počêlo -a s (é) knjiž. začetek, izvor: to je počelo napredka / umetnost je v svojem počelu avtobiografska
♦ filoz. prvi vzrok vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúh1 -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen;
oblikovati duha človeka;
stremljenje duha k lepoti;
zadovoljiti potrebe duha;
sposobnost duha;
knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh;
takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi;
nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja;
nasprotovati duhu časopisa;
spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi;
tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove;
dobri in zli duhovi;
gozdni, vodni duhovi;
odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija;
bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
maniheízem -zma m (ī) rel. nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega: nastanek maniheizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
svetôven -vna -o prid. (ō) nanašajoč se na svet, zemljo: svetovni prostor;
svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka / svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge / svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija
♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovinesvetôvno prisl.:
svetovno razgledan; svetovno znan učenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
vesóljen -jna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor;
vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja
● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev)
♦ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; pravn. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse Katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
dúša -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo;
pogubiti dušo;
skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh1: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira;
s pogovarjanjem si lajša dušo;
dvomi mu trgajo dušo;
izbrisati sovraštvo iz duše;
boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo;
živel je med samimi kramarskimi dušami;
bil je zlata duša;
neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva;
mati je duša družine;
publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša;
duša kabla;
žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
demiúrg -a m (ȗ) v idealističnih filozofijah počelo, stvarnik sveta: za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti // publ. tvorec, oblikovalec sploh: človek je demiurg zgodovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.
prádúh -á m, im., tož. dv. tudi práduhá (ȃ-ȗ) knjiž., v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh1:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.