1920 Breznik naslovnica

Anton Breznik. Slovenski pravopis. 1920.

Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Anton Breznik.
Letnica rojstva in smrti
1881−1944
Kratek življenjepis avtorja
Slovenski jezikoslovec in duhovnik, rojen v Ihanu pri Domžalah. Šolal se je v rojstnem kraju (osnovna šola) in v Ljubljani (meščanska šola). V gimnazijskih letih (1894–1902) se je pridružil projektu zbiranja slovenskih narodnih pesmi, ki ga je vodil Karel Štekelj, med njegovimi gimnazijskimi profesorji pa sta bila tudi Fran Ilešič in Maks Pleteršnik. Leta 1906 je zaključil študij teologije, bil leto dni kaplan v Postojni, nato pa je odšel v Gradec študirat slovenščino in latinščino. Po doktoratu leta 1910 se je zaposlil na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Jezikoslovne razprave je objavljal že od leta 1904. Zlasti v 20. letih 20. stoletja je bil najvidnejši in najvplivnejši slovenski jezikoslovec. Bil je avtor slovnice, ki je izšla v več izdajah, ter avtor (1920) oziroma soavtor (1935, 1937) treh pravopisov. Po njegovi razpravi je bil prirejen tudi poskusni medvojni pravopis (Osnutek pravopisnih pravil, 1945). Sodeloval pri Grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja (1915; etimološke osvetlitve) in pri Slovenskih čitankah za višje razrede Ivana Grafenauerja (1921, 1922, 1942). Kot univerzitetni predavatelj je predaval na teološki fakulteti staro cerkveno slovanščino. Leta 1940 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU. Umrl je v Ljubljani. Več...
Izvirni naslov pravopisa
Slovenski pravopis.
Ostali naslovi v rabi
SP 1920, Breznikov pravopis.
Vrsta dela
Splošni/šolski pravopis, sestavljen iz teoretičnega dela (pravila) in slovarskega dela (slovar). Obsegovno in obvestilno skromen. Osredinjen na besedišče. Puristično usmerjen.
Vrsta dela (ključne besede)
Splošni pravopis, šolski pravopis.
Leto in kraj 1. izdaje
1920, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1920, Ljubljana.
Fizični opis
104 str.
Število znakov
209.462 [40.590 (pravila) + 168.872 (slovar)]
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronska izdaja omogoča tudi iskanje po besedilu..
Razširjenost
Edina izdaja pravopisa je bila leta 1920.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina, izjemoma nemščina (v posameznih slovarskih pojasnilih).
Jezik primerov
Slovenščina (v slovarskem delu tudi nemščina).
Povzetek vsebine
A. Pravopisna pravila (1−31): Raba velikih in malih črk [O rabi velikih in malih črk] (1–11), Deljenje [O razzlogovanju] (11–12), Pisanje skupaj in narazen [O pisavi sestavljenih besed] (13–20), Raba naglasnih in diakritičnih znamenj [O rabi naglasnih znamenj] (18–20), Ločila (20–30), Kratice (31). B. Slovar (32−104).
Avtorjev namen
Breznik je kot gimnazijski profesor in jezikoslovec s pravopisom bolj kot k ustalitvi oz. poenotenju pisne norme, za katero je trdil, da je v večji meri podvržena jezikovni rabi in zato nedosledna, želel vplivati na višanje jezikovnokulturne ravni jezika, kakršna je razvidna iz izbire in skladenjske rabe leksike. Svoja pravopisna načela je predstavil že leta 1916 v Slovenski slovnici, v katero je vključil pravopisna poglavja z izjemo nauka o prevzetih besedah in besednih zvezah. Tako je storil tudi v SP 1920, kjer je odsotnost tega poglavja nadomestil s slovarskim delom.
Splošni pomen
Drugi slovenski pravopis je izšel v obdobju družbenih sprememb, ki so slovenščino povzdignile iz deželnega jezika v prevladujoči uradni jezik v ljubljanski in mariborski samoupravni enoti »narodnega« Kraljestva SHS. Čeprav nima izrecno izražene pedagoške funkcije ali povezave s slovnico, ga je mogoče obravnavati kot komplementarno dopolnilo oz. nadgradnjo poglavja o pravopisu iz Breznikove slovnice za srednje šole (1916).
Teoretični del pravopisa (pravila) je glede na Levčev Slovenski pravopis (1899) skrčen na obravnavo pravopisnih pravil v ožjem smislu (mala/velika začetnica, deljenje besed, pisanje skupaj in narazen, ločila), glede na pravopisno poglavje v slovnici iz leta 1916 pa razširjen zlasti s položaji rabe in številnimi ponazarjalnimi zgledi. Glede na to, da je posamezna poglavja tega pravopisa nespremenjena povzel tudi njegov naslednik (SP 1935), po katerem sta bila prirejena tudi SP 1937 in povojni SP 1950, je pomembno dejstvo, da so nekatera v tem pravopisu postavljena načela in kategorije (npr. Breznikovo ločevanje položajev v rabi velike in male začetnice, zapisovanje vejice pri nedoločniškem polstavku) obveljala vse do izida pravopisa 1962, torej dobrih 40 let.
Slovarski del prinaša predvsem nabor problematičnega besedja, vendar je to definirano drugače kot v predhodnem pravopisu. V primerjavi z drugimi slovenskimi pravopisi Breznikov kljub prepovedovalnemu in purističnemu značaju (označuje predvsem tujke francoskega, nemškega in italijanskega izvora) ni spodbudil opaznejših polemik.
Terminološke inovacije
SP 1920 ne prinaša opaznejših terminoloških novosti, saj so bile večinoma vpeljane že v predhodni slovnici (1916). V teoretičnem delu (pravilih) je avtorjeva navezava na slovnične priročnike razumljiva; gre za tradicionalno terminologijo (»debloslovje« 'besedotvorje', »sestavljene besede« 'tvorjenke'), le redko iz opisnih ali dvobesednih terminov preide v leksikalizirano terminologijo (npr. za zloženke uporablja izraz »spojenke«). Ob slovenskem izrazju je pogosto navedeno tudi ustrezno tuje, zlasti nemško (sedanjik Präsens), a brez oznake, da gre za neslovensko terminologijo s premostitveno funkcijo. Opaznejši odklon od tradicije je predvsem pri opisu besedotvorja (npr. izraz »spojenka« za 'tip zloženke'); sicer namesto Levčevih izrazov »vgozdeni stavek«, »razstavljanje« in »narekaj« uporablja svoje, tj. »vrinjeni stavek«, »razzlogovanje« in »narekovaj«, s čimer se deloma že približa sodobnemu jezikoslovnemu izrazju.
V slovarskem delu je Breznik ohranil eno socialnozvrstno oznako za zaznamovanje manj zbornih izraznih načinov, a jo je preimenoval: »navadno« > »preprosta raba«; podobno je z normativnimi oznakami, kjer je Levčevo »neknjižno« preimenoval v »prepovedano«. Breznik je tudi opustil Levčeve oznake za prvine iz slovanskih jezikov, ki jih je ta uporabljal zlasti kot pojasnila (čitati hs.; gaslo rus., geslo iz češ.). Odločil se je za označevanje in negativno normativno vrednotenje izrazov iz germanskih in romanskih jezikov.
Ilustrativni korpus
Ilustrativni korpus teoretičnega dela Breznikovega pravopisa je izrazito domačijski in dokumentaren, saj pri ponazarjanju pravopisnih posebnosti v pravilih skrbno izbira tematiki ustrezne zglede iz slovenske slovenstvene tradicije in del sočasnih piscev ter te vire tudi navaja (Ivan Cankar, Fran Levstik, Fran Erjavec, Josip Jurčič, Oton Župančič, France Prešeren). V manjši meri uporablja besedila neleposlovnih funkcijskih zvrsti, predvsem iz strokovnega ali poljudnostrokovnega pisanja, npr. iz jezikoslovja (Fran Levec, Stanislav Škrabec, Maks Pleteršnik), filozofije, literarne zgodovine in teologije (Aleš Ušeničnik, Ivan Grafenauer).
Ilustrativni korpus deloma odseva tudi avtorjev poklicni status duhovnika in predavatelja na škofijski gimnaziji, saj v pravopisu podrobneje obravnava tista tematska področja, s katerimi se srečuje kot pedagog duhovnik (imena godov, cerkvenih praznikov, verskih družb, redov, imena, povezana z Bogom, ogovori ipd.); tudi ilustrativni zgledi pogosto prihajajo s področij, ki se dotikajo verske tematike.
V slovarju je ilustrativno gradivo bolj razgibano in pestrejše, pri ponazarjanju slovničnih besed in besednih zvez je bolj pojasnjevalen in ponazarja rabo v posebnih položajih, npr. v narodnih pesmih († roko v roki hoditi (roman. -- nem. Hand in Hand gehen), slov.: za roko se voditi, prim. nar.pes. za bele roke se vodita), ali v prenesenem pomenu.
Normativna usmeritev
Normativna usmeritev Breznikovega pravopisa je deloma ambivalentna: ob uvodnem pojasnilu, naj se pišoči »ogibajo besed in rečenic tujega izvora«, ki so v slovarju tudi označene s prepovedovalnim križcem (†banalen (fr.) omleden), pa v slovarskem metabesedilu za pomensko razlikovanje in boljšo razumljivost določene besede pogosto uporabi prav tujejezične ekvivalente, zlasti nemške in francoske (konopec der Strick; omaka la sauce). To neskladje je mogoče pojasniti z avtorjevim načelom, da tujke, ki so del jezika stroke, pišimo »po tuje«, kar naj bi bilo bolje kot uporabljati deloma poslovenjene besede.
Sicer je SP 1920 pri vrednotenju zapisovalnih dvojnic bolj demokratičen od prejšnjega pravopisa, saj je le izjemoma zavrnil katero od uveljavljenih zapisovalnih različic (hrvatski in hrvaški; lagati in legati, zajutrek in zajtrki, tisk († tisek)). Križec je uporabljal večinoma za označevanje tujega besedja, do katerega je nastopil prepovedovalno, a tudi usmerjevalno, saj je ob besedju tujega izvora predlagal tudi primernejše domače nadomestilo.
Načini vrednotenja leksemov so bili uveljavljeni že v slovenski slovaropisni tradiciji, vendar jih je Breznik uporabil za označevanje drugačnih jezikovnih »odklonov«: a) prepovedovalni križec († banket (fr. banquet) obed); b) oznake za tujejezični izvor (hripa († gripa; nem. Grippe, fr. grippe)); c) opis, kjer pokaže na »boljšo« izrazno možnost, pri čemer njegova opozorila kažejo na čustvenost (pogosto je uporabljen klicaj: à la […] (tak sklad je v francoščini sami nedopusten!); blaginja (blagor v tem pomenu napačno!)); pri sestavljenkah: namesto nad je bolje rabiti višji.
Normativnost je tudi prikrita: pri slovničnih besednih vrstah najdemo obširnejša metajezikovna pojasnila, ki opozarjajo na zapisovalne posebnosti (Predlog iz pa je v mnogih primerih izgubil svoj jasni pomen in se je i obrusil; zato pišemo v mnogih primerih brez razlike iz ali z (s).). Pri slovarskih iztočnicah, kjer je avtor želel opozoriti na pomenske razlike pisnih ali besedotvornih variant, je ilustrativno gradivo prikazano kontrastivno (npr. izbiti si kaj iz glave; toda zbiti klobuk z glave).
Obvestilnost
Skromno so predstavljene glasovna podoba in slovnične lastnosti leksemov. Obvestilnost glede besedotvornih možnosti je podana posredno (z zapisom tvorjenk v gnezdih), izrecno pa le, če je avtor načinu tvorbe nasprotoval (npr. pri sestavljenkah). Skladenjska obvestilnost, ki se pojavlja predvsem v slovarskih sestavkih pri slovničnih besednih vrstah, pa tudi prislovih in števnikih (da, doli, eden, kateri), je pri Brezniku oprta na njegove raziskave sloga pisateljev, saj jih navaja bodisi v podkrepitev ustrezne ali neustrezne rabe, npr. oní […] se rabi tudi kot imenovalnik n.pr. Neki oné se pred njim je razprezal. V redkih primerih je ta pravopis obvestilen tudi za frazeologijo (krnica, priti med krnice in pečine (= med Scilo in Karibdo)).
Vpliv na delo
Avtor se je zgledoval po pravopisu Frana Levca (1899), gradivsko pa je tako kot SP 1899 izhajal iz slovarske baze Maksa Pleteršnika. Predhodni pravopis je bil izhodišče Breznikovemu le v poglavju z naslovom »Pravopisna pravila«, Levčeva poglavja »Glasoslovje«, »Oblikoslovje«, »Debloslovje« je Breznik izpustil. Čeprav sta konceptualni izhodišči obeh pravopisnih slovarjev identični, saj se omejujeta na problematično besedje, je pojmovanje problematičnosti pri Levcu določeno s zapisovalnimi težavami, Breznik pa se usmerja v vrednotenje besedja glede na njegov izvor ne glede na kontekst in uveljavljenost domače sopomenke.
Vpliv na nadaljnja dela
Naslednji pravopis je izšel 15 let kasneje (1935) v soavtorstvu Antona Breznika in Frana Ramovša. Oba normativna priročnika povezuje Breznikovo (so)avtorstvo, čeprav se je ta v izdaji iz leta 1935 pod Ramovševim vplivom in (verjetno) lastnim jezikoslovnim napredkom odpovedal nekaterim predpisovalnim pravopisnim načelom. Vpliv SP 1920 na SP 1935 je tako zanemarljivo majhen.
Literatura
Dobrovoljc 2004; Dobrovoljc in Bizjak Končar 2011; SBL; Toporišič 1982. Seznam...
Avtor opisa
Helena Dobrovoljc
Navedite kot
Helena Dobrovoljc: Anton Breznik. Slovenski pravopis. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/36/1920-breznik. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.