1811 Vodnik naslovnica

Valentin Vodnik. Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. 1811.

Obdobje
19. stol.
Ime avtorja
Valentin Vodnik.
Letnica rojstva in smrti
1758–1819
Kratek življenjepis avtorja
Prvi pomembnejši slovenski pesnik in prvi slovenski časnikar, poleg tega slovničar, slovaropisec, šolnik, prevajalec, tvorec slovenskega izrazja različnih strok. Rojen v Ljubljani, na vstop v gimnazijo se je pripravljal pri frančiškanih, latinske šole (1769–1775) pa je obiskoval v Ljubljani. V letih 1775–1784 je bil član frančiškanskega reda; od 1778 študiral bogoslovje in bil 1782 posvečen v duhovnika. Po vrnitvi v Ljubljano 1796 je kot narodnoprerodni delavec postal eden najpomembnejših članov Zoisovega krožka. Od 1798 je bil profesor na ljubljanski gimnaziji, ob ustanovitvi Ilirskih provinc 1809 začasni profesor francoščine, po francoskih reformah šolskega sistema 1810–1811 pa je postal ravnatelj gimnazije, ljubljanskih osnovnih in rokodelskih šol. Po vrnitvi avstrijskih oblasti je bil kot politično nezanesljiv 1815 prisilno upokojen; ostal je prevajalec uradnih odlokov. Po sodobnih slovaropisnih načelih o inventarizaciji obstoječega slovenskega besedišča je pripravil nemško-slovenski rokopisni slovar Slowenisches Wörterbuch – Slovensek Besednjak (1804–1806), ki ga je dopolnjeval skoraj do smrti 1819. Več...
Izvirni naslov slovnice
Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole.
Ostali naslovi v rabi
Gramatika za perve shole, Pismenost.
Opombe k naslovu
Prvotni naslov, ki ga je Vodnik v rokopisu pred natisom prečrtal, je bil Pismenoſt, Piſmena Snadnoſt ali Gramatika sa Slovenſke Shole na Krajnſkimu ino Koroſhkimu v Ilirii. Izraz pismenost pomeni 'slovnica'.
Vrsta dela
Normativna didaktična slovnica. Bila je učbenik za poučevanje slovenščine in hkrati priročnik za učitelje v osnovnih šolah in na gimnazijah. Uporabljala se je po reformi šolstva (1810–1811) na Kranjskem, ki je bila v okviru Ilirskih provinc pod francosko upravo – do vrnitve avstrijskih oblasti 1813. Po Vodnikovi zamisli je slovenščina kot materinščina v enotni osnovni šoli (écoles primaires) in gimnaziji (écoles secondaires) postala učni jezik, v zadnjem letniku pa tudi učni predmet.
Vrsta dela (ključne besede)
Didaktična slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1811, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1811, Ljubljana.
Fizični opis
[VIII] + [8] + 190 str.
Število znakov
145.000
Razširjenost
Ker je bila slovnica pisana v slovenskem metajeziku (ker ni bila vsaj dvojezična), je zaradi slovenščini nenaklonjene jezikovne situacije po vrnitvi avstrijskih oblasti za šolsko rabo postala nezanimiva. Iz večine obstoječih primerkov je bil odstranjen Predgovor in oda Ilirija oživljena, kar kaže, da se je neformalno uporabljala za slovenski jezikovni pouk – verjetno na ljubljanskem liceju po ustanovitvi stolice za slovenski jezik 1817 vsaj do izida slovnic Frana Metelka (1825, 1830) – in kot pomožno gradivo za slovenske učitelje do izida slovensko pisanih slovnic (1847–1850). Slovnica je bila pod Vodnikovim imenom kot učbenik za nižje razrede čez več kot tri desetletja izdana v Trstu (1847). V skrajšani obliki in z delno spremenjenim naslovom Vodnikova krajnska pismenost okrajšana za male šole jo je priredil Štefan Kociančič. Ponatis te slovnice iz 1854 je vsebinsko enak. Skrajšana Vodnikova slovnica je bila na Primorskem v šolski rabi še nekaj časa v drugi polovici 19. stoletja, medtem ko na Kranjskem ni bila več aktualna.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina; posamič so navedeni latinski citati, ki so prevedeni v slovenščino. V seznamu strokovnih izrazov, ki je dodan slovnici, so pomeni slovenskih jezikoslovnih terminov opredeljeni z latinskimi ustreznicami, na posamičnih mestih z nemškimi, izjemoma tudi s francoskimi ali ruskimi.
Jezik primerov
Slovenščina; slovenski primeri so nekajkrat prevedeni v nemščino, izjemoma v latinščino, francoščino ali italijanščino.
Povzetek vsebine
Predgovor (III–VIII). Vodnikova pesnitev Iliria oshivlena [8 str.]. Slovnica [Piſmenoſt ali Gramatika]: A. Glasoslovje [Zherke, Slòg, Pogòlt 'opust, elipsa'] (2–8), jakostni in tonemski naglas. B. Oblikoslovje [Beſéde]: I. Samostalnik [Imé], spol [Spòl], število [Shtevilo ali zhiſlo] in sklon [Pádesh] (9–13), sklanjatev [Sklanjanje] samostalnikov moškega spola (14–23), srednjega (23–27) in dva sklanjatvena vzorca samostalnikov ženskega spola (27–35); II. Pridevnik [Perlòg], pregibanje in stopnjevanje [Stopnje mérjenja v' perlogih] (36–45); III. Števnik v samostalniški ali pridevniški rabi [Shtevilne iména ino perlogi], vrste, pregibanje (45–55); III. (sic!) Zaimek [Nameſtimé], vrste, pregibanje (55–63); IV. Glagol [Glagol], čas [Zhaſ: sdajni, pretekli, prihodni], oseba [Lize], število [ſhtevilo], prehodnost [prehájavni, neprehájavni glagoli], naklon [znanivni naklòn 'povedni', vgovorivni ali pogajavni 'pogojni', velivni, neokončavni 'nedoločnik'], način [djavni/delovni, terpivni salog], glagolski vid [Podóba], spregatev [Vpréga glagolska], pomožni glagol [Pomóshni glagol], glagolnik [Glagolſko imé], nepravilni glagoli s končnicami -am, -em in -im (64–102); V. Deležnik [Deléshje] (102) (avtor razloži, da so glagolske in pridevniške lastnosti obravnavane pri glagolu, sintagmatske posebnosti pri skladnji); VI. Predlog [Predlòg]: vrste glede na vezavo s skloni (102–107); VII. Prislov [Narézhje], vrste glede na vprašalnico (107–111); VIII. veznik [Vés], 9 vrst (111–113); IX. Medmet [Medmèt], vrste glede na notranja občutja (113–114). C. Skladnja [Vésanje]: I. nestavčna [Sklad beſedi med ſebój] (115–135): raba dveh samostalnikov, pridevnika in samostalnika, itd; II. stavčna [Vésanje zelih isrékov ino ſtavkov]: besedni red v stavku in povedi [ſtrok], stilno nezaznamovan in zaznamovan besedni red, razpredelnica glagolskih podob (135–147). D. Besedotvorje [Isobrasenje beſéd] (148–163): zlaganje, izpeljava samostalnikov, pridevnikov, sestavljanje glagolov, besedotvorni pomeni priponskih obrazil [perſtavkov], prevzeta lastna imena [Obras ptujih imén per nas]. E. Dolžina zlogov [Glaſova mera]: enozložne in večzložne besede (163–164). F. Ločila [Prepóne] (164–167). Pretežno dvojezični slovensko-latinski seznam jezikoslovnih terminov s posamičnimi zgledi [Pomén piſmenjih beſéd po abezednimu rédu]: B–Zh (168–187). Kazalo 188–190). Popravki (190). Pomembni vsebinski poudarki so na koncu vsakega poglavja v razdelkih Opomin(i), Pomnja, Isjém(i).
Avtorjev namen
Želel je ustvariti normativno slovnico slovenskega (kranjskega) knjižnega jezika, ki bi imela predvsem didaktično vrednost. Presegel je stanje, ko so se slovenskega jezika lahko učili le iz tujejezičnih, največkrat nemško pisanih slovnic. Iz Predgovora je razvidno, da je bil prepričan, da je dobro znanje maternega jezika izhodišče za širšo izobrazbo, za učenje tujih jezikov, vpliva na razvoj umetnostnega jezika v slovenščini in krepitev narodove samozavesti.
Splošni pomen
Je prva slovnica slovenskega jezika s samo slovenskim metajezikom (slovnica Mihaela Zagajška iz leta 1791 je bila dvojezična z vzporednim nemškim in slovenskim besedilom) in prvi slovenski učbenik za poučevanje materinščine. Prvikrat zasledimo sistematično oblikovanje jezikoslovne terminologije, kar je razvidno iz razlagalnega besedila in slovensko-latinskega seznama na koncu slovnice (slovarček s 328 gesli in podgesli). Načini razlage in sistematična raba strokovnega izrazja v učbeniku kažejo na poljudno obliko znanstvenega jezika jezikoslovne stroke. V slovnici je Vodnik odkrival in uzaveščal izvirne zakonitosti slovenskega jezika: pred 1807 naj bi odkril tonemski naglas, ki ga je v slovnici prvikrat predstavil; prvi je opozoril na stavčnočlenskost; prepoznaval je izvirne tvorbene modele slovenskih besed; odkrival značilnosti slovenske skladnje, ki je bila v knjižnem jeziku preveč pod vplivom nemščine itd.
Besedne vrste
Ločuje 9 besednih vrst [devet plemen beſedi]. Samostalnik [ime] deli na občna [narezhivne ali ſplóſhne] in lastna [laſtne] imena; sledijo pridevnik [perlog], h kateremu prišteva tudi števnik [ſhtevilno ime]; zaimek [nameſtimé]; glagol [glágol]; deležnik [deléshje]; predlog [predlòg]; prislov [narézhje]; veznik [vès]; medmet [medmèt].
Terminološke inovacije
Izhodišče pri oblikovanju slovenskega jezikoslovnega izrazja pri Vodniku je cerkvenoslovansko in rusko. V Predgovoru Vodnik navaja dva vira: cerkvenoslovansko slovnico, ki jo je napisal Meletrij Smotrickij: Hrammatiki slavenskija pravilnoe sintagma (1. izdaja 1619 in mnogi ponatisi) in prvo pomembno rusko pisano slovnico ruskega knjižnega jezika Mihaila Vasiljeviča Lomonosova: Rossijskaja grammatika (1. izdaja 1755). Lomonosov je velik del terminov za slovnico ruskega jezika prevzel iz omenjene cerkvenoslovanske slovnice. Prek Vodnikove jih je s prevzemanjem in kalkiranjem precej prišlo v slovensko jezikoslovno (slovnično) tradicijo; nekateri termini so se povsem enaki ohranili do danes. Tudi sprejemanje nekaterih terminov iz klasičnih jezikov v Vodnikovo slovnico je potekalo s posredovanjem obeh slovanskih slovnic.
Ilustrativni korpus
Skoraj vsi zgledi so navedeni v slovenščini, redko v nemščini, izjemoma v latinščini ali italijanščini. Pri komentarju zgledov večkrat vzporeja slovenski primer s stanjem v drugih slovanskih jezikih ter z nemščino, francoščino in italijanščino. Precej zgledov je enakih kot v Kopitarjevi slovnici Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808), za katero naj bi precej gradiva prispeval prav Vodnik. Primere iz Piſmenoſti najdemo tudi v Vodnikovem učbeniku za poučevanje francoščine Pozhétki Grammatike, to je Piſmenoſti Franzoske gospoda Lhomonda (1811) in nedokončanem rokopisnem učbeniku za poučevanje italijanščine Laſhka Piſmenoſt ali Gramatika sa Latinſke Franzoske ſhole v’ Illirii (1811).
Dodatna oznaka
Iz ohranjenih rokopisov (različne verzije, odlomki) je razvidno, da je pred 1807 Vodnik napisal osnutek latinsko pisane slovenske slovnice in prve poskuse v nemščini. Na pobudo Žige Zoisa in iz didaktičnih potreb je leta 1807 pripravil nemško pisano slovnico slovenskega jezika, ki je ostala v rokopisu (ohranjena v več delih in prepisu). Vodnikovo poglavje o prislovu, predlogu, vezniku in medmetu je Kopitar porabil v svoji že omenjeni slovnici (1808). Vodnikova nemško pisana slovnica predstavlja osnovo za prva tri poglavja njegove Piſmenoſti (1811).
Vpliv na delo
Poznal je Hipolitovo izdajo Bohoričeve slovnice Grammatica Latino-Germanico-Slavonica (1715), slovnično rokopisno gradivo Žige Popoviča, slovnico Marka Pohlina s prvikrat slovenjenimi jezikoslovnimi izrazi: Kraynska grammatika (1768, 1783), dvojezično slovnico Mihaela Zagajška Slovenska grammatika oder Wendiſche Sprachlehre (1791), verjetno tudi rokopisno slovnico Jurija Japlja; vse so mu bile bolj ali manj v vzpodbudo, ne pa neposredni zgled. Neposredno pobudo za pripravo slovnice je Vodnik dobil z vprašalnikom o normiranju slovenskega (kranjskega) knjižnega jezika, ki mu ga je poslal slovničar Janez Debevec (v njegovi rokopisni slovnici je bil najden Vodnikov načrt za nemško pisano slovensko slovnico). Povod za Vodnikovo slovnico je bilo verjetno tudi dejstvo, da je načrtovana slovnica Blaža Kumerdeja (znani so Vodnikovi kritični zapisi o njej) nastajala prepočasi. Z medsebojnim strokovnim sodelovanjem pred izidom Kopitarjeve slovnice (1808) sta Kopitar in Vodnik močno vplivala drug na drugega, npr. Kopitar samostalnik obravnava v enakem zaporedju kot Vodnik, razporeditev glagolskih razredov v okviru posameznih sedanjiških vrst (po abecedi izglasnih korenskih soglasnikov) je pri Vodniku enaka kot pri Kopitarju. Na Piſmenoſt (1811) sta vplivali že omenjeni slovnici cerkvenoslovanščine Smotrickega in ruskega knjižnega jezika Lomonosova. Zgled za obravnavo stavčnočlenske skladnje je Vodnik našel v prevodni predlogi, na podlagi katere je pripravil učbenik za poučevanje francoščine (Pozhétki Gramatike to je Piſmenoſti Franzoske gospoda Lhomonda, 1811). To je bila slovnica Élémen(t)s de la grammaire française par Lhomond, professeur émêrite de l’Université de Paris francoskega slovničarja in latinista Charlesa Françoisa Lhomonda. Vpliv romanskih slovnic na obravnavo stavčnih členov v slovenščini se vidi tudi v nedokončani rokopisni slovnici Laſhka Piſmenoſt ali Gramatika sa Latinſke franzoske ſhole v’Illirii (1811). Njena prevodna predloga je bila italijanska slovnica Francesca Soaveja z naslovom Grammatica italiana ad uso delle scuole normali.
Vpliv na nadaljnja dela
Slovnica je vplivala na strokovni jezik in izrazje Vodnikovih zgoraj omenjenih slovensko pisanih učbenikov za poučevanje francoščine (Pozhétki Gramatike, 1811) in italijanščine (Laſhka Piſmenoſt, nedokončano, 1811). Fran Metelko je v slovnici Lehrgabäude der Slowenischen Sprache in Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen (1825) in skrajšani šolski slovnici (1830) poleg nemških zapisoval Vodnikova poimenovanja za sklone in besedne vrste. Vodnikovi jezikoslovni termini se pojavljajo do konca prve polovice 19. stoletja v slovensko pisanih šolskih slovnicah slovenskega jezika: Jožef Muršec, Kratka slovenska slovnica za pervence (1847), Fran Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi (1849), Matija Majar, Slovnica za Slovence (1850). Vpliv Vodnikove slovnice zaključuje izid prve izdaje šolske slovnice Antona Janežiča: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence (1854). V drugi (1863) in nadaljnjih izdajah so se ohranili tisti Vodnikovi jezikoslovni, predvsem slovnični termini, ki so se obdržali do danes.
Literatura
Andoljšek 1978; Bržan 2011; Costa (ur.) 1859; Derganc 2007; Dobrila 2003; Kidrič 1929–1938; Kos (ur.) 1988; Legan Ravnikar 2011; Modic 1909; Orel 2003; Orožen 1979; Pacek 2003; Pirnat 1986; Ramovš 1971; SBL; Schmidt 1962, 1963, 1964; Toporišič 1986, 1987; Vidmar 2010. Seznam...
Avtor opisa
Andreja Legan Ravnikar
Navedite kot
Andreja Legan Ravnikar: Valentin Vodnik. Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/11/1811-vodnik. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.