cénter in cênter -tra (ẹ̄; ē) 
  1. 1. kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina, središče: stanovati v centru (mesta); publ. iščem sobo v strogem centru / občina Ljubljana-Center; pren. biti v centru pozornosti
  2. 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, središče: ogledati si pomembnejše gospodarske, industrijske centre države; kulturni, športni center / družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost
    // ustanova, ki usmerja in vodi določeno dejavnost: izobraževalni center; šolski center za kovinsko stroko; center za napredek gospodinjstva
  3. 3. polit. sredinska skupina v parlamentu: ameriški demokratični center; vlada italijanskega levega centra
  4. 4. šport. sredinski igralec pri košarki: prvi center ni dosegel niti enega koša
    ♦ 
    anat. možganski centri; voj. center srednji del bojne črte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

ós -í ž (ọ̑) 
  1. 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza
    // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri
  2. 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja
    // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala
  3. 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe
  4. 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
    // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora
  5. 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin
    ● 
    publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
    ♦ 
    arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

prestólnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. nav. ekspr. glavno mesto: živeti v prestolnici; prestolnica cesarstva, države; videl je že skoraj vse evropske prestolnice / prestolnica pokrajine / med narodnoosvobodilnim bojem je bila slovenska prestolnica nekaj časa v kočevskih gozdovih je bilo politično, vojaško in upravno središče slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja v kočevskih gozdovih
  2. 2. publ., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: odšel je v Hollywood, filmsko prestolnico sveta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

téhten -tna -o prid., téhtnejši (ẹ́) 
  1. 1. ki ima velik pomen, veliko vrednost: tehten članek, prispevek; sporočilo je tehtno / tehtna odločitev; njegova beseda je tehtna / tehten sodelavec, ustvarjalec / kulturno, politično tehtno središče pomembno
    // ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost: spregovoriti s tehtnim glasom; njegove kretnje so umirjene in tehtne
  2. 2. ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja: tehten dokaz, razlog; izostati zaradi tehtnega vzroka
    ● 
    star. ujeti veliko tehtnih polhov težkih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

vozlíšče -a (ínavadno s prilastkom  
  1. 1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču
    // kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov
  2. 2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče
    // ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče
  3. 3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro
    ● 
    publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja
    ♦ 
    geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 6. 2024.

Število zadetkov: 5