iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
za predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) - I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
- II. s tožilnikom
- 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk - 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / neprav. odpotoval je za Pariz v Pariz
- 3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo - 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
- 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo - 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
- 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav
// komite za kulturo; svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo - 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
- 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam - 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
- 12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase potiho
// ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno
// za dobro vzeti - 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
- 14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
- 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak - 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto dinarjev / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
- 17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
- III. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja
- a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
- b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
- c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
- 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
- 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za pionirji so nastopili mladinci / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
- 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
- 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
- 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna; po: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
- 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč dinarjev lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
zanímati -am nedov. (ȋ) - 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
- a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
- b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
- c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
- 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
- 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
zanímati se - 1. imeti, kazati hotenje, željo
- a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi
- b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi
- c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih
// zanimati se za nakup zemljišča
- 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge
zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
ústa úst s mn. (ú ū) - 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe - 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih - 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
- 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
- 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
- 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
// usta podzemne železnice vhod, izhod
// okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
mísliti -im nedov. (í ȋ) - 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala - 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede - 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
// imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo - 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
- a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
- b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
// pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
- 5. v zvezi z reči uvaja
- a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
- b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
- 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
- 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
- a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
- b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti
// ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
// v medmetni rabi izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim«
mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje
mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje
míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
oprávek -vka m (ȃ) - 1. kar kdo opravlja
- a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
- b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
- 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
- b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
- 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
- 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si - I.
- 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
- a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
- b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
- c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
- 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
- a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
- b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
- 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
- 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
● ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
- II. se kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih
- a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
- b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
- 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
// za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano - 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
- 4. za izražanje trpnega načina:
- a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
// rodil sem se 11. oktobra - b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
- 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
- 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
// želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
- III. si kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
- 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se
okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) - 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate
// negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo
// solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč
// ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi; lokomotiva z velikimi očmi
// to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele; slep na eno oko; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
// nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati; upreti oči v koga začeti ga gledati; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala; ošiniti kaj z očmi nahitro pogledati; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati
// z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno; na stvar gleda s treznimi očmi trezno, z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
// nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze; oči so se jim smejale; iz oči je sijalo hrepenenje; hladne, ledene oči; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik
// ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere - 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
// na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
● ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je bolj cenila, spoštovala; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; preleteti z očmi stavek, rokopis nahitro pogledati, pregledati; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču); v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo; ekspr. oko postave, javnega reda miličnik, policist; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; več oči več vidi; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; preg. daleč od oči, daleč od srca; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ agr. oko gosto olistan poganjek; očesa v siru luknje; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
zvéza -e ž (ẹ̑) - 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki
- 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema
// možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze
// javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti
// dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom - 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza
// stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo - 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev
// skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik - 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili
- 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo
- 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko
// jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se - 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva
- 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza
- 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza
- 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze
● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se
♦ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ī ū) - 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
// evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti - 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
- 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
// knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo - 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
- 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
// zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi - 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
♦ rel. ljubiti Boga
ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku - 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
● ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo - 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči
ljubèč -éča -e - 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
- 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom
ljúbljen -a -o - 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
- 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče
ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) - 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest - 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče
// ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel
// ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev - 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti
odnòs -ôsa m (ȍ ó) - 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive
// z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu - 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
- a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
- b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje
// diplomatski odnosi - c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
- 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
- 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje - 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama
slàb slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) - 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti
// ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo
// ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden
// glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek - 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja
// po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev - 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek
// ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba
- 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba
- 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano
- 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba
// redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji - 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil
// ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim - 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo
- 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo
● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli
slabó - 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju
- 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo
// izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano - 3. v povedni rabi izraža
- a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval
- b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima
- c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo
- č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal
● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) - 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
// z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta - 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
// težki portali masivni; težke črne kite debele
// težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del - 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
- 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
// za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen - 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
// izvedeti težko resnico zelo neprijetno
// težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
// ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
// ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev - 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
// ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost - 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
// nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva - 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
- 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
- 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
// težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja - 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
// od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi - 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
// ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
♦ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
težkó - 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C - 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
// izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
// izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana - 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
// izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
// v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne - 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
// izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve - 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
// izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru - 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
// v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih - 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
// silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
// težko pasti na tla z močnim udarcem
● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave
têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite - 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
- 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
- 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil - 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
meníti se in méniti se, tudi méniti se - 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
- 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
- 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni - 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
- a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
- b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
píka -e ž (í) - 1. majhno okroglo mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: po koži so se mu naredile rdeče pike; iz letala so bili ljudje videti kot majhne pike / bele pike na dominah; nosi belo ruto z velikimi pikami
- 2. lingv. grafično znamenje kot sestavina nekaterih črk, številk: narediti, postaviti piko na i; okrajšati besedo s piko; označiti vrstilni števnik s piko / označiti elipso, krajšanje s tremi pikami
// ločilo, ki označuje konec pripovednega stavka: na koncu stavka je pozabil narediti piko - 3. roževinasta obloga na sprednjem delu jezika pri perutnini, navadno zaradi pomanjkanja vitaminov: odreti kokoši piko
// pog., navadno v zvezi pika na jeziku boleče mesto na jeziku v obliki majhne bele lise: dobiti, imeti piko na jeziku - 4. nav. mn., pog. točka: tekmec je dobil, ima deset pik več; boriti se za pike / kupovati blago, živila na pike
- 5. ekspr. zelo majhna količina: tudi pike več ti ne dam / za piko je manjkalo, da ga ni povozil zelo malo
// v prislovni rabi, v zvezi do pike izraža najvišjo možno mero, stopnjo: vse do pike je res, kar pravim; do pike je uganil, kako bo stvar potekala / do pike tako je bilo natanko tako; od pike do pike je povedal vse - 6. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa pika; tako bo, kot pravim, in pika
● žarg., šport. delati pike padati pri smučanju; ekspr. imeti piko na koga, jemati koga na piko, imeti koga na piki imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. napraviti, narediti, postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena; ekspr. mušje pike na steklu mušji iztrebki; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve
♦ kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; lingv. pika znamenje pod samoglasnikom za označevanje ožine; mat. pika znak za množenje; decimalna pika ki loči enice od desetin; muz. pika znamenje na desni strani note, ki podaljšuje njeno trajanje za polovico; šol. pika enota za določitev ocene; tisk. rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
mórati -am nedov. (ọ̑) - 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
- a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
- b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
- c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
- 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
- b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
- c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
- 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
- b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
// mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
- 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž - I. z rodilnikom
- 1. za izražanje usmerjenosti stran
- a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
- b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
- c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
- 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
- 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
- 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
- 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
- 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
// spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
// imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo - 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
- 5. za izražanje prisotnosti
- a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
- b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
- c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
- 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
- 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í) - 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
- 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
- 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
// s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur - 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
- 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju
// v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši - 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
// kako živiš
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti - 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
- 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
// ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze - 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
// navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate - 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
// v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja
// ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij - 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
- 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
// biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več - 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
- 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali
// z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje - 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor
živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
védeti vém nedov. (ẹ́) - 1. imeti kaj v zavesti
- a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
- b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
- c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
- č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
- d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
- 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
- 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
// star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati - 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
- 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
- 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
- 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
- a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
// to bom naredil ne vem kako - b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
// iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
// o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat - c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
- č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
// z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
// v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da - 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
// z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem - 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
// izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
// poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
vedé: vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba
vedóč -a -e: vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) - 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
// v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
♦ jur. soditi zborno z več sodniki - 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
- 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
- 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
- a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
// krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi - b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
// knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
- 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
- 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj - 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
// imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi - 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
● ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
úm -a m, v drugem pomenu mn. stil. umóvi (ȗ) - 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan
// zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma - 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um
● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo
♦ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) - 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje - 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
- 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem - 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
// zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja - 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju - 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo - 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
zdrávo prisl.: zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
● ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno
zdrávi -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave
zlódej -a in zlódja m (ọ̑) - 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti
- 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
- 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve - 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar
// v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti - 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup
// malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili - 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho
- 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse
// sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto - 8. v medmetni rabi izraža
- a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal
- b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate
- c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je
● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili
zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba
// gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu
pŕst -a m (ȓ ŕ) - 1. vsak od petih gibljivih podaljškov dlani ali stopala: prsti so mu odreveneli; iztegovati, krčiti prste; pri plesu ji je večkrat stopil na prste; urezati se v prst; bobnati s prsti po mizi; tleskniti s prsti; debeli, dolgi prsti; prsti na nogi, roki; odtisi prstov na steklu; ozebline na prstih / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; dvignila se je na prste, da bi bolje videla; računati na prste; zažvižgati na prste; po prstih oditi iz sobe tiho, brez šuma; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; pokazati s prstom na prvega v vrsti; s prsti je pokazal, da potrebuje tri tisočake; mali prst mezinec; srednji prst sredinec
// kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl / za prst debela pločevina; v kozarcu je ostalo še za tri prste vode za višino, enako debelini treh prstov; pren., ekspr. božajoči prsti vetra - 2. del rokavice, ki pokriva prst: naplesti mora še dva prsta; rokavice z enim prstom
● ekspr. prsti so ga srbeli čutil je veliko željo, da bi kaj ukradel; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. povsod ima prste vmes vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen; pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari; ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. žena ovija moža okoli prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. gledati komu na prste, pod prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ima le toliko prijateljev, da bi jih lahko na prste ene roke naštel zelo malo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti
státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) - 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
// nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
// stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
// biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno - 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
// vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
// vreča stoji pokonci
// s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri - 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
// z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
// v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
// ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena - 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
// biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
// z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni - 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
- 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
- 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
- 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
- 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal
● pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan
stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda
♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj
vpoglèd -éda m (ȅ ẹ́) - 1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi
- 2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje
// v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo
♦ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo
žèp žêpa m, mest. ed. žêpu in žépu (ȅ é) - 1. majhni vreči podoben del na oblačilu za spravljanje manjših predmetov: žep se mu je strgal; napolniti žep z bonboni; vzeti ključe iz žepa; dati robček v žep; nositi denarnico v žepu; predpasnik z velikim žepom; dno žepa / obrnil je vse žepe, da bi našel denar; iskati ključe po žepih; hoditi z rokami v žepih / hlačni žep; našiti, všiti žep; notranji, prsni žep suknjiča; žep na zadrgo; žep za uro; podloga za žepe / napolniti žepe nahrbtnika; viseči žepi za krtače; šotor z našitimi žepi
- 2. kar je po obliki temu podobno: narediti med mesom in rebri žep za polnjenje; očistiti rano in vse žepe v njej; ozek žep med skalami
- 3. na čelu razširjen del površine, ki sega v kaj: žepi ravnega sveta se zajedajo v hribovje; rečni žepi
// voj. na strnjeno nasprotnikovo ozemlje segajoče manjše, z ozkim pasom z zaledjem povezano območje z vojaškimi silami, ki se branijo: umakniti čete iz žepa; delati obkolitveni obroč okoli žepa - 4. ekspr. kupna sposobnost: kupi, če ti žep dopušča, dovoljuje; izdelek ustreza okusu in žepu kupcev / hiša ni dosegljiva za moj žep
● ekspr. avtomobil mu je precej olajšal žep zanj je potrošil precej denarja; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. globoko poseči, seči v žep veliko plačati; ekspr. vtakniti medaljo v žep dobiti jo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. če le more, drži roke v žepu lenari, ne dela; žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje; ekspr. imeti kačo, luknjo, sušo v žepu biti brez denarja; ekspr. iti z levo roko v desni žep lotiti se stvari napačno, neustrezno; ekspr. vsi nimajo enako globokih žepov nimajo enako veliko denarja; plitev žep ekspr. imeti plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. plačati iz svojega žepa s svojim denarjem; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. obrnili so mu vse žepe natančno so ga preiskali; žarg., aer. letalo je zašlo v zračni žep v območje spuščajočega se zraka; poznam ga kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
♦ mont. žep jalovine manjša gmota prvotne kamnine, ki je niso nadomestile rudne raztopine; obrt. vrezani žep pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
nadzórstvo -a s (ọ̑) - 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo
// s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji - 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom
- 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali
// policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom
♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih - 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem
● publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
pôsel -sla [əu̯] m (ó) - 1. nav. mn., navadno s prilastkom celota del, opravil v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo zadolžen: sam vodi vse bančne, blagajniške, trgovske posle; kreditni, plačilni posli / dekanski, državniški posli; opravljati razredniške, tajniške posle biti razrednik, tajnik
// sklepati posle; komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo
// ekspr. to so tvegani, umazani posli
♦ polit. odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva - 2. nav. ekspr. dejavnost, navadno gospodarska, za pridobivanje materialnih dobrin: posel jim uspeva; dober, donosen posel / narediti, razdreti posel kupčijo
// privatni posel / na svoj posel se dobro razume - 3. nav. ekspr. delo, opravilo: določil je vsakemu svoj posel; lahek, neprijeten, vsakdanji posel / lotiti se posla / ženski posel / z njim nočem imeti nobenega posla opravka; imeti posla s strupi ukvarjati se z njimi
// šel se je učit mizarskega posla mizarske obrti
// delo, zaposlitev: dobiti nov posel; biti brez posla / postranski posel - 4. nav. mn., nekdaj najeta oseba na večjem posestvu, graščini za pomoč pri delu, strežbi: imeti veliko poslov; gospodar je bil s posli grob; kmečki posli; prostori za posle
● ekspr. posel je posel izraža, da čustva ne morejo vplivati na denarna, poslovna vprašanja; ekspr. ne vmešavaj se v moje posle ne rešuj mojih problemov, vprašanj; star. spet bo imel precej posla, da jo bo prepričal zelo se bo moral truditi
skúpen -pna -o prid. (ū) - 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
// namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
// prostori za skupno uporabo - 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
- 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
- 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega
veljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. imeti pravno moč: predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse
- 2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico: potni list ne velja več; vozovnica velja en dan; razpis velja do zasedbe delovnega mesta
♦ ekon. cena velja franko
// po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo: cenik, vozni red še velja - 3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi: obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev velja, jutri se vidiva
// imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga: njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr. njegova mora veljati / ekspr. njegovi romani nekaj veljajo - 4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan: ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz
- 5. biti v skladu z resničnostjo; držati: vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje: ta beseda velja za nedostojno; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka
// izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo: to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo - 7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom biti namenjen komu: opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ. naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
- 8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja: to lepoto, zanimivost velja videti; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
- 9. ekspr. stati, imeti ceno: avtomobil velja sto tisoč dinarjev / počitnice so nas veliko veljale
● ekspr. korajža, pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje stala; ekspr. naj velja, kar hoče, poskusil bom izraža podkrepitev trditve; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū) - 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
- 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
- 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci - 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
- 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo - 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz
zaúpno prisl.: zaupno povedati
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
poslúh -a m (ȗ) - 1. zmožnost razločevati tone različnih višin: imeti, izšolati posluh; dober, izreden, zanesljiv posluh / glasbeni posluh / igrati, peti po posluhu brez uporabe not
♦ muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov - 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom sposobnost za dojemanje in zaznavanje zlasti duhovnih prvin, pojavov: imeti komercialni, politični posluh; posluh za javno mnenje, potrebe tržišča, za stvarnost, družbene tokove; biti brez posluha za umetnost; človek s posluhom za bistveno; publ. estetski posluh čut
// določen odnos do teh prvin, pojavov; čut: imeti posluh za trpeče / prevod je brez jezikovnega posluha
// razumevanje, smisel: nima posluha za njene težave; za njegove pobude ni dovolj posluha; v podjetju so pokazali precej posluha za njegovo raziskovalno delo - 3. knjiž. poslušanje: prositi, zahtevati posluh; klicati k posluhu / na prvi posluh mi pesem ni bila všeč / kot vzklik: posluh; trenutek posluha, prosim
- 4. zastar. sluh: ker sem imel dober posluh, sem vedel, da se bliža konjenica; vid in posluh
● pog., ekspr. največkrat dela kar po posluhu nenačrtno, nepremišljeno; ekspr. včasih kaj zapišem po posluhu, ne po slovničnih pravilih kot se mi zdi, da je primerno, ustrezno
pred predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka préd- (ẹ̑)
- 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k sprednji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: položil je knjigo pred mater; stopiti predenj; čevlje postavi pred vrata / gledati predse / poklicati pred mikrofon / spremiti do pred hiše / preproga za pred posteljo
// za izražanje okolja, družbe: poklicati pred sodnika; stopiti pred poslušalce / stopiti pred javnost - 2. za izražanje prednosti pri razvrščanju, vrednotenju: treba je postaviti koristno pred prijetno; naš tekmovalec se je uvrstil pred evropskega prvaka / publ. na tabeli je prišla Olimpija pred Dinamo
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja na sprednji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: čakati pred gledališčem; pes teče pred lovcem; na mizi pred njim leži knjiga; stati pred ogledalom; sedel je tri vrste pred sošolcem
// za izražanje okolja, družbe: tekma je bila pred stotisoč gledalci; rad se je bahal pred tovariši; pred tujci se vedi spodobno; ekspr. tu pred menoj se je razjokala / govor pred skupščino
// za izražanje pristojnosti, veljavnosti: izjaviti pred pričami; pred zakonom smo vsi enaki / ekspr. odgovornost pred ljudstvom, zgodovino - 2. za izražanje prednosti pri razvrščanju, vrednotenju: na cilj je pritekel petdeset metrov pred drugimi; uvrstil se je na tretje mesto pred svetovnim prvakom; publ. zmagala je Argentina pred Nizozemsko in Avstrijo / pred vsem drugim je treba skrbeti za čisto okolje
// za izražanje prehitevanja, večje uspešnosti: v kmetijstvu je ta dežela pred drugimi; v industrijski proizvodnji je Amerika pred Evropo - 3. za izražanje časa, trenutka, do katerega dejanje sega ali se uresniči: pred dvema letoma ne bo narejeno; pred poldnevom bom doma; vstaja pred šesto uro / pet minut pred osmo / jemati zdravila pred jedjo; odstopiti pred koncem tekmovanja; uro pred začetkom predstave / v zvezi do pred, od pred se rabi rodilnik poznava se od pred vojne / otroci pred petim letom starosti; večer pred praznikom / pri štetju let leta petinštirideset pred našim štetjem / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje časa, ki je minil med preteklim dogodkom in časom poročanja: Župančič se je rodil pred sto leti; pred petimi minutami sem ga srečal / ravno pred pol ure je odšel / do pred tremi dnevi se še ni vedelo; predpis je veljal do pred kratkim / zdaj je obrtnik, pred tem pa je bil trgovec predtem
// za izražanje (časovnega) zaporedja: na to misel je prišel dosti pred drugimi; v šoli je bil leto pred menoj / Rakek je pred Postojno - 4. za izražanje prihodnjega, pričakovanega: pred nami je svoboda / ekspr.: ne obupuj, vse življenje imaš pred seboj; lepa prihodnost je pred teboj
// publ. za izražanje, da kaj mora biti opravljeno, storjeno: pred odborom je nehvaležna naloga usklajanja cen / vlada je pred pomembno odločitvijo / postaviti koga pred težko izbiro / smo pred uganko - 5. za izražanje vira, izvora čustvovanja: trepetati pred nesrečo / groza me je pred teboj / čutiti, imeti spoštovanje pred kom spoštovati koga
- 6. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: tu smo varni pred dežjem; zavarovati pred mrazom / bežati pred sovražniki / braniti pred napadalci; skrivati pred radovednimi ljudmi; imeti mir pred vsiljivci / posvariti pred hinavcem; pren. beg pred resničnostjo
// za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi konec delovanja, prizadevanja: kapitulirati pred močnejšim sovražnikom / ekspr. kapitulacija pred napori
● star. peljati dekle pred oltar poročiti se z njo; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; pred ljudmi me ne tika v javnosti, v družbi; ekspr. trgovino imajo pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vlak ji je pred nosom ušel ko je bila že zelo blizu; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. pred očmi se mi megli zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila
♦ šol. ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca; prim. predvsem
rezêrva -e ž (ȇ) - 1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo; denarne rezerve; materialne rezerve; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov; imeti kaj v rezervi
- 2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud; odkrivati nove rezerve surovin; svetovne rezerve bakra; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
// publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti - 3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve; poslali so ga s fronte v rezervo; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
- 4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
- 5. knjiž. pomislek, pridržek: imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi; sprejeti kaj z rezervo
- 6. knjiž. zadržanost, nedostopnost: znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
● knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
♦ ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov
sedéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. biti v takem položaju, da je teža telesa pretežno na zadnjici: nekateri so sedeli, drugi stali; sedeti na klopi, stolu, v naslanjaču; sedeti na tleh; sedeti pri peči, pod drevesom; sedeti v sedlu; mirno, negibno, udobno, vzravnano sedeti; molče, zamišljeno sedeti; sedeti s prekrižanimi nogami, okobal; sedi kot kup nesreče obupano, žalostno; sedi kot pribit mirno, nepremično
// maček sedi na soncu
// biti v mirujočem položaju, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela sedi na cvetu; ptič sedi na veji / koklja sedi na jajcih vali - 2. imeti sedež, (stalno) mesto: sedi pri sosednji mizi; sedeti v drugi klopi; na premieri smo sedeli v prvi vrsti
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža
- a) da osebek dela to, kar nakazuje določilo: sedeti pri šivalnem stroju; sedeti pri zajtrku / sedeti brez dela / sedeti s prijatelji ob kozarcu vina piti vino; vse dneve sedi pri knjigah bere, študira; ves večer je sedel pred televizorjem je gledal televizijo
- b) navzočnost v kakem prostoru: vse dneve sedi v gostilni / sedeti pri frizerju
- c) opravljanje dejavnosti, funkcije, kot jo nakazuje določilo: sedeti v pisarni, uradu / zanima ga, kdo sedi v tem odboru; že nekaj let sedi v redakciji, upravi
- 4. pog., ekspr. biti v zaporu: sedel je pet let; že večkrat je sedel; sedeti zaradi tatvine / sedeti v zaporu, za zapahi
- 5. žarg., um. biti na razpolago za upodabljanje; pozirati: sedel je že več slikarjem; sedeti za portret
- 6. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: ta klobuk je prevelik in mu ne sedi; obvezo namestimo tako, da sedi; vijak še ne sedi
// ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje: očala mu sedijo na nosu / težka glava mu je sedela na debelem vratu
● žarg. vadili so tako dolgo, da jim je pesem, snov sedela da so pesem, snov dobro obvladali, znali; ekspr. sedeti na zatožni klopi biti obdolžen, obtožen česa; knjiž. sedeti na lovorikah počivati na lovorikah; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal; ekspr. na prestolu je sedel le nekaj let vladal je; publ. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju; ekspr. sedeti na dveh stolih poskušati imeti korist pri dveh navadno izključujočih se stvareh; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; ekspr. trdno je sedel v sedlu obvladoval je položaj; ekspr. sedeti križemrok brez dela; sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; ekspr. sedeti (kakor) na iglah, trnih, žerjavici biti zelo nestrpen, nemiren; tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; bolje slabo sedeti kot dobro stati
sedé: sede na klopi, je pletla; sede delati, spati
sedèč -éča -e: sedeč za mizo, so se pogovarjali; sedeči kip; to delo zahteva sedečo držo
● sedeči poklic poklic, pri katerem se delo opravlja sede; sedeča kopel kopel v sedežni kopalni kadi
♦ bot. sedeči cvet, list, plod cvet, list, plod brez peclja
svój svôja -e zaim. (ọ́ ó) - 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo
- 2. izraža splošno pripadnost osebku: doseči, opustiti svoj namen; zadrževati svojo jezo; upokojena je bila na svojo željo / šel je tja na svojo odgovornost; hrano pridelujejo le za svoje potrebe / čriček se oglaša s svojim čri čri
// izraža razmerje med osebkom in okolico: izboljšati svoj položaj; paziti na svojo čast; izpolnjevati svoje dolžnosti; delavci razpravljajo o težavah svoje delovne organizacije; boriti se za svoje pravice - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do osebka: razvajati svoje otroke; obiskati svojo mater; zaupati svoji prijateljici; ima svoje dekle / svojim gostom je razkazal hišo; s svojimi volivci nima dovolj stikov; poklicati svoje spremstvo / med nami imajo svojega človeka privrženca, somišljenika; tja so poslali svoje ljudi / dobro pozna svoj jezik; ljubiti svojo domovino
- 4. izraža izhajanje od osebka: v svojem članku trdi nasprotno; s svojim delom se je vsem prikupila / pisatelj je objavil svoj življenjepis; luna ne sveti s svojo svetlobo z lastno; hraniti otroka s svojim mlekom dojiti
- 5. izraža (stalno) povezanost z osebkom: čakati na svoj avtobus; imeti svoj stalni prostor pri mizi / ekspr.: vsak dan je hotel imeti svoj zrezek in svoj vrček piva; prihaja vsak dan ob svoji uri
- 6. izraža ustreznost, določenost: prilagajanje zahteva svoj čas; potrpi, vse bo urejeno ob svojem času; dati, spraviti kaj na svoje mesto / to blago ni najboljše, a ima vseeno svoje kvalitete
- 7. izraža posebnost, drugačnost koga, česa glede na ljudi, stvari iste vrste: imeti svoj način govorjenja, pisanja; imela je svojo držo, hojo / to je bil svoje vrste svet / v naši književnosti zavzema ta pisatelj čisto svoje mesto
- 8. pog., z izrazom količine izraža približnost; okoli: ta sod drži svojih sto petdeset litrov; jama je globoka svojih trideset metrov / ni več mlad, ima svojih petdeset let
- 9. z oslabljenim pomenom poudarja besedo, na katero se nanaša: pesem je dosegla svoj namen; v zadnjem času je kriza dosegla svoj vrh; v tej hiši je živel od rojstva do svoje smrti; tudi naš program ima svoje slabe strani / v svoji neprevidnosti je obljubila vse, kar so zahtevali od nje
- 10. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; za svojo osebo priznam, da mi je vseeno / trener je bil sam za svojo osebo prepričan, da bodo zmagali
- 11. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: biti sam svoj gospodar; kmalu boš sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: pravijo, da je pust in sam svoj človek; stara je in precej sama svoja
● svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej; ekspr. v nedeljo so imeli naši smučarji svoj dan so bili zelo uspešni; star. svoje dni so se dobro razumeli včasih, nekdaj; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; publ. razumevanje za naravo je dobilo, našlo svoj izraz v planinstvu se je izrazilo, se je pokazalo; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; ekspr. v potu svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. on zna vedno o pravem času pristaviti svoj piskrček pri čem tudi zase poiskati korist; pridružiti se čemu, kar je v danem položaju najbolj koristno; pog. pusti ju pri miru, saj vidiš, da imata svoje pogovore zaupne; ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; prisl.: po svoje si lahko srečen; ni jim všeč, da delamo po svoje, star. po svojem; ekspr. po svoje ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; živeti po svoje; komentatorja sta bila — seveda vsak po svoje - zelo konkretna; sam.: pog. dekle že ima svojega fanta; tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni; dajte vsakemu svoje kar zasluži, kar mu pripada; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. odsedel je svoje, zdaj bo začel znova prebil, preživel je določen čas v zaporu; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; vedno si je izmišljala nekaj svojega, posebnega; nikoli niso imeli nič svojega; pog. če ti bo zmanjkalo denarja, bom jaz dal iz svojega; kot poziv svoji k svojim; priti med svoje svojce, sorodnike; pog. vzeti za svojega posvojiti; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; star. ob svojem je lahko redil samo eno kravo z lastno krmo
tiščáti -ím nedov. (á í) - 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe
// na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa - 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena
// objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu - 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat
// trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih - 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest
- 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita
// taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči - 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo
// prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno - 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem
// v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo
// v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji - 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina
- 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši
● ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj
tiščáti se - 1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči
- 2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj
// biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten
● ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen
tiščáje: deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar
tiščèč -éča -e: tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla
vrát -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) - 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu - 2. ožji del kake priprave, predmeta
- a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
- b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
zanìč prid. neskl. (ȉ) - 1. nav. ekspr. zelo slab:
- a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita
- b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden
- c) taka politika je zanič
- č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke
- d) zanič novice
- e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič
- 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben
● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden
zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
na predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
// za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
// opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge - 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
// za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo - 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro - 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
// ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
// ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek - 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
- 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
// za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
// za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni - 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
// za izražanje sredstva ali orodja- a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
- b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
// za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
// molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje - 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
// čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
// kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
// za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
// za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
// kleči na levem kolenu / kopati se na Savi - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
// ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
// je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
// zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji - 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
- 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
- 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
- 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
// učiti se na napakah
● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
♦ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.
prestolováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu
// ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval - 2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster
● knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast
utegníti in utégniti -em dov. in nedov. (ī ẹ́) z nedoločnikom - 1. imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas: samo zvečer utegne gledati televizijski program; zdaj se ne utegnem igrati s teboj / bral je, kadar je le utegnil; elipt. morda bom jutri bolj utegnil bom imel več časa
- 2. izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako govorjenje utegne imeti hude posledice; pri našem delu utegne to zelo koristiti
- 3. izraža domnevo, verjetnost: popoldne utegne deževati; ne pij več, utegne ti škoditi; predavanje utegne biti prav zanimivo / kakih sedemdeset let bi utegnil imeti
postáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
- b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
- c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
- č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
- 2. narediti, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
- 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
- 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
- 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postáviti se - 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
- 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
potréba -e ž (ẹ̑) - 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega
- a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe
- b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene
// kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče
- 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka
// star. to je potreba vedeti treba - 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda
● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski
vèč prisl. (ȅ) - 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj
- a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov
- b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več
// elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več
- 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev
- 3. ekspr., v zvezi s kot izraža
- a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč
- b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne
- 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo
- 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj
- 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili
● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko
velíko prisl. (í) - 1. izraža veliko količino ali mero
- a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko
- b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
- 2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki
zapréti -prèm dov., zapŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
- b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
// z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
- 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož - 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo - 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
- 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko - 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem - 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
- 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja - 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
zapréti se - 1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
- 2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
- 3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več
zapŕši zastar.: zaprši vrata, se ogleduje naokrog
zapŕt -a -o - 1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
- 2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
// ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
// ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj - 3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
- 4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
- 6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
- 7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
- 8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
- 9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni
zavédati se -am se nedov. (ẹ́) - 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati
- 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako
// imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno
// na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema
zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod
zavzémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
- 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke
// prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati
// prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje - 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo
- 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja
// publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti - 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
// publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih - 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen
● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih
zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali
// z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo
zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj
góvor -a m (ọ̑) - 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti - 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
- 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« - 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
- 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
hrána -e ž (á) - 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin
// kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano
// suha, topla hrana
// kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot - 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
● pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
♦ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka
hraníti in hrániti -im nedov. (ī á ā) - 1. imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo: hraniti moko, vino; hraniti sadje čez zimo; to hrani le za posebne prilike; hraniti v kleti, v zaprti posodi; jedila se hranijo v hladilniku; smodnik se hrani na suhem / skrbno je hranila posodo iz porcelana / hraniti denar v blagajni
// knjiž. prizadevati si, da se kaj ohrani: zvesto je hranil spomin na mater; v srcu je hranila vsako njegovo besedo
● knjiž. hraniti skrivnost ne izdati je
// knjiž. imeti v sebi: rudniki železove rude hranijo velike rezerve; zemlja hrani velika bogastva / mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti - 2. imeti kaj v hrambi: banka hrani vrednostne papirje; hraniti deponirano blago; hraniti oporoko na sodišču; gradivo o tem se hrani v muzeju; rokopis se hrani v knjižnici
- 3. redko varčevati: delal je od zore do mraka in hranil za hišo / hraniti pri hrani in stanovanju
hránjen -a -o: hranjeni predmeti; hranjen na podstrešju
izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ) - 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
// nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent - 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
// branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno - 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja
oblást -í in -i ž (ȃ) - 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je - 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
// spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let - 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu - 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati- a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
- b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti
- 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
♦ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe
osvájati -am nedov. (á) - 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele
- 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove
// prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje - 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen
// vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja - 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta
- 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke
● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast
osvajajóč -a -e - 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč
- 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto
sigúren -rna -o prid., sigúrnejši (ȗ) pog. - 1. gotov, nedvomen: čaka jih siguren poraz; rešiti koga sigurne smrti
// zanesljiv: ta letnica ni sigurna / imeti sigurno roko - 2. prepričan, trden: bil je siguren, da se ne moti
// samozavesten, odločen: imeti siguren nastop - 3. varen: tu se ne počutim več sigurnega / sigurna skrivališča
sigúrno prisl.: dela sigurno in hitro; počakaj me, sigurno pridem / v medmetni rabi boš prinesel? Sigurno
solíden -dna -o prid., solídnejši (í ī) - 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober
// soliden družinski oče - 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina
// ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno - 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo
// ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega
// ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje
● publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja
solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša
solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega
stolováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž., s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: v tem mestu so stolovali ruski carji
// imeti delovno mesto: guverner je stoloval v mestu ob meji / ravnatelj stoluje v neprimernih prostorih - 2. knjiž. imeti oblast, vladati: Habsburžani so stolovali dolgo časa / žena je stolovala in ukazovala kakor doma
- 3. ekspr. biti, nahajati se: na podstavku stoluje lepo izklesan kip / v tem fotelju je včasih stoloval stari oče sedel; v starih časih je tu stoloval znan umetnik živel, prebival; razvaline stolujejo nad reko se dvigajo
● knjiž., ekspr. stoloval je na čelu mize ponosno, oblastno sedel
trpéti -ím nedov., tudi tŕpel; trpljèn (ẹ́ í) - 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi; zaradi poškodbe trpi že več let; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine
- 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
- 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo; stoletja so trpeli v suženjstvu
// biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna - 4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za imeti bolezen, kot jo izraža določilo: trpeti za jetiko, malarijo; že več let trpi za nespečnostjo / publ. trpi na kroničnem katarju za kroničnim katarjem
- 5. navadno s prislovnim določilom biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov: na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti; zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo
- 6. ekspr. biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega: kakovost ne bi smela trpeti; pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi
- 7. preh., nav. ekspr. dovoljevati zadrževanje v svoji bližini: samo domače trpi ob sebi, pri sebi; trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge
// navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime - 8. star. ohranjati se, biti trpežen: tako premazan les dolgo trpi
- 9. star. trajati: zima že dolgo trpi; to bo trpelo do torka
● ekspr. njegove besede niso trpele ugovora ni dovolil, da bi mu ugovarjali; ekspr. hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel ne da bi jo veliko stalo; vse življenje je trpela za otroke se zelo trudila, delala zanje; zastar. ni ga trpelo doma ni vzdržal doma; trpi kot žival zelo veliko, naporno dela
trpèč -éča -e: trpeč človek; trpeče srce; prisl.: trpeče se nasmehniti; sam.: imeti čut za trpeče
ukvárjati se -am se nedov. (á) - 1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo: ukvarjati se s pripravami na potovanje; ukvarjati se s popravilom ure popravljati jo
// babica se je ukvarjala z dojenčkom; ukvarjati se z bolniki, ranjenci negovati jih, skrbeti zanje; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo; s to risbo se ukvarja že več tednov jo izdeluje, dokončuje
// ukvarjati se z mislijo na koga misliti na koga; ukvarjati se z načrtom za beg; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo razmišlja o njej - 2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela: ukvarjati se s popravljanjem dežnikov; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom; ukvarjati se z zajci gojiti zajce
// poklicno, strokovno se ukvarjati s čim
// imeti kaj za predmet svojega dela sploh: ukvarjati se z domačimi opravili; ukvarjati se s pisanjem pesmi; s kuho se ukvarja mati kuha; v prostem času se ukvarja s slikanjem slika; ukvarjati se z vrtnarjenjem vrtnariti
// s tem primerom se ukvarja policija ga rešuje; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi pišejo o njej - 3. imeti kaj za predmet proučevanja: ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni; sistematično se ukvarjati z žuželkami
- 4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo: v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo; ukvarjati se s politiko, športom
- 5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari: uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi
// biti v dejavnem stiku s kom: ukvarjati se z družino; z otroki se noče ukvarjati; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej
zakúp -a m (ȗ) dejanje, s katerim stvar ali pravica, ki prinaša koristi, za plačilo preide v začasno uporabo koga: dovoliti komu zakup; zakup košnje, ladje, zemljišča; zakup kake pravice / socialistični zakup obrtne delavnice, gostilne od 1948 do 1954 s katerim obrtna delavnica, gostilna v zasebni lasti preide v državno, družbeno uporabo
// razmerje, nastalo s tem dejanjem: obnoviti, podaljšati zakup; desetletni zakup / dati, vzeti zemljišče v zakup; imeti v zakupu
● ekspr. kolesar je vzel vso cesto v zakup je vozil po vsej cesti, kot bi bila namenjena samo njemu; ekspr. pomembni dogodki so jih vzeli čisto v zakup so jih zelo zaposlili, jim vzeli ves čas; redko oddati kaj za nizek zakup za nizko zakupnino; ekspr. imeti kako funkcijo v zakupu imeti jo dolgo, večkrat; ekspr. mislijo, da imajo resnico v zakupu imajo izključno pravico odločati o resnici
♦ zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji
združeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati - 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost - 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
- 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
- 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje - 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
- 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
- 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
združeváti se - 1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
// prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
- 3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
- 4. imeti spolni odnos: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati
združujóč -a -e: združujoč se v društva, gojiti ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ) - 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki
// žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren) - 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik
● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
karákter -ja m (á) - 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda
- 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
- a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
- b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter
● žarg. igrati karakterje karakterne vloge
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
- 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
klobúk -a m (ú) - 1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo; dvignil je klobuk v pozdrav; na glavi ima klobuk; potegniti, potisniti si klobuk na oči; pokriti se s klobukom; črn klobuk; klobuk iz zajčje dlake; tovarna klobukov; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki; nizki, visoki klobuk; slamnati klobuk slamnik; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
// prodajanje damskih klobukov; kardinalski klobuk - 2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk
- 3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo
● ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu
♦ agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zool. morski klobuk meduza
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) - 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
// lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica - 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
- 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
// lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja - 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
- 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
- 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte - 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lahkó - 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C - 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel - 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav - 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste - 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
- 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
- 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko
lístnica -e ž (ȋ) - 1. knjižici podobna priprava za nošenje bankovcev, dokumentov: iz prsnega žepa je potegnil listnico in odštel deset stotakov; vzeti sinovo fotografijo iz listnice; spraviti vizitko v listnico; ekspr. v rokah je držal debelo listnico zelo polno
● ekspr. imeti debelo listnico imeti veliko denarja - 2. zastar. beležnica, beležka: iztrgati list iz listnice; zapisati si naslov v listnico
- 3. navadno v zvezi listnica uredništva rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem: urednik je v listnici uredništva pohvalil mladega pesnika
- 4. v nekaterih državah delovno področje ministra: listnica za javna dela je bila zaupana znanemu politiku / minister brez listnice
- 5. star. listnjak: pripeljati voz listja pred listnico
♦ zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita
monopól -a m (ọ̑) - 1. stanje na trgu, ko je en sam ponudnik blaga: odpraviti monopol; monopol v trgovini / popolni monopol / mednarodni monopol ki obvladuje svetovno tržišče
// izključna pravica do izdelovanja ali prodajanja česa: dobiti monopol za trgovino z zlatom; imeti monopol; monopol na proizvajalna sredstva / državni monopol; prodajni, trgovinski monopol
// ekspr. izključna oblast nad čim: imeti monopol v kaki stroki; tendenca po ideološkem monopolu; monopol nad izobrazbo / šolstvo ne sme biti monopol majhne skupine ljudi - 2. ekon., v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco: nastanek monopolov / združevati se v monopole
múha -e ž (ú) - 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo
// kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
// nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo - 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
- 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
- 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
- 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober
// cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
négativen in negatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) - 1. ki izraža, da je vrednost česa zelo majhna ali da je ni: negativna kritika filma; negativna ocena njegovega ravnanja ga je prizadela / imeti negativen odnos do česa; o njem imam negativno mnenje
- 2. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje; nikalen, odklonilen: odgovor je bil negativen; negativna rešitev prošnje
- 3. slab, nesprejemljiv: naraščanje negativnih pojavov med mladino; to so negativne lastnosti; publ. odigrati negativno vlogo / imeti negativen vpliv na koga / publ. negativni junak drame
- 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: negativne posledice obsevanja, suše / knjiž. negativne, temne strani življenja slabe, neprijetne
- 5. med. ki izraža, da iskanega ni: izid preiskave je negativen / urin je negativen
● publ. pomoč, spodbuda z negativnim predznakom oviranje, škoda, nasprotovanje; publ. on je negativna slika svojega učitelja po lastnostih, mišljenju je popolnoma drugačen, nasproten od svojega učitelja
♦ bot. negativni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo stran od svetlobe; ekon. negativna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z večjim uvozom kot izvozom; elektr. negativni pol elektroda za odvajanje električnega toka; negativna elektrina presežek elektronov na telesu; filoz. negativna definicija definicija, ki navaja, kaj določena stvar ni; negativna sodba sodba, ki zanikuje vsebino določene sodbe; fiz. negativni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v nasprotni smeri od dane; negativni ion negativno naelektren ion; negativni pospešek pospešek, pri katerem hitrost telesa pojema; gibanje v negativni smeri gibanje v nasprotni smeri od dane; fot. negativni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta glede na resničnost zamenjana; film za take posnetke; barvni negativni film barvni film s posnetki, na katerih so barve glede na resničnost komplementarno zamenjane; kem. negativni element element, ki se pri elektrolizi izloča na anodi; mat. negativni predznak predznak, ki izraža, da je število manjše od nič; negativno število število, manjše od nič; med. negativni Rh faktor; rel. negativna teologija teologija, ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; šol. negativni učni uspeh učni uspeh z najmanj eno negativno oceno; negativna ocena ocena, ki izraža, da učenec ne obvladuje učne snovi; šport. negativna razlika v golih razlika med manjšim številom danih in večjim številom dobljenih golov; tisk. negativni tisk tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi
négativno in negatívno prisl.: pisati šolsko nalogo negativno; to lahko negativno vpliva na odnose med državami; negativno naelektreni delci; negativno rešena prošnja
♦ tisk. negativno rezana črka črka, vrezana v kovino; sam.: o njem vedo ljudje veliko negativnega
néžen -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄) - 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi - 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke - 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen
// nežno ribje meso mehko; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost
néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega
nóč -í ž (ọ̑) - 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč
- 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja
// knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč
okóli predl. (ọ̑) z rodilnikom - 1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: zavezati si ruto okoli glave; sedeti okoli mize; oviti si vrv okoli roke; otepati, pogledati okoli sebe; zemlja kroži okoli sonca; okoli vasi so nizki griči / ekspr. okoli in okoli hiše je visoka ograja / naselja okoli Ljubljane; potovanje okoli sveta; ogrlica okoli vratu
// nav. ekspr. za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja: pogovor se suka okoli poljskih del; razprava se neprenehoma vrti okoli istega vprašanja / publ.: truditi se okoli izboljšanja preskrbe; razburjenje okoli zvišanja cen kruha in mesa; zapleti okoli gradnje cest ob gradnji; glede gradnje; razpravljanje okoli stanarin o stanarinah; spor okoli umika čet zaradi umika; glede umika - 2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa: cesta kmalu zavije okoli hriba; veter piha okoli ogla; položiti dekletu roko okoli pasu; okoli rame oprtana torba / tesnoba okoli srca; smehljaj okoli ust / doma je tam nekje okoli Kranja / ekspr. krogle žvižgajo okoli nas
- 3. z izrazom količine za izražanje približnosti: pride okoli desetih, desete (ure); okoli novega leta; bilo je okoli leta 1900; temperature okoli nič
● pog., ekspr. smukati se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. sukati se okoli koga posvečati komu veliko pozornosti; ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; pog. hoditi okoli njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; pog., ekspr. daj mu eno okoli ušes udari ga; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga; ekspr. letati okoli zdravnikov pogosto iskati njihovo pomoč
omejíti -ím dov., oméjil (ī í) - 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
- 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
- 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
- 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
- a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
- b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
- 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
- 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi
● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti
omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti
omejèn -êna -o - 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero
- 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi
- 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti
// ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno
♦ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev
plátno -a s (á) - 1. močna lanena tkanina: beliti, tkati platno; kupiti platno za srajce; bila je bleda kot platno / gumirano, povoščeno platno; knjigoveško, šotorsko platno / bombažno, konopljeno platno
- 2. navadno manjši kos take tkanine za umetniško slikanje: slikar je napel platno na okvir in začel nanašati barvo; na platno je skušal prenesti podobo kmečkega življenja / slikati na platno
// žarg. slika na takem kosu tkanine: rad bi kupil njegovo platno; dela, slika majhna in velika platna; platna impresionistov; pren. široka epska platna z opisi v tem romanu niso zaživela - 3. velik kos napete bele tkanine, na katero se projicira film: strmela sta na platno in zbrano sledila filmu / filmsko, projekcijsko platno
// žarg., navadno v zvezi filmsko platno filmska umetnost, filmska proizvodnja: znal je umetniško prenesti dogajanje na filmsko platno; tudi na filmskem platnu ločiti laž od resnice; vse je potekalo tako hitro kot na platnu / novi val je kmalu obogatil italijanska platna
● ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; ekspr. zadnjič sem ga videl, ko je še platno prodajal ko je bil še majhen; ekspr. strgal si je hlače in je potem celo pot platno prodajal videlo se mu je spodnje perilo; publ. cirkuško platno cirkuški šotor, cirkus
♦ etn. domače platno ki je ročno tkano iz ročno predene preje; hodnično platno grobo, ročno tkano platno; film. široko platno katerega širina je precej večja kot višina; obrt. knjiga je vezana v platno hrbet in platnice so prevlečeni s platnom; tekst. četrtinsko, polovično, popolnoma beljeno platno; irsko platno tanka, gosta lanena tkanina; vezava platno; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, platno [pl.]
poklíc -a m (ȋ) - 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih
// opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice
// usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev - 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere
● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
pózitiven in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) - 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje
- 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje
- 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana
- 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne
- 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven
- 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva
♦ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov
pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega
prázen -zna -o prid. (á) - 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
- 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
// prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
// s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
// izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi - 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
// ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
// ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura - 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
- 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
- 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
// ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled - 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati
prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel
pròst prôsta -o stil. -ó prid., prostéjši in prôstejši (ȍ ó) - 1. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom: vse sem naredil, do večera sem prost; otroci so dosti prosti / ob sobotah in nedeljah so delavci prosti / dva prosta delavca je mojster poslal po cement
// s katerim lahko človek sam razpolaga, ker nima določene obveznosti: prvi prosti večer so se spet sešli / ima veliko prostega časa; v prostem času se rad sprehaja / ob novem letu bodo štirje dnevi prosti / proste sobote - 2. navadno z rodilnikom ki ga to, kar izraža dopolnilo, ne veže, ne omejuje: vojaščine sem prost / carine prosto blago / star.: biti prost krivde biti oproščen krivde; biti prost predsodkov biti brez predsodkov
- 3. ki pri določenem dejanju ni vezan, omejen s kako zahtevo, predpisom: pri izbiri pomočnikov ste prosti / razvezal se je in zdaj je prost / star. prosti stan stan neporočenih
- 4. ki ni oviran, omejen v svobodi gibanja: konji se pasejo prosti; biti prost kot ptiček na veji / lahko greste, jim je rekel stražar, prosti ste
- 5. ki ne ovira, omejuje gibanja zaradi določenega predmeta, dejstva: odstranili so skale in cesta, pot je bila prosta / vojska je z orožjem izsilila prost prehod / knjižnica s prostim dostopom knjižnica, v kateri imajo bralci sami neposreden dostop do knjig
// elipt. vstop prost vstop je vsakomur dovoljen; za vstop ni treba plačati vstopnine - 6. ki ni zaseden, oddan: v avtobusu ni nobenega prostega sedeža več; dvorana je danes prosta / v hotelih je še dovolj prostih sob / razpisati prosta dela in naloge
- 7. ki ni s čim povezan, oviran in se lahko uporabi za določen namen: prosti konec vrvi je ovil okoli stebra / v desni roki ima dežnik, leva pa je prosta
- 8. ki opravlja svoje delo, dejavnost brez pripomočkov: risati s prosto roko; s prostim očesom nevidna žival
- 9. star. preprost, neizobražen: učeni in prosti ljudje / knjiga je namenjena prostemu ljudstvu
- 10. star. neolikan, prostaški: ne bodi tako grob, tako prost; njegovo prosto vedenje jih je odbijalo / ni hotela poslušati prostih šal
- 11. zastar. preprost, enostaven: oblečena je bila v zelo prosto obleko / razložiti s prosto besedo / prosti vojak navadni vojak
● besedilo se v prostem prevodu glasi takole v prevodu, ki ni dobeseden; ritem pesmi je prost ni vezan na določeno shemo; star. rad hodi v prosto naravo v naravo, ven; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; ekspr. imeti proste roke biti pri odločitvah brez prejšnjih obveznosti; pri delu mu je pustil proste roke ga ni oviral, onemogočal; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; pog. imeti tri proste vožnje brezplačne vožnje; publ. prosto morje morje, ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; odprto morje
♦ anat. prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; ekon. prosti trg trg brez trgovinskih omejitev; proste cene; prosta carinska cona del pristanišča, ki je odprt za mednarodni promet in v katerem veljajo razne olajšave; prosta prodaja količinsko neomejena prodaja vsakemu kupcu; fiz. prosti elektron elektron, ki ni vezan na strukturo atoma; prosti pad gibanje prostega telesa v prostoru brez zraka zaradi delovanja teže; gastr. prosta potica jed iz vlečenega ali nekvašenega testa navadno z nadevom iz skute, znana v Beli krajini; kem. prosti kisik kisik, ki ni vezan v spojino; lingv. prosti stavek stavek z enim povedkom; navt. prosta luka luka, izločena iz carinskega območja države, ki ji pripada; prosta plovba plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda; šah. prosti kmet kmet, ki ga pri napredovanju proti nasprotnemu robu šahovnice ne more ovirati noben nasprotnikov kmet; šol. prosti spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; šport. prosti met met žoge v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosti premet; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju; rokoborba v prostem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi z rokami in nogami po vsem telesu; prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; prosta vaja telovadna vaja brez orodja in brez pomoči drugih; voj. prosti korak korakanje brez sočasne izmenjave iste noge
prôsto stil. prostó prisl.: prosto se gibati; prosto razpolagati z denarjem; prosto stoječa kad; (navajati) prosto po Prešernu
● govoriti prosto brez pismene priprave, predloge
♦ šport. plavati sto metrov prosto plavati v kateremkoli slogu, navadno kravl; premet prosto premet brez hipne opore na rokah
prôsti -a -o, v predložni zvezi prôsti in prósti sam.: užival je spoštovanje pri prostih in učenih; srečno so prišli na prosto ven; ležati na prostem zunaj; muzej na prostem objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje; predstava na prostem / dati komu prôsto in prostó
sklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom
// v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti
- 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč
- 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira
// ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati - 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja
- 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem
- a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec
- b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno
- 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov
● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo
sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim
sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej
slíka -e ž (ȋ) - 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
// delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič - 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
- 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
// upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša - 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
- 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
- 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem - 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
♦ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu
stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) - 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
// tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
// bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
// bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega - 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
// hiša strahov v cirkusu
// nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas - 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
- 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
svínjski -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma
- 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo
// nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje - 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina
● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno
♦ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga
svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko
škárje -rij ž mn. (ȃ) - 1. orodje za rezanje iz dveh rezil, ki se ob pritisku na ročaja odpirata v obliki črke V: nabrusiti škarje; rezati, striči s škarjami; konica, uho škarij / kleparske, krojaške, vrtnarske škarje; ovčje škarje za striženje ovc; vrtne škarje; škarje za živo mejo; škarje za pločevino / ročne škarje
// teh. stroj za rezanje, striženje pločevine: škarje so se pokvarile / strojne škarje - 2. kleščam podoben prvi par nog pri nekaterih rakih: rak zgrabi hrano s škarjami / jesti meso z repa in škarij
- 3. ekspr. položaj med dvema postrani približujočima se nevarnostma: žarometa sta dobila letalo v škarje; vsekakor moramo priti iz tankovskih škarij / škarje, v katerih so se znašli, so se vse bolj zapirale položaj med približujočima se nevarnostma je postajal vse bolj brezizhoden; avtomobil je prišel, vozil v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
// dobiti koga z nogami v škarje
// navadno s prilastkom položaj med dvema nasprotujočima si stvarema sploh: v škarjah med udobnostjo in hitrostjo so se avtomobilski proizvajalci odločili za drugo; biti v škarjah želja in dolžnosti - 4. ekon., navadno s prilastkom neusklajenost, nesorazmerje: škarje med cenami industrijskih izdelkov in kmetijskih pridelkov / škarje cen se odpirajo neusklajenost, nesorazmerje se veča, zapirajo neusklajenost, nesorazmerje se manjša
● ekspr. filmu škarje ne bi škodile krajšanje; ekspr. imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem; žarg., šport. narediti škarje dvigniti smuči med letom v različni višini; ekspr. mojster je spet segel po škarjah spet začel rezati, striči; postavljati mlaj s škarjami z drogovoma, spetima na enem koncu v obliki črke V
♦ agr. škarje podolgovata kosa lesa, pritrjena v obliki črke V na zadnji konec ojesa, s konci krakov pa na sprednji del voza; etn. nastaviti, poslati škarje med mlačvo ob pripravljanju slame za streho naskrivaj nastaviti, poslati navzkriž povezani palici, obroč in bat skupaj z nekaj pijače, štrukljev, cvetjem in posmehljivim pismom; grad. streha na škarje streha, pri kateri sta na škarnike, strešne tramove z obeh strani vodoravno pribita po dva vzporedna ploha; les. škarje stroj za obrezovanje furnirja; zlagati deske v škarje zlagati jih v obliki črke V ali X; teh. škarje okovje z dvema krakoma, navadno v obliki črke V, za omejevanje odpiranja določene plošče; vrata (pri omari) na škarje; tisk. krožne škarje stroj za razrezovanje lepenke z okroglimi noži, ki se vrtijo
tólst -a -o [u̯s] prid. (ọ̑ ọ́) knjiž. - 1. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; debel: puran je tolst; tolsta krava; tolst kot prašič / tolst trebuh; tolsta zadnjica / tolsti prsti
- 2. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti; masten: tolsto meso / tolsto kosilo
● knjiž. tolst glas, smeh globok, nizek; knjiž., ekspr. imeti tolsto denarnico imeti veliko denarja
♦ etn. tolsti četrtek debeli četrtek; zool. tolsta plavut neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno plavutjo
trézen -zna -o prid., tréznejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ni pod vplivom alkoholne pijače: strežejo le treznim gostom; trezen voznik vidi prometni znak prej kot pijan; malokdaj je trezen; trezna družba
// ki izraža tako stanje: njegov pogled ni bil več trezen - 2. nav. ekspr. ki ravna razsodno, preudarno: trezen človek bi ravnal drugače; na tako treznega fanta se lahko zaneseš; to so bili poslovni, trezni ljudje / biti razumska, trezna narava
// nav. ekspr. ki vsebuje, izraža razsodnost, preudarnost: imeti trezne nazore; trezen pogled na svet; biti sposoben trezne presoje; trezno sprejemanje vsega novega / ekspr.: narediti trezen načrt uresničljiv; voditi trezno politiko skladno z razmerami
// odločiti se po treznem premisleku
● ekspr. imeti, ohraniti trezno glavo biti, ostati razsoden, preudaren; zastar. trezna enonadstropna hiša preprosta; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
trézno prisl.: trezno kaj oceniti, premisliti; trezno ravnati; bil je trezno misleč človek; članek je pisan trezno
úren2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar;
brat je urnejši od mene;
res si uren, da si že nazaj;
biti uren pri delu;
uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši
● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavceúrno - 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč
- 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven
vája -e ž (á) - 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje
- 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj
// šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju
// telovadna vaja
// nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje - 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
// ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje - 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
- 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami
● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje
bêbec tudi bébec -bca m (é; ẹ̄) - 1. duševno nerazvit, slaboumen človek: bebec je buljil predse s praznimi očmi; otrok je bebec od rojstva
- 2. slabš. omejen, neumen človek: s tem bebcem ne maram več imeti opravka; ti bebec!
● ekspr. ne delaj se bebca ne kaži se neumnega, ne pretvarjaj se; ekspr. imeti koga za bebca norčevati se iz koga
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
hotéti hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čəm] čèš [tudi čəš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) - 1. izraža voljo, željo osebka
- a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
// elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš - b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
// ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
// ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
- 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
// ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist - 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
- 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
// ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam - 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
- 7. v zvezi z reči uvaja
- a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
- b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
- 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
- 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
// piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti
hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo
hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi
hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi
hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) - 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
// knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
// knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja - 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
// nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov - 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
// podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
// navedite same jasne primere, zglede - 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
// v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna - 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
// v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne - 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
- 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
// veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
// srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur - 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
- 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
jásno - 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
// piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
// v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno - 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
- 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
// v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno
jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega
krùh krúha m (ȕ ú) - 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti
// tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh; Grahamov kruh; koruzni, rženi kruh; mlečni, oljnati kruh; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim; kupiti več kruhov
// kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko; namazati kruh z maslom; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe - 2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh
- 3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha; upal je, da bo dobil kruh; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh; šel je v tujino za kruhom
// s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh; rudarskega kruha ne zmore več; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha - 4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh
● kruh se je lepo dvignil vzhajal; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
♦ etn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; gobasti kruh z neprožno sredico; pekovski kruh; rel. darovati (pri maši) kruh in vino
lastnóst -i ž (ọ̑) - 1. kar se relativno trajno kaže pri človeku zlasti v odnosu do ljudi, okolja glede na kako normo: delavnost je njegova glavna lastnost; imeti dobre, slabe lastnosti; vzgoja razvija otrokove pozitivne lastnosti; na zunaj je podoben očetu, po lastnostih pa materi / pog.: hvali lastnosti svoje hčere dobre lastnosti; zaradi svojih lastnosti vzbuja odpor slabih lastnosti
// preizkušati lastnosti živali
// kar se trajno kaže pri čem zlasti glede na uporabnost: gradilne lastnosti lesa; obratovalne lastnosti stroja; preizkusiti lastnosti ladje na poskusni vožnji
// knjiž. kar se pri kom, čem trajno kaže sploh: biološke lastnosti zemlje; fizikalne in kemične lastnosti snovi; zaželene lastnosti rastlin; prenos lastnosti na potomstvo / dedne lastnosti ki se podedujejo
// lastnost vode je, da je najgostejša pri štirih stopinjah Celzija značilnost
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu - 2. knjiž. kar kaj opredeljuje, da je tako, kot je: belina je lastnost belega
- 3. star. sposobnost, zmožnost: pripisovali so mu lastnost, da zna čarati
● imeti lastnosti dobre gospodinje biti dobra gospodinja; zastar. v lastnosti kavalirja se je izkazal kot kavalir
nágnjenje -a s (á) - 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje
// navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje - 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost
- 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
- 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam
nastòp -ópa m (ȍ ọ́) - 1. prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: pripraviti se za nastop; harmonikarski, pevski, telovadni nastop; nastop najboljših drsalcev, godalnega kvarteta / učenci so priredili nastop / pog. nastop na radiu, televiziji / njen nastop v glavni vlogi je navdušil gledalce / orkester ima po tri nastope na teden
// sodelovanje, dejavna navzočnost pri športni, kulturni prireditvi: omogočiti najboljšim smučarjem nastop na olimpiadi - 2. prikaz mnenja, stališča javno, pred občinstvom: predsednikov prvi nastop je prenašala televizija; njegovi nastopi na kongresih so vzbujali zanimanje / Prežihov književniški nastop; od prvih nastopov v revijah do samostojne pesniške zbirke je minilo več let / publ. uspešni nastopi naših podjetij na tujem tržišču / protestni nastopi študentov proti rasni diskriminaciji
// nav. mn., ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: razšla sta se mirno, brez nastopov / mučila ga je s svojimi ljubosumnimi nastopi / knjiž. še na misel mi ne pride, da bi ti delala nastope neprijetnosti, težave - 3. navadno s prilastkom vedenje, ravnanje: imeti dober, eleganten, simpatičen, uglajen nastop; s svojim nastopom navdušuje ljudi / ponosen je na svoj svetovljanski nastop / manjka mu prepričljivosti v nastopu
- 4. z rodilnikom izraža začenjanje česa: označiti nastop dejanja, stanja / knjiž.: nastop pomladi začetek; pred nastopom življenja na zemlji pred nastankom; z nastopom noči so postali vsi zaspani ko se je znočilo
// pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru
♦ jur. dilatorne ovire za nastop kazni; šol. imeti nastop opravljati učno uro, pri kateri se ocenjuje pedagoška sposobnost, strokovno znanje kandidata; vet. nastop poškodba noge ob zgornjem robu kopita, povzročena s kopitom ali podkvijo druge noge
nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) - 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
- 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
nèmogóče - 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče
- 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost
- a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti
- b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti
- 3. v medmetni rabi izraža
- a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče
- b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
ôkno -a s, mn. tudi ókna (ó) - 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna; narediti okno v steni; zabiti okno z deskami; zazidati okno; postaviti cvetlice na okno; gledati, nagniti se, skočiti skozi okno; metati stvari skozi okno; sloneti, stati na oknu; videl sem ga na, ob oknu; spati pri odprtem, zaprtem oknu; majhno kletno, stopniščno, strešno okno; nizko, okroglo okno; široka, velika okna dnevne sobe; visoko obokano okno; zatemnjeno okno; hiša brez oken na severni strani; nadzidek nad oknom; sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno s križi; mrežno okno z mrežo; podestno okno nad podestom
// okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino: umiti okno; vzidati okno; skrbno zagrniti okno; zakitati okno; postaviti rože med okna; potrkati na okno; razbijati po oknih; kupiti nova okna; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito okenska šipa
// čistilec oken / dvojno okno ki je zastekljeno z dvema šipama; dvokrilno okno ki ima dve krili; razbiti izložbeno okno; notranje okno del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine; zunanje okno del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine - 2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina: okno rova; okno podzemne votline
- 3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami; okence: preriniti se do okna / blagajniško okno
- 4. ekspr. odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje: hoteli so imeti okno na Jadran; to področje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu
- 5. etn. del kozolca med dvema stebroma: založiti okna s snopjem
● žarg., šol. imeti okno prosto uro sredi pouka; knjiž. na okno trka dan, večer dani se, večeri se; nar. dolgo je hodil k njej pod okno vasovat; ekspr. ne mečite denarja skozi okno ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vsi so na oknih veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora
♦ arhit. bazilikalno okno; francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; ležeče okno ki je širše kot višje; slepo ali lažno okno ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; grad. cvetlično okno s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic; obrt. montažno okno dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino; odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki; sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata; um. gotsko okno ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom
ponújati -am nedov., tudi ponujájte; tudi ponujála (ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj
- a) dobi: natakarji ponujajo jedi okoli mize; za uslugo mu je ponujal nagrado / ponujati komu svoje prijateljstvo / ker je deževalo, so mu ponujali dežnik / ekspr. ponujali so ji več ženinov, pa ji nobeden ni bil všeč
- b) kupi, najame: branjevke ponujajo zelenjavo / oglas ponuja hrano in prenočišče v hotelu / ponujati blago po različnih cenah prodajati
- 2. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: češnja na vrtu vsako leto ponuja veliko sadežev / življenje nam ponuja mnogo lepega / predpisi ponujajo samo eno rešitev
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: ta dogodek nam ponuja priložnost, da nadomestimo zamujeno; zdelo se mu je, da se mu tam ponuja bogastvo / z oslabljenim pomenom: hrib je ponujal lep razgled na mesto; z vrha gore se je ponujal pogled na jezero - 3. knjiž. imeti, vsebovati: njegova knjižnica ponuja dovolj gradiva za različne referate, razprave
● za atentatorjevo glavo ponujajo nagrado kdor bo omogočil, da bo atentator aretiran, bo dobil nagrado; ponujali so mu potico, pa je ni jedel ga silili, naj jo jé; ekspr. ponujal ji je zakon izražal željo, naj se poroči z njim
ponújati se - 1. izražati pripravljenost za kako dejanje: dve leti se je hodil ponujat v službo; ponujal se je, da jih odpelje v mesto / ponujal se je za pomoč; kar naprej se ji ponuja za spremstvo
- 2. ekspr. siliti se, truditi se jesti, piti: dolgo se je ponujala z juho; ves večer se je ponujal s kokto / pa pusti, kaj se ponujaš
● ekspr. dež, sneg se ponuja začenja zelo rahlo deževati, snežiti; ekspr. dobra jed se sama ponuja je ni potrebno priporočati; ekspr. ponujale so se ji črne misli jo vznemirjale, jo mučile; ekspr. pred beznicami so se ponujale prostitutke so bile pripravljene imeti spolne odnose za plačilo; ekspr. ponujajo se nova in nova vprašanja se pojavljajo, nastopajo
ponújan -a -o: ponujanih jedi se ni niti dotaknil; zavrnil je ponujano pomoč; sprejel je ponujano službo; kvaliteta ponujanega blaga je slaba
poznáti -znám nedov. (á ȃ) - 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
- 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
// mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati - 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
- 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
- 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
- 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan
pravíca -e ž (í) - 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
// načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica - 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
- a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
- b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
- c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
// kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
// v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
- 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
- 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
- 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
- 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
// izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
// izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
preglèd -éda m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od pregledati:
- a) pregled dokumentov; začel se je pregled potnih listov / poročilo o pregledu poslovanja / pregled potnikov na meji / hitro je končal pregled je pregledal
// carinski pregled; tehnični pregled - b) pregled pacienta je bil zelo zahteven / hoditi na preglede k specialistom / ambulantni pregled; laboratorijski pregled krvi; obvezni zdravniški pregled
- 2. s prilastkom glavne, bistvene sestavine, predstavljene navadno pisno: bral je pregled ruske književnosti / publ. podal je kratek pregled dogajanja / zunanjepolitični pregled
- 3. publ., v zvezi imeti pregled vedeti, poznati: samo ti imaš pregled, kako delajo; nihče nima pregleda, koliko jih pride / ima dober pregled čez dogajanje; imeti pregled nad njegovim stanjem
● publ. dobil sem podroben pregled, kaj se dogaja natančno sem izvedel
rána -e ž (á) - 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran
// čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda
// pes si liže rano / rane na sadnem drevju - 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti
// moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane
♦ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana
spomín -a m (ȋ) - 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke
- 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja
// v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu - 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu
- 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu
- 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov
- 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin
● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv
♦ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu
stanovánje -a s (ȃ) - 1. prostor, prostori za bivanje, povezani v funkcionalno celoto: imeti, dobiti, kupiti, prodajati stanovanje; opremiti, pobeliti stanovanje; preseliti se v novo stanovanje; otroci tekajo po stanovanju; majhno, prostorno stanovanje; mrzlo, sončno stanovanje; stanovanje v bloku; lastnik, najemnik stanovanja / dvosobno, troinpolsobno stanovanje; kletno, podstrešno stanovanje; lastniško, najemniško stanovanje; solidarnostno stanovanje zgrajeno s sredstvi za solidarnostno gradnjo stanovanj
// navedite stanovanje kraj in ulico, kjer stanujete - 2. dom, bivališče: za stanovanje mu je namenil majhno sobo na podstrešju / vzeti na stanovanje; imeti koga na stanovanju
♦ arhit. orientirati stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin stanovanja glede na strani neba; jur. naturalno stanovanje nekdaj ki nadomešča del plače
stík -a m (ȋ) - 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z bolnikom
- 2. mesto, kjer se kaj stika: stiki med lobanjskimi kostmi zatrdijo; prekriti stike z letvami; zaliti, zamazati, zatesniti stike; zvariti stike kovinskih delov / za raztezanje pustimo centimeter široke stike presledke; opeke z rdečimi stiki stičnimi ploskvami
- 3. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa: prekiniti stik; dober, slab stik / električni stik
// v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik; prišlo je do kratkega stika; pren., ekspr. v njegovih možganih je prišlo do kratkega stika - 4. nav. mn. kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju
// odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci - 5. lit. ujemanje glasov: stik in druge glasovne figure / polni stik ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje; rima; samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca; soglasniški stik ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin v zaporednih besedah; aliteracija
● redko imeti radijski stik radijsko zvezo; najti stik z moderno glasbo začeti jo dojemati, sprejemati; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; priti v stik z novimi kraji videti, spoznati jih; biti v tesnem stiku z naravo biti zelo povezan z njo
suverén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. politično neodvisen, samostojen: suveren narod; suverena država; ta kneževina je suverena
- 2. vrhoven, najvišji: imeti suvereno oblast / suverene pravice delovnih ljudi in občanov / suverena pravica države, da sama ureja svoje notranje zadeve
- 3. ekspr. ki popolnoma obvlada kako delo, dejavnost: pisatelj je bil suveren oblikovalec jezika; suveren organizator; pri vožnji je suveren
// ki vsebuje, izraža tako obvladanje: suverena igra tega igralca / slike, suverene v izrazu - 4. knjiž. popoln, vsestranski: avtorjevo obravnavanje tega obdobja je suvereno / prepričanje, da je človeško mišljenje suvereno
- 5. knjiž. vzvišen, dostojanstven: suveren nasmeh, pogled; v preziru je bil izzivalno suveren
● knjiž. umetnik je pri izbiri snovi suveren neodvisen, svoboden; knjiž. suverena prepričanost o čem samozavestna; knjiž. imeti do česa suvereno in kritično stališče samostojno
suveréno prisl.: suvereno nastopati, odločati; suvereno odigrana vloga
svobôda -e ž (ó) - 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga - 2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov
// narodna svoboda - 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje
- 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost
// imeti svobodo gibanja - 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja
- 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha
- 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda
- 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode
● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost
♦ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; jur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
udóbje -a s (ọ̑) - 1. kar pri uporabi daje občutek ugodja: odpovedati se udobju; imeti, nuditi, uživati udobje / ekspr., v povedni rabi imeti kopalnico je pravo udobje
- 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju: v tej hiši je udobje; to udobje ne bo dolgo trajalo; občutek udobja / skrbeti za osebno udobje koga / živeti v udobju
- 3. udobnost: udobje meščanske hiše mu je bilo tuje / iz udobja se odreka višjim vrednotam lagodnosti
- 4. predmeti, ki dajejo občutek ugodja: njegovo stanovanje je brez udobja; naslanjači, blazine in drugo udobje
užítek -tka m (ȋ) - 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru
// kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek - 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar
// služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka
užívati -am nedov. (í) - 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
- 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
- 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
- 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
// kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano - 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi
// uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja - 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
- 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
// ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
// biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi
uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo
uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled
užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano
víden1 -dna -o prid., vídnejši (í ī) - 1. ki se vidi, opazi: vidni del ledene gore; vidni sledovi; grad je viden daleč naokoli; vidne ploskve predmeta; postaviti kaj na vidno mesto; dobro, jasno, razločno viden; viden pod mikroskopom, s prostim očesom / vidni in slišni znaki; vidna znamenja časti / komaj viden smehljaj; napake, pomanjkljivosti so vse bolj vidne / z vidnim užitkom, zadovoljstvom je to naredil; pokazal je vidno zanimanje zanjo
- 2. ki se s prostim očesom vidi: vidna in nevidna živa bitja
- 3. ki je tako narejen, izdelan, da se vidi: viden šiv, vbod / vidna in nevidna vrata / znamenje na trgu je vidni spomin na kugo
- 4. dovolj velik, da se da videti, spoznati: viden napredek, razvoj; brez vidnega vzroka se je razjezil; imeti vidno prednost; vidno poudarjanje svobodomiselnih idej / prvi vidnejši vzpon jugoslovanskega filma večji
- 5. publ. pomemben, ugleden: viden politik, znanstvenik; postal je vidna osebnost / igrati vidno vlogo; doseči, imeti vidno mesto v družbenem življenju
● vidni svet svet, ki se da videti
♦ fiz. vidni spekter spekter, ki se da videti z normalnim človeškim očesom; vidna svetloba; vidno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; gost. vidni lom razbitje posode, za katero se ve, kdo ga je povzročil; grad. vidni beton neometan, navadno gladek beton; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema
vídno prisl.: vidno pešati, popuščati; komaj vidno se zdrzniti
vzajémen -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑) - 1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum
// medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse
♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku - 2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno
// ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno - 3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez
vzajémno prisl.: vzajemno si pomagati
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
domíšljati -am nedov. (í) - 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti
- 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo
domíšljati se s premišljanjem obnavljati v spominu; spominjati se: le polagoma se je domišljala vseh dogodkov; ta obraz sem že videl, se je domišljal
domíšljati si - 1. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov; redko domišlja si na svojo bistroumnost / domišlja si, da vse ve
- 2. imeti kako namišljeno stvar za resnično: samo domišlja si, da je bolan; bolnik si domišlja, da je Napoleon
// misliti si, predstavljati si: najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja; nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep
gospodováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. imeti, izvajati oblast: tu je gospodoval mogočen graščak; po naših deželah so gospodovali tujci; z železno roko je gospodoval nad služabniki / gospodovati svojim čustvom obvladovati jih, imeti jih v oblasti
// razum gospoduje nad srcem je v premoči, prevladuje; pren. mogočno zidovje gospoduje nad dolino - 2. biti splošno razširjen: taka miselnost je gospodovala takrat med inteligenco / v tistih časih je gospodovala po teh krajih huda lakota
- 3. zastar. biti gospodar, gospodariti: na posestvu še vedno gospoduje oče
gospodujóč -a -e: imel je gospodujoč položaj; gospodujoča vloga kapitala
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
kúhati -am nedov. (ú ȗ) - 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
// imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
// imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo - 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
- 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
♦ les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
kúhati se ekspr. - 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza
- 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal
kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo
kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom
● rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦ gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
lisíca -e ž (í) - 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja; lisica je požrla, vzela kokoš; nastaviti lisici past; lov na lisico; biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka
● ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda
// lisičja samica: lisica in lisjak - 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu; plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi
- 3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica
- 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah; natakniti, sneti komu lisice; razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah
♦ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica velika nevarna morska riba z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
mêdel -dla -o, in mèdel tudi medèl -dla -o tudi -ó, stil. medèl -dlà -ò [əu̯; druga in tretja oblika məd] prid., medléjši tudi mêdlejši tudi mèdlejši (é; ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ) - 1. ki je brez močnega sijaja, leska: medel soj; medla površina; medlo oko / medel lesk
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: medla luč, mesečina / medla luna / medla svetloba - 2. vsebinsko neopredeljen, neizdelan: medle predstave o čem; medla slutnja; imeti medla estetska merila / značaji v drami so medli / dajati medle odgovore
- 3. ekspr. zmeden, nejasen: imeti medlo glavo; medla zavest
- 4. ekspr. izčrpan, slaboten: medel človek; otroci so medli in topi od lakote; medla žival / medli udi / poživiti medle moči / medel obraz upadel, bled
- 5. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: medel dež, veter / medle barve / medel glas, nasmeh / medel stisk roke; medla aktivnost / igra nekaterih šahistov je bila medla neizrazita
mêdlo in mèdlo in medló prisl.: organizacija medlo deluje; medlo se je nasmehnil; sonce je medlo sijalo; medlo se česa spominjati; luč medlo sveti / piše se narazen ali skupaj: medlo rumen ali medlorumen; medlo zlat
nakúp -a m (ȗ) - 1. glagolnik od nakupiti: po nakupu živeža je srečala prijateljico; nakup obleke, ozimnice; imeti popust pri nakupu živil / odobriti sredstva za nakup strojev / iti po nakupih nakupovat
// kar je nakupljeno: plačati, porabiti nakup / mesečni nakup - 2. glagolnik od kupiti: odobriti nakup avtomobila; ponuditi, priporočiti komu kaj v nakup; imeti prednost pri nakupu / nepravilen nakup tega nogometaša / nakup in uporaba licence / državna prodaja oziroma nakup valut / ugodni nakupi; nakupi v tujini; v podjetju je odgovoren za nakupe nabavo
// ekspr. kako ti ugaja moj novi nakup
naskòk -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) - 1. nenaden silovit vojaški napad iz neposredne bližine, zlasti na posamezen vojaški objekt, manjšo skupino nasprotnikovih vojaških sil: naskoki so se ponavljali vse dopoldne; odbiti, pričakovati naskok; popustiti naskokom sovražnikove vojske; naskok na trdnjavo / pripraviti se na naskok; preiti, pognati se v naskok / partizani so v naskoku zavzeli bunker; pren., ekspr. napovedati naskok na svetovni rekord; alpinisti so v naskoku osvojili vrh
♦ šport. naskok na telovadno orodje - 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju; prednost: imeti,ȁ
občútek -tka m (ȗ) - 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
- 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
- 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
- 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
- 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
- 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju
obvéznost -i ž (ẹ́) - 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost
// delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec
// sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost - 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
- 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
predíren -rna -o prid. (ī) - 1. ki se da predreti: predirna in nepredirna plast
- 2. skozi katerega se da priti: težko predirno grmovje
- 3. močen in neprijetno visok; predirljiv: imeti prediren glas; predirni žvižgi
- 4. v zvezi s pogled, oko s katerim se hočejo odkriti misli koga; predirljiv: prediren pogled; imeti predirne oči
- 5. redko hud, oster: prediren mraz / predirna bolečina
- 6. knjiž. prodoren: prediren mislec
predírno prisl.: predirno ga je gledal; zvonec je predirno zabrnel; biti predirno oster
ràd1 ráda -o stil. -ó -í prid., m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e (ȁ á) v prislovni rabi - 1. izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem, zadovoljstvom: on rad dela; otroci se radi igrajo; vsakomur rad pomaga; zelo rada pleše; ekspr.: fant se res rad uči; iz srca rad ti verjamem; elipt.: ali greš z menoj? Rad; uboga, pa ne rad
- 2. navadno v zvezi z bi izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: rad bi nastopil pred javnostjo; rad bi bil zdrav; zelo rada bi se poročila; rada, prerada bi ga spoznala; elipt.: domov bi rad; saj imaš vse, le kaj bi še rad / z odvisnim stavkom: imam rad, da prideš; nima rad, če ga obiskuješ; ne vidi rada, da kadiš
- 3. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego
// imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje - 4. izraža
- a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo; v topol rado trešči; zelo rado jo zebe; kaj takega se rado zgodi
- b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive; suha koža rada razpoka
- 5. izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav: mandarine se rade lupijo / suha drva rada gorijo
- 6. ekspr., v zvezi rad ali nerad izraža nujnost česa: to moraš narediti rad ali nerad; rada ali nerada, vrnila se bo
● rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; pog. rada se gledata, vidita zaljubljena sta drug v drugega; ekspr. pojdi že, bog te nima rad izraža nejevoljo, nestrpnost; ekspr. polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti; ekspr. preveč rad se ima pretirano skrbi zase; prim. rajši
redíti1 -ím nedov., tudi rédi (ī í) - 1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče; v hribovitih krajih redijo ovce; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja; telička bodo redili in ne prodali
- 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati: mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
- 3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
- 4. raba peša preživljati, vzdrževati: s temi dohodki lahko redi ženo in otroke; ekspr. dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ekspr. ta kmetija brez hudega dela redi družino
- 5. zastar. hraniti, krmiti: rediti rake z mesom; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
● star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
redíti se - 1. postajati (bolj) debel: zaradi dobre hrane in sedenja se redi; preveč, zelo se redi / nar. če bo deževalo, se bo krompir redil debelil
- 2. star. rasti, razvijati se: postrvi se najbolje redijo v čisti vodi; telička sta ostala živa in se dobro redila
● ekspr. ne boš se redil od dela drugih bogatel
rejèn -êna -o: v voz je bil vprežen par rejenih konj; majhen rejen moški; s koruzo rejeni prašiči
● ekspr. nositi rejene nahrbtnike zelo polne; ekspr. imeti rejeno denarnico imeti veliko denarja
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) - 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
// kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca - 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram - 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
- 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
- 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja - 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
- 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
- 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
stíl -a m (ȋ) - 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: analizirati, opisati stil avtorja, dobe; oblikovati nov stil; umetnostni stili in smeri; stili v glasbi / Cankarjev, Jakopičev stil / ima jedrnat, slikovit stil se jedrnato, slikovito izraža
♦ lingv. stil tipični izbor jezikovnih prvin v besedilu; časopisni stil časopisna zvrst jezika; lit. baladni stil; um. baročni stil; bidermajerski stil - 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, knjiž. brusiti stil; imeti slab stil; napake v stilu
- 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti poseben delovni stil; prikazati nov režijski in igralski stil / stil oblačenja / publ. nadaljevati zdravljenje v enakem stilu na enak način
// življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja - 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in stil smučarskih skokov / konj je skakal v lepem stilu
// šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline; slog: stili v plavanju, rokoborbi
● ekspr. ta pa ima stil se lepo oblači in uglajeno vede; iron. no, to pa res ni bilo v tvojem stilu ni bilo običajno, ni bilo primerno zate; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan
subjektíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik
// odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek
♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati - 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila
- 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi
// publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo
subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro
tŕgati -am stil. tŕžem nedov. (ŕ ȓ) - 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
// s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso - 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
// njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
// ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti - 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
// delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen - 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
// s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
// s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože - 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
// ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine - 6. ekspr. delati, povzročati
- a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
- b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
- c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
- 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
- 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
● ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
tŕgati se - 1. biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno: vrste so se trgale / megla se trga; oblaki se trgajo
- 2. biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo: jopica se na komolcih trga; krilo se trga po šivih; vrv je preperela in se trga
- 3. s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi: konji so se trgali in rezgetali; pes se trga z verige
- 4. ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine
// s predlogom težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa: trgal se je od prejšnjega življenja / naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje - 5. ekspr. v presledkih prihajati: tanki so se trgali iz soteske; izza ovinka so se trgale zelene uniforme / iz megle, mraka so se trgale postave postajale vidne, se počasi prikazovale
- 6. ekspr. ruvati se: fantje se radi trgajo / trgala sta se za žogo / otroci so se trgali za bonbone prerivali, pulili
// trgata se zaradi njive prepirata
// v zvezi z za zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje: trgali so se za tega strokovnjaka; zanj so se kar trgali s ponudbami
// prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj: trgati se za čast, plačilo; trgati se za oblast - 7. ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se trga; njegova upornost se je začela trgati / trgati se v sebi
● ekspr. besede, stavki so se mu trgali iz ust govoril je težko, pretrgano; ekspr. glas se mu trga močno spreminja jakost; ekspr. srce se ji je trgalo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; ekspr. iz kovačnice so se trgali udarci kladiva se je slišalo udarjanje kladiva; ekspr. v njej se vse trga doživlja veliko duševno krizo; ekspr. iz njenih prsi se je trgalo ječanje je prihajalo v presledkih
trgáje star.: trgaje cvetje, je prepevala
trgajóč -a -e: govoril je s trgajočim se glasom; srce trgajoč pogled
tŕgan -a -o: trgani koščki papirja
♦ tekst. trgana volna volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin
upírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti - 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upírati se - 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala - 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
// upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati - 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo- a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
- b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
- 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem - 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
- 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom - 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje: stala je, upiraje roke v boke
upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
zanikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati
// nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu- a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
- b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
- 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
- 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
- 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
- 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino
zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta
zanikujóč -a -e - 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
- 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti
zanímanje -a s (ȋ) hotenje, želja- a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost
// poslušati koga brez zanimanja - b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja
- c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
// izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja
● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali
zijáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
// s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah - 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
- 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
// zehati: ves večer že zija - 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
- 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti
zijáje: zijaje ga je poslušala
zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka
ženíti se žénim se nedov. (ī ẹ́) - 1. v zvezi z osebo moškega spola poročati se: danes se ženi njen nečak / ženiti se na kmetijo / ženili so se med seboj; opisoval je, kako se na deželi ženijo / dov., pog. kdaj se bosta pa vidva ženila poročila
- 2. ekspr. imeti ljubezenski odnos s kakim dekletom: ali se fant že kaj ženi; nekaj časa se je ženil pri sosedovi hčeri / hodil se je ženit v sosednjo vas vasovat; dolgo se je ženil, pa se ni oženil si iskal ženo; s stricem se je šel ženit je šel snubit
// dov. moral se je ženiti tam, kjer je oče hotel si dobiti ženo - 3. ekspr. družiti se zaradi parjenja: to je čas, ko se mačke, psi ženijo / ob sv. Gregorju se ptički ženijo
● ekspr. nima se na kaj ženiti nima materialne osnove za zakon, družino; ženiti se na roke v kmečkem okolju imeti za zakon, družino le sposobnost za delo; pog., ekspr. ženi se pod marelo ne da bi imel zagotovljeno bivališče; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; danes je pa oblečen, kot da bi se ženil zelo lepo, slovesno
ženíti ekspr. - 1. dajati, oddajati v zakon: danes ženi najmlajšega sina
- 2. posredovati za koga pri kakem dekletu zaradi ženitve: ni maral nikogar, da bi ga ženil; vsi so ga hoteli ženiti
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
kontrolírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati, nadzorovati: kontrolirati delo, poslovanje bank; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / redko kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje - 2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
- 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati: na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki; severno področje kontrolira prva divizija
♦ šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati
kontrolíran -a -o: kontrolirano blago; kontrolirano ozemlje
♦ fiz. kontrolirana jedrska reakcija jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se pridobljena energija koristno porabi
kotírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. teh. označevati s kotami: kotirati načrt
- 2. nepreh. imeti določeno tržno ceno: delnice nizko, visoko kotirajo; pren., knjiž. njegove slike visoko kotirajo
// v kapitalistični ekonomiki imeti možnost trgovanja na borzi: ta delnica lahko kotira
kotíran -a -o: kotirani vrednostni papirji; kotirana risba
♦ geom. kotirana projekcija
mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
// ekspr. sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka - 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
- 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
// publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva - 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
mériti se - 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
- 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
mudíti -ím nedov., mujèn tudi mudèn (ī í) - 1. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu: pride na obisk in nas mudi; kaj ga mudiš s temi zadevami; ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil; moram iti, ker vas že mudim / star. mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil zamudilo
- 2. nepreh., star. biti (pre)pozen, imeti zamudo: še pol ure je časa, menda ne bomo mudili; pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili / hitela je, da ne bi mudila zamudila; čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil zamujal
mudíti se - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti na razpolago malo časa, da se kam pride ali kaj opravi: šla sva peš, ker se nama ni mudilo; mudi se jim s pripravami; na vlak, v službo se mu že zelo mudi / ekspr. počakajte malo, kam se vam pa tako mudi; brezoseb. kar počasi delajte, saj se nič ne mudi
// z nedoločnikom izraža potrebo, nujnost, da se takoj kam gre, kaj opravi: jaz lahko čakam, meni se ne mudi ženiti; nič preveč se mu ne mudi vrniti dolg; elipt.: otrokom se zelo mudi iz razreda; mudi se mi domov; zmeraj se mu kam mudi / kot vljudnostna fraza posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi - 2. v zvezi s s, z porabljati čas za kaj, kar je ovira pri določenem delu: matere so se mudile z otroki, namesto da bi kuhale; imam dosti dela, ne utegnem se muditi z vami
- 3. s prislovnim določilom izraža daljšo navzočnost koga na določenem mestu: na povratku se je nekaj časa mudil v naših krajih / zdravnik se je dolgo mudil pri bolniku / publ., z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom: srečanja se bo udeležilo več rojakov, ki se mudijo na obisku v domovini so; skupina tujih strokovnjakov se že dalj časa mudi na študijskem potovanju po Jugoslaviji je
● pog. ta stvar se ne mudi stvari ni treba takoj, hitro opraviti; z matematično nalogo sem se dolgo mudil, čeprav ni videti težka dolgo sem jo delal; evfem. mudi se mi nastran opraviti moram malo, veliko potrebo; star. napravi se na pot brez slovesa, nič se ne múdi obotavljaj; ekspr. njemu se pri delu nikamor ne mudi dela počasi
mudèč -éča -e: šla sta po dvorani, mudeč se zdaj pred eno sliko, zdaj pred drugo; na paši se mudeče čebele
nadzírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzirati delo, poslovanje; nadzirati izvajanje davčnih predpisov / nadzirati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzirati mejo; cesto nadzirajo z letali - 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzirati otroke / mlajše učence je treba pri pisanju nalog nadzirati
- 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: kapital nadzira velik del proizvodnje; nadzirati industrijske investicije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete nadzirajo most, ozemlje
nadzíran -a -o: dekle je bilo strogo nadzirano
nadzorováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali - 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati
- 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja
nadzorován -a -o: učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje
notírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. knjiž. na kratko zapisovati: notirati govor; notirati si glavne točke
- 2. muz. zapisovati z znaki notnega sistema: notirati melodijo
- 3. nepreh. imeti določeno tržno ceno; kotirati: nizko, visoko notirati / koliko notira dolar; pren., knjiž. ta film visoko notira
// v kapitalistični ekonomiki imeti možnost trgovanja na borzi: te delnice lahko notirajo
♦ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču
notíran -a -o: notiran in aleatoričen glasbeni zapis
objémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena - 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval
objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke
obravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike - 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane
obstánek -nka m (ȃ) - 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja
// nadaljnji obstanek
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo - 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka
● ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv - 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve
// skrbeti za svoj obstanek
obvladováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
- 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
- 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
- 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most - 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
obvladován -a -o: obvladovana strast
opírati1 -am nedov. (ī ȋ) navadno v zvezi z na - 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz - 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič
opírati se - 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj
// biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico - 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje
- 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti
opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico
opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave
péstovati -ujem in pestováti -újem nedov. (ẹ́; á ȗ) - 1. držati, imeti koga v naročju: pestovati bratca; dedek je pestoval vnuka; otrok pestuje medvedka, punčko; pestovati in ujčkati / pestovati koga na kolenih
// držati, imeti v naročju sploh: nežno je pestovala fantovo glavo / ekspr. pestovati puško, torbico - 2. ekspr. ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh; držati: nekaj časa je pestoval skodelico kave, potem je odgovoril / v rokah je pestoval kozarec / pestovati glavo med rokami
// skrbno, previdno držati: pestovati zlomljeno roko; z dlanjo pestovati komolec - 3. ekspr. zelo, pretirano skrbeti za koga: doma so ga pestovali, zato je tako razvajen / novi šef nikogar ne pestuje; pren. življenje ga ni pestovalo
- 4. knjiž. ohranjati, negovati: pestovati stare navade, običaje / pestovati domačnost kuhinje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestovati bolečino, jezo, lenobo; dolgo je pestoval misel na drugo službo; v sebi je pestoval občutek krivice / to željo sem pestoval le v mislih
● ekspr. zelo pestuje svoj prehlad zelo, pretirano skrbno (si) ga zdravi; knjiž. v koči so eno uro pestovali svojo utrujenost so utrujeni eno uro počivali, se oddihovali; evfem. pri sosedovih bodo pestovali soseda bo rodila
péstovati se, in pestováti se - 1. biti, sedeti komu v naročju: že spet se pestuješ / ta otrok bi se samo pestoval
- 2. ekspr., redko biti, zadrževati se kje: pestovati se na peči, po postelji
pestujóč -a -e: pred hišo je sedel ded, pestujoč vnukinjo
pojmováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: ta izraz, to pooblastilo pojmujejo drugače; lepoto pojmujejo ljudje različno; hotel je povedati, kako on pojmuje življenje in svobodo / ta arhitekt pojmuje stavbo še precej tradicionalno
// publ., v zvezi s kot imeti za, šteti za: tako dejanje pojmujejo kot nasilje, kot nečastno; pojmovati samoupravljanje kot eno od bistvenih oblik socialistične demokracije; to se more pojmovati kot priznanje - 2. zastar. dojemati, razumeti: takega pesnika so mogli pojmovati samo redki sodobniki; kdor pojmuje veličino življenja, pojmuje tudi veličino smrti / fant je pojmoval lahko, zato je pri učenju hitro napredoval
● publ. kaj pojmujete pod tem izrazom kaj vam ta izraz pomeni, izraža
pojmován -a -o: demokratično pojmovani centralizem; zgodovina je v drami pojmovana zelo osebno
prevzémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
// začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja - 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
// začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge - 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
- 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
- b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
- c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
- 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
● ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo
prevzémati se postajati prevzeten, ošaben: zaradi uspehov se je začel prevzemati
prevzemajóč -a -e: prevzemajoč material, se je ponesrečil; ideje, prevzemajoče mladino
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á) - 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja - 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar - 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
- 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
- b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
- c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
- 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame
prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu
skomínati -am nedov. (í) - 1. brezoseb. imeti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: če jem nezrelo grozdje, me skomina; po jabolkih jo skomina; skomina ga po zobeh / v osebni rabi zobje me skominajo
// imeti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ne praskaj po zarjaveli pločevini, ker me skomina; ko je gledal, kako nerodno seka, ga je kar skominalo - 2. povzročati kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: limone marsikoga skominajo
// povzročati temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: sintetične tkanine jo skominajo - 3. brezoseb., ekspr. čutiti željo po čem: vedno ga je skominalo po slavi; prav skomina ga, da bi jo vprašal / skominalo jo je po koščku domače potice; skominalo se mu je po prijateljih / že dolgo ga skomina po sosedovem gruntu
strínjati -am nedov. (í) - 1. knjiž. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov; strnjevati: vojaki so strinjali vrste; množica se je razmikala in se spet strinjala / mravlje so se strinjale v kolone
- 2. knjiž. imeti, združevati: v sebi strinja moč in modrost; v glasu sta se mu strinjala humor in resnoba / glasovi se strinjajo v harmonijo; posameznosti se strinjajo v celoto / vsa lepota se strinja v njenih očeh je
strínjati se - 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: o tej stvari so se vsi strinjali; strinjam se, da je tako ravnanje neprimerno; v celoti, popolnoma se strinjati s kom; v vsem se strinjata
// meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: strinjati se z mnenjem, s predlogom; delavci so se strinjali s sporazumom / strinjati se z dnevnim redom, vsebino zapisnika / dov. kaj misliš ti? Strinjam se - 2. knjiž. stikati se: njivi se tam strinjata; morje in nebo se strinjata v komaj vidni črti; žarki se strinjajo v eni točki
- 3. knjiž. ujemati se, skladati se: prevod se strinja z izvirnikom / resnica se s tem ne strinja; to se strinja s prakso
šuméti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter
// povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli
// s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada
// ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas - 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
- 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju
● ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale - 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih
// ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj
šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo
šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo
// ekspr. vesolje je tiho zvenelo - 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
- 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek - 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
- 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
zvenèč -éča -e - 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
// ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta - 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
- 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ) - 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
// imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo - 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
// sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
// s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno - 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
- 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
- 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
// ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal - 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
- 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
- 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati
žgáti se - 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
- 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal
žgóč -a -e - 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
- 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
- 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati
žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka
● žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega
blagrováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom
- 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal
cvèsti tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvə- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete
// obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih
● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je
cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
// obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti
dolgováti -újem [u̯g] nedov. (á ȗ) navadno z dajalnikom - 1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč dinarjev; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis
- 2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
- 3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu
hodíti hódim nedov., hójen (ī ọ́) - 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
// akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
// cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
// opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni - 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
// z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo- a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
- b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
- 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
- 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten - 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
- 7. iti
- a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
- b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
- c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
// nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
● pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
hodé zastar.: hode ni dobro jesti
hodèč -éča -e: poslušal ga je, hodeč iz kota v kot; star. videl ga je ob bregu hodečega; pokonci hodeč človek; sam.: črepinje na tleh so nevarnost za hodeče
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) - 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale - 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
- 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom - 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
- 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
izvírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka
- 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja
- 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju
- 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine
// biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine
● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal
izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje
láhen -hna -o stil. -ó prid. (á) - 1. ki dosega majhno stopnjo
- a) glede na učinek, posledico: lahen dež, veter / imeti lahen spanec rahel
- b) glede na čutno zaznavnost: telo mu je spreletel lahen drget; pozdraviti z lahnim poklonom; lahen smehljaj; lahna rdečica / lahna melodija / čutiti lahen udarec
- 2. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahen dir / stopati z lahnimi koraki
- 3. nav. ekspr. ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: po vodi drsi lahen čolnič / čez lase si je vrgla lahno tančico / nad poljem leži lahna meglica
láhno prisl.: lahno potrkati; lahno zamahniti z roko; lahno se je zasmejal; lahno brneči zvon; lahno skodrani lasje; prim. nalahno
lepôta -e ž (ó) - 1. lastnost, značilnost lepega:
- a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote
- b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na orodju; koliko lepote je v tem kipu
- c) duševna lepota; lepota značaja
- č) lepota morja; občudovati lepoto narave, gorskega sveta; lepota pomladi
// kar je lepo: zdaj je spoznal, kaj je lepota; helenistični tip lepote; zakoni lepote; imeti čut za lepoto
- 2. tudi mn. lepa stvar: občudovati naravne lepote; ta načrt bi uničil lepote gorske doline; ekspr. katera ženska bo oblečena v to lepoto lepo obleko
// ekspr. to dekle pa res ni kaka posebna lepota ni posebno lepa; star. zbrale so se lepote z vsega sveta lepotice; zastar. slika ni posebne lepote ni posebno lepa
// star., kot nagovor kam greš, lepota moja - 3. knjiž., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: tako je zdrav in močen, da ga je lepota videti
● star. zanemarjeni park mestu ni na lepoto v okras; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. bila je cvet lepote najlepša, zelo lepa
máčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na mačke: mačji glas, rep;
mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.: z mačjimi koraki se je bližal hiši tiho, neslišno; imeti mačje oči dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči
● ekspr. to ni mačji kašelj to ni majhna, nepomembna stvar; slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦ bot. mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria; mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; grad. ulica je tlakovana z mačjimi glavami s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; zool. mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačkamáčje prisl.: mačje uren; po mačje je splezal na drevo; sam.: nekaj mačjega je v njenem izrazu
nad predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ)
- 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak; balon se je dvignil nad oblake; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca; pren. hotel se je vzdigniti nad druge; nesreča pride nadme
- 2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga; iti nad petelina; planiti nad sovražnika; elipt. ne upa se nadenj
- 3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč dinarjev; tehta nad sto kilogramov; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let; čakati nad dve uri
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk
// za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi; noga nad kolenom / voda nad jezom; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri
// za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom; imeti predstojnike nad seboj; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom; pren. grad gospoduje nad dolino - 2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad republiškim povprečjem; prodaja se nad resnično vrednostjo
// ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi - 3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem; maščevati se nad sovražnikom; zamisliti se nad vsebino romana; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom
- 4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom; uživati nad nesrečo bližnjega; zgražati se nad nedostojnim početjem; veselje nad dogodkom; razočaranje nad kom
● ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī) - 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
// spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
// ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira - 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
// nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
nagibati se - 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
- 2. v zvezi s k izražati, kazati
- a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
- b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
// imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti
- 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
nastopíti in nastópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco - 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
// v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama - 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
- a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
- b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
// nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop
nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode
nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dən] (ȅ ȇ; ȅ) - 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
- a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
- b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben
// ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več
// zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
- 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska
● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
- b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih - 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
- 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
- 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
- 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
- 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
- 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
- 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
- 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh - 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte - 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
- 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
- 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e - 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
- 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
obsodíti in obsóditi -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega - 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo
- 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt
- 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno
● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji
obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje
● ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora
obsójati -am nedov. (ọ́) - 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati
- 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko
obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal
obsójan -a -o: krivično obsojan človek
odúren -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake;
podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasomodúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu
počutíti se in počútiti se -im se nedov. (ī ú) - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: počutili so se dovolj močne, da so nadaljevali pot; zmerom bolj se počuti žensko; počutiti se osamljenega; počutiti se zdravega
- 2. imeti, šteti se za kaj: počutiti se aristokrata; počutiti se zmagovalca / počutiti se mladega; počutiti se enakopravnega
- 3. s prislovnim določilom izraža, da osebek glede na okoliščine doživlja stanje, kot ga nakazuje določilo: v topli sobi so se dobro počutili; počutiti se domače, prijetno; nelagodno se počutiti; počutil se je kot preganjana žival / pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; počutite se kakor doma kar se da sproščeno, udobno
// kot vljudnostna fraza kako se počutite
● počutiti se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo, v vodi ugodno, prijetno
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
// ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj - 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi - 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
- 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
- 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
// to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim - 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
- 7. narediti vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
// svojih čustev na zunaj ni pokazal - b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
- c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj- a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
// pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor - b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
// publ. kmalu so se pokazale težave
● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu
pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori
pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. imeti vsebino
- a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
- b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
- 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
- 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
- 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
- 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
- 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
prédnost -i ž (ẹ́) - 1. kar omogoča poseben, boljši položaj ali položaj česa, koga pred čim, kom drugim
- a) glede na možnost za uresničitev česa: moštvo je imelo to prednost, da je igralo pred domačimi gledalci; obdržati prednost na področju kulture; uveljaviti prednost / prišel je prvi, zato ima prednost pri postrežbi bo prvi postrežen; prednost pri razpisu imajo kandidati z opravljenim strokovnim izpitom; imeti prednost pri sprejemanju v dijaški dom / pri vstopanju ji je dal prednost omogočil ji je, da je vstopila prva; na tej cesti imajo vozila prednost pravico, da jo pri križanju s stransko cesto prevozijo brez ustavljanja; v križišču cest istega reda ima voznik na skrajni desni prednost pravico, da prvi prevozi križišče
// uživati prednosti - b) glede na vrednost, pomen, ki se mu pripisuje: določili so, katere ceste bodo imele prednost pri obnavljanju / dati prednost graditvi bazične industrije; dajati komu neupravičeno prednost; ekspr. dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo
- c) glede na časovno oddaljenost: roparji so imeli več ur prednosti pred zasledovalci / časovna prednost
- 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju: obdržati prednost; prvi kolesar si je pridobil precejšnjo prednost pred glavnino; tekmovalec si je zagotovil odločilno prednost / povišati prednost za deset točk; polčas se je končal z dvema goloma prednosti za domače moštvo / sodnik je upošteval prednost, in ni dosodil prekrška pri igrah z žogo dejstvo, da lahko ovirani igralec uspešno zaključi akcijo
- 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom dobra, zaželena lastnost: hiša ima to prednost, da stoji na samem; oznanjal je prednosti razstavljenega blaga; prednosti sodobnega pohištva / primerjali so prednosti in pomanjkljivosti različnih kandidatov
♦ avt. vozila s prednostjo vozila prve pomoči, gasilske službe, organov za notranje zadeve ali Jugoslovanske ljudske armade, kadar so na nujni vožnji
predólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid. (ọ̑ ọ́) preveč dolg: delati predolge korake;
predolgi lasje;
predolgo krilo / predolg govor; predolga povest / utrujen od predolge poti
● slabš. imeti predolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; evfem. imeti predolge prste krastipredólgo prisl.: predolgo čakati; predolgo se je zamudil na obisku; ne predolgo potem je res prišel
prenášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenašati tovor, vreče; stole prenašajo iz sobe v sobo; prenašati na hrbtu, v rokah, za vratom; kose železa so prenašali z velikimi kleščami / ekspr.: ves dan že prenaša vedro okrog; zmeraj prenaša otroka s seboj nosi
// delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: da jih ne bi odkrili, so prenašali sestanke iz ulice v ulico
// delati, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenašati težo z ene noge na drugo / publ., z oslabljenim pomenom poudarek so začeli prenašati na ideološki boj - 2. delati, povzročati, da kaj kam pride: živci prenašajo dražljaje, vzburjenje; prenašati električno energijo, gibanje, vrtenje / prenašati po žicah, z električnim tokom
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročati, da to lahko dobi (še) kdo drug: prenašati dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se prenaša tudi na druge; njena plemenitost se prenaša tudi na otroke / prenašati izkušnje na mlajše / prenašati bolezen; povzročitelja te bolezni prenaša mrčes; te klice se prenašajo z dotikom
- 4. delati, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenašati kroje s krojnih pol na blago; prenašati pripombe v rokopis; prenašati sistem znakov v drug sistem / ta prevajalec uspešno prenaša tuje posebnosti v domači jezik / prenašati ideje v prakso, življenje
// omogočati, da zunaj studia posneta slika, zvok telekomunikacijsko prihaja vanj: televizija bo prenašala vse zborovanje; prenašati govor, prireditev iz dvorane / neposredno prenašati tekmo s tekmovališča istočasno s tekmo - 5. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: prenašati odgovornost na druge / država je postopno prenašala svoje funkcije na družbene organizacije; te naloge se prenašajo na krajevne skupnosti
- 6. ekspr. prestajati, trpeti: po operaciji je prenašal hude bolečine; dolgo je prenašal krivico, žalitve; takrat je moral prenašati velike napore / že dvajset let prenašam zakonski jarem sem poročen
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: teh snovi njegov organizem ne prenaša; ali prenašaš kavo, alkoholne pijače; lahko hrano še prenaša
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa, vpitja ne prenaša; njene bolne oči sončne svetlobe niso prenašale; lahko prenašati hud mraz, vročino / ekspr. njihovih pogledov ni mogel prenašati
- c) ob sprejemanju kakega stanja: prenašati bolečine, trpljenje; ali lahko prenašaš negotovost / ekspr. samega sebe več ne prenaša
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: moči prenašati napor; vožnjo z avtomobilom težko prenaša
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: očitkov, podtikanj ne prenaša; znal je prenašati žalost; potrpežljivo, ravnodušno, vdano prenašati; ekspr. njene muhe mirno prenaša / misli na smrt ne more prenašati
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne prenašam / ne prenašam njegove domišljavosti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; leta dobro prenaša je še krepek, zdrav za svoja leta
♦ mat. prenašati člene enačbe; strojn. pritisk se prenaša hidravlično
prenašajóč -a -e: prenašajoč opeko na gradbišču, se je poškodoval
prenášan -a -o: knjiž. potrpežljivo prenašane bolečine
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) - 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
// narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
// narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje - 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
- 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
- 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
- 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
- c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
// električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
// ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
● take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
♦ jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
prenesèn tudi prenešèn -êna -o: telegram je bil prenesen po telefonu; tovor je prenesen na pravo mesto; v naš jezik prenesena povest; ta obveznost je sedaj prenesena na občine; od ust do ust preneseno povelje
♦ lingv. preneseni pomen pomen, ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom
prevladováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti, nahajati se kje v večjem številu, v večji količini kot kaj istovrstnega ali sorodnega: med priseljenci so prevladovali belci; na tem ozemlju prevladujejo iglasti gozdovi / v njihovem gospodarstvu prevladuje tuji kapital / na sliki prevladujejo temne barve
// biti bolj razširjen kot kaj istovrstnega ali sorodnega: prevladovalo je mišljenje, mnenje, naj se to delo opusti - 2. imeti pomembnejši položaj kot kaj istovrstnega ali sorodnega: na tej šoli prevladuje jezikovni pouk / v takratnem političnem življenju je prevladovalo nacionalno vprašanje / na njihovih sestankih prevladujeta dve temi
● pri tem človeku čustva prevladujejo nad razumom ta človek se ravna bolj po čustvih kot po razumu; še naprej bo prevladovalo lepo vreme bo pretežno lepo vreme
prevladujóč -a -e: imeti prevladujoč položaj na tržišču; prevladujoči vzroki nesreče; pri tem slikarju je prevladujoča barva modra; prevladujoča značilnost česa
♦ bot. prevladujoča vrsta vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi; dominantna vrsta
prvénstvo -a s (ẹ̑) - 1. kar je določeno z dejstvom
- a) da je kdo prvi, najboljši: Španija je vse bolj izgubljala prvenstvo na morju; Cankar je Župančiču priznaval prvenstvo med sodobnimi slovenskimi pesniki / imeti prvenstvo v lepoti
- b) da je kaj po pomembnosti prvo: poudarjati prvenstvo vzgoje pred izobraževanjem
- c) da je kdo glede česa časovno prvi: izpodbijati komu prvenstvo odkritja / izkazovati dekletu posebna prvenstva
- 2. športno tekmovanje za naslov prvaka: udeležiti se prvenstva; zmagati na prvenstvu; atletsko, nogometno prvenstvo; prvenstvo v atletiki, nogometu / državno, šolsko prvenstvo; evropsko, svetovno prvenstvo; prvenstvo Jugoslavije
// kar je določeno z naslovom prvaka: tekmovanje za državno, svetovno prvenstvo / publ. osvojiti prvenstvo - 3. kar je določeno z dejstvom, da je leposlovno delo prvenec: njegova prva drama ima še dosti znakov prvenstva
♦ šport. člansko, mladinsko prvenstvo
razmérje -a s (ẹ̑) - 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
// z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu - 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
- a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
- b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
// napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
// intimno, ljubezensko, spolno razmerje
// zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
- 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
// v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
// v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka - 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
- 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin
razpolágati -am nedov. (ȃ) - 1. imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj: razpolagati s premoženjem; razpolagati z družbenimi sredstvi; s stanovanjem lahko razpolagate; prosto, samostojno razpolagati s čim / razpolagati s časom / kot vljudnostna fraza razpolagajte z menoj
- 2. publ. imeti, premoči: razpolaga z nekaj gotovine / podatki, s katerimi razpolagamo / razpolagati z veliko močjo
razuméti -úmem dov. in nedov., razúmel tudi razumèl in razumél (ẹ́ ȗ) - 1. vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave: učenci snovi kljub razlagi niso razumeli; s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel; filma ne razumem popolnoma / ti tega ne razumeš; ne morem razumeti, kako se je to zgodilo
// ugotoviti vsebino, smisel: nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel; če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden / njegovih stališč niso razumeli - 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: tega dela ne smemo razumeti preozko; hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo / ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno
- 3. imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: samo žena ga razume; razumeti mladostnika, otroka; čisto, popolnoma te razumem / razumeti skrbi, slabosti koga
- 4. akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel: govori glasneje, nič te ne razumem; z mojega sedeža sem vse razumel; le s težavo ga razume, ker jeclja; po telefonu se slabo razume
- 5. biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: razume poljsko in rusko; nekoliko razume tudi francosko; nemško sicer razume, govoriti pa ne zna
// biti sposoben dojeti vsebino česa sploh: fizike prav nič ne razume - 6. v medmetni rabi izraža podkrepitev ukaza: ostal boš lepo doma, razumeš; tako bo in nič drugače, si razumela
// pog. izraža podkrepitev sploh: to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno; pridem tja, razumete, tam pa nikogar
● razume tudi šalo je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen; pod okusom vsakdo razume nekaj drugega vsak ima drugačen, svoj okus; pog. dal mi je razumeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; kako naj to razumem kako je to mišljeno; ne razumi me napačno ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega za slabo
razuméti se nedov. - 1. živeti skladno, v slogi: pri tej hiši se razumejo; s starši, z ženo se ne razume
- 2. v zvezi z na poznavati, obvladovati: razume se tudi na biologijo; na svoje delo se dobro razume; na to se razume kakor zajec na boben prav nič
- 3. v medmetni rabi izraža, da česa ni treba posebej pojasnjevati: vsi pridemo, se razume; prinesi tudi vino, se razume / to se razume samo po sebi
razúmljen -a -o: napačno razumljene besede; nikoli ni prav razumljen
referát -a m (ȃ) - 1. govornemu podajanju namenjeno besedilo
- a) ki obravnava vsebinsko zaokroženo strokovno snov, predavanje: prebrati, sestaviti referat; referat o novih virih energije; referat in koreferat / imeti, podati referat
- b) ki seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, poročilo: referat o političnem položaju v državi
// govorno podajanje takega besedila: referati so trajali največ dvajset minut; po referatu je bila razprava
- 2. šol. sestavek, ki ga učenec napiše za vajo v obravnavanju kakega vprašanja: učenci so morali napisati po en referat na leto / razdeliti študentom referate teme, naslove zanje
- 3. najmanjša notranja organizacijska enota uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ustanoviti, voditi referat; kulturni, organizacijski referat; referat za reklamo; oddelek, odsek in referat
sánjati -am nedov., v srednjem spolu oblika s se sanjálo se in sánjalo se (á) - 1. imeti, doživljati sanje: sanjal je skoraj celo noč; sanjati o dogodkih minulega dne; s smiselnim osebkom v dajalniku pripovedoval je, kaj se mu je sanjalo / sanjati sanje; pren., pesn. drevesa sanjajo v samoti
- 2. nav. ekspr. imeti v zavesti predstave, želje, ki navadno niso osnovane na resničnosti: sanjati o bogastvu in slavi; vse življenje je sanjal, da bi postal pilot / sanjati v mrak
● ekspr. ali bedim ali sanjam? ali je mogoče, da je to res; ekspr. ali se ti nič ne sanja, kdo bi bil krivec ali kaj domnevaš, kaj misliš; ekspr. o tem se mu niti ne sanja nič ne ve; hodila je, kot bi se ji sanjalo zamišljeno, duševno odsotno
sanjáje: sanjaje hoditi; snežinke so sanjaje padale
sanjajóč -a -e: sanjajoče oči; sanjajoč o slavi; vas, sanjajoča v megli
sánjan -a -o: sanjan svet; sanjano življenje
skleníti sklénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili
// v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo - 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti
- 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati
- 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje
- 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti
- a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti
- b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah
● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu)
♦ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se
sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti
sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo
● ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo
♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno
skrívati -am nedov., stil. skrivájte; stil. skrivála (í) - 1. dajati, imeti kaj na takem mestu, da se ne opazi, ne vidi: skrivati blago; kaznovali so ga, ker je skrival hudodelca; skrivati ranjence; skrivati pod posteljo, v kleti; skrivati kaj pred otroki; denar skriva kot kača noge / skrivati obraz v dlani, z ruto / čelo ji skrivajo lasje pokrivajo
// delati, da kdo česa ne more opaziti: skrivati svoja čustva, jezo, ljubezen, žalost
// delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti: skrivati svoj pravi namen; vem, da nekaj skriva pred menoj; skrival je, da je bil že večkrat zaprt - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: gora skriva še veliko premoga
● pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara
skrívati se - 1. delati se neopaznega, nevidnega: med vojno se je moral skrivati; razbojniki so se skrivali po gozdovih; pri njem so se skrivali ilegalci; ptice se skrivajo v grmovju; skrivati se pred zasledovalci; izdali so, kje se skriva / mesec se skriva za oblaki; pren. skrivati se pred dolžnostmi, vojaško obveznostjo
- 2. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: potok se skriva pod ledom; vas se skriva v zelenju / v pregovorih se skriva ljudska modrost; ne ve, kaj se skriva za temi besedami; za njegovo trdo lupino se skriva plemenito srce
● ekspr. v tem fantu se skrivajo talenti je (zelo) nadarjen; ekspr. skrivati se pred soncem ne izpostavljati se delovanju sončnih žarkov; ekspr. za to razpravo se skriva veliko dela in premišljevanja zanjo je bilo potrebno
♦ etn. otroška igra, pri kateri eden od udeležencev išče druge, ki so skriti
skriváje: molčala je, skrivaje razburjenje; oprezoval je, skrivaje se za grmom
skrivajóč -a -e: skrivajoč solze, je stekla iz sobe; skrivajoč se za načela; skrivajoč se človek
skrívan -a -o: skrivana ljubezen; skrivano blago
smrdéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: pokvarjena hrana smrdi; nekatere rastline zelo smrdijo; smrdel je po znoju; brezoseb. smrdelo je po zažganem, po žveplu; smrdi kot dihur, kuga zelo, močno
// ekspr. oddajati, dajati vonj sploh: vsaka stvar po svoje smrdi; brezoseb.: iz ust mu smrdi; v kuhinji je smrdelo po česnu in ribah - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: knjiga smrdi po pornografiji; brezoseb. smrdi po vojni
- 3. z dajalnikom imeti, čutiti odpor do česa: cigarete ji ne smrdijo; hrana mu smrdi / ekspr. delo, učenje mu smrdi / ekspr. vsa ta stvar mi nekam smrdi
● preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
smrdèč -éča -e: prišel je domov, smrdeč po vinu; smrdeča voda; smrdeče in zatohlo dvorišče
soglášati -am nedov. (á) - 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: v tej stvari vsi soglašajo; soglašala sta, da je ta kraj najlepši; glede tega je popolnoma soglašal z njimi / ocenjevalci soglašajo, da je predstava dobra
- 2. izražati, imeti pozitivno mnenje glede uresničitve česa: člani komisije so soglašali z njegovo izvolitvijo; soglašali so, da lahko takoj odide
// meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: soglašati z idejo knjige; soglašati z mnenjem, predlogom koga / soglašati z vsebino zapisnika; zastar. soglašal se je z njihovo namero / dov. kaj misliš ti? Soglašam - 3. knjiž. skladati se, ujemati se: torbica in čevlji soglašajo z obleko / to ne soglaša z vašimi idejami / v zakonu sta lepo soglašala živela v medsebojnem razumevanju, prijateljstvu
spóna -e ž (ọ̑) - 1. priprava za spenjanje: spona se je ukrivila, zlomila; povezati, speti s spono; jeklena, plastična spona / pasna spona zaponka; spone za vagone
// les. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti spono v tram / tesarska spona
// vrv, veriga- a) s katero se kaj spne: spona na vozu se je utrgala
- b) s katero se komu omeji gibanje, prostost: porezati, zrahljati ujetniku spone; spona na nogah je konja ožulila / imeti spone na rokah; biti v sponah / nadeti komu spone okove
- 2. ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost sploh: voda, rešena ledenih spon / administrativne, duhovne, politične spone; spone gospodarske zaostalosti
● ekspr. pretrgati, streti, zlomiti spone osvoboditi se; ekspr. stoletja smo bili v sponah smo bili nesvobodni
♦ adm. spona element stenografske pisave za povezovanje dveh tankih znakov; teh. vijačna, vzmetna spona
tísti -a -o zaim. (ȋ) - I. v pridevniški rabi
- 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
- a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
- b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
// izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
- 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
- 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
// poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti - 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
// poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala - 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
- II. v samostalniški rabi
- A)
- 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
- a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
- b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
- 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
- 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
// ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
- B)
- 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
// izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil - 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
// pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) - 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
- a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
- b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
- 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel - 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
- 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral - 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
- 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
- 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
- a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
- b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte
ubíti se - 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
- 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
- 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto
ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
vájet -i ž (á) nav. mn. na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji: držati, popustiti vajeti; z vajetmi udariti konja, po konju; žival uboga na poteg vajeti
● ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; ekspr. imeti v rokah vajeti političnega življenja vodstvo, vodenje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti biti bolj strog, zahteven; ekspr. držati koga na vajetih imeti ga popolnoma v oblasti
vêlik -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ī) - 1. ki dosega visoko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda
- b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
- c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev
// število a je večje od b - č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo
- d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko
- e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga
- f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija
- j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik
- 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina
● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko
vès vsà vsè [vəs] zaim., ed. m. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, za neživo vès, za živo in v samostalniški rabi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; ž. vsè, vsèj stil. vsì, vsò, vsèj stil. vsì, vsò; s. vsèga tudi vsegà, vsèmu tudi vsemù, vsè, za živo tudi vsèga tudi vsegà, vsèm, vsèm; mn. m. vsì, vsèh, vsèm, vsè, vsèh, vsèmi; ž. vsè dalje kakor m.; s. vsà dalje kakor m., razen tož. vsà; dv. m. vsà, vsèh, vsèma, vsà, vsèh, vsèma; ž. vsì, vsèh, vsèma, vsì, vsèh, vsèma; s. kakor ž. (ə̏ ȁ ȅ) - I. v pridevniški rabi
- 1. ed. ki zajema polno količino, mero česa omejenega: presejati ves pesek; pohoditi vso travo / zbrati ves pogum; imeti vso oblast sam; vreden vsega spoštovanja
// ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa: namazati ves obraz; po vsej deželi je suša / ves dan in vso noč; med vso vožnjo je spal; vse življenje ti bo žal / razdelil je vse svoje premoženje / ekspr. vsega Prešerna zna na pamet vse Prešernove pesmi
// ki zajema največje mogoče število članov kake skupine, skupnosti: vsa družina je na dopustu; organizirati vse delavstvo v pokrajini / ekspr.: ves gozd prepeva vse ptice v gozdu; vse mesto govori o tem vsi prebivalci mesta - 2. mn. izraža, da se iz določene skupine, množice ne izvzema
- a) nobeno bitje: hrana je všeč vsem gostom; vse ribe so zastrupljene / vseh deset je zbolelo; vsi drugi so odšli
- b) nobena stvar: prijaviti vse dohodke; govori vse slovanske jezike / ekspr. prihajajo iz vseh krajev sveta / vse drugo pustite tu
- 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: od vsega začetka sem to slutil
- 4. poudarja polno mero, stopnjo
- a) kake lastnosti, kakega stanja: biti ves bled, vesel; vsi razburjeni so se začeli prepirati; tako vsa mlada se je poročila; od vonja je vsa omamljena / bila je vsa v skrbeh zaradi otroka; ekspr.: otrok je ves iz sebe; biti ves v krvi / ekspr. malopridnež, ves, kar ga je
- b) kakega dejanja: ves se osredotočiti na problem; ekspr. vsa se je posvetila družini
- 5. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko
- 6. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri in zlezel v rov / kobacati, plaziti se po vseh štirih
- 7. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; oklepati se grunta z vsemi štirimi
- 8. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
- II. v samostalniški rabi
- 1. ed., s. vse stvari, vsa dejanja: vse se mu posreči; ne trudite se, tu je vse zaman; med njima je vsega konec; naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; biti zadovoljen z vsem / ostati brez vsega brez denarja, premoženja
// dali so mu vse: službo, stanovanje, avtomobil / on je vse vedoč, odgovoril tudi na to vprašanje / vsega skupaj sto ton - 2. ed., s. izraža množino bitij: vse se ga boji / ekspr.: prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški
- 3. mn. vsi člani, elementi določene skupine, množice: vsi so mu čestitali; dosti dreves je ohranil, vseh pa ne; posloviti se od vseh / mi vsi to vemo
- III. v prislovni rabi izraža polno količino, mero česa prej povedanega: žgancev je bilo veliko, pa so vse pojedli; koliko si naredil? Vse
● na ves glas se smejati zelo glasno; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; ekspr. na vse kriplje se trudi zelo; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; ves svet ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. za ves svet tega ne bi storil nikakor ne; vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; ekspr. moštvo je odpovedalo na vsej črti popolnoma, v celoti; ekspr. na vso moč se truditi zelo, močno; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. to je nadloga vseh nadlog zelo velika, huda; ekspr. na vse pretege hvaliti zelo; ekspr. na vso sapo hiteti zelo; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. ta človek je z vsemi štirimi na zemlji je realen, trezen; ekspr. iz vsega grla, na vse grlo klicati zelo glasno; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; ekspr. na vsa pljuča zavpiti zelo; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; pog. saj je vse en hudir vseeno je; star. vse v (en) kup ti je vseeno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko; ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko; pog. vsega dvakrat je bil vprašan samo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad, ne da bi se obotavljal; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; ekspr. za vse nič ne grem nikakor ne, sploh ne; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; ekspr. vse pride, vse mine; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; prim. nadvse, vse, vseeno
vrág -a m (ȃ) - 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo
// ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča - 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari
// kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal - 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
- 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
- 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
- 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
- a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
- b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
- 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
- b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
- c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
- 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
- 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
- a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
- b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
- c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
- č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius
vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd.
vŕvica in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í) manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva
// spotakniti se ob šotorsko vrvico
● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti
♦ rib. (ribiška) vrvica
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
- 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
- 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
- 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
desníca -e ž (í) - 1. desna roka, ant. levica: dati, stisniti desnico; dvigniti desnico v pozdrav; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica; žuljava desnica
● bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici; sin je sedel na očetovi desnici - 2. polit. konservativna, nazadnjaška stranka ali taka skupina v stranki: protidemokratična desnica; radikalna desnica; predstavniki skrajne desnice v parlamentu niso prodrli s svojim predlogom
drúžben -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na družbo:
- a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
- b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
- c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
- č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
- 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
izréden -dna -o prid. (ẹ̄) - 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
// ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben
// nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora - 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna
izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme
léga1 -e ž (ẹ́) - 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
// način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak - 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
- 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
// imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
// nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča - 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
// lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege - 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
// položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega - 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
♦ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
lisíčji -a -e prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na lisice: košat lisičji rep; lisičja dlaka; lisičje bevskanje, lajanje / lisičje krzno / lisičji brlog / lisičja kučma
// tak kot pri lisici: glava te živali je lisičja / ekspr. imeti lisičji obraz - 2. ekspr. zvit, prebrisan: on je ves lisičji / lisičji nasmeh, pogled; njegove lisičje oči
● lisičji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom
♦ bot. lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje
lisíčje prisl.: lisičje se zasmejati; (po) lisičje se je izmuznil; lisičje rjav; biti lisičje zvit
literáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
- a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
- b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
- c) velika literarna vrednost dela
- 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
// knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
// publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
● knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
♦ gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
literárno prisl.: literarno delovati; literarno obdelati snov; ta stavek zveni nekoliko literarno; biti literarno izobražen; literarno pisani spomini na pesnika
márati -am nedov. (ȃ) navadno z nikalnico - 1. izraža voljo, željo osebka
- a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram«
- b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec
// elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo
- 2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
- 3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponudeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
- 4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost
- a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
- b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
// imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel
- 5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
- 6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
● star. greh je več ne mara ni več privlačna, zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo
márati se star. - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ni se jim maralo delati
- 2. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža nezanimanje, neprizadetost: kaj se mara, bom pa lenaril; kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe / mara se nam krompirja
maráje star.: hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi
miroljúben -bna -o prid. (ú ū) - 1. ki ljubi mir, mirno življenje: miroljuben in prijazen človek je
// nav. ekspr. nenapadalen, nesovražen: miroljubna država / miroljubne živali / imeti miroljubne namene; miroljubna izjava / publ.: politika miroljubne koeksistence med narodi; reševati spore z miroljubnimi sredstvi - 2. publ. ki ni za vojaške namene; mirnodoben: miroljubno izkoriščanje atomske energije
miroljúbno prisl.: spor so rešili miroljubno
naslòv -óva m (ȍ ọ́) - 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
// kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu - 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
// drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem - 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
- a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
- b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
- c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
// naslov heroja, udarnika / častni naslov - č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
- 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
// publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja - 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
nazív -a m (ȋ) - 1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
- a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi
- b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov: podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv
- c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika
- č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z nazivom tovariš
- 2. ime: napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek
občútje -a s (ȗ) - 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje - 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege
- 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja
plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) - 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice; plesti z debelimi, drobnimi pletilkami; šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
♦ obrt. plesti leve petlje - 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence; plesti jermen za bič; plesti kite, mrežo; plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda
- 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete; kaj pleteš proti njemu; za mojim hrbtom ne pleti ničesar; proti tebi se plete zarota
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke - 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete; spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
- 5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt; zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
● ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti ga
plêsti se ekspr. - 1. s prislovnim določilom počasi gibati se, premikati se v določenem prostoru: mačka se ji je pletla med nogami, pod nogami / pod temnim stropom se je pletel dim z ognjišča
// pojavljati se v neredu: žareči bliski so se pletli in križali / misli se mu divje pletejo po glavi
// pojavljati se sploh: naokoli se je pletel mrak / na večernem nebu se je pletla rožnata zarja - 2. nastajati, širiti se: o tem se pletejo različne zgodbe / čudne govorice se pletejo okrog tebe / eno se plete iz drugega izhaja
- 3. dogajati se: kaj neki se plete tam doli / kdo bi vedel, kaj se plete v ljudeh / med njima se nekaj plete
● ekspr. govorica se mu plete ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. pogovor se je pletel o knjižnem jeziku govorili so, pogovarjali so se; ekspr. to vprašanje se je dolgo pletlo po njegovih možganih dolgo je razmišljal o njem; ekspr. ni se hotel plesti z njo imeti z njo (tesnejših) stikov
pletóč -a -e: pletoč nogavico, je pazila na otroke
pletèn -êna -o: pleten brezrokavnik; pleteni stoli; gladko pletena jopica; iz vrbovih šib pletene košare; dvojno pleten rob; ročno, strojno pleten
podóba -e ž (ọ̑) - 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
- a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
- b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
- 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
- 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
// zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila - 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
- 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem - 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
pólt -í [u̯t] ž (ọ̑) barva (človeške) kože: imeti belo polt; biti rjave, temne polti / zagorela polt / Afričani črne polti / človek barvne polti ki ni bele rase
// površina (človeške) kože, zlasti na obrazu: imeti gladko, lepo, nežno polt; polt brez izpuščajev in peg / kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža; ekspr. kurja polt ga obliva, spreletava se pojavlja, razširja po telesu, delu telesa navadno zaradi razburjenja, strahu
● zastar. s tem si ne boš rešil polti življenja; zastar. biti do polti premočen do kože
povéšati -am nedov. (ẹ́) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete // imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal
● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlompovéšati se spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša
preobílje -a s (ȋ) - 1. nav. ekspr. stanje, za katero je značilen obstoj zelo velike količine materialnih dobrin: naveličati se preobilja / živeti v preobilju
- 2. knjiž., z rodilnikom prevelika količina, množina: preobilje metafor dela pesem nerazumljivo; preobilje podatkov, gradiva / biti zmeden od preobilja čustev
// zelo velika količina, množina: navduševalo ga je preobilje rož na vrtu; uživati v preobilju barv in oblik / miza se šibi pod preobiljem jedi / imeti vsega v preobilju zelo veliko; preveč
● knjiž., ekspr. v sebi čuti preobilje ljubezni, življenja močno, intenzivno doživlja ljubezen, življenje
♦ lit. (besedno) preobilje pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi; pleonazem
prepríčati -am dov. (ī ȋ) doseči, da ima kdo povedano, mišljeno glede na logiko, izkustvo upravičeno za resnično, pravilno: prepričal jih je o njeni krivdi, o potrebnosti česa;
ni ga prepričal, da bo vojne kmalu konec / prepričati koga o pravilnosti, resničnosti česa / ta dokaz ga je prepričal, da se je motil
● pog. prepričaj ga, da bo šel z nami pregovori // publ. vzbuditi pozitiven odnos: predstava me ni prepričala / ta roman niti umetniško niti idejno ne prepriča nima ustreznih umetniških in idejnih kvalitetprepríčati se spoznati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričal se je o njihovi poštenosti, zastar. njihove poštenosti; prepričaj se, ali je cesta prazna; ekspr. na svoje oči sem se prepričal, da je to res
prepríčan -a -o - 1. deležnik od prepričati: že na pol prepričani ljudje so spet začeli dvomiti; prepričan je bil, da bo sprejet; biti prepričan o zmagi, neustalj. v zmago; popolnoma, trdno, ekspr. sveto prepričan
- 2. ki vsebuje, izraža prepričanost o čem: videl je njegov prepričani pogled
- 3. ki ima svoj nazor, idejo brez dvomov, pomislekov za najbolj pravilen, ustrezen resničnosti: postati prepričan komunist
● knjiž. biti prepričan vase imeti zaupanje vase, biti samozavesten; pog. nisem prepričan, če bom šel na izlet ne vem gotovo, nisem se še odločil; ekspr. bodite prepričani, da se bom potrudil poudarja gotovost izpolnitve, uresničitve povedanega; prisl.: res je, je prepričano dodal
pretírati -am dov. (ȋ) - 1. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: pretiral je pomen ideje v romanu; mnoge stvari je pretiral
- 2. narediti, uporabiti kaj v preveliki meri, v prevelikem obsegu: pretirati v hvaljenju česa, v skrbi za kaj / pretiral je svoj čudni način govorjenja
pretíran -a -o - 1. deležnik od pretirati: vaša ocena položaja je v marsičem pretirana
- 2. ki se zelo razlikuje od povprečnosti: pretirani gibi; ta novica je pretirana; pretirano narodnjaštvo
- 3. ki je, nastopa v preveliki meri: pretirana občutljivost; pretirana vljudnost; pretirano uživanje tablet / ta cena je pretirana previsoka; prisl.: pretirano hvaliti koga; imeti pretirano dobro mnenje o sebi; biti pretirano občutljiv, sramežljiv; film mi ni bil pretirano všeč; sam.: v njegovem govorjenju je nekaj bolestno pretiranega
priblížen -žna -o prid. (ȋ) - 1. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: približna analiza / približen načrt; približen opis dogodka; izdelali so približen predračun stroškov; približna navodila za delo
- 2. ki kaže, podaja tako, da se od resničnega lahko nekoliko razlikuje: navesti približen čas, datum, vrstni red; račun je samo približen; znano je le približno število udeležencev
priblížno - 1. prislov od približen: približno določiti, oceniti; približno izračunati; podatki se približno ujemajo
- 2. navadno z izrazom količine izraža, da je količina lahko manjša ali večja od navedene: od takrat je minilo približno deset let; znižati stroške za približno dvajset odstotkov; tehta približno sto kilogramov; mesto ima približno sto tisoč prebivalcev / približno enako dolg, širok; približno enake višine; miza stoji približno sredi sobe / imeti približno enake lastnosti; ljudje približno iste starosti
● ekspr. niti približno ne vem, kaj to pomeni sploh ne vem
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati
// videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja - 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja - 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
- 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
rábljen -a -o - 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
- 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
račúnati -am nedov. (ȗ) - 1. opravljati računske operacije: zna brati in računati; hitro, počasi računati / računati hitrost, površino; računa, koliko denarja mu bo ostalo / računati na pamet, na prste, z računalnikom
♦ mat. računati koren, logaritem; računati na pet decimalk natančno - 2. dov. in nedov. napisati, povedati dolžni znesek za kaj: računati naročniku blago, prevoz; računati sto dinarjev / računati komu visoke obresti / na uro računa petsto dinarjev
- 3. ugotavljati, določati: računati mesece po luni / potomstvo se ponekod računa po materini liniji / računal je, kaj mora še narediti mislil, razmišljal
- 4. na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za uresničljivo, verjetno: letos računajo na večji obisk turistov; računam, da bom čez en teden doma / nihče ni računal na uspeh, z uspehom ni mislil nanj, ga pričakoval
- 5. misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem: računal je na denar od prodaje, pa se je uštel; računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet / s tem dejstvom je treba računati to dejstvo je treba upoštevati
račúnati se star. šteti se, imeti se: računata se med njegove znance
računajóč -a -e: jamstvo velja, računajoč od dneva prodaje; spremenil se je v hladno računajočega moža
račúnan -a -o: promet, računan v dinarjih; približno, ekspr. okroglo računano stane izdelek tristo dinarjev
rapórt -a m (ọ̑) - 1. kratko, ustno uradno poročanje nadrejenemu, zlasti v vojski: biti navzoč pri raportu; parada se je začela z raportom komandantu / dnevni, jutranji raport
// kratko uradno poročilo nadrejenemu, zlasti v vojski: poslušati, ekspr. zdrdrati raport / imeti, žarg., voj. dati raport; napisati raport štabu - 2. kratek uraden pogovor z nadrejenim zaradi kake nepravilnosti, prošnje, zlasti v vojski: zahtevati raport pri upravniku zavoda; zaradi prekrška je moral na raport h komandantu
- 3. knjiž., redko povezava, odnos: raport generacij / park v raportu ulic in trgov / biti v raportu s hipnotizerjem v duševni povezavi, stiku
♦ tekst. raport na preprogi, tapeti ponavljajoči se del vzorca, sosledje
razpoložênje -a s (é) navadno s prilastkom - 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje
// biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj - 2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
// kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v kolektivu - 3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje
● ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost
réč -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑) - 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda
- 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi - 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
- 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve
// kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
// kar je táko in je predmet- a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči; iron. lepe reči sem bral o tebi
- b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči
- 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč
- 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč
- 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
- a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč
- b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto
- c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma; ti presneta reč, le kako bi prišli tja; tudi ključa ni. Ti reč ti
// izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je
- 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
● evfem. dekle že ima svoje reči (mesečno) perilo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
♦ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
sládek tudi sladák sládka -o tudi -ó prid., slájši stil. sladkéjši (á ȃ á) - 1. ki je prijetnega okusa kot sladkor, med
- a) ant. grenek: sladki in grenki zeliščni sokovi; sladek kot med / to vino ima nekoliko sladek okus; sladko grenka zdravila / jesti sladke koreninice
- b) ant. kisel: sladke slive; sladko jabolko; grozdje je že sladko / sladka skuta skuta, dobljena iz sirotke; sladka smetana
// ki mu je dodan sladkor: zaradi debelosti ne sme jesti sladkih jedi; rad ima sladko kavo; sladko testo za palačinke / sladke preste preste, pred pečenjem posute s sladkorjem
// pesn. dober, okusen: sladko vince
- 2. ki ne vsebuje soli: sladko jezero; te ribe živijo v sladkih vodah
- 3. ekspr. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten videz: sladek otroški obrazek; sladke oči; sladka usta
- 4. ekspr. drag, ljub: objel je svoje sladko dekle / najslajša jim je domača pesem / v nagovoru sladka moja vnučka
- 5. ekspr. zelo, pretirano prijazen: tvoj mož je ves sladek; na videz so bili sladki z njim; gospodinja je bila medeno sladka / pregovoril jo je s sladkimi besedami
- 6. ekspr. ki vzbuja naklonjen čustveni odnos: še dolgo se je spominjal njenega sladkega glasu, nasmeha
// prijeten, dobrodejen: sladek spomin; prihodnost je videl le kot sladke sanje; čutil je sladko utrujenost; pogreznil se je v sladko spanje / imeti sladko življenje prijetno, zlasti spolno
● sladki jabolčnik jabolčnik pred vrenjem; sladka paprika paprika, ki ni pekoča
♦ agr. sladko vino vino, ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja; bot. sladka koreninica praprot z užitno plazečo se koreniko sladkega okusa in dolgopecljatimi zimzelenimi listi, Polypodium; gastr. sladka repa kuhana sveža repa; sladko zelje kuhano sveže zelje
sládko in sladkó prisl.: sladko govoriti; sladko sanjati, spati; sladko zveneči glasovi / v povedni rabi sladko mu je ob spominu nanjo
sládki -a -o sam.: rad ima sladko; razlikovati med sladkim, kislim in grenkim; pog. prijeti za ta sladke za lase na sencih; prim. sladko
splêsti splêtem dov., splêtel in splétel splêtla, stil. splèl splêla (é) - 1. narediti tekstilni izdelek s pletilkami, pletilnim strojem: splesti jopico, rokavice; splesti iz domače volne; ročno, strojno splesti
- 2. narediti, izdelati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta so spletla venec; splesti jermen za bič; splesti kito, mrežo, vrv; splesti ograjo iz šibja / splesti lase v kito / splesti jerbas, košaro / lastovica je spletla gnezdo; pren., ekspr. mlada sta si spletla prijetno gnezdo
- 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu navadno kaj neprijetnega: ona je vse to spletla; spletli so zaroto proti njemu
// z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: splesti prijateljstvo; splesti vez med igralcem in gledalci - 4. ekspr. narediti, zasnovati: v glavi je spletel nov načrt / ljudska domišljija je spletla o tem nešteto bajk ustvarila
● redko v zadregi je spletla prste prepletla; ekspr. kaj vse so spletli o njem rekli, povedali
splêsti se - 1. rastoč se združiti: vrtnice so se na vrhu nagrobnika spletle; pren. njeno življenje se je spletlo z njegovim
- 2. ekspr. nastati, razširiti se: čudne govorice so se spletle o njem / med njima se je spletla ljubezen
- 3. ekspr. zgoditi se: to se je spletlo v mestu
● ekspr. ni se hotel splesti s to žensko imeti z njo (tesnejših) stikov
spletèn -êna -o: pulover še ni spleten; iz vej spletena koliba
sprostíti -ím dov., spróstil (ī í) - 1. narediti, da kaj preneha biti napeto, vpeto: sprostiti vrv, vzmet; ob odjugi so se veje sprostile izpod snega / knjiž. stražar je jetniku sprostil roke odvezal; snel lisice
- 2. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen: sprostiti mišice; sprostiti noge, prste, roke; v topli kopeli se telo sprosti / sprostiti obraz; njegova toga drža se je sprostila / ekspr. sprostiti korak začeti hoditi bolj lahkotno, živahno
- 3. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, glasba ga sprosti; sprostiti se po izpitu; sprostiti se s hojo, z igro / v naravi se duševno in telesno sprosti / ko se je nekoliko sprostil, je vprašal, če sme kaditi / sprostiti notranjo napetost
- 4. narediti, povzročiti, da se kaj izraža, kaže brez omejitev, zadržkov: v igri je sprostil svoja čustva; sprostiti nagone, strasti / sprostiti bolečino v joku; sprostiti svojo domišljijo; ob pesmi so se mu sprostili žalostni spomini / ob pijači se je pogovor sprostil
- 5. povzročiti, da postane kaj prosto, razpoložljivo: kemični proces sprosti toploto; pri eksploziji se sprosti velika energija / novi proizvodni način bo sprostil precej delavcev; publ. z dozidavo so v hotelu sprostili nekaj prostorov / sprostiti rezervna sredstva; pren. ljubezen je v njem sprostila nove moči
// ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: sprostiti prodajo, uvoz / sprostiti cene
● knjiž. proti večeru se je sprostila nevihta je bila, nastala; knjiž. ni se mogel sprostiti občutka, da ni zaželen znebiti
♦ biol. dozorelo jajčece se sprosti
sprostíti se postati sproščen: otrok se sprosti v šolski dobi; sprostiti se med prijatelji
sproščèn -êna -o - 1. deležnik od sprostiti: postati sproščen; predpisi glede tega so zelo sproščeni; sproščene cene; sproščena energija, toplota; sproščene naravne sile; mišice naj bodo sproščene; gradnja se bo nadaljevala, ko bodo sproščena denarna sredstva
- 2. ki se duševno in telesno dobro počuti, nima zadržkov v ravnanju, vedenju: sproščen človek; biti naraven in sproščen
// ki izraža, kaže tako počutje: spregovoril je s sproščenim glasom; imeti sproščen nastop; sproščen smeh; sproščeno govorjenje, vedenje / pisateljev jezik je sproščen; prisl.: sproščeno govoriti, se smejati; sproščeno se vesti; ležati popolnoma sproščeno
sréčen -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen
// ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled
// za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo - 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti
- 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče
// v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi - 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto
// zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje - 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere
sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu
stvár -í ž (ȃ) - 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar
- 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja - 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne
- 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj
// kar je táko in je predmet- a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve
- b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari
- 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode
- 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek
- a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar
- b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih
- 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar - 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
- a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar
- b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob
● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava
♦ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja
trébuh -úha m (ẹ́ ú) - 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik
// ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče
// ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa
// kot povelje trebuh noter, prsi ven
// trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
// trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha - 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči
// grozeči trebuhi oblakov
// notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
// spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago
♦ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom
učênje -a s (é) - 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje
// pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja
// učenje iz napak, na napakah, ob napakah
♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig - 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo
úpanje -a s (ȗ) - 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam - 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
- 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti - 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
úra -e ž (ū; v pomenu naprava/ȗ) - 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
// navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
// začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro)
// avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote - 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
- 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov
// šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika - 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
- 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
- 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
- 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
// navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok - 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
uráden -dna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
// uradni stil - 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
// nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba
// uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost - 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
- 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
- 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
- 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
// ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
ustrézen -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo
// ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen - 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje
// ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake - 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja
ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori
vàmp vámpa m (ȁ á) - 1. zool. del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana: ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati; vamp in kapica
- 2. mn. goveji želodec kot hrana: kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
// jed iz majhnih kosov tega dela: jesti, kuhati vampe / vampi v omaki; vampi s krompirjem / pog. naročiti male, velike vampe malo, veliko porcijo te jedi
♦ gastr. tržaški vampi - 3. trebuh prežvekovalcev: voda je segala govedu do vampa; suniti vola v vamp; napet, velik vamp / dlaka na vampu
// ekspr. trebuh živali, zlasti velik, debel: vamp prašiča
// nizko trebuh človeka, zlasti velik, debel: vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp biti lačen; skrbijo samo za svoj vamp samo zase - 4. nizko trebušast, požrešen človek: ta vamp bi vse pojedel / kot psovka vamp požrešni
- 5. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: vamp soda
// notranjost česa, zlasti votlega: tovor v vampu ladje
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) - 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico - 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj - 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
- 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
// narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
// narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
// narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir - 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje
zaplêsti se - 1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
- 2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
- 3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
- 4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
- 5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn -êna -o - 1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
- 2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
// ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka - 3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega
zaplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
- 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
- 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
// delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta - 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
// delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
// z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo - 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
● zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati
zaplétati se - 1. postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zapletale; vrvi so se pri zvijanju zapletale
- 2. prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega: zapletati se v gosto grmičevje in padati
- 3. postajati tak, da se težko uredi, razreši: odnosi so se vse bolj zapletali; položaj v državi se je začel zapletati; stvari se zelo zapletajo / pogovor se je zapletal je postajal vse bolj kočljiv
- 4. ekspr. prihajati v ljubezensko razmerje s kom: vse preveč se zapleta s to žensko / zapletati se v razmerje s kom začenjati imeti
- 5. ekspr. prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: med pripovedovanjem se je zapletal / misli se mu zapletajo / zapletati se v protislovja protislovno se izražati
● ekspr. beseda, jezik se mu zapleta ne izgovarja, govori gladko; ekspr. zapleta se v njegove mreže začenja podlegati njegovim zvijačam; ekspr. omotičen se zapleta po cesti opotekaje se hodi; pes se mu zapleta pod nogami mota; slabš. zapleta se z neznanim moškim druži se, sodeluje
zapletajóč -a -e: zapletajoč se mednarodni položaj; zapletajoče se noge
zlorábiti -im dov. (á ȃ) - 1. uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabil je svoje darove; zlorabiti moč, pamet za grozodejstva; zlorabiti svobodo, znanje / zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu uporabil v njegovo škodo
// uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zlorabiti otroke; zlorabili so jih za vohune / spolno zlorabiti koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji - 2. uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabiti položaj, pooblastila, predpise / zlorabiti ime firme
// preračunano uporabiti v svojo korist: zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga / ekspr. zlorabiti potrpežljivost poslušalcev
// ekspr. neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj: zlorabiti besedo ljubezen; zlorabiti pesnika
zlorábljen -a -o: zlorabljeni mladoletniki; zlorabljena ljubezen
zlorábljati -am nedov. (á) - 1. uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje; zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov / zlorabljati računalnik
// uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji: zlorabljati jetnike za nevarna dela; zlorabljati otroke / spolno zlorabljati koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji - 2. uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabljati uradni položaj; zlorabljati samoupravljanje, zakone
// preračunano uporabljati v svojo korist: zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga / zlorabljati čustva ljudi / zlorabljati delavce izkoriščati
// ekspr. neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj: zlorabljati ime koga; zlorabljati pesnikove misli
zlorábljan -a -o: zlorabljani mladoletniki; zlorabljano besedilo
zvíti zvíjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
// zviti rep - 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
// z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj - 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
// skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
// izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili - 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
// prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
- 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
- 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
// povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila
zvíti se - 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
- 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
- 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo
zvít -a -o - 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
- 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// ekspr. zvita lisica
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka
žŕtev -tve ž (ȓ) - 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar
// obredna žrtev
// star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev - 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev
// kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo
♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta
// kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev - 3. kdor je poškodovan, umre
- a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev
- b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
- 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila
// kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer - 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema
- 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev
● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj
bogàt stil. bôgat -áta -o prid., bogatéjši (ȁ ā; ó ā) - 1. ki ima mnogo materialnih dobrin: dobila je bogatega moža; zelo je bogata / bogata dežela; bogata hiša; pren. bogata jesen
- 2. ki ima dosti določene stvari: bogati rudniki; bogata zbirka kamnov; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej; pokrajina, bogata sonca; neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah; vitaminsko bogata hrana; miselno bogata komedija; pren. spet je za izkušnjo bogatejši; bogat z izkušnjami
// po vrednosti, količini zelo velik: bogat pridelek; letos je bila bogata žetev; bogato plačilo; knjiž. bogata rosa na travi - 3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: bogat jezik; bogat vzorec; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje
- 4. knjiž. dragocen, razkošen: bogat plašč; bogato darilo / imeti bogato kosilo
bogáto prisl.: bogato obdarovati; bogato obložena miza; bogato cvetoče drevje / ekspr. bogato nabrana obleka zelo, močno; sam.: revni in bogati
bóljši -a -e prid. (ọ̑) - 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
// letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh - 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
// namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo - 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
● ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
bólje in bóljše prisl.: bolje bi bilo za vas, če bi takoj odpotovali; zdaj že bolje dela; on zna bolje gospodariti kot oče; začel se je bolje oblačiti; to morate bolje razložiti
● zdaj mu je že bolje se počuti bolj zdravega; preg. bolje drži ga, kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
bóljši -a -e sam.: natočil jim je najboljšega najboljšega vina; povejte nam kaj boljšega / kot voščilo za rojstni dan, god želim vam vse najboljše; prim. dober
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) - 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice - 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
- 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani - 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo
brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
dávek -vka m (á) - 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka
♦ jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga - 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah
délež -a m (ẹ̑) - 1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine
// publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del - 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri glavnici kake gospodarske organizacije ali podjetja; jur. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
deželánstvo tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. - 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo
- 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva
distánca -e ž (ȃ) - 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca - 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi
● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
♦ geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
dobíček -čka m (ȋ) - 1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; dobiček gospodarske organizacije; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček - 2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd
● biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi - 3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček
dodélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. končati delo: ko boste dodelali, boste dobili plačo; za danes smo dodelali
● ekspr. pri nas si dodelal, lahko greš ne želimo več imeti stikov s teboj - 2. izdelati do konca: krojač je dodelal obleko; sliko je že dodelal
- 3. opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi
dodélan -a -o: spis še ni dodelan; napol dodelane obleke; tehnično dodelana skladba
dólg -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) - 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine - 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
doména -e ž (ẹ̑) - 1. področje ustvarjanja, delovanja: domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike; osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave; reševanje teh vprašanj je postalo domena organov samoupravljanja / zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov
- 2. zgod. državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku: kralj je živel od bogatih domen; državne domene
donôsen -sna -o prid., donôsnejši (ó ō) - 1. ki prinaša dobiček, korist: njegovo podjetje je zelo donosno / izbral si je zelo donosen poklic; imeti donosno službo
- 2. ekon. ki daje visok donos: donosne vrste žita
dotíkati se -am se nedov. (ȋ) - 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov
♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento - 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov
- 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika
dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal
dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke
družína -e ž (í) - 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
// eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
- 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
- 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
- 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
- 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) - 1. izraža število dve [2]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
// korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah - b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
- 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
- 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
♦ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
fáktor -ja m (á) - 1. kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje; dejavnik, činitelj: glavni, pomembni, važni faktorji; kulturni, politični, vzgojni faktor; narediti kaj pod pritiskom zunanjih faktorjev; faktor gospodarstva, napredka, razvoja; morala je važen faktor človeškega duha / publ. odgovorni, odločilni faktorji bodo vso stvar proučili za to pooblaščeni organi
♦ biol. biotični faktorji; ekon. produkcijski faktorji produkcijska sredstva in delovna sila; med. Rh ali Rhesus faktor lastnost človeških eritrocitov, da morejo povzročiti v krvi, ki te lastnosti nima, tvorjenje proti sebi delujočih protiteles; imeti pozitivni Rh faktor - 2. mat. število, ki se množi ali s katerim se množi: produkt je neodvisen od vrstnega reda faktorjev
famílija -e ž (í) - 1. pog. zakonski par z otroki ali brez njih; družina: v hiši stanujeta dve familiji; otrok je iz dobre familije
// eden od zakoncev in otroci: imeti, preživljati familijo - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: stare meščanske familije / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v familiji
● šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti - 3. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
gód -ú in -a m, mn. godóvi (ọ̑) - 1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god; praznuje god in rojstni dan; dati, dobiti kaj za god; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik
// redko godovanje: povabljen je bil na god - 2. zastar. obletnica: praznovali so mirovni god
gôrek in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) - 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom - 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko
- 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki
- 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub
● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen
gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba
gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) - 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral - 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače - 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
- 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
- 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
- 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
// ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
// kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? - 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
- 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
grádben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gradnjo ali gradbeništvo:- a) gradbeni stroški so se povečali; gradbena sezona; začeli so že z gradbenimi deli / gradbeni načrti so narejeni / preskrbeti je treba še gradbeni les, material / gradbena operativa; gradbeno podjetje / gradbeni inženir, tehnik / imeti srednjo gradbeno šolo / gradbeni okoliš okoliš, ki je določen za gradnjo; gradbeno dovoljenje dovoljenje, s katerim se dovoljuje gradnja določenega objekta
- b) gradbeni dok; gradbeni objekti, stroji
- c) gradbeni elementi skladbe; sam.: pog. vpisal se je na gradbeno na gradbeno fakulteto; na srednjo gradbeno šolo
gŕlo -a s (ŕ) - 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom
// ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
// sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu - 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
- 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical
● ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil
híša -e ž (í) - 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
// mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
// ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša - 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
// pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
// z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
// s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove - 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
// Modna hiša v Ljubljani
// poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo - 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
- 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ) - 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico
// pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
// hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo - 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom
// hrbet noža rezilu nasprotna stran
// zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet - 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
- 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
♦ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
imenoválec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) - 1. mat. število pod ulomkovo črto: pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec ki je skupen več ulomkom
- 2. publ., v zvezi skupni imenovalec kar kaj povezuje, druži: njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec
● publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju
imitácija -e ž (á) - 1. kar je imitirano; posnetek, ponaredek: izdeloval je imitacije dragih kamnov; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije
- 2. glagolnik od imitirati; posnemanje, oponašanje: postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije
♦ muz. posnemanje glasbenega motiva
inšpékcija -e ž (ẹ́) - 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovanje, nadzor: poostriti inšpekcijo; inšpekcija poslovanja / imeti, opraviti inšpekcijo
// s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje, nadzorstvo: za vse to skrbi devizna, finančna, tržna inšpekcija; prijaviti kaj sanitarni inšpekciji; inšpekcija dela za nadzorovanje izvajanja predpisov o varnosti pri delu - 2. pog. inšpektor, inšpektorji: inšpekcija je odkrila primanjkljaj; danes bo prišla inšpekcija
intervjú -ja m (ȗ) - 1. javnosti namenjen pogovor, v katerem kdo odgovarja na pripravljena vprašanja: prositi za kratek intervju; izjaviti kaj v intervjuju; športni, televizijski intervju; intervju za radio / igralec je dal intervju; imeti intervju z dopisnikom časopisa / napisati, sestaviti intervju za časopis
♦ ped. pedagoški intervju načrtno zasnovan, usmerjen intervju z določenim namenom - 2. knjiž. zbiranje podatkov z ustnimi vprašanji in odgovori: sestaviti statistiko z intervjujem / metoda intervjuja
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) - 1. prizadevati si priti do česa
- a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
- b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
// povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
// klicali in iskali so dekle po vsej hiši
- 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
- a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
- b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
- 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
- b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
- c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
- 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
● ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
iskáti se knjiž. prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče
iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
iskán -a -o - 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane listine
- 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano
- 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
ísti -a -o prid. (ȋ) - 1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja: še isti dan je izpolnil obljubo; stanujeta v istem hotelu; isti jezik govoreči ljudje; vrnili so se po isti poti; rojena sta istega leta; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr. ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed prav ta
// ekspr., v zvezi z en poudarja nespremenjenost, ponavljanje: vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed - 2. pog. ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
- a) med seboj; enak: dvojčka sta čisto ista
- b) pri dveh ali več osebah, stvareh: imajo iste cilje, interese; vsi so v istem položaju; besedi z istim pomenom; imata obleko iste barve; sta iste starosti; vsi so istega mnenja
- c) od določenega, primerjanega: delo je opravil v istem času kot drugi; iste čevlje ima kakor ti; ima isto bolezen kot oče; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
// ki ne dopušča prednosti, izjem: zakon je za vse isti; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
- 3. pog., navadno v povedni rabi ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak: nič se ni spremenil, vedno isti je; čisto ista je kot pred petimi leti
- 4. zastar., v zaimenski rabi ta, tisti: v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu — isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali jih; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust da bi mu dovolilo
● zastar. prišla sta oba v isti čas istočasno, hkrati; ekspr. vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej prav takrat; govoriti, najti isti jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. meče vse v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; ekspr. vse bi rad povedal v isti sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem
ísti -a -o sam.: isto je izjavil pri zaslišanju kot pri razpravi; ekspr. zmeraj goni (eno in) isto; ekspr. pa smo na istem kot prej v enakem položaju kot pred dogodkom, dejanjem, od katerega smo pričakovali spremembo; prim. isto
izbíra -e ž (ȋ) - 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: pri izbiri se je zmotil; izbira blaga za plašč; izbira darila je kar težka / prosta izbira / izbira poklica / dati, imeti na izbiro / kot vljudnostna fraza vse ti je na izbiro, kar vzemi si
● star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. tu je blaga na izbiro zelo veliko
♦ jur. svoboda izbire in odločitve
// položaj, ko se je treba odločiti za eno od več možnosti: biti, stati pred izbiro / imel sem samo dve izbiri / ekspr., kot podkrepitev trditve ponudbo moraš sprejeti, druge izbire ni, nimaš - 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti: popestriti, povečati izbiro; omejiti se v izbiri barv / izpopolniti izbiro kruha uvesti nove vrste kruha
// z rodilnikom količina, množina sploh: izbira izdelkov je tu zelo velika; bogata izbira vzorcev za tapete
izbòr -ôra m (ȍ ó) - 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: strožji izbor člankov je povečal kvaliteto lista; izbor kandidatov / izbor zakonskega tovariša izbira
// star. dati, imeti na izbor na izbiro
● star. tu je blaga na izbor zelo veliko - 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira: povečati izbor; izbor hrane se je razširil
// nav. ekspr., z rodilnikom količina, množina sploh: tu je velik izbor alkoholnih pijač in sadnih sokov - 3. kar je izbrano: velik izbor del za objavo; to je izbor iz sodobne poezije / prikazati avtorjeva dela v izboru
♦ biol. naravni izbor ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam
izdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. dati čemu dokončno obliko, podobo: obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.: jasno izdelati svoja stališča; umetnik je izdelal svojo tehniko
- 2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje; industrijsko, strojno izdelati; izdelati iz gline; izdelati si orodje / izdelati po meri; izdelati v enem kosu / publ.: banka je izdelala potrdilo v več izvodih sestavila, izdala; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije
● zastar. pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi napisal, spesnil
♦ lov. pes izdela sled pride po sledi do divjadi - 3. uspešno končati šolanje, študij: vsi učenci so izdelali; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal ni bil ocenjen pozitivno
izdélan -a -o - 1. deležnik od izdelati: lepo izdelan predmet; načrt še ni izdelan; ročno izdelana preproga; izdelan iz kovine
- 2. publ. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: imeti izdelan nazor, pogled na svet; pesnik je stopil v javnost kot izdelana osebnost; prim. zdelati
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) - 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
- a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
- b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
- c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
// izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest - č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
- 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
izgúbljati se tudi zgúbljati se - 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
// nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih - 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
- 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
- a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
- b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
// knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
- 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
// z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
izkàz -áza m (ȁ á) - 1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem: predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju; izkaz premoženja
♦ ekon. izkaz uspeha pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi - 2. šol. knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli: dobiti izkaz
● star. imeti dober izkaz dobro spričevalo
izobílje -a s (ȋ) - 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju; ekspr. ti ljudje se kopljejo v izobilju
● imeti vsega v izobilju zelo veliko - 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: izobilje proizvodov
izpírati -am tudi spírati -am nedov. (ī) - 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: izpirati perilo; izpirati z mlačno vodo; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom; izpirati usta
- 2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izpirati blato z lopate; izpirati kri z roke
- 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega: nalivi izpirajo zemljo; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke
- 4. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: izpirati zlato
♦ fot. izpirati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; med. izpirati nožnico; izpirati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi
izpolnjeváti -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim
// delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati
● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo - 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke
- 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas
izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel
izréja -e ž (ẹ̑) zastar. - 1. reja: dati otroka v izrejo
- 2. vzgoja: skrbeti za izrejo otrok / imeti dobro izrejo
jánjec -jca m (ȃ) - 1. ovčji samec; oven: peči janjca; trčila sta kakor janjca
// mn., nar. dolenjsko ovca sploh: imeti janjce - 2. jagnje, jagenjček: kozliči in janjci
jáven -vna -o prid. (á) - 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari - 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
- 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo - 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
jàz jáza m (ȁ ȃ) knjiž. - 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz - 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
káča -e ž (á) - 1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika; kača se je plazila med šopi trave; dolga, marogasta kača; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila; denar skriva kot kača noge; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak
● ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi - 2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil
- 3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae
kámen -mna m (á) - 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje
// drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
// kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material - 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
- 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
// kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom
// kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro - 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
karakterístika -e ž (í) - 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
- a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
- b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
// publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
- 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
- 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
- 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
♦ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
koléno -a s (ẹ́) - 1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli; poškodovati si koleno; poklekniti na obe koleni; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu
// ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
// nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena; na kolenih mu je ležala odprta knjiga; pestovati se na kolenih; od veselja se je tolkel po kolenih
// pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
● ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti; pog. dati otroka čez koleno natepsti; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj; biti na kolenih klečati; biti poražen; ekspr. prositi koga na kolenih zelo; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja - 2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
- 3. ekspr. krivina, zavoj: reka naredi na tem mestu koleno; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu
- 4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
♦ adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček
kolobócija -e ž (ọ́) pog., ekspr. - 1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni
// neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam - 2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral
kombinácija -e ž (á) - 1. glagolnik od kombinirati: kombinacija figur, oblik je uspela; učinkovita je kombinacija z lesom; kombinacija usnja in krzna / z variacijami in kombinacijami barv dosega močne učinke / zdravilo se uporablja le v kombinaciji z drugimi / imeti dar, smisel za različne kombinacije
- 2. kar nastane s kombiniranjem, sestav: barvna, modro-bela kombinacija; v papir je vtisnjena kombinacija šestih točk; šopki in cvetlične kombinacije / delati, poskušati različne kombinacije
- 3. nav. ekspr. izbiranje in združevanje več možnosti za rešitev česa: pristane na vsako kombinacijo / ne ve, za katero kombinacijo naj se odloči / nič ni gotovega, to je le kombinacija ugibanje, domnevanje
♦ min. kombinacija več kristalnih oblik na enem kristalu; šah. kombinacija zaporedne poteze s skupno idejo, ki vodijo k določenemu rezultatu; dvopotezna kombinacija; velika kombinacija ki sestoji iz velikega števila potez; šport. kombinacija med seboj usklajena, navadno vnaprej pripravljena akcija dveh ali več igralcev; alpska kombinacija smuk in slalom ali smuk, slalom in veleslalom; klasična ali nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje
kontróla -e ž (ọ̑) - 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati
// učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva
// carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev - 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
- 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
- 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja
krátek -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost, ant. dolg: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna
// obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
// žarg., šport.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo
// žarg. kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m - 2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro - 3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ lingv. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
krátko prisl.: na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratkomalo
● ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratkomalo; ekspr. kratko malo ne upam se kratkomalo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
♦ lingv. kratko naglašen samoglasnik; muz. kratko označba za način izvajanja staccato
krátki -a -o sam.: pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal nakratko; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla; prim. krajši
lastnína -e ž (ī) - 1. jur. pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: oblika lastnine; zgodovinski razvoj lastnine / imeti izrazit čut za lastnino / hiša, zemljišče v družbeni lastnini / industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; lastnina na zemljo
♦ soc. ekonomska lastnina vsaka, ne samo na lastninskem pravu osnovana pravica razpolagati s stvarjo; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina; osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; privatna ali zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; individualna privatna lastnina; kolektivna privatna lastnina; socialistična lastnina v socialističnih državah družbena, državna lastnina - 2. s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: ne dotikaj se tuje lastnine; poškodovati, prisvojiti si tujo lastnino; največja dovoljena zemljiška lastnina / v povedni rabi: to je družbena, državna, skupna lastnina; torba je njegova lastnina
● knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod - 3. star. premoženje, posestvo: njegov grunt je dobra lastnina; razdeliti lastnino med sinove
léd -ú tudi -a m (ẹ̑) - 1. voda v trdnem stanju: led se dela, taja; dati v kozarec košček ledu; njena zadržanost se je tajala kakor led na soncu; noge imam kot led zelo hladne; ta človek je hladen kot led; roka je mrzla kot led / ledeniški led; umetni led; večni led ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr., z oslabljenim pomenom led nezaupanja se je začel počasi tajati; pren., ekspr. po letu 1848 se je na Slovenskem začel tajati led
// ledena ploskev, plast: led je še pretanek, da bi nas držal; led se lomi, poka; led na jezeru se je udrl; prebil je led, da bi lovil ribe; na ledu mu je spodrsnilo; drsati se po ledu; pokrit z ledom; debel, gladek, tanek led / hokej na ledu; plesna revija na ledu / mn., knjiž. previsni ledovi - 2. knjiž., ekspr. brezčutnost, velika hladnost: v njegovih prsih je led; led srca
● ekspr. led je bil prebit začetne težave, ovire so bile odpravljene; pog. deni steklenico piva na led v posodo, prostor z ledom, da se ohladi; knjiž., ekspr. črni oblaki nosijo pogubni led točo; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. speljati koga na led prevarati, ukaniti ga; knjiž., ekspr. ekspedicija je bila izgubljena v snegu in ledu v pokrajini, pokriti s snegom in ledom; (imeti) na jeziku med, v srcu led delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden
♦ gastr. led zmes sladkorja in drugih primesi za oblivanje peciva; glazura; šport. jadranje na ledu šport, pri katerem se s posebnimi jadrnicami drsi po ledu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju
lekárna -e ž (ȃ) - 1. zdravstvena ustanova, ki izdeluje, pripravlja, izdaja zdravila: kupiti zdravilo v lekarni; dežurna lekarna ki je odprta ponoči ali med prazniki
// v nekaterih deželah prodajalna z istimi, podobnimi nalogami: imeti lekarno
// poslopje, prostori te ustanove, prodajalne: prenoviti lekarno - 2. navadno s prilastkom zbirka zdravil, potrebščin za prvo pomoč ali za preprosto zdravljenje: izpopolniti lekarno / domača, hišna, šolska lekarna; popotna, ročna lekarna / obesiti domačo lekarno na steno v kopalnici omarico z najnujnejšimi zdravili
lepôten -tna -o prid. (ó) - 1. nanašajoč se na lepoto: lepotne prvine / to je žalilo njegov lepotni čut; lepotni ideal tistega časa; bradavice in druge lepotne napake; izdelek z lepotno napako; imeti stroga lepotna merila / knjiž. izvoliti lepotno kraljico miss; prirediti lepotno tekmovanje
- 2. ki je za lepšanje: lepotna sredstva / lepotni obliž; lepotna maska za obraz / lepotna kirurgija; napraviti lepotno operacijo / odpreti lepotni salon kozmetični salon
- 3. ki se goji za okras; okrasen: lepotni grm; lepotne rastline
● knjiž. postaviti se v lepotno pozo pozo, ki naj izraža lepoto
♦ kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; zal. lepotna izdaja izdaja na dražjem papirju, v boljši vezavi in boljši grafični opremi; luksuzna izdaja
lepôtno prisl.: lepotno oblikovan; ta spomenik lepotno ni med pomembnejšimi glede na lepoto
línija -e ž (í) - 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
// kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji - 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
- 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
- 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
// kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu - 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
- 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
- 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
// to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
// obris, kontura: linija profila, nosu
// pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
// vitka linija - 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
// žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo - 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
- 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
// po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti
lírski1 -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na liriko: lirski elementi; lirske značilnosti / imeti lirski dar / lirski pesnik; lirske pesmi pesmi, ki vsebujejo izpoved; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
- 2. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja; liričen: lirski ton pesmi; lirske besede; lirsko razpoloženje / redko pesnikov lirski svet čustveni
// to je izrazito lirski človek čustven
♦ lit. lirska drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje
lírsko prisl.: lirsko pobarvan prizor
lopátast -a -o prid. (á) - 1. podoben lopati: krt ima lopataste sprednje noge; lopatasto rogovje / ekspr. imeti lopataste dlani, roke velike, široke
- 2. ki ima lopate: lopatasto mlinsko kolo; takrat so imeli parniki lopatasta kolesa
lúknja -e ž (ȗ) - 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
// ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj - 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
- 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
- 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
- 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
- 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
● ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
♦ gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
magistrát -a m (ȃ) - 1. v 19. stoletju in v prvih desetletjih 20. stoletja upravni organ mestne samouprave v nekaterih večjih mestih: odlok magistrata; pristojnost magistrata / ljubljanski magistrat / imeti opravek na magistratu
- 2. stavba, kjer je kdaj imel sedež ta upravni organ: oboki magistrata; trg pred magistratom
● ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se - 3. zgod., pri starih Rimljanih državni uradnik, izvoljen za eno leto: oblast magistratov
mahedrálo -a s (á) slabš. - 1. kar mahedra, navadno kos obleke: kaj si dala nase to mahedralo
- 2. kdor nerodno, okorno hodi: poglej tisto mahedralo
● slabš. s takimi mahedrali nočem imeti opravka neodločnimi ljudmi
máli -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) - 1. določna oblika od majhen:
- a) mali in veliki kazalec; razložiti male krožnike; odsekati si mali prst; zvoniti z malim zvonom; male in velike črke; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki; velika in mala začetnica; mala žlička; v svojem malem stanovanju; mala vrata
- b) pog.: mali golaž; malo pivo
- c) spori v malih kolektivih; mali narodi
- č) topovi z malimi dometi
- d) poznal je njegove male in velike sposobnosti; te male spremembe nas ne bodo rešile
- e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi; kaj dela tvoj mali sin
- f) mala kmetija, trgovina; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija
// mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posest - g) male in velike napake
- h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali
- 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
● nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
♦ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astr. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; muz. mali f četrti ton v mali oktavi; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet nogomet, pri katerem igra samo sedem igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka
máli -a -o sam.: pog. ta mali je še v plenicah mali; evfem. ta mali moški spolni ud; mali, pridi sem; evfem. ta mala žensko spolovilo; janez, pisano z malo; malo in veliko se je zbiralo; vzeli so mu še tisto malo, kar je imel; že od malega je tak od otroških let; redko z malega je tako navajen od malega, od otroških let; nar. s to stvarjo smo na malem malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili; ekspr. malo po malem je začelo deževati pomalem; v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem; z malim je zadovoljen; popil je nekaj malega; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; ekspr. zima je bila do malega brez snega skoraj; pog. vredno je po ta malem tisoč dinarjev najmanj tisoč dinarjev; Slovenija je Evropa v malem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. majhen, mala, mali m, malo, manj
méd -ú in -a m (ẹ̑) - 1. sladka snov, ki jo delajo čebele iz nektarja ali mane: jesti med; namazati med na kruh; strjen, tekoč med; barva medu; lonec medu; natočiti veliko medu; kadica za med; hruške so sladke kot med / ajdov, cvetlični, hojev, kostanjev med / čebelji, umetni med
// nektar, mana: čebele nabirajo med; ajda diši po medu - 2. ekspr. kar je prijetno, ugodno: ta stvar ni bila noben med; medu pri tej ženski ni imel / med njenih ust / z oslabljenim pomenom: med hvale; opajati se z medom sanj
- 3. star. medica: že drugi bokal medu je izpil
● ekspr. tam se cedi med in mleko je vsega dovolj; je zelo dobro; ekspr. sam med ga je je zelo, pretirano prijazen; ekspr. vse je šlo za med zelo dobro se je prodalo; ekspr. mazati koga z medom prikupovati se mu; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; ta človek je sladek kot med zelo, pretirano prijazen; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; preg. brez potu ni medu brez dela ni uspehov; preg. (imeti) na jeziku med, v srcu led delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen
♦ čeb. med zori; točiti med; čebelariti na med preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu; letni donos medu količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov
mêhek in mehák mêhka -o tudi -ó prid., mehkéjši stil. méčji (é ȃ é) - 1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
// ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati
// gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
// ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
- 3. knjiž. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita
- 4. knjiž. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
- 5. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
// pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje - 6. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
- 7. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
● mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; lingv. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400
mêhko in mehkó prisl.: mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice
● žarg., avt. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen
mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.: kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v mehko, redko na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih
♦ lov. strel v mehko v drobovje
méjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo:- a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta
- b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo
- c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino
melódičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na melodijo: melodična stran glasbe / imeti izreden ritmični in melodični čut / melodični interval zaporedno zvenenje dveh tonov; melodična linija potek melodije
- 2. ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven, speven: ta pesem, skladba je zelo melodična / melodičen jezik / melodična lepota njenega glasu
♦ lingv. melodični naglas tonemski naglas
mérek -rka m (ẹ̑) - 1. knjiž., redko tarča, cilj: njegov beli konj je bil dober merek za strelce / on je bil vedno merek šal
- 2. voj. pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja: muha in merek
● knjiž., ekspr. vzeti koga na merek imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja
míl -a -o prid., miléjši (ȋ ī) - 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
// ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti - 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
// malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil - 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
// epidemija je nastopila v mili obliki - 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
- 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
- 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
- b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
// pog. majka mila, je bil hud
● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem
mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
morálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na moralo:
- a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
- b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
// moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks - c) to je moralni nauk basni, zgodbe
- 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen
mrakôten -tna -o prid. (ó) - 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost - 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
- 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
mrakôtno prisl.: biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
nadzòr -ôra m (ȍ ó) - 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: poostriti nadzor nad prodajo; nadzor poslovanja / imeti, opravljati nadzor / politični nadzor
// opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzor sovražnega ozemlja / nadzor nad živili - 2. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga; nadzorstvo: nadzor nad kom / dijaki so v domu pod strogim nadzorom / policijski nadzor
- 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popoln nadzor nad tržiščem
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) - 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
// najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov - 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
- a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
- b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
- 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
- b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
- c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
- 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
// ekspr. tudi zate bi se kaj našlo - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
// publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se - 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
- 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
narávnosten -tna -o prid. (á) zastar. - 1. neposreden, direkten: naravnosten dotik / imeti naravnostne dokaze / mož je bil naravnosten, odkrit
- 2. ki vodi naravnost: iti po naravnostni poti
nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) - I.
- 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
- a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
- b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
- c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
// z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
// pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
// v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
- 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
- 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
- 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil - 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
// ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
// ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
// ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
// elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
- II. elipt.
- 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
- 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
// ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
- III.
- 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
// pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne - 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
// malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
// počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
// v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
- IV. v vezniški rabi
- 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
- 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
- 3. za izvzemanje
- a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
- b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
// stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
- 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
- V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti
nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ī) - 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
- 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen - 3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba - 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje - 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje
nemírno prisl.: srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati
nèpremagljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki ga ni mogoče premagati: nepremagljiv junak; zdelo se je, da je sovražnik nepremagljiv; nepremagljivo moštvo / knjiž. na tem področju je nepremagljiv / imeti nepremagljiv odpor do česa; nepremagljivo sovraštvo
- 2. ki se ne da odpraviti, odstraniti: nepremagljive ovire / nepremagljiv problem nerešljiv
// ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: obšla ga je nepremagljiva groza / z nepremagljivo silo ga je vleklo k njej
nèpremagljívo prisl.: izložba ga je nepremagljivo vabila; nepremagljivo zoprn
nèzamenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da zamenjati: nekateri deli stroja so nezamenljivi / imeti značilen, nezamenljiv obraz / knjiž.: nezamenljiv občutek groze; nezamenljiv smrad razpadajočega trupla značilen, tipičen
♦ ekon. nezamenljivi denar denar, ki ga denarni organi niso dolžni zamenjati za zlato - 2. knjiž. nenadomestljiv: nihče ni nezamenljiv / družinska vzgoja je nezamenljiva
níčen1 -čna -o prid. (ī) knjiž. - 1. zelo majhen, neznaten: ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična / tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične / spreti se zaradi nične malenkosti / med ljudmi se je počutil ničnega
- 2. ekspr. malovreden, ničvreden: svet se mu je zazdel prazen in ničen; bogastvo, slava, kako nično je to / te vrednote so postale nične / zapravljati čas z ničnimi pogovori
- 3. neprepričljiv, neutemeljen: nična opravičila / napoved se je izkazala za nično zgrešeno, zmotno
- 4. ki je brez učinka, koristi: vsa prizadevanja so bila nična / nične sanje, želje
● knjiž., ekspr. kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika nepomembnega, brezpomembnega
♦ jur. nična odločba, pogodba odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
níčnost -i ž (ī) knjiž. - 1. lastnost, značilnost ničnega:
- a) ta vpliv zaradi njegove ničnosti lahko zanemarimo / ob njeni popolnosti je spoznaval svojo ničnost; ničnost človeka v primeri z naravo
- b) spoznati ničnost takih dokazov neprepričljivost, neutemeljenost; star. če bi stvari bolje poznali, bi se hitro prepričali o ničnosti takega mnenja zgrešenosti, zmotnosti
- 2. malenkost, nepomembnost: ošteval ga je zaradi vsake ničnosti; preveč sem zaposlen, da bi se utegnil ukvarjati s takimi ničnostmi
- 3. nav. mn. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti, vrednote; ničevost: plehke zabave, slava in druge ničnosti
● knjiž., ekspr. na vsak način hoče zlesti iz svoje ničnosti se hoče družbeno uveljaviti, postati znan; knjiž. vse, kar nastane, se vrne v ničnost v stanje (materialne) nenavzočnosti v stvarnosti; knjiž., ekspr. zahrepenel je po hladu ničnosti po smrti
♦ jur. ničnost odločbe, pogodbe značilnost odločbe, pogodbe, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
nonšalánten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. sproščen, neprisiljen: nonšalantna drža, hoja; lahkotna, nonšalantna eleganca; nonšalantno vedenje / nonšalantna gostoljubnost
- 2. ravnodušen, brezbrižen: nonšalantni gib roke je razodeval, da ga stvar ne skrbi / imeti nonšalanten odnos do česa
nonšalántno prisl.: nonšalantno hoditi, vprašati
nôrec -rca m (ó) - 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
- 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval
- 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce
- 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu - 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar
obílje -a s (ȋ) - 1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: s pridnostjo je prišel do sreče in obilja; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr. hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja
- 2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: med raki je obilje oblik in vrst; podnebje z obiljem dežja
// v prislovni rabi, v zvezi v obilju izraža veliko količino, množino: imeti vsega v obilju; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč
objókati tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega možaobjókan -a -o - 1. deležnik od objokati: objokane napake
- 2. ki kaže posledice jokanja, sledove solz: imeti objokan obraz; njene oči so objokane / objokan fantek
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
obvézen -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje
// ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti
// v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji - 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost
- 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico
♦ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani
obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti
obvládati -am dov. (ā) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
// konja je z lahkoto obvladal - 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
- 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
- 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
obžalovánje -a s (ȃ) - 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
- 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja
● ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih - 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem
odéja -e ž (ẹ̑) - 1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji; zaviti se v debelo odejo; odevati, pokrivati se z eno odejo; raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje; prevleke za prešite odeje; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
● ekspr. iti pod odejo spat; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup
// ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino; zračenje odeje; imeti dovolj odeje - 2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo; ledena odeja pokriva jezero; snežna odeja / bela odeja sneg
♦ bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem področju; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi
odgovóren -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
- a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
// odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu - b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
// dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
// ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
- 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
- 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
- 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
- 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
// vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili
odlóčba -e ž (ọ̑) - 1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba
♦ jur. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje
// dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba - 2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́) - 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče - 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda - 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona - 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
♦ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
odločíti se in odlóčiti se - 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
- 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
odpòr -ôra m (ȍ ó) - 1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
- 2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti sovražnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
● publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
- 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
- b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
- c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
- č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti
odtegníti se in odtégniti se - 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
- 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
// umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
odtegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
- 2. delati, povzročati, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi
- b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
- c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
- č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
- 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga
odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju
● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca - 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
- b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
- c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto dinarjev mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
odtŕgati se ekspr. - 1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula
// sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila - 2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
● ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
odtŕgan -a -o: prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
● ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
oglàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
- 2. ekspr. neroden, okoren: oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate
ogláto prisl.: kip je oglato izklesal preprost kamnosek
okrájen -jna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na okraj:
- a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju
// okrajne meje - b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju
- c) okrajni šolski svet
- 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških
opráva -e ž (ȃ) - 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen
// bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo
// star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za- a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava
- b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava
- 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava
// s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice - 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev
● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav
osében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
- 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah - 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano - 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
- a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
- b) osebna morala; osebno in javno mnenje
- 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
- 6. namenjen uporabi za posameznike:
- a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
- b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
- 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost - 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
- 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno - 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
- 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
osébnost -i ž (ẹ̑) - 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost
// s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost - 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti
- 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi
● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
♦ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
pálec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. najdebelejši prst na roki ali nogi: palec ga boli; desni palec; palec levice; palec na nogi / odtisniti palec; sesati palec / redko palci mu gledajo iz raztrganih čevljev prsti; plesti palec del rokavice za palec
// oblikujemo za palec velike svaljke za dolžino palca - 2. nekdaj dolžinska mera, približno 2,5 cm: dolg je pet čevljev in dva palca
● žarg. postavil se je na cesto in dvignil palec dal z dvigom palca znak, da prosi za zastonjsko vožnjo z avtomobilom; cesar je obrnil palec navzdol pri gladiatorskih igrah s palcem dal znak za usmrtitev premaganega; star. samo za palec je odprla vrata zelo malo; zastar. vse je imel pod palcem pod svojim vplivom, v oblasti; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat
♦ fiz. angleški palec dolžinska mera, 2,54 cm; strojn. palec majhen vzvod ali ploščica, ki štrli iz gredi
pálica -e ž (á) - 1. dolg, tanjši, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: odrezati (si), urezati (si), zlomiti palico; opirati se na palico; tepsti, udariti s palico; bambusova drenova, leskova palica; dolga, grčava, kljukasta, votla palica; palica z odebeljenim koncem, kovinsko konico; boji se ga kot pes palice / hoditi ob palici, s palico
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gumijasta, kovinska palica / biljardna, dirigentska palica; čarovna palica po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč; hokejska palica z ukrivljenim spodnjim delom; iskati vodo z iskalno palico bajanico; maršalska palica znamenje maršalskega čina; nabijati smodnik z nabijalno palico; pastirska, ribiška palica; popotna palica; skakalna palica; smučarska palica s krpljico in ročajem z usnjeno zanko; ima črno sprehajalno palico; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom; štafetna palica umetniško izdelana votla palica s pismom, poslanico komu
// ekspr. udarci (s palico): palice so padale po hrbtu; dobil je dvajset palic po podplatih / umrl je pod palicami; poznali so se mu sledovi palice - 2. nekdaj dolžinska mera, 138 cm: dolg je le pet palic
● ekspr. kadar je nagajal, je pela palica je bil tepen s palico; je bil tepen sploh; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. morali bi ga s palico moral bi biti tepen, kaznovan; ekspr. čaka ga beraška palica beračenje, prosjačenje; priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje; star. živeti pod krivo palico imeti škofa za fevdalnega gospoda; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
♦ aer. krmilna palica del krmilne naprave v obliki palice, s katerim se uravnava položaj višinskega krmila, krilc; ekon. valuta zlata v palicah zlata valuta, pri kateri je zlato v palicah plačilno sredstvo za mednarodna plačila; zlato v palicah v obliki kvadrov; fiz. kontrolna palica priprava, s katero se uravnava delovanje jedrskega reaktorja; grad. palica sestavni del paličja, obremenjen s pritiskom ali nategom; natezna, tlačna palica; jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; gorska palica nekdaj sodna palica gorskega gospoda; sodna palica nekdaj znamenje oblasti sodnika, sodnega gospoda; šport. štafetna palica palica določene velikosti, ki jo udeleženci štafete izročajo drug drugemu; predati štafetno palico izročiti jo na določenem prostoru drugemu udeležencu štafete; skok ob palici atletska disciplina, pri kateri se skače čez letvico s pomočjo palice
pásji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov
// kot kletvica: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo - 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika; že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje
- 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave; kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli
- 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet; le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu
- 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil; pasja vročina
- 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige
- 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izraža
- a) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam; to je pasjo figo vredno
- b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa
- 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus
pásje prisl.: pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
pavlíha -e tudi -a m (í) - 1. šaljiva, burkasta figura v lutkovnem gledališču: burke veselega pavlihe
- 2. ekspr. šaljiv, hudomušen človek: v vsaki družbi ga imajo radi, ker je tak pavliha
● ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; ekspr. imeti koga za pavliho norčevati se iz koga
pázka -e ž (ȃ) star., navadno v zvezi imeti pazko paziti, varovati: imeti pazko na gosi
● star. bil je pod pazko policije pod nadzorstvom
péga -e ž (ẹ́) - 1. mesto na koži, ki ima temnejšo barvo kot ostala površina: pege na obrazu, po rokah / imeti pege / sončne pege / svetle pege na steni lise; redko modre pege neba deli, kosi
- 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez peg; pege v njenem značaju
// napaka: očistiti jezik peg
♦ anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; astr. sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. mrtvaška pega mrliška lisa; nosečnostne pege
péna -e ž (ẹ́) - 1. mehurčkasta zmes tekočine in plina, navadno zraka: na mleku se delajo pene; pri kuhanju nastajajo pene; pobirati pene s tekočine; morske pene / kozarec piva z debelo peno
// taka zmes, narejena iz mila: razmazati (milno) peno po obrazu / pena za britje - 2. slina na ustih, nastala zlasti zaradi jeze, bolezni: na ustih so se mu pokazale pene; ekspr. razjezil se je do pen / volu so iz gobca visele pene
- 3. gastr. jed, navadno sladka, pripravljena s stepanjem: preliv s čokoladno peno; vanilijeva, vinska pena
- 4. teh. strjena snov s številnimi plinskimi mehurčki: izdelek iz pene / plastična pena
- 5. teh. zmes vode in penilnega sredstva, ki razpršena prekrije goreč predmet, prepreči dostop zraka in povzroči ohlajanje: gasiti s peno / kemična, vodna pena / pena za gašenje
● ekspr. ti si zanj le pena nepomemben; ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; star. pene tiščati imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; knjiž. morska pena rudnina magnezijev silikat s hidroksilno skupino; stiva; star. zlata pena zelo tanek list zlata za zlatenje nekovinskih predmetov
♦ kozm. pena trdna ali tekoča snov, ki so ji primešani drobni plinasti, navadno zračni mehurčki; mont. flotiranje s peno bogatenje, ki izkorišča površinske napetosti na meji med trdnimi delci, tekočino in plinom
pêta -e tudi -é ž (é) - 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla / ekspr. nosi haljo do pet dolgo (do pet)
// vojak je udaril s petami v pozdrav
● teče, da ga pete komaj dohajajo zelo hitro; pog. igrajo tako poskočno, da vsakogar srbijo pete da si vsakdo želi plesati; ekspr. brusiti pete hitro hoditi, teči; nizko iztegniti pete umreti; slabš. lizati pete komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; ekspr. pete si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš lahko zelo veliko prehodiš; ekspr. odmakniti, odnesti, pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. hitro zna sukati pete hoditi, plesati; ekspr. obesiti, prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. gori mu pod petami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. imeti koga pod peto ukazovati, gospodovati mu; ekspr. neprestano ji je za petami hodi za njo, jo zasleduje; ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu; ekspr. fant je hitrih, urnih pet lahko hitro hodi, teče; ekspr. samo hitre pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. junak, poštenjak je od pet do glave zelo je junaški, pošten; ekspr. biti nov od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. več ima v peti kakor ti v glavi neprimerno več ve kot ti; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti - 2. zadnji spodnji del obuvala: peta se ji je odlomila; gumijasta, lesena, usnjena peta / čevlji z nizko, visoko peto
// del nogavice, ki pokriva peto: nogavico je spletla do pete; na peti imaš luknjo; lepo krojena, zaokrožena peta / trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto - 3. del kakega orodja, priprave, s katerim se ta na kaj naslanja, opira, pritrjuje: jambor se je prelomil nad peto; peta kose drsi po tleh široki del rezila ob ročaju; peta pluga del pluga, ki drsi po dnu brazde
♦ navt. peta krmila del krmila, vsajen v ležišče v gredlju - 4. nar. kos kruha, odrezan ob strani hlebca: rad bi peto, ne pa sredice / peta kruha
petêlin -ína m (é í) - 1. kokošji samec: petelin kikirika, poje; zaklati petelina; hodil je po vasi kakor petelin ponosno, bahavo; drži se kot petelin na gnoju / lov na petelina na divjega petelina
// šalj., kot podkrepitev res je, tristo petelinov - 2. petelinu podoben predmet, ki kaže smer vetra: veter je premaknil, zavrtel petelina na strehi; pločevinast, pozlačen petelin
- 3. ekspr. kdor se hitro razburi, stepe: prijatelji so komaj pomirili bojevita petelina; družba mladih, vročekrvnih petelinov / kot nagovor ti petelin ti, še tepel bi se rad
// kdor domišljavo, oblastno govori, se vede: za oba mlada petelina se niso dosti menili; poznam te štabne peteline / ne bodi tak petelin - 4. ekspr., navadno s prilastkom ogenj, požar: na strehi se je pokazal ognjeni, rdeči petelin / goreči petelin se je preselil še na sosednjo hišo
- 5. vzvod mehanizma za sprožitev udarne igle pri ročnem strelnem orožju: napel je petelin(a) in sprožil / držati prst na petelinu imeti orožje pripravljeno na strel; pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti
- 6. obrt. ploščati del plinske, vodovodne pipe, s katerim se suka stožec za odpiranje ali zapiranje dotočne cevi: obrniti petelin(a) / odpreti petelin(a)
● nar. petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt; petelini so že odpeli, ko je vstal v kmečkem okolju zdanilo se je že; ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; star. pomenkovati se do drugih petelinov do zgodnjega jutra; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; bojni petelini v nekaterih deželah petelini, ki se gojijo, dresirajo za medsebojne boje; galski petelin podoba petelina kot simbol Francije
♦ lov. petelin zunanja napenjalna priprava pri lovski puški, navadno ob strani, ki pritisne na udarno iglo; (divji) petelin brusi, kleplje; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; mali petelin ruševec; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
podóbica -e ž (ọ̑) - 1. manjšalnica od podoba: izrezljane podobice; na skodelici je bila narisana podobica deklice s šopkom / od nekod se je pokazala sklonjena podobica drobnega možička
- 2. v krščanskem okolju manjši kos papirja z natisnjeno nabožno sliko in besedilom: kaplan je delil podobice
● zastar. imeti veliko podobic v žepu denarja; zastar. hudičeve podobice igralne karte
podpóra -e ž (ọ̑) - 1. predmet, navadno v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v določenem položaju: podpore ne bodo vzdržale; lesene, kovinske podpore v rudniku
- 2. denarni prispevek, ki komu olajša življenjske razmere: dodeliti, prejemati podporo; zvišati podporo / socialna podpora
- 3. publ. kar omogoča, podpira določeno dejanje, aktivnost: kljub široki politični podpori ni zmagal / imeti, uživati podporo ljudstva / dajati podporo tem prizadevanjem podpirati
- 4. kar komu kaj olajšuje, mu pomaga; opora: pri njej ni dobil podpore / on je njegova edina podpora / bil mu je v veliko podporo
- 5. glagolnik od podpreti: te naprave so potrebne zaradi podpore
♦ grad. mesto, kjer je gradbeni element podprt
pogòj -ója tudi -ôja m (ȍ ọ́, ó) - 1. kar se mora uresničiti, upoštevati, da se omogoči potek, uresničitev česa: biti pogoj za kaj; pogoj je izpolnjen; določiti, spremeniti pogoje; osnovni, prvi pogoj; pogoj za sprejem je dokončana srednja šola / izpitni pogoji; mirovni pogoji / slušatelj nima pogojev za vpis v tretji letnik; knjigo ti bom posodil pod pogojem, s pogojem, da mi jo boš kmalu vrnil
● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo; lokacijski pogoji zahteve, ki morajo biti izpolnjene pri graditvi določenega objekta; ekspr. pod nobenim pogojem ne pridem sploh ne - 2. mn., publ. dejstvo, ki more odločilno vplivati na potek, uresničitev česa; okoliščina: pogoji se niso bistveno spremenili; morali se bodo prilagoditi novim življenjskim pogojem / z oslabljenim pomenom delo je nastajalo v pogojih družbene preobrazbe
// razmere: v takih pogojih ni mogoče delati; živijo v težkih pogojih / klimatski pogoji
// navadno s prilastkom kar omogoča uresničitev česa; možnost: ustvariti nove, široke pogoje za razvoj; nima pogojev, da bi v miru študiral / materialni pogoji
pogóvor -a m (ọ̑) - 1. izmenjava mnenj, misli: pogovor se pretrga, se razplete, se začne; udeležiti se pogovora; prisluhniti pogovoru; načeti pogovor o strokovnih vprašanjih; obrniti, zasukati pogovor na druge stvari; iz pogovora povzeti kaj; zaplesti se v pogovor s kom; duhovit, glasen, sproščen pogovor; publ. odprt pogovor iskren, odkritosrčen; spremeniti predmet pogovora; udeleženci pogovora / telefonski pogovor / v pogovoru jima je čas hitro minil
- 2. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: pogovori med predsednikoma potekajo v prijateljskem vzdušju; začeli so se uradni pogovori; mirovni pogovori; poročilo o sklepnih pogovorih med parlamentarnima delegacijama / imeti pogovore
● pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. pogovor se suka okrog veselice veselica je v središču zanimanja; publ. pogovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
ponesréčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. poškodovati se, umreti v nesreči: pri trčenju se je motorist ponesrečil; ponesrečiti se pri delu, v planinah, v rudniku, z avtomobilom; smrtno se ponesrečiti / takoj po vzletu se je letalo ponesrečilo
- 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt se je ponesrečil; vse se ji je ponesrečilo / primerjava se mu je ponesrečila
ponesréčen -a -o - 1. deležnik od ponesrečiti se: ponesrečen načrt; reševanje ponesrečenih rudarjev; ponesrečen vlak
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: imeti ponesrečen plašč / ponesrečen izraz za kak pojem; ta primerjava je ponesrečena
ponížati -am dov. (ȋ) - 1. narediti kaj nižje; znižati: ograja je bila previsoka, zato jo je moral malo ponižati; gladina vode se je ponižala / vrata so se ponižala in se niso dala več zapirati povesila
// ko je začel govoriti o tej stvari, se mu je glas ponižal - 2. s svojim dejanjem, govorjenjem zmanjšati komu čast, ugled, veljavo: hotel jo je ponižati; ponižal ga je pred prijatelji in znanci; ekspr. ponižali so ga v njenih očeh; pred nikomer se ni hotela ponižati priznati podrejenosti
// do tal (se) ponižati zelo
● ekspr. nikdar se ni ponižala do svojih revnih sorodnikov bila je ošabna in ni hotela imeti stikov z njimi; ekspr. ponižal se je do izsiljevalca postal je izsiljevalec
ponížan -a -o: bil je ponižan in osramočen; zelo ponižan se je vrnil domov; sam.: to je bil svet poteptanih in ponižanih
posádka -e ž (ȃ) - 1. osebje, ki je v službi
- a) na ladji: posadka se je že zbrala; vkrcanje posadke; prostori za posadko / napisati seznam posadke / ladijska posadka
- b) na letalu, vesoljski ladji: letalo je strmoglavilo, rešili so se le trije člani posadke / poleti s človeškimi posadkami / posadka letala
- 2. skupina športnikov, ki nastopa v čolnu, jadrnici, bobu: na tekmovanju sta nastopili dve jugoslovanski posadki / na državno veslaško prvenstvo ni bilo vseh posadk
- 3. enota ali skupina vojakov, razporejena v kraju, tanku, letalu: posadke v bližnjih vaseh so bile precej močne; poveljnik posadke / mestna posadka / posadka (tanka) mora imeti dovolj prostora
- 4. redko ekipa: na kraj nesreče so takoj prišle reševalne posadke
posnéti -snámem dov., posnêmi posnemíte; posnél; nam. posnét in posnèt (ẹ́ á) - 1. odstraniti kaj s površine česa, zlasti tekočine: posneti maščobo, pene z juhe; posneti smetano z mleka / posneti mleko
// z drsajočim dotikom, gibom odstraniti: žleb je posnel seno z voza; posneti si kožo pri padcu
// odstraniti sploh: posneti plast ometa z zidu; posneti rob z obličem / z robcem ji je posnel pot s čela obrisal; ekspr.: reka je posnela del brega odnesla, odplavila; burja mu je posnela streho odnesla, odpihala
// vrata se težko odpirajo, treba jih bo posneti pooblati - 2. narediti, reči tako, kot naredi, reče kdo drug: tako čudno je govoril, da ga ni bilo mogoče posneti; posneti kaj po kom / posneti dober zgled
// prevzeti način umetniškega ustvarjanja: v svoji pesmi je posnel Ketteja; posneti našo ljudsko pesem; barvne tone je posnel po impresionistih - 3. narediti kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega: slikar je posnel marmor / posneti krzno, usnje / odlično je posnel očetov podpis ponaredil
- 4. knjiž., v zvezi z iz spoznati, ugotoviti: iz njenih besed je posnel, da ne živi slabo; iz njihovega pogovora je posnel, kaj ga čaka
- 5. prenesti
- a) s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo; fotografirati: posneti pokrajinski motiv / posneti na barvni filmski trak
- b) s filmsko kamero na filmski trak: ta prizor so morali večkrat posneti; posneti film po noveli, romanu; zadnji del filma so posneli v naravi / posneti s kamero
- 6. rad. zapisati zvok ali sliko na magnetni trak, ploščo: posneti glasove, glasbo; posneti popevko, simfonijo / posneti nastop folklorne skupine / nogometno tekmo so posneli na magnetoskopski trak / ta pevka je posnela že precej plošč
● ekspr. hoteli so mu posneti ves dohodek vzeti, pobrati; ekspr. malo je manjkalo, da mu niso posneli glave da ga niso ubili, usmrtili; zastar. posnel si je lase s čela pogladil; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti; zastar. z očmi je posnel okoli sebe pogledal
♦ agr. posneti mleko po posebnem postopku odvzeti mu maščobo; fot. posneti na diafilm; obrt. posneti kroj prenesti kroj s krojne pole na prozoren papir ali neposredno na tkanino
posnét -a -o: privzeti in posneti običaji; posneti robovi na pohištvu; film je bil posnet pred dvema letoma; na magnetofonski trak posneta radijska igra; maslo iz posnete smetane; pesnitev je posneta po znani predlogi; posneto mleko; mojstrsko posnet prizor
● žarg., friz. posneti lasje postriženi tako, da je na vratu tanjša plast las kot na temenu
posráti -sérjem dov., posêrji poserjíte (á ẹ́) vulg. - 1. z iztrebljanjem umazati: posrati stranišče; ves se je posral
- 2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga posral; to jo je posral
posráti se iztrebiti se: pazi, da se ne boš posral; posrati se v hlače
● vulg. poserjem se nate ne cenim te; vulg. poserjem se na predpise ne upoštevam jih; vulg. posrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati; vulg. že vem, kje sem ga v nalogi posral kje sem naredil napako, se zmotil
posrán -a -o - 1. deležnik od posrati: od muh posrane žarnice
- 2. bojazljiv, strahopeten: ni maral imeti opravka s takim posranim človekom / zakričal je nanj, pa je bil ves posran zelo prestrašen
♦ vulg. vse zaradi te posrane kupčije nepomembne, ničvredne
postráni in po stráni prisl. (á) - 1. izraža položaj predmeta, ki je od navpične smeri nagnjen
- a) v desno ali levo stran: dal si je klobuk postrani; postrani držati glavo; ležeče črke so oblikovane postrani / drži se postrani
- b) v katerokoli stran: stene bajte so postrani; stolp v Pisi stoji postrani; plameni švigajo kvišku in postrani; pren. vse je videl krivo in postrani
- 2. izraža odmik od vodoravne črte, smeri
- a) v desno ali levo stran: tok žene čoln postrani / nos ima postrani
- b) navzdol ali navzgor: usta ima postrani; nasmehnil se je postrani, le v kotu ustnic / pog. ima oči postrani poševne oči
// izraža položaj pri premikanju z ožjo stranjo naprej: postrani se je preril skozi gnečo; spraviti omaro postrani skozi vrata / ležati postrani na boku
- 3. navadno v zvezi s pogledati izraža odmik od ravne črte v desno ali levo stran: postrani je pogledala moža; otroci se pogledujejo postrani in nasmihajo; ozrl se je postrani na soseda
// ekspr., v zvezi z gledati izraža neprijaznost, sovražnost: čutil je, da ga v tovarni gledajo postrani; postrani me gleda ne mara me - 4. star. ne naravnost, prikrito: postrani so mi namignili, da se nekaj pripravlja; postrani omeniti, spraševati
- 5. nav. ekspr. izraža pridobivanje dohodka s postransko dejavnostjo: mehanik je in v prostem času veliko postrani zasluži / tuintam dobi kak tisočak postrani
● pog. dobiti, imeti otroka postrani nezakonskega otroka; star. izmika se, drži se postrani ob strani; pog. bil je ribič le bolj postrani, sicer pa kmet samo priložnostno; neskl. pril.: postrani čepica, klobuk; postrani oči; ker ima nizko plačo, mu postrani zaslužek prav pride; prim. stran
posvèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od posvetovati se: posvet je bil precej razburljiv; kratek, resen posvet; ekspr. družinski posvet / imeti posvet s prijateljem; iti na posvet k očetu
- 2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvet je potekal mirno; udeležiti se posveta; na posvetu se je večkrat oglasil / strokovni, vojaški posvet
// ekspr. udeleženci takega pogovora: posvet je sklenil drugače
posvetovánje in posvétovanje -a s (ȃ; ẹ́) - 1. glagolnik od posvetovati se: posvetovanje ni bilo uspešno; po kratkem posvetovanju so sklenili, da bo študij nadaljeval / imeti posvetovanje s kom
- 2. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu: posvetovanje je trajalo ves dan; udeležiti se posvetovanja; organizirati, sklicati posvetovanje; gospodarsko, politično, zdravstveno posvetovanje; javno posvetovanje / proizvodno posvetovanje v nekaterih socialističnih državah posvetovanje delavcev podjetja, na katerem se kolektivno rešujejo vprašanja proizvodnje; publ. posvetovanje na ministrski ravni
potéza -e ž (ẹ̑) - 1. glagolnik od potegniti: poteza s čopičem, peresom; poteza z roko / krtačiti si lase s hitrimi potezami potegljaji; z odločno potezo je prečrtal stavek
// šah. premaknitev figure po določenem pravilu na drugo polje: izsiliti potezo; kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre; igralec je na potezi mora napraviti potezo; mat v treh potezah
● publ. zdaj so na potezi pedagogi morajo kaj ukreniti pedagogi - 2. črti, gubi podobna zareza na obrazu: globoka poteza ob ustih
// nav. mn. videz, zunanja podoba obraza: njegove poteze so izražale žalost; imeti nežne, odločne poteze; zaradi bolečin spačene poteze; ekspr.: jeklene, mehke poteze; obraz s pravilnimi potezami / na starost so se njene poteze polepšale izraz - 3. nepretrgana vrsta točk; črta: narediti navpično potezo; debele in tanke poteze pri črkah / naslov je bil napisan z odločnimi potezami / risba v nežnih potezah
- 4. osnovna lastnost ali značilnost: ta poteza mi je pri njem najbolj všeč; to je bistvena poteza njegovega značaja
- 5. nav. mn., s prilastkom kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: glavne poteze in obrisi česa / publ., z oslabljenim pomenom odtujenost je dobivala določnejše poteze je postajala določnejša
// pokazati kaj v glavnih, osnovnih potezah; to je v kratkih potezah vsebina knjige; dati pregled v splošnih potezah - 6. ekspr. dejanje, ukrep, ravnanje: to ni bila pametna poteza; z nasprotno potezo so preprečili načrt; s taktično potezo rešiti položaj / narediti prvo potezo
povŕšen -šna -o prid. (ȓ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen
// narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje - 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi
- 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje
// ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh - 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran
povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno
pránje -a s (ā) glagolnik od prati:- a) ročno, strojno pranje; pranje perila / dati srajco v pranje; imeti predpasnik v pranju; že po prvem pranju so zavese potemnele / stroj za pranje
- b) pranje avtomobilov; pranje krompirja
- c) pranje rude
pràv prisl. (ȁ) - 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
// izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena - 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
// ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
// ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel - 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo - 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
// evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen - 5. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
- b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
- č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran
precéjšnji -a -e prid. (ẹ̄) ki dosega približno določeno visoko stopnjo- a) glede na mero, intenzivnost: tam je precejšnji nered; kazati precejšnje zanimanje / imeti precejšnje skrbi
- b) glede na količino: izkoristiti precejšnji del rudnega bogastva; zbrati precejšnjo vsoto / precejšnje število ljudi
- c) glede na razsežnost: na otoku so precejšnji nasadi oljk; precejšnja kmetija
prédnik -a m (ẹ̑) - 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine
// začetnik rodu: imeti skupnega prednika
// biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka - 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki
- 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki
♦ jur. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga
predstáva -e ž (ȃ) - 1. izvajanje, uprizarjanje odrskega dela pred občinstvom: gledati predstavo; oblikovati, režirati, voditi predstavo; kupiti vstopnice za predstavo / predstava je bila zelo obiskana videlo jo je veliko ljudi
// cirkuška, filmska, gledališka, lutkovna predstava / gala predstava; popoldanska, večerna predstava; predstava na prostem / predstava Hamleta drame Hamlet
// abonmajska predstava; otvoritvena predstava sezone prva, uvodna
// zaradi bolezni je predstava odpadla je ni bilo
// predstave (so) ob petnajsti, sedemnajsti, devetnajsti in enaindvajseti uri - 2. kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve zaznav: predstave se spreminjajo; jasna, nazorna predstava; predstave in zaznave / slušna, vidna predstava; predstava hrapavosti
// navadno v zvezi z o kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: imeti čudne, svoje predstave o čem; o vohunstvu imate napačne predstave; ustvariti si predstavo o najnovejši literaturi; izkrivljena, objektivna, subjektivna predstava o svetu / ta cesta ustreza naši predstavi o dobri poti
● knjiž. v predstavah se mu je prikazovala podoba matere mislil je na mater
préja -e ž (ẹ̄) - 1. nit, spredena iz krajših ali daljših vlaken naravnega ali umetnega izvora: izdelovati prejo; navijati prejo; bombažna, lanena preja; najlonska preja; tanka preja / kupiti prejo / dvonitna preja; preja za pletenje; pren. iz kuhinje se je vila preja goste sopare
● knjiž., ekspr. zlepa mu ne zmanjka preje snovi za pogovor, pripovedovanje - 2. knjiž. predenje: prislužiti si kaj s prejo; volna za prejo; preja in tkanje
- 3. nekdaj skupno predenje žensk v isti hiši: preje so se začele; praviti si zgodbe na preji / fantje radi hodijo na prejo
♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji; obrt. briljantna preja s plemenitim leskom, za ročna dela; tekst. biserna preja svetleč se sukanec iz dveh različno debelih ali v različne smeri sukanih niti; enojna preja iz ene same niti; melirana preja iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken; sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej; surova preja spredena iz neobdelanih vlaken
pretaníti -ím tudi pretániti -im dov., pretánil (ī í; ā ȃ) knjiž. narediti kaj bolj vzvišeno, poduhovljeno: v pesmi je pretanil svoje intimno doživetje ljubeznipretánjen -a -o tudi pretanjèn -êna -o - 1. deležnik od pretaniti: pretanjena podoba sveta
- 2. lep, izbran: pretanjeno izražanje / pretanjeni slikarski dosežki
- 3. zelo občutljiv, izostren: imeti pretanjen čut za lepoto / pretanjena ironija
prevêlik -íka -o prid. (é í) - 1. preveč velik: prevelik in predebel človek; čevlji so mi preveliki; prevelika hiša / prevelika hitrost; jemati preveliko količino tablet; preveliko število obratov / prevelika konkurenca; imeti preveliko oblast / prevelika nevarnost, skromnost / ekspr. to so prevelike stvari, da bi se iz njih norčevali preveč pomembne, prepomembne
// ekspr. prevelika trma je, da bi popustil - 2. ekspr. zelo velik: obšla ga je prevelika žalost
prhljáj -a m (ȃ) - 1. luskasti delčki lasišča: prhljaj mu je padal na ovratnik / imeti dosti prhljaja
- 2. kožna bolezen, pri kateri se lasišče čezmerno lušči: prhljaj je ozdravljiv; sredstva proti prhljaju
pri predl., z mestnikom - 1. za izražanje stanja v položaju, ko je kaj v neposredni bližini česa: sedeti pri mizi; stati pri oknu; ležati na klopi pri peči / bitka pri Sisku / posekati drevo pri korenini; hoditi pri kraju ceste / greti se pri ognju
♦ geogr. Besnica pri Kranju
// za izražanje kraja, kjer se dogaja dejanje: vstopnice lahko kupite pri blagajni; vstopil je pri sprednjih vratih / pog. sestali se bomo pri Slonu v kavarni, restavraciji Slon - 2. za izražanje pripadnosti osebi, stvari: zob pri brani, grabljah; udi pri človeku; ročica pri plugu; ovratnik pri srajci / laboratorij je pri inštitutu / to sem bral pri Cankarju / Gostilna pri Figovcu
// za izražanje navzočnosti, udejstvovanja kje: bil je štiri leta pri partizanih; sin je pri vojakih; v službi je pri železnici / tehnik pri gradbenem podjetju; pog. dela pri filmu v filmski proizvodnji
// dela pri stroju; sodelovati pri predstavi, pevskem zboru / pri delu ga nihče ne prekosi
// za izražanje odnosa do koga, stika s kom: oglasiti se pri profesorju; vprašati pri sosedu / pri očetu je naletel na odpor; obisk pri prijatelju; pri tem učitelju se bo treba veliko učiti; ekspr. pri njej si opravil - 3. za izražanje bivanja, obstajanja
- a) v določeni družbeni skupnosti, zlasti družini, narodu, državi: pri Slovencih to ni v navadi / pog.: pri nas mu bo dobro v naši družini, v našem kolektivu; pri nas pravimo temu tako v našem kraju
- b) v določenem okolju sploh: otroci so pri sosedovih; stanuje pri starših
- 4. za izražanje lastnosti ali stanja osebka: biti pri zavesti; ohraniti, ostati pri življenju
- 5. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjala sta se pri kozarcu vina; sprehajati se pri mesečini; ne hodi ven pri takem vremenu
// za izražanje pogoja ali vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: pri tolikih stroških konkurenca ni mogoča; pri taki vzgoji ne more biti uspeha / zasilno zavoro smemo potegniti le pri nevarnosti; to zdravilo se jemlje le pri visoki temperaturi - 6. za izražanje povezanosti s kom, čim: pri čevljih so posebno važni podplati; pri hiši je treba še dosti narediti; pri kadilcih lahko pride do zastrupitve z nikotinom; pri otrocih ni dobro popuščati
// navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje udeležbe, dejavnosti pri čem: pri bombardiranju je bilo ubitih več ljudi; pri branju pesmi se je večkrat zmotil; pri igri so se sprli; pasti pri izpitu; asistirati pri operaciji; iti za pričo pri poroki; pri pouku ne pazi dovolj / ostati pri kosilu / biti pri frizerju; pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju - 7. nav. ekspr. za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: pri vsem bogastvu ni srečen; pri sivih laseh je videti kar mlad; pri petih otrocih je še zelo mladostna
- 8. za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: v šolo je šel pri šestih letih / pri petdesetih je začel pisateljevati star približno petdeset let
// čevelj mu zaškriplje pri vsakem koraku; pri slovesu so vsi jokali; zasačili so ga pri tatvini / pri hoji se je spotil - 9. za izražanje razmerja, sorazmerja: zaslužil je sto dinarjev pri kilogramu; blago se je podražilo za dvesto dinarjev pri metru
- 10. pog. za izražanje sklicevanja na kaj: prisegel je pri svojih otrocih / kot podkrepitev pri moji duši, da ni res; pri spominu na mater ti obljubljam
● pog. biti, ležati pri dekletu imeti spolni odnos, spolne odnose; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pog. biti pri moči močen, krepek; kdo bo ostal pri otrocih pazil nanje; ekspr. bil je pri priči mrtev takoj; pog. ni čisto pri sebi ne zaveda se popolnoma; sam pri sebi misli drugače natihem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. vse večere presedi pri televiziji gleda televizijski spored; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven nič ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; tega pri najboljši volji ne zmorem sploh
pribóljšek -ška m (ọ̑) - 1. boljša jed, boljše jedi, ki se dodajajo k običajni hrani: odreči se priboljšku; biti potreben priboljška / imeti, privoščiti si kaj za priboljšek / priboljšek v hrani
// boljša jed, pecivo: skrivaj je dobival priboljške; mati mu je k vojakom poslala razne priboljške - 2. jur. dodatna dajatev izročevalcu posestva, navadno v obliki denarja, pridelkov: izgovoriti si priboljšek; denarni priboljšek
pridobíti -ím dov., pridóbil (ī í) - 1. z delom, prizadevanjem priti do česa: zapravil je vse, kar so starši pridobili; pridobil (si) je veliko premoženje; dovolj je pridobil, da bodo preskrbljeni on in družina / s kupčijo je pridobil dosti denarja / pridobiti izkušnje z delom, znanje z učenjem / slovenščini je pridobil velik ugled; pridobiti si oblast; pridobil si je pravico sodelovati na prvenstvu / pridobiti si odpornost
- 2. narediti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: pridobiti maslo iz mleka; pridobiti srebro iz rude; pridobiti s kemičnim postopkom, s sušenjem
♦ fiz. pridobiti z destilacijo
// narediti, da kaj postane na razpolago kot rezultat določenega dela: pridobiti obdelovalno zemljo z izsuševanjem močvirij / pridobili so dovolj premoga nakopali - 3. vzbuditi pozitiven, naklonjen odnos: če bi se potrudil, bi jo lahko spet pridobil; z obljubami jih je hotel pridobiti; že po prvi skladbi so pridobili občinstvo / pridobil si je njegovo zaupanje
// narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: pridobiti nove člane, naročnike; pridobiti (si) pristaše
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: skušal je pridobiti dijake, da bi zapisovali narodno blago; pridobiti ljudi za sodelovanje - 4. postati boljši, kvalitetnejši, bogatejši: če bi knjigo pregledal lektor, bi veliko pridobila; učbenik je s tem pregledom samo pridobil / če sliko pogledaš od daleč, še pridobi je videti lepša
// postati v večji meri deležen kake lastnosti, značilnosti: pridobiti hitrost, publ. na hitrosti, pri hitrosti; pridobiti težo, višino
● publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; ekspr. v očeh vaščanov je pridobil vaščani ga bolj cenijo, spoštujejo; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik
pridobljèn -êna -o: pridobljen ugled; pridobljene pravice; nepošteno pridobljeno blago; iz nafte pridobljeno gorivo; znanje, pridobljeno s študijem
♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; med. pridobljena imunost imunost, nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
prikázen -zni ž (ȃ) - 1. po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v čutno zaznavni obliki: prikazen izgine, se prikaže; videti prikazen; verjeti v prikazni; grozljiva, polnočna prikazen; bil je videti kakor prikazen; gledala me je, kot da sem prikazen zelo začudeno; zelo prestrašeno; izginil je kot prikazen neznano kam, brez sledu
// knjiž.: imeti prikazni privide; prikazen lepega mesta je izginila / kot kletvica o ti prikazen ti, kako sem se ustrašil - 2. star. podoba, videz, zunanjost: njegova prikazen vzbuja grozo / povečanje telesne teže in sprememba celotne telesne prikazni v zrelih letih; od drugih se je razlikovala tudi po zunanji prikazni
● star. ta človek je nenavadna, simpatična, žalostna prikazen pojava; star. to je ena najbolj posrečenih prikazni v romanu oseb - 3. zastar. pojav: v nekaterih deželah so potresi vsakdanje prikazni / lepota naravnih prikazni
- 4. zastar. prikazanje: zgodba o prikazni duha
pritrdílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. ki je za pritrjevanje: pritrdilni vijaki; pritrdilna priprava / jeklena pritrdilna vrv
♦ teh. pritrdilna objemka - 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrdilen odgovor; pritrdilna izjava / imeti pritrdilno stališče do česa
pritrdílno prisl.: pritrdilno odgovoriti
prizadéti -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) - 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo
// branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo
// čustveno prizadeti
// povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti - 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene
- 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali
- 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten - 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene
● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo
prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel
prizadét -a -o - 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu
- 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim
problém -a m (ẹ̑) - 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme
// s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem - 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom
- 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar
♦ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem
prodóren -rna -o prid., prodórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki more prodreti: ti žarki so zelo prodorni / višji glas je bolj prodoren / naša vojska je bila vedno bolj prodorna / imeti prodoren pogled / podjetje postaja vse bolj prodorno uspešno, konkurenčno
- 2. ki ima veliko sposobnost za spoznanje, umsko razčlenjevanje: prodoren mislec / človek prodornega duha / prodorno mišljenje, opazovanje
- 3. knjiž. zelo velik: prodoren uspeh / prodoren mraz hud, oster
♦ geogr. prodorna dolina dolina, ki nastane s poglabljanjem rečne struge ob dviganju zemeljskega površja; obrt. prodorna žica žica za odmašitev, očiščenje zamašenega dimnika
prodórno prisl.: prodorno misliti
prôstor -óra m (ó ọ́) - 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor
- 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor
- 3. s stenami, ploskvami omejen del tega
- a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli
- b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov
- 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi
// kot ukaz psu prostor
// del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso - 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu
- 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu
// v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo
// za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora - 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje
● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi
♦ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati
pŕvi -a -o štev. (ȓ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja
// nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi - 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu
// žarg., šol. on je prvi matematik v razredu
// nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo
// bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke - 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola
// nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec - 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878
pŕvi -a -o sam.: prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; žarg., avt. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu vprvo
púlz -a m (ȗ) - 1. med. širjenje in krčenje žil zaradi ritmičnega dotekanja krvi; utrip, bitje: otipati, zaznati pulz; hiter, neenakomeren pulz / imeti pulz sedemdeset; izmeriti pulz; pren., publ. pulz gospodarskega življenja
- 2. fiz. pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha, sunek: pulz radijskih valov
ráhel -hla -o [əu̯] prid., ráhlejši (á) - 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke - 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo- a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
- b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
- 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
ráhlo prisl.: rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal; prim. narahlo
ráj in ràj rája m (ȃ; ȁ á) - 1. v nekaterih religijah kraj popolnega veselja, ugodja, kamor pridejo za nagrado pravični, dobri ljudje po smrti: ona bo gotovo prišla v raj / janičarji so se srdito borili, da bi po junaški smrti prišli v raj
// v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: iti, priti v raj; zaslužiti (si) raj; pekel, vice, raj / nebeški raj / pri omenjanju pokojnega Bog mu daj sveti raj
// po bibliji kraj na zemlji, kjer sta živela Adam in Eva: izgnati iz raja; ptice, živali v raju; tu je lepo kot v raju; živi kakor v raju / zemeljski raj - 2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je raj / sanjal je o raju ljubezni / tu je raj za otroke
● ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; knjiž. želi si v planinski raj v planine, kjer se počuti srečnega
razdréti -drèm in -dêrem dov., stil. razderó; razdríte in razderíte; razdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
// razdreti na sestavne dele - 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
// naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor - 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
- 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
// razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko - 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji
razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana
razgóvor -a m (ọ̑) - 1. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: razgovori med predsednikoma so bili uspešni; razgovori potekajo v prijateljskem ozračju; poslovni, uradni razgovori; razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti / imeti razgovore
- 2. raba peša izmenjava mnenj, misli; pogovor: razgovor se pretrga, se začne; obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari; poseči v razgovor; glasen, sproščen, zaupen razgovor; prijateljski razgovor; razgovor o sodobni umetnosti; predmet razgovora / telefonski razgovor / v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh
● razgovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; publ. razgovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države; publ. razgovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj; katehetski razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov; metoda razgovora pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem
razkóšje -a s (ọ̑) - 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav., ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje
- 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju
- 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja
- 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje
- 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las
razvíd -a m (ȋ) - 1. namensko in sistematično spremljanje, vpisovanje podatkov o čem: voditi razvid knjig v knjižnicah; razvid oseb, ki se ukvarjajo z obrtno dejavnostjo / statistični, vojaški razvid
♦ jur. kazenski razvid
// zbirka takih podatkov: spraviti akte v razvid; imeti v razvidu umetniška dela; razvid v tabelah - 2. knjiž. pregled: razvid celote
reálen -lna -o prid., reálnejši (ȃ) - 1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen, stvaren: čutni, realni predmeti; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo
- 2. predmeten, stvaren, snoven: ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen
- 3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen, pravilen: rezultat tekme je realen; realna ocena položaja
- 4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv, izpolnljiv: postavljati si realne cilje; predlog ni realen, zato ga zavračam
- 5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika
- 6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal; realni in nominalni stroški
● publ. države realnega socializma Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in prirodoslovnih ved; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; jur. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število
reálno prisl.: realno ocenjevati stanje; realno gledano ima prav; sam.: prepletanje realnega in pravljičnega
refléks -a m (ẹ̑) - 1. nehoten odgovor organizma na dražljaj: izzvati refleks; refleks mišice, žleze; meriti hitrost refleksa
● ekspr. imeti dober refleks biti sposoben zelo hitro odgovoriti, reagirati na kaj - 2. knjiž. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev: gledati reflekse luči na vodi
// izraz, odraz: njegovo stališče je refleks javnega mnenja; ta pesem je refleks trenutnega razpoloženja / v Cankarjevi prozi so opazni refleksi krščanske tradicije sledovi, vplivi - 3. lingv. glas kot pojavna oblika določenega drugega, razvojno predhodnega glasu: refleksi jata, nosnika
♦ biol. brezpogojni refleks nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih možganov; obrambni refleks pri katerem se organizem z zelo hitrim gibom brani grozečih poškodb; pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov; fot. refleks na fotografiji svetlobna lisa, nastala zaradi odboja svetlobe; med. kolenski refleks
regimênten -tna -o prid. (ē) star. - 1. polkoven: regimentni štab
- 2. odločen, oblasten: ta ženska je zelo regimentna
● star. imeti regimentno bluzo zelo lepo
registrácija -e ž (á) - 1. glagolnik od registrirati: odkloniti, zavrniti registracijo; registracija letala, orožja, pogodbe / podaljšati veljavnost registracije / registracija članov, odposlanih paketov / elektronska, mehanska registracija; registracija potresnih sunkov / registracija kulturnega dogodka v časopisu, po radiu
● knjiž. analizirati registracijo tresljajev grafični prikaz
♦ jur. imeti registracijo pravico, ki izhaja iz vpisa v določeni register - 2. pog. registrska številka, oznaka vozila: avtomobil z ljubljansko, vojaško registracijo
réja -e ž (ẹ́) - 1. glagolnik od rediti: reja prašičev, živine; enoletna reja / dati tele v rejo / krava je domače reje vzrejena doma
// hlevska reja pri kateri živina živi stalno v hlevu; mesna reja reja prašičev, živine za pridobivanje mesa; mlečna reja reja krav za pridobivanje mleka
♦ vet. čista reja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme; linijska reja - 2. popolna oskrba tujega otroka za plačilo: iskati primerno družino za rejo; ukvarjati se z rejo / dati otroka v rejo; imeti v reji
- 3. nar. krma, hrana: nimajo dovolj reje, zato so prašiča zaklali / petrolejki zmanjkuje reje petroleja; pren. ta dogodek je šele dal pravo rejo govoricam
● redko ta bolezen mu bo uničila vso rejo vse živali, ki jih redi; zastar. on je tiste reje človek, ki zemlje ne da iz rok vrste; zastar. za zdravo rejo otrok je potrebno dojenje rast, razvoj
résen -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) - 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled - 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje - 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo - 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
♦ muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino - 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
- 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov - 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
résno prisl.: resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla
rešêtast -a -o prid. (é) - 1. ekspr. luknjičast, preluknjan: rešetasta ponjava / rešetasta tkanina zelo redka
● ekspr. imeti rešetast spomin slab - 2. knjiž. rešetkast: rešetasta ograja; rešetasta vrata
rôgelj -glja m (ó) - 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji
// nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki - 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
- 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
♦ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa
róvtarski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na rovtarje ali rovte: rovtarska in dolinska dekleta / imeti rovtarske navade
- 2. nanašajoč se na pokrajino med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom: raztreseni rovtarski kraji / rovtarska narečna skupina
samostójen -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh
// ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem - 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje
- 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec
// o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju
// te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja - 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje
- 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi
// ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino
♦ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona
samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje
samosvój -ôja -e prid. (ọ́ ó) - 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast
// čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek - 2. knjiž. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: ti ljudje govorijo samosvoj jezik; kraj leži v središču te male, samosvoje pokrajine / imeti samosvoj položaj v državi poseben
// samosvoj stil / skladba razodeva samosvojega ustvarjalca - 3. publ. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: to je tisto, kar je samosvoje narodu / prispevali so k razvoju dokaj samosvoje tehnike
- 4. zastar. svoj, lasten: hiša ima samosvoj odtok / armada ni tvorila samosvoje celote / samosvoja hvala samohvala
- 5. knjiž. neodvisen, samostojen: bili so spet samosvoji in gospodarji svoje zemlje; z zaposlitvijo je končno postala samosvoja / zatirati samosvoje misli svobodne
samosvôje prisl.: samosvoje doživljati svet; družina je živela samosvoje
sápa -e ž (á) nav. ekspr. - 1. dihanje, dih: sapa mu je zastajala; pridrževati, zadrževati sapo; dolgo je zdržal brez sape / loviti sapo težko, sunkovito dihati; imeti (težko) sapo oteženo, težko dihati
// čutila je njegovo sapo na obrazu / zajeti sapo vdihniti - 2. veter, zlasti šibkejši: sapa piha; hladna, mehka, ostra sapa; večerna sapa; nežna je kot majska sapa / drevje se je zibalo v sapi
- 3. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vso sapo zelo, močno: na vso sapo so hiteli v hrib; kričal je na vso sapo
● ekspr. pri hoji ga daje, nadleguje sapa težko diha; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; nar. spustiti sapo iz meha zrak; ekspr. kar sapo ji je vzelo, zaprlo zelo je bila presenečena; bil je brez sape zadihan, izčrpan; brez sape je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem; ekspr. povedati v eni sapi, v isti sapi vse naenkrat, hitro
sežáj -a m (ȃ) - 1. razdalja, do katere se seže z iztegnjeno roko: približal se mu je na sežaj; za sežaj oddaljen / imeti orožje na sežaju roke / sežaj pred seboj je zagledal planiko
- 2. knjiž. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje; doseg: sežaj radijskega oddajnika je odvisen od višine antene
síla -e ž (í) - 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna sila; kemična, magnetna, parna sila
- 2. kar je povzročeno z delovanjem osebka na koga ali kaj z namenom premagati nasprotovanje, ovire: upreti se sili / ker pijanec ni hotel iti ven, so uporabili silo / odpraviti silo v odnosih med ljudmi; s silo nič ne dosežeš; ekspr. napasti koga s surovo silo / na silo delati na silo; na silo odpreti; na silo se smehljati proti lastni volji
// nav. ekspr., v zvezi delati, storiti komu silo siliti, prisiljevati koga: ne delaj človeku sile / delati silo jeziku / evfem. storiti ženski silo posiliti jo; knjiž. grozil je, da si bo storil silo da bo naredil samomor - 3. telesna ali duševna sposobnost za premagovanje vztrajanja koga ali česa v določenem stanju, položaju: v organizaciji, tovarni so znali izkoristiti sile mladih; ob tem dogodku je spoznal svojo silo / duševne, telesne sile; spoznavne, ustvarjalne sile; življenjske sile mu pešajo / napeti, uporabiti vse svoje sile, da bi se skala premaknila / delati s podvojeno silo; z vso silo je zamahnil; ranjenec se je z zadnjimi silami privlekel do hiše močmi
// publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi - 4. značilnost česa glede na premagovanje vztrajanja koga ali česa drugega v določenem položaju, stanju: reka nima več prejšnje sile; sila udarca ga je spravila na tla; izkoriščati silo vetra / sila spomina, strasti, volje; sila zgleda moč
// boj se je nadaljeval z nezmanjšano silo silovitostjo, jakostjo - 5. nav. mn., s prilastkom ljudje, organizirana skupina, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: pomembna zmaga naprednih, revolucionarnih, socialističnih sil; sile, ki želijo vojno / ekspr. na delu so mračne sile; organizirane, publ. subjektivne sile; delavski razred kot vodilna sila
// ljudje, organizirana skupina, sposobna fizično, z orožjem nastopati proti nasprotniku: poslati v boj nove sile; obrambne, partizanske sile; sile četrte divizije so napad odbile / letalske, pehotne sile; sile Združenih narodov; publ. sile reda milica, vojska
// policijske, vojaške sile - 6. nav. mn., s prilastkom država, družbena skupnost, sposobna premagovati nasprotovanje, ovire: evropske, kolonialne sile / publ. spopad med jedrskimi silami državami, ki imajo jedrsko orožje; sporazum velikih sil / država je postala pomembna pomorska sila
- 7. navadno s prilastkom kar premaguje vztrajanje koga v določenem položaju, stanju: ljubezen je nepremagljiva sila; neznana sila ga je vlekla k oknu
// v zvezi gonilna sila kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: ljubezen je gonilna sila njegovega ustvarjanja / on je gonilna sila društva - 8. nav. mn., s prilastkom pojavi, dejstva, kot jih nakazuje prilastek, glede na sposobnost premagovati vztrajanje koga ali česa v določenem položaju, stanju: besnenje elementarnih, naravnih sil / v krščanstvu nadnaravne, peklenske sile
- 9. zelo neugodno, težko stanje, ki zahteva nujno posredovanje, pomoč: sila je velika, pohitimo; če bo sila, pokličite dežurnega / hraniti denar za hudo silo; predlagana rešitev je samo izhod v sili / knjiž. v smrtni sili stiski, nevarnosti; klic v sili radijsko sporočilo o nujni prisotnosti koga kje
- 10. pog., v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža, da komu kje ni (preveč) hudo, težko: ali ti je pri nas kakšna sila; ni mi sile, pa vendar želim oditi; sile vam ni moglo biti, saj ste bili siti in na toplem / iron. ravno sila ti je bila to narediti ni ti bilo treba tega narediti
- 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi ni sile izraža omejitev povedanega na majhno, nepomembno stopnjo, količino: slišati je, da je bolan. Oh, ni sile / boš veliko zaslužil? Ne bo sile
- 12. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za silo izraža stopnjo ali mero, ki zadostuje, čeprav s težavami, za uresničitev dejanja, stanja: za silo govori angleško, nemško; za silo sem se ogrel / kako se imaš? Za silo gre / za prvo silo smo preskrbljeni
- 13. v prislovni rabi, v zvezi po vsej sili izraža prizadevanje uresničiti dejanje ne glede na nasprotovanje, ovire: po vsej sili hoče ven / rad bi po vsej sili uspel
- 14. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi od sile izraža visoko stopnjo, količino: od sile natančen človek / imeti od sile opravkov / v povedni rabi ta človek je od sile zelo sposoben, iznajdljiv; zelo neprijeten, nesramen
// v povedni rabi izraža nejevoljo, jezo: to je pa že od sile: kadar pridem, ga ni
● ekspr. ti si pa sila zelo sposoben, iznajdljiv; delovna sila publ. v rudniku so zmanjševali delovno silo število delavcev; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi; publ. predstavniki sedme sile novinarji, poročevalci; pog. kaj pa naenkrat taka sila, ostanite še malo kaj se vam tako mudi; publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire; publ. pri pogajanjih nekatere države še vedno nastopajo s pozicij sile uveljavljajo svojo gospodarsko, vojaško premoč; ekspr. sila je za delo težko ga je dobiti; preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ agr. zakol v sili zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; ekon. produktivne ali proizvajalne sile celota delovne sile in proizvajalnih sredstev; elektr. pritezna sila ki povzroči delovanje releja ali pritegnitev kotve magneta; fiz. sila količina, ki izraža delovanje telesa na telo; razstaviti silo na komponente; centrifugalna ali sredobežna sila; centripetalna ali sredotežna sila; jedrske sile ki delujejo med protoni in nevtroni; odbojna, oviralna, privlačna sila; sila trenja s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je vzporedna s stično ravnino; dvojica ali par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; paralelogram sil paralelogram, s katerim se sestavljajo sile ali se razstavlja sila; premica sile premica, na kateri deluje sila z danim prijemališčem; geol. eksogene sile ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; endogene sile ki imajo svoj izvor v zemeljski obli; jur. skrajna sila stanje, ko je kdo ogrožen brez lastne krivde in se brani sam ali ga brani kdo drug; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; kem. molekulske sile privlačne sile, ki delujejo med molekulami; teh. osna sila v smeri osi predmeta, stroja; potisna, vlečna sila; voj. oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; živa sila za boj usposobljeni ljudje; prim. posili
sìt síta -o prid. (ȉ ȋ) - 1. ki je zadovoljil svojo potrebo, željo po hrani, jedi: otrok je sit in spi; sita živina; zelo sit; lačen in sit; sit kot boben
// nav. ekspr. ki ne živi v pomanjkanju hrane: skrbeti, da so otroci siti in čisti; sito prebivalstvo - 2. ekspr. ki mu je kaj odveč, nezaželeno
- a) zaradi prepogostnosti: sit sem že te jedi
- b) zaradi prevelike količine, stopnje: praznih obljub sit človek; biti sit dela, denarja
- c) zaradi kake neprijetnosti sploh: biti sit prosilca, soseda; sit je že šole, zime / biti česa, koga do grla, čez glavo sit
- 3. ekspr., redko poln pridelkov, hrane: sita polja / sito vejevje gosto, bujno
● knjiž. imeti krepek, sit glas poln, močen; ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; ekspr. (belega) kruha je sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. ko je povedal to žalostno novico, smo bili takoj siti nismo mogli več jesti; pog. zdaj ste siti, ne, ko je domačija prodana zadovoljni, srečni; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah; sita vrana lačni ne verjame; kruha lačen, palice sit
síto prisl.: ne maram, je sito rekel
síti -a -o sam.: siti lačnemu ne verjame; najesti, napasti se do sitega; ekspr. do sitega se nagledati, nasmejati zelo, močno
skléda -e ž (ẹ́) večja, navadno okrogla posoda- a) za pripravljanje, serviranje hrane: postaviti skledo na sredo mize; zajemati iz sklede; stresti, zliti v skledo; lončena, porcelanasta skleda; dno sklede; sklede in krožniki / doma so jedli iz ene sklede / skleda za solato; skleda z dulcem
- b) navadno s prilastkom za kaj sploh: pomivalna skleda; umivalna skleda umivalnik; skleda na tehtnici
// pog. vsebina sklede: pojesti celo skledo solate
● star. zapisano ima skledo in streho hrano in stanovanje; povabili so ga k skledi naj je z njimi (iz skupne sklede); ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; ekspr. biti, sedeti pri polni skledi imeti vsega v izobilju; star. jedli boste pri skledi skupaj z drugimi; iste jedi kot drugi
skŕb -í ž (ȓ) - 1. občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: skrbi ga mučijo, ekspr. grizejo, morijo, pečejo, tarejo, žulijo; vedno pogosteje jo je obhajala, prevzemala skrb za otroke, prihodnost, njegovo zdravje; delati komu skrbi; odriniti, pregnati, ekspr. potlačiti skrbi; vso noč jih je s strahom in skrbjo čakala; hude, velike, težke, ekspr. grenke, moreče, pekoče skrbi; ekspr. siva, tiha skrb
// stanje, ki je posledica tega občutka: od neprestanih, samih skrbi se je v nekaj letih zelo postaral; biti (ves) v skrbeh, star. v skrbi zaradi česa, za koga
// kar povzroča tako stanje: imeti skrbi; s tem se je rešil skrbi; ekspr. veliko skrb si je nakopal na glavo; denarne, gospodarske skrbi; nima večjih problemov, le drobne, vsakdanje skrbi; skrbi in težave / z njim so same skrbi / skrb, kako bo prestal operacijo, ga je zelo vznemirjala; družina, zdravje je njena največja skrb / žarg. ni skrbi, otrok je zdrav ni vzroka za zaskrbljenost - 2. ed. aktivnost, prizadevanje
- a) za uresničitev, normalen potek česa: povečati skrb za družbeni standard; razvoju te panoge so posvečali posebno skrb; država je prevzela skrb za gradnjo bolnic, šol; v programu društva je tudi skrb za izobraževanje članov / gospodinjstvo ima sama na skrbi sama skrbi za gospodinjstvo; ekspr. naložiti komu skrb za knjižnico
- b) za zadovoljitev zlasti telesnih potreb: če bo potrebno, bo prevzela skrb za sosedove otroke / skrb za zaslužek, ekspr. za vsakdanji kruh / na skrbi ima tri otroke skrbi za tri otroke
- 3. ekspr. dolžnost, obveznost: ker ima druge skrbi, zanemarja družino; po celoletnem delu je moral za nekaj časa odložiti vse skrbi in se odpočiti; učenje naj bo tvoja edina, glavna skrb / gospodinjstvo je njena skrb
- 4. redko skrbnost: na sliki je očitna slikarjeva skrb pri obdelavi rok / s kakšno skrbjo mu je vselej pripravljala stvari za na pot
- 5. v povedno-prislovni rabi, v zvezi brez skrbi izraža odsotnost tega, kar povzroča skrb: otroci so srečni, ker so še brez skrbi; zaradi prenočišča ste lahko brez skrbi; živeti brez skrbi
- 6. pog., v medmetni rabi, v zvezi brez skrbi poudarja trditev: brez skrbi, vse se bo srečno končalo; ali boš oddal pismo? Brez skrbi, seveda ga bom oddal / (bodite) brez skrbi, da bo spet zamudila
● star. posebna skrb mu je bila, kje bo prenočil zelo ga je skrbelo; star. po nepotrebnem te je skrb zanj po nepotrebnem te skrbi zanj; star. vedno me je skrb, če se boš vrnil zdrav vedno me skrbi; star. zakaj si je dal tako skrb za to zakaj je tako skrbel, si prizadeval za to; star. za učenje ima skrb je skrben; star. brezposeln je prišel domov njej na skrb da je ona skrbela zanj; star. odbor je vzel prireditev v skrb odbor je prevzel skrb za prireditev; ekspr. šola mu je deveta, zadnja skrb prav nič se ne zmeni zanjo; redko nič skrbi, resnica bo prišla na dan brez skrbi; preg. majhni otroci majhne skrbi
skrivnóst -i ž (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kar se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: nekatere stvari so za človeka še vedno skrivnost; skušal je razrešiti, ekspr. razvozlati skrivnost; nepojasnjena, velika skrivnost; skrivnost morja, narave; skrivnosti življenja / skrivnost prijateljeve izginitve
♦ rel. verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; skrivnost svete Trojice - 2. kar kdo ve, mu je zaupano in se ne sme pripovedovati drugim: izdati skrivnost; ekspr. izmamiti komu skrivnost; obdržati skrivnost zase; odkriti, povedati, zaupati komu skrivnost; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob; poznati, prikrivati skrivnost / poslovna, uradna, vojaška skrivnost / imeti skrivnosti pred kom; tu ne gre za nobeno skrivnost; vedeti za družinsko skrivnost; razkrival mu je skrivnosti o ženskah / ljubezenske, ekspr. srčne skrivnosti
● ekspr. nahajališče gob je skrivnost o tem, kje rastejo gobe, se ne pripoveduje drugim; ekspr. pripravljanje te jedi naj ostane skrivnost o tem ne želim, nočem govoriti; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo
skušnjáva -e ž (ȃ) nav. ekspr. - 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo
● ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje
// priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav - 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska
slást -í ž (ȃ) - 1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: slast ga je obšla ob takih mislih; čutiti slast / ekspr.: pesnikova izpovedna slast; ustvarjalna slast / kosilo mu ni bilo v slast; jed mu gre v slast mu je všeč, mu tekne; jedel je z veliko slastjo
// navadno s prilastkom kar vzbuja tak občutek: odpovedal se je kajenju in drugim slastem; slasti življenja / ekspr. okusiti slast zmage - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko prijetnost česa: slast je poslušati njen zvonki glas
- 3. knjiž. velika želja: utešil si je slast po pijači / imeti slast do jedi tek
- 4. star. prijeten okus: vino še nima prave slasti; hvalil je slast potice / ta jed je brez slasti brez okusa
● zastar. pomanjkanje slasti kot znamenje vročice teka; zastar. v slast je prebiral življenjepise z velikim užitkom
slepíca -e ž (í) knjiž. - 1. slepa ženska: slepico je vodila majhna deklica
// ženska, ki česa ne opazi, dojame: ne morem verjeti, da si taka slepica - 2. preprosta svetilka: vzela je slepico in šla v klet
● knjiž. imeti slepice na očeh plašnice; nar. notranjsko utrgati nekaj slepic telohov
♦ les. grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; zool. majhna kača z valjastim gladkim telesom in kratkim repom, Typhlops vermicularis
slíkati -am nedov. (ȋ) - 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati
// slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu - 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico
// delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico - 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo
- 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče
● ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici
♦ um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki
slíkan -a -o: zanimivo slikana slika; slikana je na vrtu; mnoge osebe v romanu so slikane neprepričljivo
♦ um. slikana šipa šipa, okrašena z emajlnimi lazurnimi barvami; slikano okno v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi
slôves tudi slovès -ésa m (ó ẹ́; ȅ ẹ́) - 1. splošno priznanje velike vrednosti ali veljave: njegov sloves je bil velik; izgubiti sloves; tekmovalka je potrdila svoj sloves in dosegla prvo mesto; pridobiti si sloves / sloves mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; bil je znanstvenik svetovnega slovesa
- 2. navadno s prilastkom splošno znano, ustaljeno mnenje o čem, navadno zelo pozitivno: sloves tovarne je še vedno velik / imeti, uživati sloves dobrega gospodarja
● star. naša hiša bo zaradi tebe prišla v slab sloves na slab glas; ekspr. ta del ceste ima žalosten sloves na njem se zgodi veliko prometnih nesreč; star. o Ribničanih je šel sloves, da so prebrisani se je govorilo
smétana -e ž (ẹ́) - 1. gostejši masten sloj, ki se nabira na površini mleka: posneti, stepsti smetano; predelovati smetano v maslo; izboljšati okus jedi s smetano / kisla, sladka smetana; stepena smetana; kava s smetano
♦ agr. pasterizirati smetano - 2. ekspr. posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti: na sprejemu se je zbrala vsa smetana; ljubljanska smetana; smetana meščanske družbe
● ekspr. v življenju pobira samo smetano se mu vedno dobro godi; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti
sociálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke - 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo
- 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom
// socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja - 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje
● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer
♦ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe
sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan
sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
sôdba -e ž (ó) - 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
// besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo - 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
- 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
// miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen - 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
// stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
sodníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sodnike:- a) sodniški poklic; opravljati sodniške posle / sodniški izpit / sodniška obleka v nekaterih deželah službeno oblačilo sodnikov
// imeti sodniško oblast sodno oblast - b) sodniški zbor je tekmovalca diskvalificiral / sodniški stolp ob smučarski skakalnici
♦ šport. sodniška žoga pri nekaterih igrah z žogo žoga, ki jo sodnik ob prekinitvi igre vzame in jo po njej spet vrne igralcem
soglásje -a s (ȃ) - 1. stanje, ko imajo osebe, skupine enako mnenje o čem, stališče do česa: doseči soglasje glede razorožitve; po dolgi razpravi je prišlo med njimi do soglasja; sodni izvedenec je bil s psihiatri v popolnem soglasju
- 2. pozitivno mnenje, odgovor glede uresničitve česa: dati soglasje za zvišanje cen; investitor mora za vsako spremembo dobiti soglasje ustreznega organa; zamenjati stanovanje brez soglasja stanodajalca
// mnenje, da je kaj pravilno, ustrezno: dobiti soglasje k finančnemu načrtu, predlogu
// dokument s takim mnenjem: podpisati soglasje; imeti za gradnjo vsa potrebna soglasja - 3. knjiž. skladnost, ubranost: soglasje med vsebino in obliko / biti sam s seboj v soglasju / redko glas trobente se je zlival z drugimi glasovi v prijetno soglasje sozvočje, harmonijo
● ekspr. med njima je vladalo soglasje medsebojno razumevanje, prijateljstvo; delati v soglasju s predstojniki po njihovih navodilih
sôsed in sósed -éda m, im. mn. sosédje in sosédi (ó ẹ́; ọ́ ẹ́) - 1. kdor živi, prebiva blizu koga: sosed rad pomaga; midva sva soseda; obiskovati sosede; kakšne ljudi imaš za sosede; tožiti se s sosedom; najbližji sosed; spori s sosedom / ekspr.: Blegoš in njegovi sosedje sosednji hribi; hotel je sosed železniške postaje stoji zraven, blizu nje
// kot nagovor dobro jutro, sosed
● dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov
// kdor je najbližje koga v kaki smeri: profesor ni vprašal mene, ampak mojega soseda na desni; med predstavo je šepetala s sosedom; bil je moj sosed pri mizi - 2. nav. mn. prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo: Germani so sosedje Slovanov; naši hrvaški sosedje / publ. imeti dobre odnose z vsemi sosedi sosednjimi državami
sovpádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. pojavljati se istočasno: jubilej univerze sovpada z reorganizacijo visokošolskega študija; predavanja obeh profesorjev sovpadajo / publ. najtoplejši dan tedna je sovpadal s prvim pomladanskim dnevom je bil na prvi pomladanski dan
// publ. pojavljati se na istem mestu kot kaj drugega: narodnostna in državna meja na več mestih sovpadata / najvišja točka krivulje sovpada z začetkom njenega padanja je hkrati začetek - 2. publ. postajati enak: obe stališči sta počasi sovpadali / besedi sta začeli pomensko sovpadati / koristi delavcev sovpadajo s koristmi družbe se ujemajo
● publ. ta ustanova delno sovpada z vzgojno posvetovalnico ima nekatere naloge enake
♦ geom. biti del ali element druge geometrijske tvorbe; imeti enako obliko in velikost in vse točke skupne
spánje -a s (á) - 1. stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanje ga je okrepilo; zbudili so ga iz globokega, ekspr. sladkega spanja; ekspr. pogrezniti se, potoniti, utoniti v spanje zaspati; nemirno, rahlo, trdno spanje; nočno, popoldansko spanje; spanje brez sanj; noči brez spanja; prostor za spanje; potreba po spanju; meja med budnostjo in spanjem / govoriti, jokati v spanju / imeti dobro, mirno, slabo spanje / hipnotično spanje / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren. gozd se je prebudil iz spanja
● ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; knjiž., ekspr. spati nevzdramno, smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
♦ med. letargično spanje - 2. zool., v zvezi zimsko spanje dolgotrajno spanju podobno stanje nekaterih toplokrvnih živali pozimi, v katerem je presnavljanje zelo zmanjšano: zimsko spanje medveda, polha / spati zimsko spanje; pren. narava se je že zbudila iz zimskega spanja
splôšen -šna -o prid., splôšnejši (ó) - 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka
// ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje
// ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja
// ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja
// ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti: obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki - 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo
// splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti
// nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran
● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo
♦ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija
splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo
splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno
spodóben -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna
- 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno
// priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer
// ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo
// ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben
● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno
spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi
spoštovánje -a s (ȃ) - 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
// ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna - 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov
spoznánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh
// imeti dar za spoznanje bolezni - 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj
// življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja - 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti
● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju
♦ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro
spremljáva -e ž (ȃ) - 1. glagolnik od spremljati: peti ob spremljavi kitare; klavirska spremljava / knjiž.: imeti spremljavo vojnih ladij spremstvo; spremljava govorjenja s kretnjami spremljanje
- 2. kar kaj spremlja: poslušati spremljavo; glasbena, zvočna spremljava / knjiž. to je pogosta spremljava hitrega industrijskega razvoja / star. razorožiti oboroženo spremljavo oboroženo spremstvo
spréten -tna -o prid., sprétnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. sposoben opraviti delo, nalogo z lahkoto, brez spodrsljajev: natančen in spreten delavec; za to delo je spreten; sprva je bil še neroden, sčasoma pa je postal spretnejši / spretni prsti; imeti spretno roko / spretni gibi, zamahi
- 2. sposoben z iznajdljivostjo, premišljenostjo doseči kaj: spreten diplomat, organizator
sprétno prisl.: spretno delati, govoriti
spričeválo -a s (á) - 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli
// učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo - 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo
- 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
♦ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo
spustíti -ím dov., spústil (ī í) - 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko
// narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo
// narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo - 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo
// narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo - 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start
- 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo
● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno
♦ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico
spustíti se - 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti
// premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov
// premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati - 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini
- 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo
- 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati
// spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati
● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar
spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej
spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti
sréča -e ž (ẹ́) - 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči
// ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči - 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
- 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči
// nav., elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo - a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče
- b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo
// tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
- 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
- 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali
// v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač
stálen -lna -o prid., stálnejši (ȃ) - 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
// sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje - 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
// ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
// ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne - 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
// ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev - 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
// ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
♦ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času
stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati
♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno
stalíšče -a s (í) - 1. kar določa kriterij za presojanje česa: gledati na kaj z ekonomskega stališča; dogovorili so se, s kakšnega stališča bodo stvar obravnavali; presojati kaj s stališča morale / z njegovega stališča je to razumljivo
// publ. mnenje, pogled: stališča si nasprotujejo; o teh vprašanjih imajo različna stališča; povedati, zagovarjati svoje stališče; pojasniti svoje stališče do česa - 2. zastar. stojišče: s svojega stališča je imel lep razgled po dvorani / določiti lovcu stališče
● publ. stojijo na stališču, da bi z odločitvijo še počakali mislijo, menijo; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; zastar. Prešeren ima med tedanjimi pesniki prav posebno stališče mesto, položaj
♦ jur. pravni akt, s katerim skupščina določi načela za urejanje obravnavanih zadev in daje pobude za izvrševanje zakonov
starínski -a -o prid. (ȋ) - 1. ki je nastal, bil razširjen v (daljni) preteklosti: proučevati starinske plese; starinske pesmi; zbirati starinske posode; doma imajo starinsko pohištvo
♦ lingv. starinske besede v preteklosti splošno rabljene besede
// ki ima dosti prvotnih, starih značilnosti: rad si ogleduje starinska mesta; starinsko narečje / predmet, stol starinske izdelave
● vsi ti predmeti imajo starinsko vrednost so pomembni zaradi starosti in tipičnih značilnosti - 2. nemoderen, nesodoben: nosi obleko starinskega kroja / imeti starinske nazore; njegova načela so starinska
starínsko prisl.: skladba zveni starinsko; oblači se po starinsko; starinsko opremljena soba; sam.: hiša je mešanica starinskega z novodobnim
stòl stôla [ou̯] m, mest. ed. tudi stólu (ȍ ó) - 1. kos pohištva navadno z naslonjalom, namenjen za sedenje ene osebe: stol se je prevrnil; ponuditi stol; primakniti stol k mizi; vstati s stola; usesti se na stol; ekspr. od utrujenosti je kar padel na stol; sedeti na stolu; lesen, oblazinjen, pleten stol; naslonjalo, noge stola; sedalo pri stolu / gugalni stol; kuhinjski, vrtni stoli; ležalni stol iz ogrodja z vpetim platnom za sedenje ali ležanje; vrtljivi, zložljivi stol
// s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: brivski, zobozdravniški stol; električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; dati prašiča na mesarski stol; rezalni stol priprava za rezanje krme - 2. nar. miza: stol je bil pripravljen za kosilo; sedeli so okoli stola
● ekspr. stol se mu maje njegov (družbeni) položaj je ogrožen; ekspr. še stola ni segrel, pa že gre ostal je malo časa; ekspr. sedeti na dveh stolih poskušati imeti korist pri dveh, praviloma izključujočih se stvareh; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; star. sodni stol sodišče; star. Bog ga je poklical pred sodni stol v krščanskem okolju umrl je; v cerkvi ima svoj stol nekdaj plačan sedež na (cerkveni) klopi
♦ arhit. lupinasti stol po tankosti, ukrivljenosti ploskve, ploskev podoben (jajčni) lupini; grad. strešni stol osnovna nosilna strešna konstrukcija; jur. stol sedmorice nekdaj sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč, s sedežem v Zagrebu; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi
stólica -e ž (ọ̑) - 1. učno-znanstvena enota oddelka univerze: ustanoviti stolico za slovenski knjižni jezik; stolica za mladinsko psihologijo
// učiteljsko mesto na taki enoti: prevzeti stolico na univerzi; zasesti stolico za novejšo zgodovino - 2. star. glavno mesto: majhen kraj se je razvil v stolico velike države; zgodovina slovenske stolice
- 3. med. iztrebljanje: bolnik ima neredno stolico / imeti trdo stolico trdo blato
● iz Rima so prenesli papeško stolico v Francijo papeški sedež; bil je njegov naslednik na škofovski stolici škofovskem položaju
♦ rel. sveta stolica papež, rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj
stréha -e ž (ẹ́) - 1. del, ki pokriva in ščiti stavbo pred padavinami: streha se podira, pušča; popraviti, na novo prekriti streho; vihar je razkril streho; opečnata, pločevinasta, slamnata streha; poševna, ravna, strma streha; streha, krita s salonitnimi ploščami, skodlami; sleme strehe; okno v strehi / kupolasta, piramidasta, stožčasta streha / hiša je že pod streho ima že narejeno streho
// sobo ima pod streho na podstrešju
♦ arhit. dvokapna z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode, enokapna streha z eno nagnjeno ploskvijo za odtok vode; grad. mansardna streha katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol
// kar ščiti pred padavinami sploh: poiskati si streho; stopiti pod streho; za streho jim je bila smreka - 2. kar kaj pokriva in ščiti pred padavinami, soncem: narediti streho nad balkonom; platnena streha; čoln s streho
// zgornji del vozila: dati prtljažnik na streho avtomobila; streha vagona / avtomobil s premično streho - 3. ekspr. stanovanje, dom: ostati brez strehe; iskati si streho nad glavo / rad bi se vrnil pod domačo, rodno streho domov; živijo pod skupno streho skupaj
● ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; pod streho ekspr. ves pridelek je pod streho spravljen s polj in uskladiščen; žarg. študija bo kmalu pod streho končana; pog., ekspr. ta ga ima pod streho je vinjen; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; star. bil je rojen pod nizko, slamnato streho izhaja iz revne družine; ekspr. streha sveta Mont Everest; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
stróg -a -o prid., stróžji (ọ̑ ọ̄) - 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela - 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
- 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
- 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
- 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
sugestíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na sugestija 1: sugestiven glas; sugestivna moč / imeti sugestiven vpliv na otroke / sugestivno vprašanje vprašanje, ki nakazuje odgovor, kakršnega želi, pričakuje izpraševalec
- 2. knjiž. ki zelo prevzame, vzbudi močen (čutni) vtis: sugestiven opis; sugestivna glasba, uprizoritev / sugestivno pripovedovanje prepričljivo
sugestívno prisl.: besede so delovale sugestivno
súm -a m (ȗ) na nepotrjenem dokazu temelječa misel- a) da je kdo lahko v določeni zvezi s slabim, nedovoljenim dejanjem: sum je bil utemeljen; odvrniti sum od sebe; njegovo vedenje vzbuja sum; rahel sum; ekspr. v tem ni niti sence suma / sum leti, meri nanj osumljen je on; pog. sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; imeti koga na sumu sumiti ga
- b) da je kaj lahko v resnici slabo, nezaželeno: sum, da je (bolezen) rak, se je okrepil, potrdil; sum, da je potrdilo ponarejeno / žarg., med. sum na zlom
● pog. obšel ga je sum v to možnost dvom o njej
♦ jur. sum kaznivega dejanja
súša -e ž (ú) - 1. stanje zelo majhne vlage v zemlji zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin: suša je, traja že dva meseca; ekspr. pritisnila je suša; posledice suše; škoda zaradi suše; rastlina, odporna proti vročini in suši / suša je uničila pridelek; ob, v hudi suši potok usahne
// ekspr., navadno s prilastkom dejstvo, da česa potrebnega, kakovostnega ni na razpolago v zadostni količini: energetska, idejna, literarna suša; urednik se je pritoževal zaradi suše z gradivom
● ekspr. letos bo v kleti suša pridelali bomo zelo malo vina; ekspr. imeti sušo v blagajni, v žepu biti brez denarja; ekspr. čutiti sušo v grlu biti žejen; čutiti potrebo, željo po pitju alkoholne pijače; preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša - 2. star. zelo suh človek: le jej, da ne boš taka suša
svét -á m (ẹ̑) - 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo
// v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi - 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika
// zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu - 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
- 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav
// ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom - 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča - 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
- 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij - 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet - 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
- 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
- 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske
// temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki
// črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje
// slovanski svet Slovani - 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
- 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta - 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje
// pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi
// cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila
svinčén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda
- 2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba
- 3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj
● ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko
♦ elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta
svinčéno prisl.: svinčeno se svetlikati; svinčeno sivi oblaki; svinčeno težke noge
šáh -a m (ȃ) - 1. družabna igra, pri kateri si dva igralca s premikanjem figur prizadevata doseči položaj, ko se nasprotnikov kralj ne more ubraniti napadu: igrati šah; partija šaha / z njim se je seznanil pri šahu / razvoj jugoslovanskega šaha
♦ šah. problemski šah pri katerem se rešujejo šahovski problemi
// šahovska garnitura: kupiti šah / žepni šah - 2. šah. položaj v igri, v katerem je napaden kralj: napovedati šah / dvojni šah od dveh figur hkrati; odkriti šah ki ga povzroči umik figure; večni šah ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi; šah šeh položaj v igri, v katerem sta istočasno napadena kralj in dama
● ekspr. držati, imeti koga v šahu onemogočiti mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal - 3. zlasti v iranskem okolju, nekdaj vladar: sestati se s šahom; obisk šaha
šífra -e ž (ȋ) dogovorjen znak iz ene ali več črk, številk, besed- a) za ohranitev tajnosti sporočila: uporabljati šifre; napisati, predati poročilo v šifrah / knjiga s šiframi za sporazumevanje
- b) za ohranitev tajnosti avtorstva: svoje članke vedno podpisuje s šifro 313 Sonce / imeti denar naložen v banki pod šifro
- c) za lažje, hitrejše označevanje, razvrščanje: v tem seznamu ima vsak poklic svojo šifro; napisati šifro svoje dejavnosti; označiti vrste izdelkov s šiframi
// sistem takih znakov: odkriti, prepoznati, ekspr. razvozlati šifro; sestaviti, zamenjati šifro / besedne, številčne šifre; diplomatske, mednarodne, radijske šifre
♦ ptt ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila
šóla1 -e ž (ọ̑) - 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
// ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
// vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
// reformirati šolo šolstvo
// star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
// ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
// poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola - 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
- 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
♦ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
štírje štíri -i štev., tož. štíri (í) - 1. izraža število štiri [4]
- a) v samostalniški rabi: dvakrat dve je štiri; od desetih so ostali samo štirje; bil je sam proti štirim / ura je štiri; vstajati ob štirih zjutraj 4h; čakati od štirih do petih (popoldne) 16h
// igrati v štirih; korakati po štiri in štiri tako, da so štirje v vrsti; žrebiček se je valjal po travi in brcal z vsemi štirimi z nogami - b) v prilastkovi rabi: knjiga je prevedena v štiri svetovne jezike; štiri tisoč; štiri ure hoda; komedija v štirih dejanjih; vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa; pred štirimi leti / štirje letni časi; štiri strani neba
- c) v medmetni rabi: otroci, začnimo: tri, štiri
// neskl. izraža številko štiri: oddaja na kanalu štiri; stanuje v bloku številka štiri; tekma se je končala s štiri proti ena / pog. v spričevalu ima same štiri prav dobre ocene
- 2. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri, da je lahko zlezel pod mizo / hoditi, kobacati, plaziti se, ekspr. laziti po vseh štirih
- 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi / vsaki novosti se je upiral z vsemi štirimi
● ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; ekspr. bil je uspešen obrtnik, z vsemi štirimi na zemlji realen, trezen; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. vsega ne morem opraviti, saj nimam štirih rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; ekspr. vedno si je želel imeti svoje štiri stene, zidove bivališče, dom; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; veter je raznesel pepel na vse štiri strani, ekspr. na vse štiri vetrove izraža neurejeno, neusmerjeno premikanje iz središča
♦ obrt. krilo na štiri pole; šah. lovec na b4
taísti -a -o prid. (ȋ) - 1. knjiž. isti: spet ga je ugriznil taisti pes / bila sta na taisti strani / ponavljati taiste gibe ene in iste; imeti hlače in suknjič taiste barve enake
- 2. knjiž. prav ta: taisto osebo, o kateri govorite, so zaprli; izuma niso patentirali, čeprav taisto stvar uvažajo / počilo je in taisti trenutek je nastal pravi pekel prav tisti
- 3. star. ta, tisti: popisal je vse, kar je doživel v taistih časih; še nekdo ji je bil naklonjen pod taisto streho
taísti -a -o sam.: nagovoril je občinstvo. Taisto ga je pozdravilo; prim. isti, ta
tánk -a m (ȃ) - 1. oklepno vozilo z gosenicami in zgornjim vrtljivim delom s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom: streljati iz tanka; zlesti v tank; s tanki oborožena enota; ropot tankov; voznik tanka; napad na tanke / lahki, težki tank
- 2. v vozilo vgrajena posoda za pogonsko gorivo: napolniti tank z bencinom; prazen tank; tank avtomobila, letala / bencinski tank
// velika zaprta kovinska posoda za hranjenje tekočin: imeti v tankih mleko, vino; tanki in sodi - 3. navt. zaprt prostor ali del zaprtega prostora pri plovilih za shranjevanje ali prevažanje tekočin: hraniti pitno vodo v tanku; tanki za tekoči tovor; tanki na tankerju / balastni tank v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene ladje; vzgonski tanki doka s katerimi se uravnava višina doka
terjátev -tve ž (ȃ) - 1. glagolnik od terjati: terjatev dolžnikov / terjatev dolga
- 2. knjiž. odločna zahteva: to ni prošnja, ampak terjatev; njegov glas izraža terjatev / tipične meščanske terjatve zahteve
- 3. jur. pravica zahtevati izpolnitev obveznosti: terjatev nastane, zastara; terjatev preide na dediče; razpolagati s terjatvijo; prenosljiva terjatev; odstop terjatve
// obveznost, ki izvira iz te pravice: imeti terjatve do koga, proti komu; iztožiti terjatev; plačati, poravnati terjatev / blagovna, davčna, denarna terjatev; izterljiva terjatev
♦ ekon. dvomljiva terjatev
tíkva -e ž (ȋ) nar. vzhodno - 1. buča: saditi tikve / jesti tikve; zrela tikva
- 2. glava: udariti koga po tikvi / imeti prazno, trdo tikvo
tlà tál [tau̯ in tal] s mn., mest. tléh, or. tlémi tudi tlí (ȁ á) - 1. površina, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: tla se majejo, tresejo; tla so se pod težkim bremenom udrla; plavalec je začutil tla pod nogami dno; krilo ji sega do tal; žoga se je odbila od tal; pest ga je tiščala k tlom; pasti, sesti na tla; vreči kaj ob tla; s peto udariti ob tla; gledati v tla; ležati na tleh; razliti, razsuti kaj po tleh; pri tleh piha; mrzla, spolzka, suha tla / stopiti na mesečeva tla; pren. postaviti sklepanje na trdna tla
- 2. spodnja površina zaprtega prostora, po kateri se hodi: čistiti, loščiti tla; obložiti tla s keramičnimi ploščicami; zavesa sega od stropa do tal; čevlje je pustil v veži na tleh / umazana tla vagona / betonska, kamnita, parketna tla
- 3. zemeljska površina kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: konj je s kopitom kopal tla; sneg je pokril tla; veje segajo do tal; letalo se je dvignilo s tal; padel je z vrha strehe na tla
- 4. trdna plast pod zemeljsko površino: voda izpodkopava tla; iz tal molijo skale; rečna struga se vse globlje zajeda v tla; sledovi potresa so vidni v tleh; naplavinska, ognjeniška tla
// vrhnji del te plasti, ki omogoča uspevanje rastlin: tla brez gnojenja se kmalu izčrpajo; obdelati, prekopati tla; osiromašiti tla s sekanjem gozdov; mlado rastlinje poganja iz tal; prepustna, prhka, zbita tla; sestava, vrste tal / apnena, lapornata, peščena tla; gozdna tla; nerodovitna, rodovitna tla; to cvetje dobro uspeva v vrtnih tleh; pren. take razmere so bile plodna tla za razcvet umetnosti - 5. navadno s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi: kraška, močvirna, puščavska tla; ravninska tla; oblikovanost tal / ekspr.: zapustiti domača tla domovino; življenje na tujih tleh v tujini
// publ., z oslabljenim pomenom: napredno gibanje se je širilo zlasti na univerzitetnih tleh na univerzi; predsednik je pozdravil goste na tleh Jugoslavije v Jugoslaviji - 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do tal popolnoma, čisto: do tal porušiti; hiša je zgorela do tal; do tal razrvani temelji družbe / do tal se priklanjati zelo
- 7. ekspr., v povedni rabi, v zvezi na tleh izraža zelo nizko stopnjo: disciplina je na tleh; vse naše delovanje je bilo takrat še na tleh / država je gospodarsko na tleh
● ekspr. tla mu gorijo pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal počutil se je zelo ogroženega, nemočnega; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v sama nova oblačila; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrastel; pog. bilo je čisto, da bi lahko jedel s tal zelo čisto; ekspr. spraviti koga na tla preprečiti mu odpor, samostojno delovanje; ekspr. izginil je, kot da bi se v tla pogreznil, udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. sunil sem ga, in že je bil na tleh je padel na tla; ekspr. misliš, da denar po tleh pobiram da ga na lahek način zaslužim; star. stanovati pri tleh v pritličju; ekspr. bombni napad je izravnal mesto s tlemi popolnoma ga je porušil; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedel resničnosti, mogočega, dovoljenega; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem
♦ agr. humozna tla ki vsebujejo veliko humusa; lahka z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi, težka tla z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. nosilna tla
tôpel tudi tópel tôpla -o stil. -ó [əu̯] prid., topléjši (ó; ọ́ ó) - 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene
// topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce - 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda
- 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo
// ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve
● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila
♦ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice
topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih
● ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim
tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem
tôžba -e stil. -é ž (ó) - 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba
// besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu - 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom
- 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja
// besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe
// kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) - 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
// trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
- 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem - 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
// trda preizkušnja huda, težka - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
// knjiž. trda revščina huda, velika
// zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
// knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba - 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet - 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
- 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno
tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim
úlica -e ž (ú) - 1. načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili, znotraj kakega naselja, navadno s pločnikom ob straneh: ulica drži, pelje na grad; ulice se križajo; prečkati ulico; razsvetliti ulice; na ulicah je veliko ljudi; ob vseh ulicah v naselju so zelenice; hoditi, peljati se, sprehajati se po ulici; asfaltirana, makadamska, tlakovana ulica; dolga, ozka, široka ulica; glavna, stranska ulica; mestne ulice; mirna, samotna, ekspr. živahna ulica; ime ulice; stati na vogalu ulice / enosmerna ulica po kateri poteka promet samo v eni smeri; slepa ulica ki ima izhod samo na enem koncu
// mn., star. stanoval je na Florjanskih ulicah na Florjanski ulici
// taka pot in prostor na obeh straneh te poti, na katerem so navadno hiše: vsi smo iz iste ulice; imeti delavnico v majhni, zakotni ulici / poslovna, stanovanjska, trgovska ulica / skrbeti za urejenost pločnikov in zelenic na ulici / stanuje v Čopovi ulici številka 5
// stanovalci, prebivalci hiš ob ulici: naša ulica je prva priskočila na pomoč; ekspr.: vsa ulica se je zgražala nad njim; ne zganjajte takega hrupa, saj boste zbudili celo ulico - 2. ed., slabš. neosveščeni, nekulturni ljudje: v drami je dobro prikazal ulico in salon; jezik, nasilje ulice
- 3. ekspr., v zvezi slepa ulica zelo neprijeten, zapleten položaj: spraviti kaj, koga iz slepe ulice; zabresti v slepo ulico; pogajanja med velesilama so zašla v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda
- 4. mn., star. ograjena pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: srečala sta se na ulicah
● slabš. otroka je vzgajala ulica prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; publ. študenti so šli na ulice so demonstrirali; ekspr. mladina veliko časa preživi na ulici na javnih mestih, v javnih lokalih, na ulici sploh
úmen úmna -o prid., úmnejši (ú ū) - 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski
// trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv - 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen
- 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
- 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga
úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati
vájen -a -o prid. (ȃ) - 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
- a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
- b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
- c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu
// ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki
- 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed
vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi
véčji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. primernik od velik: postajati večji; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene višji
// ekspr. to so naši največji prijatelji; imeti večjo srečo kot pamet - 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo: večje države; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja
● delali so večji del ponoči večinoma, povečini; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; ekspr. pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti
♦ mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; sam.: pog. po večjem vse sam naredi; prim. velik
veríga -e ž (í) - 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
// kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
// mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
// priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
// večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga - 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
- 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
- 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
// ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž - 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov
// vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu - 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
- 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga
verovánje in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) - 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja
- 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja; razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja
// kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan - 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj
veselíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se
// kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli - 2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
veselíti se - 1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
// delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti - 2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
// imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
● ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
veselèč -éča -e: jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
vesêlje -a s (é) - 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
// izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje - 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli
// ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
// čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje - 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga
// ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil - 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
// vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
// v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem - 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
// zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
virílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. knjiž. moški: virilen glas / virilen nastop možat, odločen
- 2. jur., v nekaterih državah ki je član kakega predstavniškega telesa po svojem rodu ali položaju in glasuje zasebno: biti virilni član deželnega zbora / imeti virilni glas v parlamentu
viséti -ím nedov., vísel (ẹ́ í) - 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
vizionáren -rna -o prid. (ā) - 1. sposoben notranje doživeti kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionaren pesnik, znanstvenik
// ki izraža, kaže kaj, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo: vizionarna pesem / upodabljati resničnost v vizionarnih podobah; slikar je ustvaril vizionarno pokrajino / vizionarni cilji, načrti - 2. knjiž. sposoben ugotavljati, zaznavati prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov; jasnoviden: dekle je vizionarno / imeti vizionarno moč
vizionárno prisl.: vizionarno napovedati kaj
vlóga1 -e ž (ọ̑) - 1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
// besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet - 2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
// publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev
// lastiti si vlogo svetovalca položaj
● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
♦ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini
vólčji -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce - 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
vplív -a m (ȋ) - 1. tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce; proučevati vpliv družine, okolja; učiteljev vpliv na učence / priti pod vpliv koga; spraviti koga pod svoj vpliv; biti pod vplivom prijateljev / ravnati pod vplivom mamil; vozil je pod vplivom alkohola vinjen
// tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer: truditi se za vpliv na odločanje v podjetju; spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast / gospodarski, politični vpliv
// tako delovanje na kaj, da se to spreminja: vpliv na javno mnenje / vpliv sonca in vode na kožo / na tem področju se križajo različni podnebni vplivi - 2. sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: njegov vpliv narašča, upada; biti brez vpliva; publ. zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil / imeti, izgubiti vpliv na koga
// kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: podleči vplivu radia, televizije; dober, negativen, slab vpliv; notranji, zunanji vplivi / v kiparstvu se kaže grški vpliv; kulturni vplivi
vrábec -bca m (á; v medmetni rabi ā) - 1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce
● ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus
// samec te ptice: vrabec in vrabčevka - 2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal
vrážji -a -e prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
- 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
- 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
- 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
// živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega
vrhóven -vna -o prid. (ọ̄) - 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik
// glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja - 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne
♦ jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije
vročína -e ž (ī) - 1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote: vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča; ekspr. vročina pritiska, žge; težko prenašati vročino; huda, neznosna, ekspr. neusmiljena, pasja, peklenska vročina; opoldanska, poletna vročina; suha, vlažna vročina / ekspr. v avtobusu bo vročina vroče
// ekspr. trepetajoča vročina od vročine trepetajoč zrak
// pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: bal se je hoditi po vročini; iti v vročini na morje
// nav. ekspr. velika toplota: od nje se je širila vročina; peč kar puhti od vročine; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo vroč zrak - 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile: vročina jo je obšla, ekspr. oblila, ko jih je zagledala; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina; ekspr. vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine
- 3. (telesna) temperatura nad 37° C: bolniku vročina pada, raste, ekspr. poskoči; otrok je dobil vročino; ima vročino in slabo se počuti; ekspr. zbijati vročino z zdravili; biti brez vročine; visoka vročina; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino temperaturo
● ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1566 zadetkov.