], rod. Poincaréja [pu̯enkarêja], or. s Poincaréjem [spu̯enkarêjem]
  • Fresnay [frené], rod. Fresnayja [frenêja], or. s Fresnayjem [sfrenêjem] (dvočrkje ‑⟨ay⟩)
  • Cambrai [kambré], rod. Cambraija [kambrêja], or. s Cambraijem [skambrêjem] (dvočrkje ‑⟨ai⟩)
  • Guyau [gijó], rod. Guyauja [gijója], or. z Guyaujem [zgijójem] (dvočrkje ‑⟨au⟩)
  • Anjou [anžú], rod. Anjouja [anžúja], or. z Anjoujem [zanžújem] (dvočrkje ‑⟨ou⟩)
  • Montesquieu [monteskjé], rod. Montesquieuja [monteskjêja], or. z Montesquieujem [zmonteskjêjem] (dvočrkje ‑⟨eu⟩)
  • Clemenceau [klemansó], rod. Clemenceauja [klemansója], or. s Clemenceaujem [sklemansójem] (tričrkje ‑⟨eau⟩)
{61}

Če je samoglasnik zapisan s črkovnim sklopom, katerega končna sestavina je nema črka ⟨e⟩, ta pri pisnem pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika ne izpada, če je črkovni sklop

  • ‑⟨ie⟩: Valérie [valerí], rod. Valérieja [valeríja], or. z Valériejem [zvaleríjem];
  • ‑⟨ue⟩: Bellevue [belví], rod. Bellevueja [belvíja], or. z Bellevuejem [zbelvíjem];
  • ‑⟨oie⟩ (dvočrkje ⟨oi⟩ in nema črka ⟨e⟩): Courbevoie [kurbevu̯á/kurbəvu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája/kurbəvu̯ája], or. s Courbevoiejem [skurbevu̯ájem/kurbəvu̯ájem];
  • ‑⟨aye⟩ (dvočrkje ⟨ay⟩ in nema črka ⟨e⟩): La Haye [la é], rod. La Hayeja [la êja], or. z La Hayejem [zla êjem].
Daljšanje osnove z j v izgovoru
{62}

Če samoglasniku v izglasju sledi nema črka ali nemi črkovni sklop, se osnova v zapisu ne spreminja, v izgovoru pa se podaljšuje z j, npr.

  • nema črka ⟨s⟩: Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja], or. s Calaisom/Calaisem [skalêjem];
  • nema črka ⟨d⟩: Rimbaud [rembó], rod. Rimbauda [rembója], or. z Rimbaudom/Rimbaudem [zrembójem];
  • nema črka ⟨r⟩: Léger [ležé], rod. Légera [ležêja], or. z Légerom/z Légerem [zležêjem];
  • nema črka ⟨x⟩: Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á], rod. Delacroixa [delakru̯ája/dəlakru̯ája], or. z Delacroixom/Delacroixem [zdelakru̯ájem/dəlakru̯ájem];
  • nemi sklop ⟨rs⟩: Aubervilliers [oberviljé], rod. Aubervilliersa [oberviljêja], or. z Aubervilliersom/Aubervilliersem [zoberviljêjem].

Imena ženskega spola – sklanjanje in tvorba svojilnih pridevnikov

{63}

Vsa ženska imena sodijo v ničto (tretjo) sklanjatev in so na izrazni ravni nespremenljiva. Iz imen tvorimo svojilne pridevnike.

Imena ženskega spola na soglasnik
Nespremenjena osnova pri tvorbi svojilnih pridevnikov
{64}

Osnova imena je nespremenjena,

  1. 1. če je soglasnik zapisan s črko za soglasnik, npr. Fleur ž [flêr/flə̀r], rod. Fleur ž [flêr/flə̀r], svoj. prid. Fleurin [flêrin/flə̀rin];
  2. 2. če črki za soglasnik sledi nema črka ⟨e⟩ (v črkovnem sklopu ⟨ce⟩), ki vpliva na izgovor predhodnega soglasnika, npr. Béatrice [beatrís], rod. Béatrice [beatrís], svoj. prid. Béatricein [beatrísin].
Krajšanje osnove v zapisu pri tvorbi svojilnih pridevnikov
{65}

Pri imenih s končnim nemim ⟨e⟩ (razen v črkovnem sklopu ⟨ce⟩) krajšamo osnovo le v zapisu:

  • Louise [luís], rod. Louise [luís], svoj. prid. Louisin [luízin]
  • Françoise [fransu̯ás], rod. Françoise [fransu̯ás], svoj. prid. Françoisin [fransu̯ázin]
  • Isabelle [izabêl], rod. Isabelle [izabêl], svoj. prid. Isabellin [izabêlin]
  • Monique [moník], rod. Monique [moník], svoj. prid. Moniquin [moníkin] (dvočrkje ⟨qu⟩)
Imena ženskega spola na samoglasnik
{66}

Pri tvorbi svojilnih pridevnikov daljšamo osnovo z j v izgovoru in pri zapisu, če je

  1. 1. samoglasnik zapisan s črko za samoglasnik (lahko z ločevalnim znamenjem):
    • Dalida [dalidá], rod. Dalida [dalidá], svoj. prid. Dalidajin [dalidájin]
    • Chloé [kloé], rod. Chloé [kloé], svoj. prid. Chloéjin [kloéjin]
  2. 2. samoglasnik zapisan s črkovnim sklopom, katerega sestavina je nema črka ‑⟨e⟩:
    • Mélanie [melaní], rod. Mélanie [melaní], svoj. prid. Mélaniejin [melaníjin]
    • Lucie [lisí], rod. Lucie [lisí], svoj. prid. Luciejin [lisíjin]
  3. 3. samoglasnik zapisan s črko z ločevalnim znamenjem, ki ji sledi nema črka ‑⟨e⟩:
    • Désirée [deziré], rod. Désirée [deziré], svoj. prid. Désiréejin [dezirêjin]
    • Renée [rené/rəné], rod. Renée [rené/rəné], svoj. prid. Renéejin [renêjin/rənêjin]

Večbesedna imena

{67}

Zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin imena moškega spola pregibamo v vseh sestavinah, razen predloga ali člena: Restif de La Bretonne [retíf/restíf də la bretôn], rod. Restifa de La Bretonna [retífa/restífa də la bretôna]; Giscard d’Estaing [žiskár destên], rod. Giscarda d’Estainga [žiskára/žiskárja destêna]; Cyrano de Bergerac [siranó də beržerák]; rod. Cyranoja de Bergeraca [siranója də beržeráka].

{68}

Imena ženskega spola ostajajo nespremenjena: George Sand [žôrš sánt], rod. George Sand [žôrš sánt].

{69}

V dvodelnih imenih, pisanih z vezajem, pregibamo samo drugo sestavino:

  • Toulouse‑Lautrec [tulúz‑lotrêk], rod. Toulouse‑Lautreca [tuluz‑lotrêka], or. s Toulouse‑Lautrecom [stuluz‑lotrêkom], svoj. prid. Toulouse‑Lautrecov [tuluz‑lotrêkov‑]
  • Clermont‑Ferrand [klermón‑ferán], rod. Clermont‑Ferranda [klermón‑ferána]
  • L’Haÿ‑les‑Roses [láj‑le‑rós], rod. L’Haÿ‑les‑Rosesa [laj‑le‑róza]
  • Geoffroy Saint‑Hillaire [žofru̯á sênt‑ilêr], rod. Geoffroyja Saint‑Hillaira [žofru̯ája sênt‑ilêra] in Geoffroyja Saint‑Hillairja [žofru̯ája sênt‑ilêrja]

Nekaj poglavitnih razlik med rabo ločil v francoščini in slovenščini

{70}

Od naših pravil o rabi ločil se francoska razlikujejo predvsem po stičnosti, različna je raba vezaja in pomišljaja, drugačen je narekovaj.

{71}

Posebnosti

  1. 1. Vprašaj, klicaj, dvopičje, podpičje in pomišljaj so v francoščini nestična ločila: _____ ?, _____ !, __: __, __ ; __, __ – __.
  2. 2. Tri pike se pišejo stično: _____... .
  3. 3. Francoski narekovaj je obrnjen ravno nasprotno kot naš in je nestičen: « ____ » Nestičnost se vse pogosteje nadomešča s stičnostjo.
  4. 4. Vezaj v imenih in tvorjenkah se piše stično: _____‑_____.
  5. 5. Narekovajni pomišljaj je daljši od našega (t. i. m‑pomišljaj) in se uporablja za označevanje dobesednega navedka na začetku odstavka: —______ // — _____.
Gl. poglavje »Ločila«.