Slovnice in pravopisi

20. stol.

Claude Vincenot.

1931–

Francoski jezikoslovec in prevajalec, rojen v Nancyju v Franciji. Po študiju francoščine, latinščine, ruščine, skandinavistike in filozofije se je 1959 in 1969–1973 izpopolnjeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vmes pa je 1972 doktoriral s francosko pisano slovnico slovenskega jezika. Služboval je v Tuniziji, Ljubljani, Zagrebu, slednjič pa v Parizu, kjer je bil do 1996 profesor in predstojnik slovenistične katedre na Državnem inštitutu za vzhodne jezike in civilizacije v Parizu. Več...

Essai de grammaire slovène.

Razprava o slovenski slovnici.

Strukturalen opis slovenskega jezika, zasnovan kot doktorska disertacija na jasno definiranem, a ne najbolje izbranem in uravnoteženem gradivu, narejen na podlagi znanstvenega raziskovanja slovenščine.

Znanstvena slovnica, slovnica za tujce, strukturalistična slovnica.

1975, Ljubljana

1975, Ljubljana.

XXIV + 356 str.

Čeprav je slovnica napisana v francoščini, je izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani v nakladi 500 izvodov, ki so jih prodajali po zelo visoki ceni 650 ndin.

Slovenščina.

Francoščina.

Slovenski primeri so večinoma prevedeni v francoščino.

Zahvala. Kazalo (I–XXIV). Uvod (1–22). 1. Glasosovje [phonétique] (23–42), 2. oblikoslovje [morphologie] (43–128), 3. statična skladnja [= raba oblik; syntaxe statique] (129–240), 5. dinamična skladnja [= skladnja povedi; syntaxe dynamique] (241–305), 6. besedotvorje [formation des mots] (307–345). Bibliografija (347–353).

Opisati strukturo slovenščine, kot jo govorijo izobraženci v Ljubljani »in drugih mestih«, ter zapisujejo izbrani najboljši pisatelji.

Slovnica, ki je bila za tiste čase razmeroma moderna, je doživela nadvse ostro in s številnimi argumenti podprto kritiko Jožeta Toporišiča s pomenljivim naslovom Poskus slovenske slovnice Clauda Vincenota, zaradi katere je bila v prihodnjih desetletjih razmeroma slabo opažena. Kritika, ki jo je objavil Ezio Martin, je z druge strani delo v celoti pohvalila, kritizirala pa predvsem njegovo strukturalistično usmerjenost, saj naj bi bilo zaradi nje delo namenjeno samo »omejenemu krogu strokovnjakov, ki so zmožni prodreti v eksoterizem strukturalističnega sistema.« Za zgodovino slovenskega jezikoslovja je slovnica pomembna, ker prinaša v obliki knjižne slovnice v slovenski prostor nekatere novejše teorije in spoznanja sodobnih teoretikov jezikoslovja (Tesnière, de Saussure, Bally, Martinet; dependenčna [odvisnostna] teorija, teorija aktantov, pretvorbena metoda) in ker gre za slovnico, ki je nastajala sočasno s slovnico Jožeta Toporišiča, a hkrati razmeroma neodvisno od nje.
Zanimiva je tudi vsebinska razporeditev slovnične problematike: skladnjo ločuje na statično (slovničnokategorialne lastnosti besednih vrst) in dinamično (besedne zveze in besedotvorje, morfologija je prikazana izrazito paradigmatsko, glasoslovje pa skopo.

Martin 1975; Toporišič 1979; SBL; VSBL. Seznam...

Kozma Ahačič

Avtorske pravice še niso potekle!