Slovnice in pravopisi

16. stol.

Adam Bohorič.

Adam Bohorizh.

ok. 1520–1598

Protestantski šolnik in prvi slovničar slovenskega jezika. Rojen v okolici Brestanice v Sloveniji, bakalavreat je dosegel 1547 na Dunaju, nato študiral na artistični fakulteti v Wittenbergu, kjer je bil tudi učenec Filipa Melanchthona. Med letoma 1551–63 je bil v Krškem vodja lastne šole, 1566–82 in 1595–98 pa ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Poleg slovnice je napisal še (danes izgubljeno) delo Elementale Labacense cum Nomenclatura trium linguarum, Latinae, Germanicae et Sclavonicae (ok. 1580) ter fragmentarno ohranjeno delce Otrozhia tabla (1580). Bil je član revizijske komisije za slovenski prevod Biblije (1584). To delo je vzpodbudilo tudi nastanek slovnice. Več...

Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura, ad Latinae linguae analogiam accommodata, Vnde Moshoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boëmicae et Lusaticae lingvae, cum Dalmatica et Croatica cognatio, facilè deprehenditur. Praemittuntur his omnibus, tabellae aliquot, Cyrilicam et Glagoliticam, et in his Rutenicam et Moshoviticam Orthographiam continentes.

Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici, prirejeni po vzoru latinskega jezika, iz katere se zlahka opazi podobnost z moskovitskim, rutenskim, poljskim, češkim in lužiškim, obenem pa tudi z dalmatskim in hrvatskim jezikom. Spredaj je dodanih nekaj tabel, ki vsebujejo cirilski in glagolski, znotraj tega pa še rutenski in moskovitski pravopis.

Arcticae horulae successivae, Zimske urice, Proste zimske urice, Zimske urice proste (napačno).

Osnovni naslov je sicer de Latinocarniolana literatura (latinskokranjska slovnica), s čimer je mišljena slovnica slovenskega jezika, napisana v latinskem jeziku, vendar se slovnico običajno označuje z nenavadnim naslovom Arcticae horulae succisivae (Proste zimske urice), s katerim avtor poudarja, da je bila slovnica napisana v prostem času pozimi – torej v kratkem času tik pred izdajo. Interpretacija besede arcticus kot 'severni' (torej: Proste severne urice) je možna, saj je bilo delo napisano severno od slovenskega prostora, a manj verjetna.

Didaktična slovnica za praktično rabo z malo teorije, namenjeno predvsem govorcem slovenščine z dobrim poznavanjem osnov latinske slovnice ter znanjem nemščine.

Didaktična slovnica.

1584, Wittenberg.

1584, Wittemberg.

[XXIV +] 178 [i.e. 176] + 59 [+ XXI] str.

Faksimile: R. Trofenik, München, 1969 (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 4/1); Mladinska knjiga, Ljubljana, R. Trofenik, München, 1970 (Monumenta litterarum Slovenicarum 7).
Faksimile s prevodom v slovenščino: Obzorja, Maribor, 1987, prevedel Jože Toporišič.

Slovnica je bila v predelani obliki izdana še dvakrat (1715, 1758), ohranjen pa je tudi rokopis (1755) z okrajšanim besedilom izdaje iz leta 1715. V vseh treh primerih je Bohoričevo avtorstvo osnovne predloge zamolčano. Izdajo iz leta 1715 z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica Lingua loquendi methodum accomodata, a plurimis expurgata mendis, et Germanicis aucta dictionibus je v latinščini pripravil oče Hipolit (Janez Adam Gaiger) in izdal J. G. Mayr. Iz leta 1755 je ohranjen rokopis z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica lingua loquendi methodum accomodata. Gre za skrajšano in spremenjeno besedilo izdaje iz leta 1715. Jezuiti v Celovcu so 1758 izdali v nemščini še dodatno predelano Hipolitovo predelavo Bohoričeve slovnice, in sicer z naslovom Grammatica oder Windisches Sprach-Buch in z na novo dodanim trojezičnim slovarčkom.

Slovenščina.

Latinščina.

Slovenščina; slovenski primeri so vselej prevedeni v latinščino, včasih v nemščino, zelo redko pa tudi v hrvaščino. Pri etimologiji števnikov navaja dve grški besedi.

Uvod [Praefatiuncula] (*2a–**4b). Pet tabel (1–39): 1. cirilski pravopis [de orthographia Cyrilica] (1–10), 2. rutenski in moskovitski pravopis [de orthographia Rutenica et Moshovitica [sic!]] (11-15), 3. glagolski pravopis [de orthographia glagolitica] (15–25), 4. latinskokranjski pravopis [de orthographia Latinocarniolana] (25–35), 5. očenaš v šestih slovanskih jezikih (35–39). Etimologija [de etymologia] (40–176): ime [nomen] (40–78), zaimek [pronomen] (79–94), glagol [verbum] (94–153), particip [participium] (153), adverb [adverbium] (154–158), predlog [praepositio] (158–164), veznik [coniunctio] (164–166), medmet [interiectio] (166), preizkus etimologije [examen etimologiae] (167–176). Skladnja [syntaxis] (1–59, [1]–[5]): imen [nominum] (1–9), glagolov [verborum] (9–52), participov [participiorum] (52–53), adverbov [adverbiorum] (53–55), veznikov [conjunctionum] (55–58), predlogov [praepositionum] (58), medmetov [interiectionum] (58–59), preizkus skladnje [examen syntaxeos] ([1]–[5]). Nekaj vrst metaplazma [de metaplasmi quibusdam speciebus] ([6]). Prozodija ali naglas [de prosodia seu accentu] ([6]–[7]). Kazalo [index] ([8]–[20])

Avtor želi z delom dvigniti ugled slovenskega jezika in dokazati njegovo uporabnost ter razprostranjenost. Znanje slovenščine namreč omogoča razumevanje vseh slovanskih jezikov, za razumevanje različnih pisav pa so slovnici dodane uvodne tabele. Slovnica želi po eni strani dokazati ujemanje slovenščine z latinsko slovnico, po drugi strani pa opozoriti tudi na razlike. Mladi veljaki in bodoči izobraženci slovenskega rodu, ki jim je delo v posvetilu namenjeno, se bodo z njeno pomočjo izurili v omikanem in pravilnem pisanju ter branju slovenščine. Ko bodo enkrat prevzeli funkcije svojih očetov, pa bodo s svojim jezikovnim znanjem skrbeli tudi za širjenje elementarnega jezikovnega znanja med svojimi podložniki in drugimi neplemenitimi ljudmi.

Prva slovnica slovenskega jezika. Delo je tesno naslonjeno na latinsko slovničarsko izročilo, zato je teoretično besedilo skrčeno na najnujnejše. Spretno in izvirno se spopada s problemi, ki jih povzroča izbira latinske slovnice kot univerzalnega modela slovnice pri opisovanju ljudskega jezika. V etimologiji (poglavju o pregibanju besed) je v ospredju predstavitev paradigem pregibnih besed ter členitev napregibnih besednih vrst glede na latinski model. V skladnji prevladuje želja po vzporejanju izraznih zmožnosti slovenščine in latinščine.

Bohorič ločuje osem delov govora (= besednih vrst), pri čemer sledi latinski tradiciji: ime [nomen], zaimek, glagol, deležnik, prislov, veznik, predlog in medmet. Člen [articulus] obravnava znotraj imena, prav tako v poglavje o imenu vključi obsežno obravnavo števnikov. Ime deli na lastno [proprium] in občno [appellativum], slednjega pa na samostalnik [substantivum] in pridevnik [adiectivum].

Jih ni. Bohorič rabi uveljavljene latinske termine.

V poglavju o etimologiji (= pregibanju besed) navaja posamezne primere slovenskih besed, ki jih vselej prevaja v latinščino. V nemščino prevaja primere predvsem v poglavju o imenu, kasneje pa le izjemoma. V hrvaščino prevede le nekaj primerov, in še to samo v razdelku patronymica in v poglavju o glavnih števnikih. Nekateri primeri kažejo na vpliv Melanchthonove in Donatove predloge, za nekatere dele slovnice je dokaj verjeten tudi vpliv slovnice Johanna Claja (Johannes Clajus).
V poglavju o skladnji se primeri v celoti naslanjajo na Melanchthonovo predlogo in so prevedeni v latinščino, nekajkrat tudi v nemščino.
V poglavju o ortografiji navaja očenaš v šestih slovanskih jezikih (»cirilski«, glagolski hrvaški, poljski, (doljne)lužiški, češki ter slovenski) ter nagrobni napis bosanske kraljice Katarine.

Uvod v slovnico je obsežen in ambiciozen. Vsebuje vrsto etimologij imen krajev in ljudstev. S poimenovanjem Slavi imenuje tako Slovence kakor tudi vse Slovane, s čimer še dodatno podkrepi veljavo in obseg obravnavanega jezika. Z izrazom lingua Slavica tako včasih označuje slovansko jezikovno družino, včasih pa slovenščino. Posamezni slovanski jeziki so v tem smislu lahko dialecti ali sermones slovanščine. Slovenščino označuje tudi kot lingua Carniolana.
V poglavju o etimologiji so posameznim sklanjatvam in spregatvam dodani kratki slovensko-latinsko-nemški po abecedi urejeni slovarčki. V obravnavi sklonov sledi latinski shemi. Oblike slovenskega mestnika in orodnika opiše kot variante v končnici dajalnika, ki jih povzročijo določeni predlogi. Nekatere oblike zaimkov v orodniku s predlogi razlaga po Melanchthonu kot prislove. Izražanje trajanja ali dovršenosti (dovršnost : nedovršnost) pri glagolu je pri Bohoriču besedotvorna, semantična in ne slovnična lastnost besede.
Poglavjema o etimologiji in skladnji sledi podrobni examen na primeru molitve očenaš.

Poglavje o etimologiji se zgleduje po drugi ali tretji skupini izdaj Melanchthonove latinske slovnice (tj. besedilo, ki ga je leta 1540 izdal Jakob Mycillus in leta 1550 predelal Joachim Camerarius) ter po eni od (najverjetneje dvojezičnih) izdaj Donata pred letom 1540 (lahko bi šlo za t. i. delo »Torgauer Donat«: Aelii Donati Methodus ſeu Declinandi coniungandique prima elementa, pro pueris Alphabetarijs, rerum grammaticarum prorſus ignaris, diligentiori cura nunc primum concinata. Cum Epistola Phil. Mel., Vitebergae, 1542). Nekatere rešitve kažejo tudi na vpliv nemške slovnice Johanna Claja (1578). Neposredni vir za poglavje o skladnji predstavlja druga skupina izdaj Melanchthonove latinske skladnje (torej besedilo, ki ga je 1538 izdal Vitus Oertelius Winshemius).

Pisava, ki jo je Bohorič teoretično utemeljil v tem delu, se imenuje bohoričica in je bila za zapis slovenščine z manjšimi modifikacijami v rabi vse do srede 19. stoletja. Bohoričeva slovnica je bila v dveh tiskanih predelavah v rabi do konca 18. stoletja. Gotovo je vplivala tudi na slovnični dodatek k štirijezičnemu slovarju Hieronima Megiserja (1592), nedokazljiv pa je vpliv na slovnični dodatek k italijansko-slovenskem slovarju Gregoria Alasia da Sommaripa (1607). Misli iz uvoda v slovnico zasledimo v številnih poznejših delih. Janez Vajkard Valvasor se je v svojem obsežnem delu Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) zgledoval po četrti in peti tabeli Bohoričeve ortografije. Prvo znanstveno oceno Bohoričevega dela je podal Jernej Kopitar v svoji slovnici slovenskega jezika (1809).

Ahačič 2007, 2012, 2014; Grdina 1999; Pogorelec 2011; SBL; Simoniti 1979; Slodnjak 1971; Toporišič 1987 Seznam...

Kozma Ahačič

Kliknite na povezavo z opisom na strani CTLF.