1847 Kociančič/Vodnik naslovnica

Štefan Kociančič. Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole. 1847.

Obdobje
19. stol.
Ime avtorja
Valentin Vodnik.
Letnica rojstva in smrti
1758–1819
Kratek življenjepis avtorja
Prvi pomembnejši slovenski pesnik in prvi slovenski časnikar, poleg tega slovničar, slovaropisec, šolnik, prevajalec, tvorec slovenskega izrazja različnih strok. Rojen v Ljubljani, na vstop v gimnazijo se je pripravljal pri frančiškanih, latinske šole (1769–1775) pa je obiskoval v Ljubljani. V letih 1775–1784 je bil član frančiškanskega reda; od 1778 študiral bogoslovje in bil 1782 posvečen v posvetnega duhovnika. Po vrnitvi v Ljubljano 1796 je kot narodnoprerodni delavec postal eden najpomembnejših članov Zoisovega krožka. Od 1798 je bil profesor na ljubljanski gimnaziji, ob ustanovitvi Ilirskih provinc 1809 začasni profesor francoščine, po francoskih reformah šolskega sistema 1810–1811 pa je postal ravnatelj ljubljanske gimnazije, osnovnih in rokodelskih šol. Po vrnitvi avstrijskih oblasti je bil kot politično nezanesljiv 1815 prisilno upokojen; ostal je prevajalec uradnih odlokov. Po sodobnih slovaropisnih načelih o inventarizaciji obstoječega slovenskega besedišča je pripravil nemško-slovenski rokopisni slovar Slowenisches Wörterbuch – Slovensek Besednjak (1804–1806), ki ga je dopolnjeval skoraj do smrti 1819.
Ime prireditelja slovnice
Štefan Kociančič.
Letnica rojstva in smrti
1818–1883
Kratek življenjepis prireditelja
Slovenski duhovnik, šolnik, jezikoslovec, slovaropisec in zgodovinar, rojen v Vipavi. Leta 1829 se je vpisal na malo semenišče v Gorici, 1837 končal gimnazijo, v Gorici študiral tudi filozofijo in teologijo. V mašnika je bil posvečen 1841, naslednje leto postal kaplan v Ločniku pri dekanu Jožefu Stibielu (1853 izdal njegove Pridige in druge slovstvene spise). Od 1846 do smrti je bil profesor stare zaveze in semitskih jezikov ter knjižničar na goriškem bogoslovju. Naučil se je skoraj 30 jezikov, najbolj ga je pritegnila hebrejščina. Bil je pisec in prirejevalec šolskih učbenikov, kasneje slovaropisec (rokopisni slovarji: slovensko-nemški, turško-nemški in etiopsko-latinski slovar). Prevajal je nabožna dela ter zgodovinske in jezikoslovne razprave v slovenskem periodičnem tisku. Ob Valentinu Staniču je bil začetnik narodnega prebujenja na Goriškem. Umrl 1883 v Gorici.
Izvirni naslov slovnice
Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole.
Vrsta dela
Didaktična slovnica, učbenik za jezikovni pouk slovenščine v nižjih razredih osnovne šole.
Vrsta dela (ključne besede)
Didaktična slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1847, Trst.
Uporabljena izdaja
1847, Trst.
Fizični opis
[II] + 59 + [II] str.
Število znakov
55.000
Razširjenost
Posodobljena izdaja iz leta 1854 je vsebinsko enaka obravnavani izdaji (izpuščena je le opomba za bralce o branju črk za sičnike in šumevce v gajici). V razlagalnem jeziku so opuščene posamezne gorenjske poteze redukcije nenaglašenih vokalov – razlika v mlajši verziji je posledica (nedoslednega) uvajanja t. i. novih oblik (ohranjajo pa se npr. končnice -iga, -imu). Posodobljena izdaja iz leta 1854 je ostala v uradni šolski rabi na Goriškem in Primorskem še nekaj časa v drugi polovici 19. stoletja, verjetno do šolske reforme 1869.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina. V skrajšanem seznamu strokovnih izrazov, ki je dodan slovnici, so slovenskim jezikoslovnim terminom dodane latinske in/ali nemške ustreznice.
Jezik primerov
Slovenščina
Povzetek vsebine
Uvod. Opomba za bralce (I–II). A. Prvi del [Pervi odsek]: črke, zlog (1–3). B. Drugi del [Drugi odsek]: besede (4). I. Samostalnik [Ime]: spol, število, sklon [padež] in sklanjatev [sklanjanje] samostalnikov moškega spola, srednjega in ženskega spola (4–12). II. Pridevnik [Perlog]: pregibanje in stopnjevanje [Stopnje merjenja] (12–16). Števnik in pridevnik [Številna imena in perlogi] (17–19). III. Zaimek [Zaime]: vrste zaimkov, pregibanje (19–23). IV. Glagol [Glagol]: prehodnost [prehajavni, neprehajavni glagoli], naklon, čas, oseba [lice], število, spregatev [Vprega], deležnik [Deležje], pomožni glagol, glagolske vrste, način [Zalog], spregatev pravilnih in nepravilnih glagolov s končnicami -am, -em in -im (24–40). V. Predlog [Predlog]: razvrstitev po vezavi s posameznimi skloni (40–42). VI. Prislov [Narečje]: prislovi so razvrščeni po vprašalnicah (42–45). VII. Veznik [Vez]: 9 vrst veznikov (45–46). VIII. Medmet [Medmet]: vrste glede na notranja občutja (46–47). C. Tretji del [Tretji odsek]. Skladnja [Vezanje] (48). I. Nestavčna skladnja [Sklad besedi mej seboj]: po besednih vrstah (48–54). II. Stavčna skladnja [Vezanje celih izrekov in stavkov] (54–55). Ločila [Prepóne] (55–56). Slovensko-latinsko-nemški seznam jezikoslovnih izrazov [Pomen nekterih pismenjih besed]: D–Z (57–59). Kazalo [Obsežik] (I–II). Pomembne posebnosti in izjeme so zbrane v razdelku Opomba/e na koncu posameznih vsebinskih enot.
Avtorjev namen
Praktična potreba šolnika in pisca učbenikov je prevladala nad filološkimi zahtevami. Kot eden od začetnikov narodnega prebujenja na Goriškem in Primorskem je Kociančič čutil pripravo enojezičnih – slovenskih učbenikov kot pomembno dolžnost slovenskega intelektualca za utrditev slovenske narodne zavesti.
Splošni pomen
Najvažnejši ukrepi v osnovnem šolstvu v t. i. predmarčnem obdobju (1814–1848) so se nanašali na razvijanje mreže rednih in nedeljskih osnovnih šol. Ko je junija 1846 tržaški gubernij z odlokom določil slovenščino za učni jezik v osnovnih šolah, je možnost za uresničitev načrta o pripravi slovenskih učbenikov dobil Štefan Kociančič. V Trstu je po abecedniku in berilu izdal tudi skrajšano priredbo Vodnikove slovnice, ki je postala uradni učbenik slovenščine za nižje razrede osnovne šole.
Slovnica je pomembna zaradi vzdrževanja tradicije v slovenskem metajeziku pisane slovnice maternega jezika in rabi tedaj povsem novega slovenskega črkopisa – gajice. Prihodnost je pokazala, da je bila gajica prava izbira, ki se je (v nasprotju z drugimi slovenskimi deželami) v zahodnem prostoru uveljavila brez posebnega odpora. Druga izdaja iz leta 1854 je imela normativno vlogo in je bila povsem aktualna: Kociančič je sprejel kar nekaj novih oblik, ki so bile istega leta normirane tudi v 1. izdaji Janežičeve slovenske slovnice za srednješolce (1854), ki na področju poenotenja knjižnega jezika velja za prelomno. V elementarnem šolstvu so s Kociančičevo priredbo Slovenci na Goriškem in Tržaškem sprejeli kompromisno pot, ki je kazala izhod iz rabe pokrajinskih knjižnih jezikov in različic v enotni novoslovenski knjižni jezik.
Besedne vrste
Ločuje 8 besednih vrst [plemen besedi]. Samostalnik [ime] deli na občna [narečivne ali splošne] in lastna imena; sledijo pridevnik [perlog], h kateremu se prišteva tudi števnik [številno ime]; zaimek [zaime]; glagol; deležnik [deležje]; predlog; prislov [narečje]; veznik [vez]; medmet.
Terminološke inovacije
Vodnikove strokovne izraze, ki imajo pretežno starocerkvenoslovansko in rusko izhodišče, je Kociančič ohranil skoraj v celoti. Spremembe ali izmenjave se pojavljajo redko (Vodnik 1811 > Kociančič 1847, 1854), npr. res > vejica, rez; dvapizhje > dvapičje (1847), dvopičje (1854); namestime > zaime; odnujavna beſeda > nikavna beseda 'nikalnica' (1854). Novi jezikoslovni izrazi so uvedeni le izjemoma, npr. poimenovanja za tri vrste polglasnikov: popolnoma brezglasen 'nenaglašeni polglasnik', ostro-brezglasen 'kratki polglasnik' in potegno-brezglasen (ob zlogotvornem r).
Ilustrativni korpus
Vsi zgledi v slovnici so slovenski, z izjemo latinskih in/ali nemških besed ob slovenskih iztočnicah v seznamu jezikoslovnih izrazov, npr. stavik: enunciatio, ein Satz; strok: periodus, eine Periode; vprega: conjugatio, Abwandlung.
Dodatna oznaka
Obseg je glede na slovnico Valentina Vodnika (1811) bistveno zmanjšan (izvirna slovnica ima 190 strani, Kociančičeva skrajšana le 59 oz. 61), saj je prilagojen potrebam jezikovnega pouka v nižjih razredih osnovne šole. Namesto v bohoričici sta obe priredbi napisani v gajici, kar je bila za tisti čas pomembna novost. Izpuščen je Vodnikov Predgovor in njegova oda Ilirija oživljena. Z vsebinskega stališča so najbolj opazne naslednje spremembe: besednih vrst je 8 namesto 9 (deležniki se obravnavajo pri glagolih); izpuščeni sta Vodnikovi poglavji o besedotvorju [Isobrasenje beséd] in naglasu [Glasova mera]; izločene so razlage zahtevnejših vsebin (npr. o glagolski vezljivosti) in primerjave z drugimi jeziki; manj je zgledov. Seznam jezikoslovnih izrazov je s 305 skrčen na 86 besed, ki imajo praviloma pripisane nemške in ne le latinske ustreznice kot pri Vodniku. Zanimivo je tudi, da avtorstvo priredbe ni nikjer v knjigi eskplicitno navedeno. Znano je iz priložnostnih zapisov o Kociančičevem delu v različnih publikacijah (npr. kmalu po smrti 1885).
Vpliv na delo
Neposredni zgled in objekt priredbe je bila Vodnikova Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole (1811), ki jo je Kociančič skrajšal za dve tretjini.
Vpliv na nadaljnja dela
Njen vpliv je posreden. Z ohranjanjem tradicije Vodnikovega strokovnega izrazja in pisanja v slovenskem metajeziku je vplivala na slovensko pisane (šolske) slovnice slovenskega jezika v času »pomladi narodov« sredi 19. stoletja: Jožef Muršec: Kratka slovenska slovnica za pervence (1847), Fran Malavašič: Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi (1849), Matija Majar: Slovnica za Slovence (1850).
Literatura
Ciperle-Vovko 1987; Kolenc 2007; Legan Ravnikar 2014; Okoliš 2009; Ostanek 1964, 1999; Plavčak 2004; SBL; Schmidt 1962. Seznam...
Avtor opisa
Andreja Legan Ravnikar
Navedite kot
Andreja Legan Ravnikar: Štefan Kociančič. Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/18/1847-kociancicvodnik. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.