življênjski -a -o prid. (ē) 1. nanašajoč se na življenje:a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost / izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje b) življenjski cilj, smisel;
življenjska filozofija;
življenjska modrost, resnica;
življenjske vrednote;
življenjsko spoznanje;
življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja / življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba c) življenjski optimizem;
življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja;
doživeti življenjski uspeh;
življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost č) njegovi življenjski načrti;
izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo d) veliki življenjski stroški;
zadovoljevanje življenjskih potreb;
življenjske potrebščine / življenjska raven 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; pravn. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstvaživljênjsko
1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan
2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje
eliksír -ja m (ī)
v srednjem veku tekočina, s katero so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro: alkimisti so skušali odkriti zlati eliksir
// čudodelna, zdravilna pijača, napoj: ljubezenski, pomlajevalni eliksir; življenjski eliksir s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. avtor meni, da je fantastika nekak življenjski eliksir za literaturo
● šalj. srkni tale žlahtni eliksir alkoholno pijačo
♦ farm. oslajena alkoholnata raztopina snovi za notranjo uporabo
napòj -ôja m (ȍ ó)
v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj
// knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj; kozarec hladnega napoja
♦ vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino
prôstor -óra m (ó ọ́)
1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor
2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor
3. s stenami, ploskvami omejen del tega
a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli
b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov
4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi / kot ukaz psu prostor
// del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso
5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu
6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu / v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo
// za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora
7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje
● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi
♦ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati
továriš -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem;
pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore;
pri vožnji je prehitel tovariše;
skrbeti za ranjenega tovariša;
bojni, lovski, plezalni tovariš;
tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: policistu se je pridružil še en tovariš;
rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše;
zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev;
oditi na vas k tovarišem;
imeti dobre, slabe tovariše;
tovariši iz otroških let 4. v socializmu naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš;
predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. šol. žarg., v socializmu učitelj, profesor: tovariš je spraševal;
opravičiti se tovarišu;
tovariš za angleščino
● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
sók -a m, mn. sokôvi tudi sóki (ọ̑) 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok;
nekatere žuželke sesajo drevesne sokove;
sok korenin, plodov // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone;
sok rdeče pese // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele;
dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku;
sok pečenke 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili;
rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok;
rastline črpajo sokove življenja iz zemlje;
pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva;
podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo;
vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega;
vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem;
vrniti ujetnike;
vrniti pobeglega zločinca kaki državi 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje;
vrniti mandat 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis;
vrniti pismo pošiljatelju;
vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid;
vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk;
vrniti komu pogled;
vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilovrníti se in vŕniti se
1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
// spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko
2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
// priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši star.:
vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
vŕnjen -a -o:
vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
poràz -áza m (ȁ á) dejstvo:a) da je kdo premagan: prvi zmagi je sledil poraz;
hud, popoln, sramoten, uničujoč poraz / nasprotnikova vojska je doživela poraz / poraz domače reprezentance / poraz pri volitvah / moralni, politični poraz
● ekspr. te težnje so doživele poraz se niso mogle uveljaviti, so bile zavrnjeneb) da kdo ne uspe v svojih prizadevanjih, željah: zadnji poraz jo je zelo prizadel;
preboleti, priznati poraz / doživeti življenjski poraz
víšati -am nedov. (ȋ) 1. delati kaj višje: višati jez, nasip 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: višati cene, davke;
višati proizvodnjo / višati izobrazbeno raven dvigati
♦ glasb. višati intonacijo peti ali igrati na višji tonski višini od predpisanevíšati se
postajati višji: vodna gladina se je hitro višala / glas se ji je višal
// povečevati se, rasti: življenjski stroški se višajo
zváti zôvem nedov., zvál (á ó) star. 1. klicati, pozivati: zove nas na boj;
zvati na pomoč 2. imenovati: zvali so jo Micka;
kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok
● nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabilizván -a -o:
zvani gostje
● zastar. uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor pri omejitvi, negotovosti v izjavi tako imenovani
zvíšati -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj višje: zvišati jez / svetla barva stropa prostor optično zviša / zvišati glas 2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zvišati cene, pristojbine, štipendije / zvišati tlak v kotlu
♦ glasb. zvišati intonacijo za polton zvíšati se
postati višji: vodna gladina se je zvišala
// povečati se, zrasti: življenjski stroški so se zelo zvišali
zvíšan -a -o:
stati na zvišanem delu odra; govoriti z zvišanim glasom; imeti zvišano temperaturo / lonec na zvišan pritisk lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha
zviševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj višje: zviševati jezove, nasipe 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zviševati cene, davke zviševáti se
postajati višji: tam se začne svet zviševati / od razburjenosti se ji je glas zviševal
// povečevati se, rasti: življenjski stroški se zvišujejo
živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja;
prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe;
take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi;
samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi;
raki živijo v potokih;
na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti;
Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded;
živeti na deželi, v hribih, v mestu;
ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši;
živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti;
asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem;
z njimi se da živeti;
ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje brez zakonske zveze9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti;
z invalidnino bo težko živeti;
koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke;
živi se s tem, kar zasluži;
s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel;
pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik;
naj živi svoboda
● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjoživèč -éča -e:
še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor
živét -a -o:
predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice;
prim. živel
délež -a m (ẹ̑)
1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine / publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del / kapitalski delež ki ga ima fizična ali pravna oseba v finančni družbi kot posledico svojega denarnega ali stvarnega vložka
2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri lastništvu kakega podjetja; pravn. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á)
1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet
5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri prvotnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
gòn gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku;
spolni gon;
gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo// želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo
instínkt -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu;
živalski instinkt;
instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt;
instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt
iskánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od iskati: fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu / iskanje stanovanja je bilo brezuspešno / iskanje vode z bajanico je bilo uspešno; ukvarjajo se z iskanjem zlata / iskanje boga mu je bil življenjski cilj; poskusili so z iskanjem novih metod / ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi; iskanje poti jih je zelo zamudilo / knjiž. iskanje samega sebe / napredno iskanje računalniško iskanje podatkov, ki ustrezajo specifičnim iskalnim kriterijem
2. knjiž. prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja: gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje; v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje; nova iskanja v glasbi
loteríja -e ž (ȋ)
1. organizirana igra na srečo, pri kateri o dobitku določa izžrebanje srečke: igrati loterijo, na loteriji; na loteriji je zadel dva milijona; vesel je, kot bi zadel glavni dobitek na loteriji / blagovna loterija pri kateri so dobitki samo v blagu; denarna loterija pri kateri so dobitki samo v denarju; razredna loterija; pren., ekspr. žena je bila zanj največji dobitek v življenjski loteriji
2. ekspr., v povedni rabi kar je tvegano in glede uspešnosti odvisno od sreče: zakon, življenje je loterija
● ekspr. če bi dobil to službo, bi bila prava loterija nepričakovana sreča; zastar. društvo je priredilo loterijo tombolo
mínimum -a tudi -ima m (ȋ) 1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča; ant. maksimum: doseči, zahtevati minimum;
dijak nima potrebnega minimuma znanja;
pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru // ekspr. zelo majhna mera: zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum 2. pog., v členkovni rabi najmanj, vsaj: po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro
♦ biol. toplotni minimum najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi; meteor. minimum območje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk; soc. eksistenčni ali življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
načŕt -a m (ȓ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil;
držati se načrta;
delati, imeti, narediti načrt;
dokončen, neizvedljiv, podroben načrt;
načrt za beg, potovanje;
ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu // kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte;
ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo;
načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt 4. grafični prikaz kakega objekta, območja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt;
načrt narisa, tlorisa;
načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
♦ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
názor -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á)
navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb
a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor
c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora
č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori
nevárnost2 -i ž (á) 1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi;
nevarnost je minila;
ni se zavedal nevarnosti;
izpostavljati se nevarnosti;
čutiti, slutiti nevarnost;
naznanjati, opozarjati na nevarnost;
pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost;
evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna;
rešil ga je iz nevarnosti;
ekspr. fant kar sili v nevarnost;
spravljati, spuščati se v nevarnost;
umikati se pred nevarnostjo;
huda, velika nevarnost;
ušel je smrtni nevarnosti // v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov;
nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin3. ekspr., v povedni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal4. publ. odgovornost, tveganje: blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost 5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa;
opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
● ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase
♦ avt. znaki za nevarnost; pravn. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči
njún -a -o zaim. (ū) 1. izraža svojino dvojice bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in ne ogovarja, ali dvojice stvari, o katerih je govor: njuna hiša;
elementa in njuna specifična teža / konja sta težko vlekla in iz njunih teles se je kadilo 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: njuno veselje // izraža razmerje med to dvojico in okolico: njun življenjski prostor, ugled 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: njuni starši so kmetje / njuna prijatelja 4. izraža izhajanje od te dvojice: poslušajte njun nasvet // izraža medsebojnost: njuni odnosi; prim. njegov, njen, njihov
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček;
nositi opeko, vreče;
nositi ranjenca;
nositi na glavi, v rokah;
nositi v košari, s škafom;
težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati2. navadno s prislovnim določilom povzročati:a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje;
brezoseb. dim je nosilo proti zahodu;
veter nosi pesek, prah, smrad;
ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljalib) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj;
radovednost je nosila množico po trgu;
pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo;
tako življenje nosi ljudem mir, srečo;
to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje;
te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače;
nositi lasuljo;
že dve leti nosi isto obleko;
nositi odlikovanje, prstan;
nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi;
nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost;
v srcu nosi nemir;
nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi;
že tedaj je nosil v sebi idejo romana;
v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici;
to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet;
snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska;
ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; ekspr. kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; kokoši spet nosijo nesejo; luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; zastar. tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; jezikosl. žarg. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž. griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležnonosíti se s prislovnim določilom
1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e
1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o:
knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
plán1 -a m (ȃ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo; načrt: držati se plana;
delati, imeti, narediti plan;
neizvedljiv, podroben plan;
nima pripomb k planu / družbeni plan ki usklajuje razvoj gospodarstva; dolgoročni, kratkoročni gospodarski plan; finančni plan; plan investicij / plan poleta // kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti plan; preseči proizvodni plan / letni, mesečni plan; petletni plan 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti; načrt: ima zelo velike plane / njegov življenjski plan se ni uresničil 3. grafični prikaz kakega objekta, območja; načrt: izdelati, izrisati, kopirati plan / kupiti plan mesta zemljevid4. film. razvrstitev filmanih, slikanih oseb, predmetov glede na globino slike: različni plani v filmu / drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; tretji plan kar je v prizorišču za drugim planom; veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko / igralčev obraz so prikazali v prvem planu
● publ. v planu je, da dobi vas vodovod mislijo, nameravajo narediti, napeljati vodovod; publ. biti pod planom, zaostajati za planom ne izpolnjevati plana; ekspr. zaradi učenja je moral potisniti nogomet v drugi plan ni se mogel več veliko ukvarjati z njim; ekspr. vedno je hotel biti v prvem planu v ospredju, prvi
♦ fin. kontni plan seznam kontov, v katerem so konti urejeni po skupinah
pod2 predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pód- (ọ̑) 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k spodnji strani česa ali dosege takega položajaa) ne da bi nastal neposreden dotik: zlezel je pod mizo;
stopiti pod streho / poglej pod mizo / spustiti rokav pod komolec / v zvezi do pod se rabi rodilnik voda sega do pod kolena b) tako da nastane neposreden dotik: pod kozarec je podložil krožnik;
postavi pručko pod noge;
rokoborec je spravil nasprotnika podse / podstavek za pod vazo c) tako da ostane zgoraj samo površina: potopil se je globoko pod vodo / dati knjigo pod klop na polico klopič) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: otroka je stisnila pod plašč;
zlesti pod odejo / jopica za pod suknjič // za izražanje premikanja, usmerjenosti v nižji položaj v bližini česa ali dosege takega položaja: pot vodi pod vrh hriba / priti do pod klanca 2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kdo se je skril pod ta psevdonim // publ. za izražanje mesta, na katero pride predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: knjigo vpiši pod št. 2.500 / prestopek spada pod člen 8 obravnava ga člen 8; to vprašanje gre pod točko 2 naj se obravnava pri drugi točki3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: življenjski standard je padel pod minimum;
tečaj dolarja je zdrknil pod doslej najnižjo vrednost;
zjutraj je temperatura padla pod minus pet stopinj 4. za izražanje podreditve, prehoda v odvisnost: priti pod tujo oblast;
polk je prišel pod poveljstvo sposobnega starešine;
pog. Cezar je spravil podse pol Evrope je osvojil, si je podredil / publ. priti pod pritisk javnega mnenja, pod vpliv koga / postaviti straže pod strogo nadzorstvo / vzeti pod svoje varstvo 5. za izražanje približevanja časovni meji; proti2:
pod jesen se začnejo zbirati lastovke;
pride pod večer / star. moderna je nastopila pod konec stoletja II. z orodnikom 1. za izražanje položaja na spodnji strani česaa) ne da bi obstajal neposreden dotik: vedriti pod drevesom;
metla je pod mizo;
letalo kroži pod oblaki;
otrok se skriva pod posteljo / opomba pod črto / epicenter potresa je bil pod mestom b) tako da obstaja neposreden dotik: blazino ima pod glavo;
knjiga leži pod zvezki / sneg škriplje pod nogami / svetilka visi pod stropom / podstavek pod vazo c) tako da ostane zgoraj samo površina: plavati pod vodo;
krt rije pod zemljo / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino / knjige ima pod klopjo na polici klopič) tako da tisto, kar ostane zgoraj, obdaja, ovija, pokriva: pod jopičem ima volneno srajco;
ostati pod odejo;
vas leži pod globokim snegom // za izražanje nižjega položaja v bližini česa: travnik leži pod cesto; stati pod oknom; počivati pod vrhom / vas pod hribom; boji pod Moskvo; potok pod vasjo / pod komolcem ima brazgotino / njiva pod mlinom nižje ob potoku2. za izražanje prikrivanja, posrednega predstavljanja: kaj razumeš pod to besedo;
potuje pod tujim imenom;
ta proces je znan pod izrazom elektroliza;
roman je izšel pod naslovom Jesen;
objavlja pod psevdonimom / pod pretvezo naklonjenosti; pod videzom poštenosti / ekspr. izkoriščal ga je pod krinko prijateljstva / ladja plove pod tujo zastavo je vpisana v ladijski vpisnik tuje države// publ. za izražanje mesta, na katerem je predmet pri sistematičnem nameščanju, razvrščanju: brošuro najdeš pod signaturo A 22; ta slika je razstavljena pod št. 333 ima številko 333 / pod točko dve so obravnavali delitev osebnih dohodkov pri drugi točki3. za izražanje nedosežene mere, stopnje: ni vstopnic pod trideset evrov;
otroci pod desetimi leti / stanje vode je pod normalo; letošnja januarska temperatura je pod dolgoletnim povprečjem / igrati pod svojimi zmožnostmi / pog. deset stopinj pod ničlo minus deset stopinj4. za izražanje odvisnosti, podrejenosti: vojska je pod sposobnim poveljnikom;
seja pod predsedstvom maršala Tita / pog. pod seboj ima deset delavcev vodi deset delavcev; publ. orkester pod taktirko znanega dirigenta / pod nadzorstvom učitelja; odpeljati pod stražo / pod vsestransko zaščito / pog. aparat je še pod garancijo 5. za izražanje razmer, časa, v katerem se kaj dogaja: tako je bilo pod Avstrijo;
pod Napoleonom se je zelo okrepila narodna zavest južnih Slovanov;
pod fašistično okupacijo je bilo hudo 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: opazovati pod mikroskopom;
ohladiti se pod prho / trava pada pod koso / star. končati pod mečem biti obglavljen// za izražanje (fizikalne) energije, ki omogoča delovanje sredstva, stroja: omrežje je pod napetostjo; lokomotiva je pod paro 7. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: opotekati se pod težkim bremenom;
jez je popustil pod pritiskom vode;
steklo se zdrobi pod udarcem / pod radovednimi pogledi sosedov je vsa zardela // za izražanje nagiba, razloga, zaradi katerega se kaj dogaja: ravnati pod vplivom družbe, mamil / publ.: aretiran je pod obtožbo; ukrepati pod silo razmer, pod vtisom dogodkov 8. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: delati pod slepečo svetlobo / kupovati pod ugodnimi pogoji; pod takimi pogoji ni mogoče gospodariti; dam ti knjigo pod pogojem, da jo kmalu vrneš / ekspr. četa se umika pod točo krogel // za izražanje merila, vodila: meriti pod pravim kotom; reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / kajenje je pod kaznijo prepovedano; izpovedati pod prisego / publ. pod tem zornim kotom, vidikom // za izražanje načina, kako dejanje poteka: operirati pod narkozo; delati pod stalnim pritiskom
● evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. tako pod nič pa tudi ni brez vrednosti; pog. pod noge je še zmeraj lepa ima lepe noge; tukaj piha pod noge v noge; pod častjo mu je, da bi prosil preponosen je; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. že dolgo je pod ključem je zaprt v ječi; ekspr. njegov članek je pod kritiko slab, nekvaliteten; ekspr. plaz ga je pokopal pod seboj zasul
♦ agr. saditi pod motiko seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko; šport., pri košarki skok pod košem; prim. podnoč, podvečer
poráženec -nca m (ȃ)
nav. ekspr. kdor je premagan: zmagovalci in poraženci / življenjski poraženec
pót4 -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s ; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot;
pot se cepi;
pot se vzpenja;
krčiti, narediti pot;
popravljati pot;
to pot dobro poznam;
prečkati pot;
v temi so zgrešili pot;
umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti;
iti čez pot;
deblo leži čez pot;
stati na poti, ob poti;
iti, peljati se po poti;
s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni;
blatna, ovinkasta, strma, široka pot;
krajša in daljša pot do mesta;
pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja;
puščice so označevale pot do vrha gore;
vrisati pot na zemljevid;
prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod// s prilastkom ta del ozemlja, prostoraa) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot;
vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalomb) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot;
oskrbovalna pot;
tihotapska pot;
trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni;
več kilometrov dolga pot;
pot do tja je kratka;
zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugegaa) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni;
opraviti pot v pol ure;
iti, odpraviti se na pot;
med potjo so prepevali;
službena pot;
pot nazaj;
dnevnik poti;
hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje;
navidezna pot sonca // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati;
izračunati pot jadrnice med dvema obratoma;
gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost;
pot do uspeha je dolga;
pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka;
pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje;
s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema;
predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču;
odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo;
še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot;
star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat;
vsako pot vsakič, vsakokrat;
zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
princíp -a m (ȋ) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo: držati se principov;
odstopati od svojih principov;
ravnati po moralnih principih;
ima trdne principe / vzgojni principi; princip postopnosti, razumljivosti / knjiž., ekspr. vztrajati do konca, je njegov življenjski princip življenjsko vodilo, geslo / princip avtoritete; princip enakosti / biti iz principa proti predlogu // kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: zgodovinski metodološki princip; ta način slikanja si je postavil za svoj umetniški princip 2. zakonitost, pravilo v znanosti: princip ohranitve energije;
princip akcije in reakcije;
princip dialektičnega mišljenja;
princip relativnosti
♦ filoz. princip protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; princip vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok3. način delovanja, funkcioniranja česa: princip delovanja tega stroja je bil znan že pred mnogimi leti;
uporabiti princip centralnega gretja / naprava deluje na, po principu rakete 4. v prislovni rabi, v zvezi v principu poudarja bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti; v načelu: s predlogom so v principu vsi soglašali;
to je bilo v principu sprejeto že prej
● ekspr. iz principa ne grem s teboj brez utemeljenega vzroka; ekspr. on je mož principov ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, ne glede na trenutne razmere, koristi
procés tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določeniha) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija;
opazovati, proučevati proces;
bolezenski, življenjski procesi;
proces gnitja, staranja;
procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese;
združevalni proces;
zapleteni procesi družbenega razvoja;
publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces;
delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces 3. pravn. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces;
javni, tajni proces;
proces proti revolucionarjem;
priče na procesu / civilni, kazenski proces / montirani proces vnaprej pripravljen sodni proces, ki temelji na izmišljenih in ponarejenih dokazih, na zgolj navidezni ločenosti tožilstva in sodišča in na katerem je obdolženec obvezno obsojen; politični proces zaradi političnih razlogov / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
prográm -a m (ȃ) 1. skupek nalog, del, ki se določijo za uresničitev: določiti, uresničiti program;
sprejeti kako nalogo, zahtevo v program;
knjižni program založbe;
program organizacije, vlade;
program reform / program te šole je zahteven / raziskavo tega vprašanja si je postavil za življenjski program / raziskovalni program; vesoljski program 2. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota; spored: napovedati program;
gledališče je delo uvrstilo v svoj program;
program cirkusa, koncerta;
program radia, televizije;
program tekmovanja, zborovanja / dnevni, tedenski program radia // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: poslušati, posneti program; cirkuški program / obrniti gumb radijskega sprejemnika na drug program / prvi, tretji radijski program // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v kinu je na programu ljubezenski film; ob torkih zvečer je na programu zabavna glasba / igro so morali umakniti s programa 3. besedilo, zapis takega skupka nalog, dejanj, oddaj: natisniti, prebrati program / objavljati kinematografski, radijski program v časopisu / kupiti gledališki program / raztrgati program 4. skupek dejanj v določenem zaporedju, ki jih naprava opravi sama: program robota, semaforja;
pralni stroj s petnajstimi programi / program ožemanja perila / avtomatski, ročni program // rač. urejen spisek ukazov, ki določa vrsto in zaporedje operacij, potrebnih, da računalnik reši nalogo: izdelati program; v računalnik vloženi program / krmilni, nadzorni, servisni program / računalniški program 5. skupek vrst izdelkov, ki imajo določeno skupno lastnost: tovarna je svoj program prilagodila potrebam trga / elementi pohištvenega programa / kuhinjski program; sestavljivi program program pohištva, katerega elementi se lahko sestavijo v poljubno velike enote ali nize
● ekspr. pogovarjanje je bilo edini program dneva opravilo, zabava; vse gre po programu po načrtu; pog. to leto imamo v programu nov vrtec določeno je, da se zgradi nov vrtec; pog. kaj imaš v programu za danes popoldne kaj nameravaš delati, početi
♦ ekon. investicijski program; pravn. Program Združenih narodov za razvoj ustanova Združenih narodov za pomoč državam v razvoju; šol. učni program predmetnik in učni načrt; šport. mednarodni plesni program program za mednarodna plesna tekmovanja, obsegajoč določeno število standardnih in latinskoameriških plesov; obvezni program časovno omejena celota obveznih likov pri umetnostnem drsanju; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju
rituál -a m (ȃ) knjiž. 1. obred: poročni ritual;
ritual inavguracije / religiozni rituali 2. ed. verski obredi, bogoslužje: veličasten ritual / indijski kultni ritual; pren. življenjski ritual kmečkega človeka 3. dejanje, opravilo: kopel je njegov vsakdanji ritual
♦ rel. izdati nov ritual obrednik
sèn snà m, mn. tudi snôvi (ə̏ ȁ) knjiž. 1. spanje, spanec: sen ga je okrepil;
prebuditi se iz globokega sna;
ekspr. pogrezniti se, potoniti v sen zaspati;
rahel, trden sen;
sen brez sanj;
noči brez sna / govoriti v snu 2. mn. kar se kot podobe, predstave pojavlja v spanju, zlasti manj trdnem; sanje: imeti lepe sne;
spanje brez snov / verjeti v sne 3. kar si kdo predstavlja, želi in navadno ni osnovano na resničnosti; sanja: njegov sen se ni uresničil;
varljiv sen / uresničiti svoj življenjski sen; stoletni sen naroda
● knjiž. sen mu lega na oči postaja zaspan; vznes. spati večni sen biti mrtev
sociála -e ž (ȃ) publ.
1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
// ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo
2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
// socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje
stándard2 tudi štándard -a m (ȃ)
skupek možnosti za zadovoljevanje življenjskih, duhovnih, kulturnih potreb, življenjska raven: standard pada, raste; izboljšati si standard; zagotoviti državljanom ustrezen standard; nizek, visok standard / družbeni, kulturni, osebni standard / življenjski standard / pog. doseči, imeti standard visok standard; pretirana skrb za standard
stíl -a m (ȋ) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: analizirati, opisati stil avtorja, dobe;
oblikovati nov stil;
umetnostni stili in smeri;
stili v glasbi / Cankarjev, Jakopičev stil / ima jedrnat, slikovit stil se jedrnato, slikovito izraža
♦ jezikosl. stil tipični izbor jezikovnih prvin v besedilu; časopisni stil časopisna zvrst jezika; lit. baladni stil; um. baročni stil; bidermajerski stil 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, knjiž. brusiti stil;
imeti slab stil;
napake v stilu 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti poseben delovni stil;
prikazati nov režijski in igralski stil / stil oblačenja / publ. nadaljevati zdravljenje v enakem stilu na enak način / življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in stil smučarskih skokov / konj je skakal v lepem stilu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline; slog: stili v plavanju, rokoborbi
● ekspr. ta pa ima stil se lepo oblači in uglajeno vede; iron. no, to pa res ni bilo v tvojem stilu ni bilo običajno, ni bilo primerno zate; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan
ukàz -áza m (ȁ á)
1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pisni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam
// kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno
// besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz
2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz
usmérjenost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost usmerjenega: usmerjenost zračnega toka / usmerjenost žarometov na stolp / izvozna, tržna usmerjenost gospodarstva / prometna usmerjenost k središču; usmerjenost na zunanje tržišče / pesnikova duhovna usmerjenost; programska, vsebinska usmerjenost revije / po svoji življenjski usmerjenosti je optimist
utrújenec -nca m (ú)
ekspr. utrujen človek: pomagati utrujencem na pohodu / življenjski utrujenci in naveličanci
veríga -e ž (í)
1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / hotelska veriga; veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / prodajna veriga pri kateri vse enote v prodaji uporabljajo isto ime in sodelujejo pri promociji, čeprav so lastniki in poslovodje enot samostojni / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; jezikosl. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
vzporéden -dna -o prid. (ẹ̄) enak, podoben čemua) glede na lego: vzporedna trama;
biti čemu, med seboj, s čim vzporeden;
vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje b) glede na lastnosti, značilnosti: vzporedne ideje;
vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih c) glede na čas dogajanja: vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov istočasna; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo // publ. stranski, postranski: osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas
♦ alp. vzporedno plezanje istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji; elektr. vzporedna vezava vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost; fin. vzporedni valuti različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu; geogr. vzporedni dom dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem; geom. vzporedni črti, ploskvi črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka; vzporedna projekcija projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni; glasb. vzporedne kvinte premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto; jezikosl. vzporedne razlage razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti; ptt vzporedna vezava telefonskih priključkov vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko; šol. vzporedni oddelek paralelka, vzporednica; teh. vzporedni primež primež s čeljustma, ki se premikata vzporednovzporédno prisl.:
vzporedno se premikati; vzporedno vezan
♦ bot. vzporedno žilnat list list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare;
zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike;
zlomiti obtoženca z mučenjem;
zlomili so jo, da je priznala;
niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor;
zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)zlomíti se
1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
3. ekspr. na hitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se na hitro konča
// ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
zlómljen -a -o:
zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
znák1 -a m (ȃ)
1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije / zaščitni znak
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki častniškega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
3. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; glasb. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; jezikosl. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; pravn. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
žívec -vca m (ȋ)
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
credo in krédo -a [krédo] m (ẹ̑) 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Credo: duhovnik moli credo
● prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje: izpovedati svoj življenjski credo / estetski, politični, umetniški credo
depresívec -vca m (ȋ) pog. depresivnež: obupan depresivec;
življenjski poraženci, pijanci in depresivci / manični depresivec
drúg1 -a tudi -á m, mn. drugôvi in drúgi (ȗ) 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug;
obiskal je skoro vse mladostne drugove;
drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel) 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja tvrdka XY in drug 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug;
biti, iti za druga;
izbrati si koga za druga // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom
družník -a m (í) zastar. 1. tovariš, prijatelj: družnika sta iz gimnazijskih let 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: zeta je vzel za družnika v svoje podjetje 3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož
elán -a m (ȃ) velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo; polet, vnema: elan raste, upada;
nima več pravega elana;
mladi so prinesli svežost in elan;
delati z velikim elanom / delovni, revolucionarni elan
♦ filoz. življenjski elan ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij
evangélij -a m (ẹ́)
1. rel. vsak od štirih biblijskih opisov življenja, dela in nauka Jezusa Kristusa: prebirati evangelij / evangelij svetega Janeza
// odlomek iz teh opisov, ki se bere pri maši: evangelij prve nedelje po binkoštih; evangelij o poslednji sodbi / med pridigo je večkrat segel po evangeliju po knjigi z evangeliji
// del maše, ko se bere ta odlomek: v cerkev je prišel šele po evangeliju
2. rel. Kristusov nauk, krščanska vera: oznanjati evangelij / živeti po evangeliju; pren., vznes. oznanjati evangelij bratstva, dela
3. ekspr. osnovna, vodilna načela, pravila česa: Shakespearove besede o igralcih bi morale biti za vsakega igralca evangelij; politični, življenjski evangelij / njegovo pisanje je za nekatere evangelij
● knjiž. odpovedati se svetemu evangeliju v protestantskem okolju, nekdaj protestantski veri; ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. spoznavalec čistega evangelija v protestantskem okolju, nekdaj pripadnik protestantske vere
flúid tudi flúidum -a m (ȗ)
1. knjiž. razpoloženjski vpliv, ki ga širi kaka stvar: ta življenjski nazor daje umetnini enkraten fluid; predstava izžareva svojevrsten fluid intimnosti; gledališki fluid; lirični fluid
2. nekdaj domnevna tekočina, ki prenaša energijo, elektriko: električni fluid; pren., knjiž. gore, oblite z modro sivim fluidom
♦ fiz. snov, ki se lahko pretaka
ideál -a m (ȃ)
1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal
// kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal
izkúšenec tudi skúšenec -nca m (ȗ) 1. knjiž. izkušen človek: življenjski izkušenec / pogovoriti se o stvari z izkušencem 2. zastar. izvedenec: zaslišali so priče in izkušence
jubilêj -a m (ē)
važnejša obletnica, zlasti v življenju ali delu kake pomembne osebe, ustanove: praznovati, proslavljati jubilej; čestitati za jubilej, ob jubileju; publ. delovni, umetniški, življenjski jubilej / vznes. očetu za osemdeseti jubilej poklanjamo naslednjo pesem osemdesetletnico / jubilej ob tridesetletnici njegovega dela praznovanje jubileja
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali;
posloviti se od mrtvega očeta;
roditi mrtvega otroka;
ugotovila je, da je mrtev;
našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči;
zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele;
po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja breza) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet;
umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi;
reka je na tem območju mrtva je brez ribb) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd;
vrane so posedale po mrtvih njivah;
trta je še mrtva še ne odganjac) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek;
mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2:
sprehajati se po mrtvem parku;
v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca;
preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor;
njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo;
življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi;
opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke;
vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke;
gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot;
mrtvi prostor pred tankom;
pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu 10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tirmŕtvo stil. mrtvó prisl.:
njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
mŕtvi -a -o sam.:
ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; pravn. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
navzgòr prisl. (ȍ) izraža gibanje ali usmerjenost proti višjemu kraju; ant. navzdol: gledati navzgor;
vse hiti po stopnicah navzgor in navzdol;
vožnja ob reki navzgor / konj je obležal z nogami navzgor // izraža gibanje ali usmerjenost proti višji meri ali vrednosti: navzgor in navzdol omejena možnost delovanja; vstopnice so od pet evrov navzgor
● ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; pog. iti z glasom navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj; pog. navzgor se prilizovati nasproti višjim po položaju; pog. zaokrožiti cene, račun navzgor na višjo polno številko
nivó -ja m (ọ̑)
1. višina (ravne) površine česa: nivo cestišča, pločnika; nivo vode se dviga; zmanjšati razlike v nivojih; kletni prostori pod nivojem zemljišča / križišče cest na različnih nivojih
♦ geogr. morski nivo povprečna zgornja meja, črta morja kot izhodišče za merjenje nadmorske višine; morska gladina
2. publ., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava, raven: drama dosega evropski nivo; dvigati izobrazbeni, kulturni, življenjski nivo prebivalstva; nivo časopisa je nizek; nekateri filmi so zdrknili na nivo obrti
// kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: produkcija je padla na lanskoletni nivo; nivo gospodarskega razvoja
3. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti, raven: razprava bo tekla na vseh nivojih; analize so bile opravljene na nivoju občine, države / konferenca na najvišjem nivoju konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
● publ. pisec neprepričljivo prehaja z estetskega nivoja na sociološki področja; publ. biti na nivoju biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na istem nivoju sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod nivojem biti podpovprečen, nekvaliteten, slab
osprédnji -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. bistven, pomemben, poglaviten: osprednji življenjski problemi;
osprednje človeške vrednote
pártner -ja m (á) 1. oseba, navadno moškega spola, ki je z drugo osebo v ljubezenskem odnosu: vsake počitnice je menjavala partnerja;
najti pravega partnerja;
njegov življenjski partner;
razumevanje med partnerjema v zakonu / istospolni partner; ljubezenski, spolni partner; zakonski, zunajzakonski partner 2. kdor s kom sodeluje, zlasti v gospodarstvu: partnerji so obiskali podjetje;
tovarna je podpisala pogodbo s tujim partnerjem;
domači partner / poslovni, trgovski partner 3. soigralec: iskal je partnerja za kartanje;
s svojim partnerjem je dosegla prvo mesto na tekmovanju plesnih parov soplesalcem / partner v filmu, gledališču
♦ šport. sparing partner nasprotni igralec pri vajah v boksu
pogojeváti -újem nedov. (á ȗ) publ.
1. ustvarjati pogoje za kaj: delo pogojuje človekov življenjski obstoj; to so najpomembnejša področja, ki pogojujejo razvoj celotnega gospodarstva / zdravje pogojuje srečo, uspeh je pogoj za
2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: izseljevanje pogojuje želja po višjem osebnem standardu; tak razplet zadeve so pogojevale tedanje razmere / mnoga sporna vprašanja pogojujejo takojšen sklic konference
realízem -zma m (ī) 1. priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti: pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem;
politični, življenjski realizem / njegov realizem ga varuje pred razočaranji; zanjo je značilen realizem // realističnost: realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel 2. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže: v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem 3. evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je, se kaže: pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno;
realizem v glasbi, slikarstvu;
predstavniki, teoretiki realizma;
realizem in naturalizem // obdobje te umetnostne smeri: realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880
♦ filoz. realizem srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti; naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov; novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; poetični realizem; romantični realizem; socialni realizem; ped. pedagoški realizem pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno, jasno prikazovanje obravnavanih stvari; um. novi realizem zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega življenja; socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti
smísel -sla [smisəu̯] m (ȋ)
1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako
2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel
3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti
4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor
// posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi
5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov
6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu
7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav
8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih
♦ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel
smóter -tra m (ọ̄) 1. kar se hoče doseči s prizadevanjem; cilj: naš smoter je jasen;
doseči, uresničiti svoj smoter;
podrediti se skupnim smotrom;
to je moj življenjski smoter / učni, vzgojni smoter 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja; namen: vsaka stvar ima svoj smoter;
smoter socialnega zavarovanja
smŕt -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt;
nesreča se je končala s smrtjo;
lahka, naravna, navidezna, težka smrt;
ugotoviti vzrok smrti / blaga smrt evtanazija / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela;
bati se smrti;
bili so krivi njegove smrti;
rešiti koga smrti;
ekspr. za las uiti smrti;
obletnica prijateljeve smrti;
pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt;
če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah;
pesn. bela smrt;
bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt;
označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za kogaa) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči; ekspr. bela smrt snov bele barve, ki škoduje zdravju, zlasti mamilob) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt;
življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim;
na smrt se dolgočasi;
na smrt se prestrašiti;
na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino; ant. moker: obrisati kaj s suho krpo;
preobleči se v suho obleko;
ceste so že suhe;
suha drva rada gorijo;
perilo je že suho;
prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga // ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu;
biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo / suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku // ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta // v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob;
zelena in suha krma;
suho sadje celo ali narezano posušeno sadje / ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim // ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa // ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh;
lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa; ant. debel: zelo suh človek;
bil je velik in suh;
suha krava;
suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina;
noge ima kot suha južina 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem // ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben / njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svinčnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opilionessúho tudi suhó prisl.:
suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.:
tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži;
prim. suho
tórba -e ž (ọ̑)
priprava z ročajem, ročajema za prenašanje v roki: odložiti, odpreti torbo; vzeti kaj iz torbe; zložiti stvari v torbo; platnena, usnjena torba; polna, težka torba; torba za malico / hladilna torba torbi podobna prenosna hladilna priprava za prenašanje pokvarljivega blaga, zlasti živil; kopalna, lovska, potovalna, šolska torba
● pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko
tovarišíca -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo;
tovarišica pri igri // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle;
obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju;
šla je s tovarišico na ples 4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic;
predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica 5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico;
tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
zdrávje -a s (ȃ)
stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača; uničevati, zapravljati si zdravje; ohraniti si zdravje do pozne starosti; paziti na zdravje; skrbeti za zdravje; biti, ostati pri zdravju zdrav; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
● ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ rel. dušno zdravje
// stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov
bentál in béntal -a m (ȃ; ẹ̑)
biol. morsko ali jezersko dno kot življenjski prostor organizmov: značilnosti živali v bentalu
biotóp -a m (ọ̑)
biol. prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah, življenjski prostor: mlaka je biotop za različne organizme
bógoiskátelj -a m (ọ̑-ȃ)
knjiž. komur je iskanje boga življenjski cilj: izpovedi bogoiskatelja
// filoz. pripadnik religiozno-filozofske smeri med ruskim izobraženstvom v začetku 20. stoletja:
bógoiskáteljstvo -a s (ọ̑-ȃ)
knjiž. iskanje boga kot življenjski cilj: bogoiskateljstvo ga je zaposlovalo vse življenje
// filoz. religiozno-filozofska smer med ruskim izobraženstvom v začetku 20. stoletja:
ekotóp -a m (ọ̑)
biol. prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah, življenjski prostor:
habitát -a m (ȃ) biol.
življenjski prostor rastlinske ali živalske vrste: ogroženi habitati; ohranjanje habitatov / ptičji habitat / naravni habitat
ljúbček -čka m (ȗ) 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno žensko, a ni njen stalni, življenjski partner: njegova žena ima ljubčka 2. moški, zlasti neporočen, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno ženske: ljubčku je oprala perilo;
njen ljubček je šel v vojsko;
nezvest ljubček 3. ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo 4. otr. poljub: daj mi ljubčka
ljúbica -e ž (ȗ) 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno moškim, a ni njen stalni, življenjski partner: postala je njegova ljubica;
njen mož ima ljubico;
vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico 2. ženska, zlasti neporočena, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno moškega: poslati ljubici sporočilo;
fant ima že ljubico;
priti k ljubici pod okno;
nezvesta, prevarana ljubica 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica;
pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren) // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
● knjiž. ljubica vijolica
ljubímec -mca m (ȋ) 1. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno žensko, a ni njen stalni, življenjski partner: ljubimca sta se dogovorila za sestanek;
mož je našel pri ženi ljubimca 2. kdor ima s kom ljubezensko, spolno razmerje: partnerja nikoli ne primerjajte z nekdanjimi ljubimci;
želim biti boljši oče in boljši ljubimec;
po rojstvu otroka sta se tako vživela v vlogi mame in očeta, da sta pozabila na svoji vlogi ljubimcev // navadno s prilastkom človek glede na njegovo spretnost, ravnanje v spolnosti: njen partner je odličen ljubimec; dober, slab ljubimec; nenasiten, nežen, strasten ljubimec 3. zastar. mlad neporočen moški, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: dekletovega ljubimca so vzeli k vojakom
● knjiž. ljubimec slave ljubljenec
♦ gled. igralec, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih moških oseb
ljubímka -e ž (ȋ)
1. ženska, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno moškim, a ni njen stalni, življenjski partner: imel je novo ljubimko; njegova nekdanja ljubimka
2. ženska, ki ima s kom ljubezensko, spolno razmerje: bila je njegova žena, prijateljica, zaupnica in ljubimka
// navadno s prilastkom ženska glede na njeno spretnost, ravnanje v spolnosti: biti dobra ljubimka; strastna ljubimka
♦ gled. igralka, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih ženskih oseb
mrtvína -e ž (í) 1. med. tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi; nekroza: izrezati mrtvino;
velikost mrtvine na opečenem mestu / suha mrtvina pri kateri je tkivo izsušeno2. knjiž., zastar. mrhovina: hraniti se z mrtvino
nekrótičen -čna -o prid. (ọ́)
med. v katerem so prenehali življenjski procesi, odmrl: nekrotične celice; nekrotično tkivo
nekróza -e ž (ọ̑) med.
1. prenehanje življenjskih procesov v delu organizma ali organa, odmrtje: nekroza tkiva; posledice nekroze hrbtnega mozga
2. tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi, mrtvina: nastajanje nekroz
nèživljênjski -a -o prid.(ȅ-ē) ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja: tvoj prijatelj je zelo neživljenjski / neživljenjski pouk; ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi; neživljenjsko opisovanje oseb nèživljênjsko prisl.:
težave je obravnaval zelo neživljenjsko; stvar so reševali neživljenjsko; sam.: v teh novelah je precej neživljenjskega
odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo;
korenine, listi odmrejo;
odmrle so mu roke in noge 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
● ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli;
oče mu je odmrl pred letom
♦ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družboodmŕl -a -o:
odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle
♦ čeb. odmrla čebelja družina
prešúštnica tudi préšuštnica -e ž (ȗ; ẹ̄)
ekspr. poročena ženska ali ženska v resni zvezi, ki ima spolne odnose z osebo, ki ni njen stalni, življenjski partner: imajo jo za prešuštnico
prešúštnik tudi préšuštnik -a m (ȗ; ẹ̄)
ekspr. poročen moški ali moški v resni zvezi, ki ima spolne odnose z osebo, ki ni njegov stalni, življenjski partner: obsojati prešuštnika
prešúštvo tudi préšuštvo -a s (ȗ; ẹ̄)
nav. ekspr. spolni odnosi poročene osebe ali osebe v resni zvezi z osebo, ki ni njen stalni, življenjski partner: ne trpeti prešuštva / živeti v prešuštvu
rešíti in réšiti -im dov. (ī ẹ́) 1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili;
rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila 2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja;
živino so rešili iz gorečega hleva;
rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more // narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema 3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil// narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec 4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka;
nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila 5. narediti, da kaj ogroženegaa) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko;
kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek// narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor 7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo;
ugodno rešiti prošnjo
● šport. žarg. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol; nar. rešiti vozel razvozlati
♦ mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodilaréšen -a -o:
rešeni brodolomci; biti rešen trpljenja; pravilno rešena uganka
● knjiž. najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska izdelana, zamišljena; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena; sam.: rešeni se mu je dolgo zahvaljeval
senténca -e ž (ẹ̑)
knjiž. zgoščeno izražena globoka misel, temelječa na življenjski izkušnji: v govor rad vpleta sentence; filozofska, moralna sentenca; sentence in aforizmi
sopótnik -a m (ọ̑)
1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik novega vala / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne
3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski partner: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
svét1 -á m (ẹ̑)
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo / v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika / zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav / ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske / temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki / črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje / slovanski svet Slovani
12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje / pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi / cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. svet se mu je sesul doživel je pretres zaradi nepričakovanega dogodka, ki je bistveno vplival na njegovo nadaljnje življenje; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih območij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo; ta svet zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti; tostranstvo; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
zelèn3 -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori;
zelena obleka, uniforma;
zelene oči;
zeleno listje;
bledo, rjavo, svetlo zelen;
jabolčno, olivno, steklenično zelen;
zelen kot kuščar;
belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; pog. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. ki ohranja okolje, zlasti z uporabo obnovljivih virov energije: zelene tehnologije;
zelene stranke 3. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej;
smreka je bila že zelena 4. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje;
žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 5. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz;
biti zelen od jeze, strahu, zavisti 6. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom:
● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arboreazelêno prisl.:
zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder
zelêni -a -o sam.:
na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot vzklik tristo zelenih
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje;
nastanek življenja na zemlji;
satelitski posnetek zemlje;
star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje;
satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo;
speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo;
stroj vrta globoko v zemljo;
klet je cela v zemlji;
nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja;
nasuta zemlja se je počasi posedala;
voda izpodjeda, odnaša zemljo;
odpeljati izkopano zemljo;
črna, ilovnata, peščena zemlja;
vrtna zemlja;
tla v koči so iz steptane zemlje;
zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike;
pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo;
navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom6. knjiž. kopno1:
po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo v krščanstvu umreti8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje;
vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
žív2 -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z mesta nesreče so odnašali žive in mrtve;
ranjenec je še živ;
vrnil se je živ in zdrav;
ekspr.: biti napol živ;
pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje 4. ki še deluje: živ izvir;
živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven / živo oglje še tleče / živa rana ki se še ne celi / pazi, če je ogenj kje še živ 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor;
žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost;
opisovati živo življenje // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant;
biti živ kot živo srebro // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi;
bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi;
živo blago;
suho seno je živo 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne / živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino;
iz oči mu je brati živo prošnjo;
molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu;
tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; jezikosl. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticusžívo tudi živó prisl.:
živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ glasb. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.:
nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, na živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; pog. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; v živo predvajati v neposrednem (radijskem, televizijskem) prenosu
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre