1956 Bajec, Kolarič, Rupel, Šolar naslovnica

Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar. Slovenska slovnica. 1956.

Obdobje
20. stol.
Ime avtorja
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar.
Letnica rojstva in smrti
1897–1985; 1898–1975; 1901–1963; 1896–1968
Kratek življenjepis avtorja
Anton Bajec: Slovenski jezikoslovec, slavist in romanist, rojen v Polhovem Gradcu. Habilitiral se je v Parizu, doktoriral v Ljubljani (1923), kjer je postal profesor in ravnatelj Ženske gimnazije. Po 2. sv. vojni je poučeval na učiteljišču (do 1947), nato je bil do leta 1962 predavatelj za slovenski knjižni jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Bil je med sestavljavci obeh največjih povojnih pravopisov (1950 in 1962) ter Načrta za izdajo novega slovenskega pravopisa (1981). Od leta 1962 zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik SAZU; predsednik oziroma sopredsednik komisije za pravopis in član glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Sodeloval je pri slovnici (1940) in pri pripravi čitank za srednjo šolo, ki so bile večkrat predelane in ponatisnjene (1947–64). Prevajalec iz francoščine in angleščine, soavtor Italijansko-slovenskega slovarja (1941, 1971). Raziskovalec besedotvorja in avtor monografije Besedotvorje slovenskega jezika (1950–59). Umrl je v Ljubljani.
Rudolf Kolarič: Slovenski jezikoslovec, rojen v Ilovcih. Po osnovnem šolanju in gimnaziji v Mariboru in Ljubljani (1911–19) je diplomiral iz slavistike, germanistike in primerjalnega jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti (1923), tam tudi doktoriral (1923). Asistent slavistične stolice na ljubljanski filozofski fakulteti (do leta 1927), profesor na klasični in realni gimnaziji v Ljubljani (1927–47), kasneje znanstveni sodelavec SAZU (1947–58) in redni profesor na Univerzi v Novem Sadu (1958–68). Strokovno deloval kot član skupine čitankarjev, tj. slovničarjev, (1934–45), bil sodelavec obeh povojnih slovenskih pravopisov (1950, 1962), deloval na področju jezikovnokulturne in jezikovnosvetovalne dejavnosti (Jezikovno rešeto, 1931) in v radijskih oddajah pred 2. sv. vojno. Bil aktiven tudi kot narečjeslovec za področje vzhodne Slovenije in pivškega govora. Izvajal je tudi psiholingvistične raziskave. Umrl je v Ljubljani.
Mirko Rupel: Slovenski jezikoslovec, slavist in romanist, rojen v Trstu, kjer je leta 1919 maturiral. Ob koncu 1. sv. vojne se je družina preselila v Ljubljano, kjer je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slavistiko in romanistiko ter doktoriral (disertacija o Trubarju, 1923). Upravnik v ljubljanski Narodni nacionalni knjižnici (1946–63), predavatelj odrskega jezika na Akademiji za igralsko umetnost (1946–50) in starejše slovenske književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot štipendist Unesca je študiral in proučeval bibliotekarstvo zahodne Evrope v Švici, Belgiji in Franciji (1952–53). Kot bibilotekar je objavljal arhivsko gradivo ter besedila (o protestantskih piscih, o Svetokriškem in Valvasorju), pripravil je izdajo Poezij dr. Franceta Prešerna in dokončal Prešernov album. Sodeloval v skupini čitankarjev pri obeh povojnih slovnicah (1947, 1956) in pravopisih (1950, 1962). Umrl je v Mariboru.
Jakob Šolar: Slovenski jezikoslovec, duhovnik, slavist in romanist, rojen na Rudnu pri Železnikih. Po osnovnem šolanju (Dražgoše, Škofja Loka) je odšel v ljubljansko Marijanišče (1905–07) in kasneje na klasično gimnazijo, kjer je leta 1915 maturiral. Po študiju bogoslovja (1915–19) je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski filozofski fakulteti (diplomiral 1922). Izpopolnjeval se je v Strasbourgu (1920) in Parizu (1922–24). Kot profesor na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (1927–41) je organiziral skupino jezikoslovcev, ki so priskrbeli učbenike slovenščine za šole. Deloval ne področju glasoslovja, opisal ga je v tretji izdaji Breznikove slovnice (1924), v med- in povojnih slovnicah (1940, 1947, 1956) ter v Slovenskem pravopisu 1962 (deloma že v SP 1950). Bil je zaslužen za ureditev izdaje leta 1937. Organiziral je zbiranje jezikovnega gradiva za slovar slovenskih krajevnih in ledinskih imen, bil je svetovalec pri raznih strokovnih terminologijah. Pisal je jezikoslovne ocene in kritike, prevajal iz francoščine. Med 2. sv. vojno je bil aretiran in interniran v Dachau. Po koncu 2. sv. vojne je bil ponovno imenovan za profesorja, na Ramovševo pobudo je v obdobju (1946–49) na SAZU opravljal ekscerptorska in redaktorska dela za novi slovar knjižnega jezika. Po Ramovševi smrti so ga odpustili in po montiranem političnem procesu zaprli z obtožbo narodnega izdajstva (1952). Po izpustitvi je leta 1958 postal kanonik ljubljanskega kapitlja in ravnatelj škofijske gimnazije v likvidaciji, leta 1965 prelat in kot pobudnik njegove ustanovitve tudi častni član Slavističnega društva Slovenije. Umrl je v Ljubljani.
Izvirni naslov slovnice
Slovenska slovnica.
Ostali naslovi v rabi
Slovnica štirih.
Opombe k naslovu
Kot avtor ni naveden Jakob Šolar, ker je bil politično neprimeren in z njegovim imenom slovnica ne bi mogla neovirano iziti.
Vrsta dela
Normativna slovnica za šolsko, po sili razmer pa tudi za splošno rabo.
Vrsta dela (ključne besede)
Normativna slovnica, didaktična slovnica.
Leto in kraj 1. izdaje
1956, Ljubljana.
Uporabljena izdaja
1956, Ljubljana.
Fizični opis
336 str.
Število znakov
633.300
Faksimili, reprinti, elektronske izdaje
Elektronski izdaji omogočata tudi iskanje po besedilu.
Razširjenost
Slovnica je doživela več izdaj z manjšimi popravki in dodatki: 1964 (2., popravljena izdaja), 1968 (ponatis 2. izdaje), 1971 (ponatis 2. izdaje z razširjenim kazalom in manjšimi popravki), 1973 (ponatis 3. izdaje z razširjenim kazalom in popravki iz izdaje leta 1971). Do slovnice Jožeta Toporišiča je veljala za vodilno slovensko slovnico, prav zato pa je bila tudi predmet številnih kritik.
Ciljni jezik
Slovenščina.
Metajezik
Slovenščina.
Jezik primerov
Slovenščina.
Povzetek vsebine
Slovenski knjižni jezik (uvodno poglavje) (3–10); 1. Glasovne prvine [= glasoslovje] (11–40); 2. Pisne prvine [= pravopis in pravorečje] (41–59); 3. Besedno gradivo [= besedoslovje]; 4. Oblikoslovje (82–281); 5. Stavek [= stavčna skladnja] (282–318); 6. Raba sklonov (319–327); 7. Besedni red (328–331). Kazalo (333–335).
Avtorjev namen
Pripraviti slovnico, ki bo nadgradila predhodne učbeniške slovnice z novimi spoznanji in ki bo hkrati prva normativna slovnica v novi SFR Jugoslaviji. Glede pravopisa je sledila skupinskemu pravopisu iz leta 1950.
Vpliv na delo
Delo je nastalo s temeljito predelavo učbeniške slovnice iz leta 1947 (njen predhodnik so učbeniki slovnice za prvi, drugi, tretji in četrti razred srednjih in podobnih šol iz let 1931–1940 z več ponatisi). Črtane so bile vaje, slovnica pa je bila temeljito predelana. Kljub temu lahko zasledimo veliko povsem identičnega besedila.
Vpliv na nadaljnja dela
Slovnica predstavlja izhodišče teoretičnemu delu pravopisa iz leta 1962.
Literatura
ES; SBL; Tomšič 1956. Seznam...
Avtor opisa
Kozma Ahačič
Navedite kot
Kozma Ahačič: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar. Slovenska slovnica. V: Ahačič, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišče slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Različica 1.0. https://www.fran.si/slovnice-in-pravopisi/42/1956-bajec-kolaric-rupel-solar. Zadnja sprememba 10. 6. 2015.