ámba -e ž (ȃ) dve izžrebani številki v eni vrsti na tombolski srečki: amba in činkvin; zadeti ambo
// najmanjši dobitek pri tomboli: dobiti ambo
bilánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na bilanco: bilančni obračun, prebitek; bilančna postavka / dobiti bilančno nagrado; bilančna praksa
bítek -tka m (ȋ) zastar. eksistenca, bivanje: človekov bitek na zemlji; duhovni bitek; boj za bitek / posameznikov bitek in žitek
blazíranost -i ž (ȋ) ekspr. lastnost blaziranega človeka: prizadel ga je očitek blaziranosti
blók -a m (ọ̑) - 1. veliko, večstanovanjsko poslopje: stanuje v novem bloku; stanovanjski bloki; univerzitetni bloki na Prulah; tovarna je zgradila za delavce tudi samski blok za neporočene
// strnjena skupina stavb: blok hiš
// skupina barak v koncentracijskem taborišču: karantenski, prehodni blok / pred blokom XIII sedijo kaznjenci - 2. sešitek listov, ki se dajo iztrgati: odtrgati list iz bloka; natakar je vzel iz žepa blok in svinčnik; beležni, pisemski blok / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje
// listek s potrdilom o vplačilu: blagajniški blok; bloki za kosilo - 3. zveza držav ali strank s podobnimi interesi: razdelitev držav na dva bloka; antifašistični, opozicijski blok; zahodni blok; odnos med blokoma
- 4. velik kos kakega materiala: kamniti blok; blok marmorja; aluminij v blokih
- 5. zapora na mejnem prehodu: obmejni blok; propustnica za blok / iti čez blok; stražiti na bloku / okupator je obdal Ljubljano z žičnim blokom z žično ograjo
♦ filat. blok ena ali več znamk s širšim robom, navadno tudi s priložnostnim besedilom; rad. blok skupina oddaj za določen del dneva; strojn. blok motorja del motorja, ki združuje vse cilindre; cilindrski blok; šport. startni blok opornik, od katerega se odrine tekmovalec na začetku tekalne proge; žel. blok naprava za premikanje, uravnavanje signalov, ki zapirajo ali odpirajo vlaku pot; stavba, v kateri je ta naprava
borovníčev -a -o prid. (í) nanašajoč se na borovnice: borovničev grmiček / borovničev sok; borovničev zavitek
borzój -a m (ọ̑) vet. velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgo dlako in vzbočenim hrbtom: gojiti borzoje
braník1 -a m (í) obrambni stolp, obrambni zid: graščakovi hlapci so se zbrali na grajskem braniku; reka je izpodjedala bregove, zato so zgradili kamnite branike
● vznes. iti na branik domovine branit domovino; vznes. trdno stati na braniku pravic, svobode vneto se bojevati za pravice, svobodo
♦ grad. poševni leseni ščit na mostni kozi; lov., voj. ščitek okoli sprožilcev pri puški; navt. ladijska ograja, izdelana iz celega; šport., voj. del ročaja pri meču, ki ščiti roko pred udarci; rokobran
céha1 -e ž (ẹ̄) pog. znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za pijačo; zapitek: danes plačam ceho jaz / vrača se od cehe popivanja, veseljačenja
● pog. zmeraj plačuje ceho za druge trpi (škodo) zaradi drugih
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
celofán -a m (ȃ) prozoren, bleščeč papir iz hidrata celuloze: zaviti v celofan; kozarce za vlaganje zavežemo s celofanom; neskl. pril.: celofan ovitek
cizelírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati, tolči drobne okraske v kovino: cizelirati nakit, pladenj;
pren. pisatelj cizelira svoja dela
♦ num. dokončno obdelati odlitekcizelíran -a -o: starinska cizelirana tobačnica / cizeliran okrasek
čáj -a m (ȃ) - 1. pijača iz posušenih listov čajevca ali nekaterih zelišč: kuhati, piti čaj; vroč čaj; bled čaj; kamilični, lipov čaj; čaj z rumom; skodelice za čaj / pravi ali ruski čaj iz listov čajevca
// elipt., pog.: naročil je dva čaja; čaj brez sam čaj
// posušeni listi čajevca ali zelišč za pripravljanje te pijače: branjevka prodaja zdravilne čaje; zavitek ruskega čaja
♦ farm. odvajalni, prsni čaj - 2. v zahodnih deželah popoldanski družabni sestanek, pri katerem se postreže s čajem: povabiti, priti na čaj; čaj ob petih
čekóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic
♦ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki
čéšnjev -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet;
češnjeva koščica;
češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdeča
♦ zool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasičéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice
činkvín -a m (ȋ) pet izžrebanih številk v eni vrsti na tombolski srečki: amba in činkvin; zadeti činkvin
// dobitek pri tomboli, večji od kvaterne: dobiti činkvin
čôkast -a -o prid. (ó) redko čokat: ni ne vitek ne čokast
dnéven -vna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. nočen: najvišje dnevne temperature; dnevno in nočno delo / dnevna svetloba / dnevna krema / dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; kupil si je dnevno sobo pohištvo za dnevno sobo
- 2. nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur: dnevni donos medu; dnevni obrok kruha; dnevni počitek; dnevni zaslužek; dovoljena dnevna doza zdravila; dnevna norma; dnevna poraba goriva / dnevni razpored dela / dnevne cene cene, ki trenutno veljajo na tržišču
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; obvezen dnevni red za gojence zavoda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
● postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo - 3. vsakodneven, reden: dnevni radijski program; kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano; poročila v dnevnem časopisju / dnevna delovna migracija
- 4. ki se dogaja danes, sedaj: komentar dnevnih dogodkov / vtikati se v dnevno politiko / poznal je vsa dnevna vprašanja aktualna
♦ mont. dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda; voj. dnevno poročilo poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah; dnevno povelje povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan; zool. dnevni pavlinček dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io
dnévno prisl.: obleko menja celo trikrat dnevno; dnevno se vozi s tem vlakom; penzion je sto dinarjev dnevno
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
dobítek -tka m (ȋ) - 1. denar ali predmet, dobljen v igri na srečo: zadeti glavni dobitek; s tombole se je vračal brez dobitka
- 2. knjiž. pridobitev, korist: to je izreden dobitek za vse narode; pokazal mu je svoj novi dobitek
♦ šah. dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta - 3. zastar. dobiček, premoženje: samo za dobitek mu gre
dobíten -tna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na dobitek: dobitne kombinacije pri loteriji
- 2. zastar. dostopen, dosegljiv: knjiga je težko dobitna
dobítnik -a m (ȋ) kdor dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje: dobitnikom bomo poslali dobitke po pošti; srečni dobitnik; dobitnik zlate kolajne; dobitnik Nobelove nagrade; v zadnjem kolu športne napovedi je bilo veliko dobitnikov
dolgostásen -sna -o [u̯g] prid. (ā) knjiž., redko vitek, visokorasel: dolgostasno dekle
dosmŕten -tna -o prid. (ȓ) ki traja, obstaja do smrti: hišo je dobil v dosmrtni užitek; obsodili so ga na dosmrtno ječo; dosmrtna kazen; dosmrtna pravica, renta / dosmrtni član društva
dožítek -tka m (ȋ) star. doživetje: popisati svoje dožitke; pripovedoval je o svojih dožitkih; čudovit, mučen dožitek
dríčanje -a s (ī) glagolnik od dričati: po napornem dričanju po spolzkem bregu jim je počitek dobro del / kmalu se bo začelo dričanje po snegu in ledu
edínstven -a -o prid. (ȋ) - 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit
- 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja
edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
févd -a m (ẹ̑) v fevdalizmu zemljiška posest, ki jo podeli fevdni gospod vazalu v užitek za opravljanje vojaških ali drugih služb: deliti fevde; obdariti koga s fevdom / dati posestvo v fevd v užitek za opravljanje vojaških ali drugih služb
gastronómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gastronome ali gastronomijo: razvijati gastronomsko kulturo; gastronomska razstava kulinarična
// gastronomski užitek
gláven1 -vna -o prid. (ȃ) ki je po pomembnosti na prvem mestu: glavni deli česa;
glavni krivec;
dosegel je glavni namen;
glavni kmetijski pridelek določenega področja;
to je eden izmed glavnih vzrokov;
glavni znak bolezni;
glavna dejavnost podjetja;
njegova glavna napaka;
glavna oseba drame;
glavna sestavina česa;
glavne stvari sem že uredil;
glavna točka seje;
interpretacija glavnih vlog;
glavne politične zahteve;
glavna prometna žila / popisati dogodek v glavnih obrisih / glavna sezona // ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: glavni dobitek na loteriji; glavni oltar v cerkvi; glavni trg; glavni vhod; glavni vod; glavna vrata / glavna cesta; glavno mesto države // ki ima večjo, največjo odgovornost: glavni blagajnik; glavni inženir; glavni urednik; glavna sestra v bolnici / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije
● imeti glavno besedo pomembno vlogo pri odločanju
♦ arhit. glavna ladja osrednja cerkvena ladja, navadno širša in višja od stranskih; film. glavni snemalec snemalec, ki snema osrednje dogajanje filma in vodi delo drugih snemalcev; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; geom. glavna normala; jur. glavni dolžnik; glavna obravnava obravnava, na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe; lingv. glavni stavek neodvisni stavek podredja, ki ima dopolnilo v odvisnem stavku; glavni števnik števnik, ki izraža količino štetega; min. glavna ploskev somernosti vodoravna ploskev somernosti; navt. glavni jambor jambor na ladji, drugi od spredaj; glavno jadro jadro na glavnem jamboru; petr. glavna rudnina rudnina, ki nastopa v kamnini v največji množini; voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; glavni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju posameznih jugoslovanskih narodovglávni -a -o sam.: on je glavni; postal je eden glavnih; žarg. govoril sem z glavnim glavnim direktorjem; glavnim urednikom; glavno si pa pozabil; v glavnem se strinjava skoraj v celoti; letina bo v glavnem dobra
góbica -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje
♦ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
gracílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. vitek, nežen: ima zelo gracilno postavo / gracilni tip človeka
// skladen, lahkoten: gracilne kretnje plesalk
♦ kor. gracilna plesalka plesalka s čutom za gracijo
gravámen -a m, mn. gravámina s (á) nav. mn., knjiž., redko obdolžitev, očitek, pritožba: mirno je poslušal njegova gravamina
grênek in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) - 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja
// grenek vonj - 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
// ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze
// neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda
● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
♦ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti
grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega
hlásten -tna -o prid. (á ā) opravljan, narejen zelo hitro, odločno zaradi čustvene prizadetosti: hlasten gib;
zaslišali so nagle, hlastne korake / hlastno tekanje ljudi po peronu / hlastna naglica / novico ji je povedal z nekakim hlastnim veseljem // opravljan pretirano hitro in zato netemeljito, površno: hlastno branje / hlastna pisavahlástno prisl.: hlastno je strgal ovitek in prebral pismo; otroci so hlastno zajemali iz sklede
hŕt -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í) - 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos
♦ lingv. izgovoriti samoglasnik - 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca
// star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali - 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
- 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti
izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
izróčati -am nedov. (ọ́) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
// dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan - 2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali
// publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
● vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga
izróčati se knjiž. prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
jábolčen -čna -o [u̯č] prid. (á) nanašajoč se na jabolko: jabolčni ogrizki;
jabolčna lupina;
jabolčne pečke / jabolčni kompot; jabolčni kis, sok; jabolčni zavitek; jabolčna marmelada / jabolčni cvet jablanov
♦ zool. jabolčni cvetožer cvetožer, ki uničuje cvetje jablan, Anthonomus pomorum; jabolčni zavijač zavijač, katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella; jabolčna grizlica grizlica, katere ličinka živi v jabolkih, Hoplocampa testudineajábolčno prisl.: jabolčno zelen
járbol -a m (á) navpičen drog na ladji, zlasti za nameščanje jader in signalnih naprav; jambor: jarbol se zlomi; splezati na jarbol; visok, vitek jarbol
jóta -e ž (ọ̑) jed iz kislega zelja ali repe, fižola in krompirja, znana zlasti na Primorskem: naročiti joto in jabolčni zavitek
kéks -a m (ẹ̑) ploščato pecivo okrogle, pravokotne oblike, navadno iz krhkega testa: ponuditi kekse; doma pečeni keksi; zavitek keksov; škatla s keksi / medeni keksi; otroški keksi
klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) - 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
// klicati (cene) na dražbi izklicevati - 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
- a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
- b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
// beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
// klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
// ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi - c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
- 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
- 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime - 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila
kličóč -a -e: kličoč po maščevanju
klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo
klòb klôba tudi klòp klôpa m (ȍ ó) redko klobčič, svitek, navadno velik: klob vrvi / lase si zvija v klob
kmèt kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́) - 1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje
// do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja - 2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek
- 3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
- 4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
knjížen -žna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na knjigo: knjižni hrbet, ovitek; nagrada za najboljšo knjižno opremo / knjižna omara, polica / knjižni sejem; novosti s knjižnega trga / knjižni katalog, oglas; delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki / uveljavil se je kot knjižni ilustrator / njegove pesmi so izšle v knjižni obliki
● ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
// redko književen, literaren: izdajati knjižni časopis / delo je njegov knjižni prvenec - 2. lingv. nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti: knjižni jezik; knjižna izreka
- 3. ki se rabi za knjiženje: knjižni stroj
♦ ekon. knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; tisk. knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev
knjížno prisl.: ta izraz zveni nekoliko knjižno
knjížica -e ž (í) manjšalnica od knjiga: brati knjižico; listati po knjižici; drobna knjižica praktičnih nasvetov / vpisati v knjižico / čekovna knjižica sešitek čekovnih golic; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; hranilna knjižica v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju
♦ šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
kofè -éta m (ȅ ẹ́) nižje pog. kava: prinesi zavitek kofeta / ne pijte preveč kofeta; iz hiše je dišalo po kofetu
kokílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kokilo: kokilni premaz / kokilni odlitek
koláč -a m (á) - 1. potica okrogle oblike z luknjo v sredi: jesti, razrezati, speči kolač; kolač z rozinami
// pog., navadno s prilastkom pecivo take oblike z luknjo v sredi ali brez nje: mandeljnovi kolači; spekla je odlične medene kolače; skutin kolač s pudingom - 2. nav. mn., zastar. pecivo, piškoti: otrokom je vedno prinesel sladkorčke in kolače; postregli so jim s sadjem in kolači / jabolčni kolač jabolčni zavitek
- 3. ekspr., redko kolobar, klobčič: okrog oči je žival imela mesnato rdeče kolače / kolač žice / lisica se je zvila v kolač
- 4. nar. vzhodno hlebec (kruha): spekla je pet kolačev / kolač rženega kruha
konvolút -a m (ȗ) knjiž. sveženj, zvitek: opis dogodkov so povzeli iz obsežnega konvoluta v mestnem arhivu
kosmìč -íča m (ȉ í) - 1. manjšalnica od kosem: kosmič prediva, vate / krpa ne pušča kosmičev / kosmič surovega masla / sneg je padal v debelih kosmičih
- 2. nav. mn., v zvezi ovseni kosmič oluščeno in stisnjeno ovseno zrno: zavitek ovsenih kosmičev / jedli so ovsene kosmiče z mlekom
kót -a m (ọ́) - 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
// jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice - 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
// hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot - 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
- 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
- 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
- 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
- 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot - 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
kotáč -a m (á) knjiž., redko - 1. kolo (pri vozu): bližal se je voz, škripaje s kotači
// skuter: kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje - 2. zvitek, kolobar: na krovu so ležali kotači vrvi
♦ zool. polž s stožčasto hišico, Calliostoma
krátiti -im nedov., tudi kratíte; tudi kratíla (á ā) - 1. z dajalnikom povzročati, delati, da ima kdo česa manj: kratili so mu osnovne pravice; prostosti, svobode mu ne kratimo; kratiti komu dolžno spoštovanje; teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti / ne krati mi veselja / z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek; pojdi in ne krati mi spanja
// star. braniti, preprečevati: vedno mu je kratila pijačo; nihče mi tega ne more kratiti - 2. star., z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine; krajšati: z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere
● star. s petjem si krati čas se zabava, odganja občutek praznote - 3. zastar. delati kaj (bolj) kratko; skrajševati, krajšati: kratiti obleko / dan se že krati
krepčílo -a s (í) nav. ekspr. kar daje moč, krepkost: planinci so bili potrebni krepčila / v gostilni so dobili prijeten počitek in krepčilo
krepíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati kaj (bolj) krepko, močno: s telovadbo krepiti mišice, telo / počitek krepi njene živce; veter se krepi; pren. njegova vloga se je vedno bolj krepila
- 2. ekspr. delati kaj številčno močnejše: krepiti moramo naše vrste; vrste revolucionarjev so se krepile
krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča;
miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenjkrížno prisl.: križno razporejeni hodniki
kurír -ja m (í) - 1. kdor v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša pošto, sporočila: vabila je prinesel kurir; kurir in telefonist / poslati vest po kurirju / razpisati delovno mesto kurirja
// kdor prinaša kako novico ali sporočilo: pismo mu je izročil tajni kurir - 2. vojak, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte: kurir se je vrnil iz štaba brigade / kurir je predal zavitek med narodnoosvobodilnim bojem oborožen terenski delavec, ki prenaša poštne pošiljke
// partizanski kurir
kvatêrna -e ž (ȇ) štiri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki: kvaterna in činkvin
// dobitek pri tomboli, večji od terne: dobiti kvaterno
kvintêrna -e ž (ȇ) pet izžrebanih številk v eni vrsti na tombolski srečki: zadeti kvinterno
// dobitek pri tomboli, večji od kvaterne: dobiti kvinterno
labódji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na labode: labodje jajce / ekspr. njen labodji vrat vitek in bel
● knjiž., ekspr. labodja pesem ali vznes. labodji spev pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjolabódje prisl.: labodje bel
leacríl in leakríl -a [-kr-] m (ȋ) tekst. poliakrilnitrilno vlakno italijanske proizvodnje: navitek leacrila
// tkanina iz teh vlaken: zavese iz leacrila
léšnikov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lešnik: lešnikove lupine;
lešnikova jedrca / lešnikov nadev, sladoled; lešnikova čokolada, potica; zavitek lešnikovih napolitank / obleka lešnikove barveléšnikovo prisl.: lešnikovo rjave oči
lítina in litína -e ž (ȋ; í) metal. kovina, iz katere se ulivajo predmeti: litina iz te tovarne je dobra / bela z belo, siva litina s sivo prelomno ploskvijo; jeklena litina; temprana litina žarjena bela litina
// uliti izdelek, ulitek: prodajati kakovostno litino in druge kovinske izdelke
loteríja -e ž (ȋ) - 1. organizirana igra na srečo, pri kateri o dobitku določa izžrebanje srečke: igrati loterijo, na loteriji; na loteriji je zadel dva milijona; vesel je, kot bi zadel glavni dobitek na loteriji / blagovna loterija pri kateri so dobitki samo v blagu; denarna loterija pri kateri so dobitki samo v denarju; razredna loterija; pren., ekspr. žena je bila zanj največji dobitek v življenjski loteriji
- 2. ekspr., v povedni rabi kar je tvegano in glede uspešnosti odvisno od sreče: zakon, življenje je loterija
● ekspr. če bi dobil to službo, bi bila prava loterija nepričakovana sreča; zastar. društvo je priredilo loterijo tombolo
loteríjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na loterijo: loterijski načrt za redna kola / loterijski dobitek; loterijske srečke
♦ fin. loterijsko posojilo posojilo, ki ga razpiše kaka skupnost in pri katerem so nekatere številke obveznic izžrebane
mádež -a m (ȃ) - 1. umazano mesto, umazanija na čem: na obleki se mi je napravil velik madež; odstraniti madeže s tapet; krvni madež; madež od olja; madež na obleki / čistiti madeže z bencinom, s toplo vodo; sredstvo za čiščenje madežev odstranjevanje
// na morju so se pojavili veliki oljni madeži / obraz brez madeža peg, črnih pik; pren. očistiti ekonomske odnose fevdalnih madežev - 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez madeža; oprati s svojega imena madež; očitek je vrgel grd madež nanj; to je bil madež v njenem značaju
♦ fot. napaka na fotografskih izdelkih zaradi nepazljivega ali nečistega dela
margarína -e ž (ȋ) maslu podobna snov, izdelana iz rastlinskih in živalskih maščob: z margarino nadomeščati maslo; pecivo z dodatkom margarine; zavitek margarine
máska -e ž (ȃ) - 1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja: natakniti (si), nositi, sneti (si) masko; režeča se maska; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen; pustne maske; ples v maskah ples, pri katerem nosijo plesalci maske
// redko za maškarado se je oblekel v masko huzarja v obleko, ki predstavlja huzarja
// kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja: najlepše maske bodo nagrajene; v dvorani se je nabralo veliko mask - 2. knjiž. kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka: zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
- 3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz: imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
- 4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito: nadeti si, sneti si masko / plinska maska ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami; podvodna ali potapljaška maska ki omogoča gledanje pod vodo
// zaščitna maska - 5. navadno v zvezi posmrtna maska mavčni odlitek pokojnikovega obraza: njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
- 6. kozm. na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu: izmiti masko; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
● ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦ avt. maska prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom; fot. maska okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike; gled. maska kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju; med. kisikova maska za vdihavanje kisika; zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta; maska za narkozo priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik; metal. maska forma z zelo tanko steno za natančne ulitke; šport. sabljaška maska za zaščito obraza pri sabljanju; um. maska konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi; vet. maska s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca; voj. maska kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno
masohíst in mazohíst -a m (ȋ) psiht. kdor doživlja spolni užitek, kadar je mučen, poniževan: masohist in sadist
masohístičen in mazohístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na masohizem: masohističen užitek;
masohistično nagnjenje / masohistična ljubosumnostmasohístično in mazohístično prisl.: masohistično poglabljati svojo bolečino
mávčen -čna -o prid. (ā) ki je iz mavca: mavčni kipec, odlitek, predmet; mavčne štukature / mavčna malta
♦ med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; mavčna obveza ali mavčni povoj z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov
mávčev -a -o prid. (ā) mavčen: mavčev kipec, odlitek / mavčeva kaša
♦ med. mavčeva obveza ali mavčev povoj mavčna obveza ali mavčni povoj
méra -e ž (ẹ́) - 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere
// nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina - 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
- 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha
- 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero
// publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo - 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah
// v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo - 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno
// zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno - 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere
- 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
♦ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor
mír -ú in -a m (ȋ) - 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
- 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
// podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne - 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
// stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
// stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru - 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
// stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda - 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
// stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom - 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
mirozòv -óva m (ȍ ọ̄) zastar. zvočni znak za počitek, spanje: trobiti mirozov
múltivitamínski -a -o prid. (ȗ-ȋ) ki vsebuje veliko (različnih) vitaminov: multivitaminski napitek, preparat
na... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
- a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz
- b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
- c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
- č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
- d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) - 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
// najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov - 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
- a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
- b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
- 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
- b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
- c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
- 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
// ekspr. tudi zate bi se kaj našlo - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
// publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se - 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
- 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
namótek -tka m (ọ̑) zastar. navitek: namotek preje
napajálnik -a m (ȃ) posoda, priprava za napajanje živali: napajalnik za krave; napajalniki in krmilniki
♦ agr. avtomatski napajalnik; metal. napajalnik naprava za dovajanje tekoče kovine v ulitek; žel. napajalnik naprava za dovajanje vode v lokomotivo
napájati -am nedov. (ā) - 1. dajati živali vodo: napajati krave, ovce; napajajo dvakrat na dan / gnati živino napajat; napajati se na potoku, pri studencu
- 2. nav. ekspr. v veliki količini dajati piti (alkoholno pijačo): sam ne pije, druge pa napaja; napajala sta jo z vinom in žganjem / gostili in napajali so jih ves teden
- 3. nav. ekspr. dajati, dovajati čemu vodo: izvir je tako močen, da bi lahko napajal celo mesto; dolino napaja široka reka / cvetlice je napajala samo rosa
- 4. dovajati gorivo, vodo, potrebno za delovanje, obratovanje: napajati parni kotel; letalo se napaja pred poletom / napajati toplarno s plinom oskrbovati
// elektr. dovajati električno energijo: elektromotor napajajo baterije; jedrska elektrarna bo napajala celotno mestno omrežje; napajati oddajnik / naprave se hitro napajajo
● knjiž., ekspr. napaja jih močna vera v lastne sile in sposobnosti jim daje moč, energijo
♦ metal. napajati ulitek dovajati v livno votlino tekočo litino, da ne nastane lunker
napájati se knjiž., ekspr. zajemati, dobivati iz česa: realizem se je napajal pri vrelcu resničnega življenja / že stoletja se mladi rod ob pravljicah napaja z lepoto in fantazijo
// naslajati se, uživati: kako se napaja duša ob teh glasovih; željne oči so se napajale ob veseli otroški igri
napítek -tka m (ȋ) - 1. tekočina, pripravljena za pitje: pripraviti, zmešati napitek; ponuditi komu hladen, vroč napitek / alkoholni napitek; vitaminski napitek; pren., ekspr. ljubezenski napitek
- 2. nar. vzhodno napitnica: peti napitke
napòj -ôja m (ȍ ó) v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj
// knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj; kozarec hladnega napoja
♦ vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino
našív -a m (ȋ) nav. mn., redko našitek: obleka z bogatimi našivi / oficirski našivi
našívek -vka m (ȋ) nav. mn., redko našitek: obleka z belimi našivki
navítek -tka m (ȋ) kar je navito (na kaj): navitek sukanca, žice / preja v navitkih / navijati, odvijati navitke
♦ tekst. križni navitek
navòj -ôja m (ȍ ó) - 1. teh. grebeni spiralne oblike na površini valjastega telesa ali na površini izvrtine: navoj se je izrabil; stružiti, vrezati navoje; cevni navoji; stroj za rezkanje navojev
♦ strojn. desni, dvojni, enojni navoj; metrski navoji pri katerih so mere izražene v milimetrih; notranji ki je na površini izvrtine, zunanji navoj ki je na površini palice, gredi, stebla, vretena; globina, korak, premer navoja - 2. glagolnik od navijati: nalomljen ročaj je utrdil s petimi navoji
// navitek: navoji bombažne preje / žica v navojih
nèopravíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) - 1. ki ni opravičen: neopravičen izostanek od dela
♦ šol. neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti - 2. publ. neupravičen: neopravičen očitek, sum
nèopravíčeno prisl.: neopravičeno odsoten
nèpričakován -a -o prid. (ȅ-á) - 1. ki ni pričakovan: prišli so nepričakovani gostje / nepričakovan dogodek; nastopile so nepričakovane ovire, težave; nepričakovana zmaga; na nepričakovano vprašanje ni znal odgovoriti / redko kadar sem se oglasil tam, sem bil nepričakovan nezaželen
- 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: občutil je nepričakovan užitek
nèpričakováno - 1. prislov od nepričakovan: nepričakovano se zgoditi; zbrali so nepričakovano veliko vsoto; študij je končal nepričakovano hitro
- 2. izraža trenutnost: nepričakovano se je sklonil in stekel proč
nèupravíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum;
njegov strah je neupravičen;
neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen
● neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih urnèupravíčeno prisl.: neupravičeno grajati, kaznovati
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
- 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd - 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
- 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo
obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
obšívek -vka m (ȋ) redko obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki
očítanje -a s (ī) glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji
● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde
očítek -tka m (ȋ) kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje
// očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati
od... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
- b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
- c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
- č) konca dejanja: odigrati, odpeti
- d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
- e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
- f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: odkod, odseben, odstotek
odbítek -tka m (ȋ) - 1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust
// znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk - 2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
// arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov
odbóbnati -am dov. (ọ̑) prenehati bobnati: bobnarji so odbobnali in odložili instrumente / odbobnati znamenje za počitek
odčítek -tka m (ȋ) knjiž. vrednost, količina, ki se odčita z merilnega instrumenta: vpisati odčitek v posebno rubriko; odčitek s števca
oddihljáj stil. oddíhljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. (globok) vdih ali izdih: bolnikovi oddihljaji so postajali vedno krajši in redkejši
- 2. zastar. oddih, počitek: pot sta nadaljevala po kratkem oddihljaju / na oddihljaj hodi na morje na letni dopust
oddúšek -ška m (ȗ) - 1. oddušnik: skozi oddušek v zidu je prihajalo le malo svetlobe / zastar. našel je ozek oddušek in se splazil skozenj luknjo, preduh
- 2. star. počitek, oddih: po težkem delu so bili potrebni nekoliko odduška
● knjiž. dati odduška svoji jezi, veselju duška; knjiž., ekspr. steklenico je izpraznil brez odduška ne da bi se bil vmes oddahnil
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) - 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho - 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele - 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
- 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil
// v besedilu je odkril več napak našel
// ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
odkríti se - 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
- 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
odkrít -a -o - 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
- 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori - 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
odlepíti in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko;
etiketa se je odlepila // narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepilodlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr. ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal
// bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo
// raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije
● ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali
odlítek -tka m (ȋ) predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: mavčni odlitek; odlitek antičnega kipa; odlitek iz brona; original in odlitki
// teh. izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: obdelovati, ulivati odlitke; jekleni odlitki; odlitki iz barvnih kovin
♦ tisk. ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip
odlív -a m (ȋ) - 1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / redko zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje
- 2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev
// odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba
// prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države; odliv sredstev iz sklada - 3. zastar. oseka: zaradi odliva ladja ni mogla pristati
- 4. knjiž., redko ulitek, odlitek: izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa
odlívek -vka m (ȋ) - 1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku
- 2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek: odlivek znanega kipa
// izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: ulivati jeklene odlivke
odpočítek -tka m (ȋ) glagolnik od odpočiti se: odpočitek od dela; temeljit odpočitek
// knjiž. počitek, počivanje: odpočitka ni poznal; mir in odpočitek
odračúnati -am dov. (ȗ) zmanjšati vsoto za določen znesek: odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek
● redko kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala odpisala
odredíti1 -ím dov., tudi odrédi; odrédil (ī í) - 1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe; odrediti obvezno cepljenje; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto
// izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek; odrediti prevoz v bolnico; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal - 2. publ. določiti: odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi
odrejèn -êna -o: dva od odrejenih tekmovalcev; uradno odrejen datum začetka pouka
odrítek -tka m (ȋ) - 1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati odritek
- 2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek
odštévek -vka m (ẹ̑) knjiž., redko odbitek, odtegljaj: ugotoviti odštevke
odvíjati -am nedov. (í) - 1. z vrtenjem v določeno smer
- a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati
- b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše
// z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo
- 2. delati, da kaj preneha biti
- a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek
- b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir
- c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič
- 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo
● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan
odvíjati se publ. potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim
// z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se
● knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva
odvijajóč -a -e: odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje
ófsajd in óffside -a [ofsajd] m (ọ̑) šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda; igralec je v ofsajdu; neskl. pril.: ofsajd položaj
okrájek -jka m (ȃ) - 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
// redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi - 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku
- 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki
// del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa - 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki
♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza
okrepčílo -a s (í) kar daje moč, krepkost: biti potreben okrepčila; dajati komu okrepčilo / gostilne so nudile popotnikom počitek in okrepčilo; ekspr. nositi košare z okrepčili z jedmi, prigrizki, pijačo
omòt -óta m (ȍ ọ́) knjiž. - 1. ovoj, ovitek: omot se je raztrgal; papirnati omot; omot iz polivinila
- 2. redko kuverta: dati vizitko v omot; napisati naslov na omot
- 3. paket, zavoj: poslati omot po pošti; prenašati težke omote
omótati -am tudi omotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) knjiž. oviti, zaviti: omotati vrvico okrog česa;
knjigo omotati s papirjem / rano so mu skrbno omotali obvezali // omotali so ga v suknjo zavili, oblekliomótan tudi omotán -a -o: zavitek je bil omotan z rdečim trakom; ekspr. ženska je bila vsa omotana
oprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo
// opremiti odrsko sceno - 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče
// dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri - 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja
- 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y
- 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke
● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili
♦ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo
oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek
// v malih oglasih opremljeno sobo oddam
ovíjati -am nedov. (í) - 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
- 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle
// dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu - 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb
- 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati
ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope
ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
ovítek -tka m (ȋ) - 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo
// kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku - 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki
♦ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani
ovíti ovíjem dov. (í) - 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu
- 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle
// dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu - 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost
- 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo
● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati
ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič
● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem
ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje
● ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot
♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo
// ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili
// star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
// jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo - 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
- 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal
ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
pa vez. - I. navadno v protivnem priredju, z vejico
- 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
- a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
- b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
// za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
// elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
- 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
// za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
// za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
// ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo - 3. za izražanje
- a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
- b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
- c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
- č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
- 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
- II. pog., med členi v stavku, brez vejice
- 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
// ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen - 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
- 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
- 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
// navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj - 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
- III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
- 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
// pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
// nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe - 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
- 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
- 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
- IV. za piko ali podpičjem
- 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
- a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
- b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
- c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
- č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
- 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
- 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
- 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
● pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
pakét -a m (ẹ̑) - 1. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti paket; odpreti, odviti paket; prevezati paket z vrvico; zložiti pakete na polico; velik paket / narediti paket zaviti kaj in prevezati z vrvico
// darilni paket za darilo
// poštna pošiljka, ki ima določeno velikost, težo, vrednost in embalažo: dostaviti, izročiti paket; oddati paket na pošto; opremiti paket s podatki; poslati kaj kot paket / interniranci so dobivali pakete od doma hrano in druge potrebščine v takih pošiljkah; poslati kaj v paketu / poštni paket - 2. pog., z rodilnikom določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli; zavitek: naročil je pet paketov sveč; paket vžigalic
- 3. publ. več na kak način med seboj povezanih stvari: paket informacij, storitev; paket ukrepov, zakonov
♦ adm. paket kartic določeno število (luknjanih) kartic, na katerih so podatki, program; paket programov kar spada pod določen proces, operacijo; ekon. kontrolni paket delnic v kapitalistični ekonomiki večje število delnic, ki omogoča delničarjem odločanje o poslovanju delniške družbe; fiz. valovni paket skupina valov; ptt vrednostni paket v domačem prometu z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto; v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto; tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami
pálčka -e ž (á) - 1. palička: oče nam je odrezal palčke; lesena palčka / s palčko udarjati po bobnu
- 2. nav. mn. paličasto pecivo iz kvašenega ali nekvašenega testa: grizljal je slane palčke; zavitek palčk
papír -ja m (ȋ) - 1. tanek, sploščen izdelek, zlasti iz rastlinskih vlaken, za pisanje, tiskanje, zavijanje: mečkati, rezati, trgati papir; pisati, risati na papir; zaviti v papir; otrok čečka po papirju; barvan, bel papir; porumenel papir; zbirati star papir; različna debelina papirja; lesk papirja; pola papirja; hrapava površina papirja; bled kot papir / industrija papirja; različne stopnje predelave papirja / cigaretni papir zelo tanek papir, navadno iz vlaken konoplje, ki rad tli; filtrirni papir; fotografski papir prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; indigo papir za kopiranje, prevlečen z modro barvo; karbon papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo; kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; pisarniški papir za pisanje v obliki listov; pisemski papir kakovosten bel ali svetlo barvast papir; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; toaletni papir vpojen, mehek, steriliziran papir; papir za pivnike
// list iz takega izdelka: vzel je papir in svinčnik ter začel pisati; črno obrobljen papir / format papirja / papirji na mizi so pospravljeni - 2. mn., pog. zapis, zapisek, navadno pomembnejši: urejevati papirje; orumeneli, stari papirji; pomembni papirji so izginili; zavitek papirjev; odnesel je aktovko s papirji / državni papirji; tehnični papirji
- 3. nav. mn., pog. listina z uradno veljavnostjo; dokument: papirje ima v redu; vse svoje papirje je izgubil; pokazati je moral papirje
- 4. ekspr., v povedni rabi kar je brez vrednosti, neuresničljivo: take besede so papir; vse, kar si rekel, je papir / denar je postal papir
● ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; ekspr. brez papirja ni pravice brez veljavnih, potrjenih dokumentov; ekspr. vreči kaj na papir hitro, mimogrede zapisati; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; ekspr. sklepi so ostali le na papirju niso bili uresničeni
♦ elektr. kondenzatorski papir tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja; fot. kromov papir fotografski papir, ki ima v svetlobno občutljivi plasti srebrov bromid; kem. lakmusov papir z lakmusovo tinkturo prepojen papir; muz. notni papir; papir. biblijski papir; brezlesni papir boljši papir iz celuloznih vlaken in brez lesovine; časopisni papir iz bele lesovine za tiskanje časopisov; havana papir zelo tanek papir, ki težje prepušča maščobo; japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; kartografski papir trden, zelo glajen brezlesni papir; konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine; krep papir navadno mehek papir s prečno nagubano površino; lesovinski papir slabši papir z lesovino; milimetrski papir; plakatni papir trden, na eni strani gladek papir, navadno za reklamne tiskovine; staniol papir; svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; šport. papir kategorija težkoatletov telesne teže med 48 in 49 kg; teh. kalibrirati papir; logaritemski papir z logaritemsko mrežo; pavs papir močen, zelo prosojen papir za risanje načrtov; smirkov papir zelo trden papir, na eni strani posut z zrnci smirka za brušenje kovinskih delov; stekleni papir zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla za brušenje, glajenje lesa; tisk. makulaturni papir odpadni papir iz tiskarne
pás -ú tudi -a m, mn. pasóvi stil. pási; im., tož. dv. pasóva tudi pása (ȃ) - 1. podolgovat kos blaga, usnja, ki se nosi zapet, zavezan okrog telesa: zapeti, zategniti si pas; pretepal jo je s pasom; kovinski, usnjen pas / pas za hlače / trebuh mu visi čez pas; za pasom je nosil nož, pištolo
● ekspr. za več let si je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
// tak kos blaga, usnja kot del obleke, plašča: narediti mora še pas in žepe; letos so moderni barvasti, usnjeni pasovi; dolg, ozek pas; pas ima zadaj prišit; obleka brez pasu, s pasom / hlače, krilo na pas - 2. del trupa tik pod prsnim košem: imela je vitek pas; obseg pasu in bokov / v pasu čuti hude bolečine / to vnetje se pojavlja okrog pasu in na prsih; prime ga čez pas in ga vzdigne / sleči se do pasu; od pasu navzdol je hrom / objel jo je okrog pasu
// del obleke, plašča, ki pokriva ta del trupa: šivilja je morala pri obleki zožiti pas in razširiti prsni del / v pasu oprijet plašč; obleka je v pasu preozka / plašč je v pasu prerezan krojen iz dveh delov, zgornjega in spodnjega - 3. navadno s prilastkom priprava za določene namene, ki se daje, namešča navadno okrog trupa: plavalni pasovi; delavec mora pri tem delu uporabljati varnostni pas / pas z naboji / pes ima nov ovratni pas / trebušni pas; pas za nogavice
- 4. navadno s prilastkom kar je podobno pasu: medved z belim pasom dlake okrog vratu; hiša z modrim pasom; ozek pas neba / ekspr., z oslabljenim pomenom: beli pasovi cest; na obzorju se blešči pas široke reke široka reka
// kar se pojavlja, nastopa v ozki, podolgovati obliki: žlebasto upognjen betonski pas; voda je na obeh straneh struge odložila široka pasova proda; pas bodeče žice okrog mesta / ekspr. gora s pasom luči ob vznožju - 5. navadno s prilastkom ozko in dolgo, podolgovato področje, območje česa: v širokem pasu naokoli ni bilo najti zavetja; med ladijskimi boki so bili ozki vodni pasovi; obrambni, utrdbeni pas; ob robu njiv, gozdov je širok varovalni, zaščitni pas; pas drevja; pas kopnega ob morju
// ozemlje z določenimi značilnostmi: potresni pas ob Tihem oceanu; ustavili so se na meji snežnega pasu; vegetacijski pas / prebivalci obalnega pasu / nevtralni pas med vojskujočima se državama; gibanje v obmejnem pasu je omejeno na ozkem ozemlju ob državni meji - 6. avt. del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer: cesta ima tri pasove / odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; prehitevalni pas; razmejiti vozne pasove
♦ aer., avt. varnostni pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem; agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; fiz. sevalni pas območje ob nebesnem telesu, iz katerega izhaja posebno elektromagnetno sevanje; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; med. kilni pas preveza, ki preprečuje izstop kile; navt. rešilni pas priprava za reševanje v morju, reki; rad. pas del radijskega ali televizijskega programa v določenem času, v katerem so navadno daljše oddaje, ki so si vsebinsko sorodne, podobne; šport. pas pas določene barve, ki označuje stopnjo znanja juda; črni mojstrski pas; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; vet. pas jermen, navadno pri konjski opremi, ki povezuje, spenja zaprežnice; voj. (vojaški) pas usnjen pas kot del uniforme
pecílen -lna -o prid. (ȋ) gastr., v zvezi pecilni prašek sredstvo za rahljanje testa: zavitek pecilnega praška
píker -kra -o prid. (í) ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: piker človek;
včasih je malo pikra / piker dovtip; njegov odgovor je bil precej piker; pikre, zbadljive besede
● knjiž., redko popiti kozarec pikrega terana trpkegapíkro prisl.: pikro se nasmehniti; pikro odgovoriti; sam.: ekspr. požreti je moral marsikatero pikro neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
písemski -a -o [səm] prid. (ī) nanašajoč se na pismo: z njim je ostala v pisemski zvezi / (pisemski) nabiralnik; pisemski papir kakovosten bel ali svetlo barvast papir; (pisemska) ovojnica; pisemska tehtnica
♦ filat. spominski pisemski ovitek ovitek, izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom
pítje -a s (í) glagolnik od piti: pitje čaja, kave / učiti otroka pitja iz kozarca / ta voda ni za pitje / pitje in petje je trajalo vso noč / opustiti pitje
● star. pripravila mu je opojno pitje pijačo, napitek
plítek -tka -o prid., plítkejši (í) knjiž. plitev: plitek jarek / ribez ima plitke korenine / rana je plitka / plitek človek / čutil je le plitko veselje
počítek -tka m (ȋ) - 1. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zlasti zaradi telesne sprostitve, okrepitve: počitek mu je koristil; želeti si počitka; potrebovati počitek / po kosilu imajo počitek / knjiž. narava se pripravlja k počitku / nedeljski, nočni, popoldanski počitek / kot voščilo prijeten počitek
- 2. nav. mn., zastar. počitnice: ob počitkih so veliko pešačili / hoditi na počitke k stricu na deželo
● številni problemi mu ne dajo počitka miru; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; dom počitka dom upokojencev, dom starejših občanov; vznes. kraj počitka pokopališče
♦ agr. čas (zimskega) počitka čas od odpadanja listja do brstenja
počiválnik -a [drugi pomen u̯n in ln] m (ȃ) - 1. kos pohištva za počivanje, počitek: sesti na počivalnik; oblazinjen, pleten počivalnik
- 2. kamen, prostor ob poti, na katerem se navadno počiva: vedel je za vsak počivalnik ob cesti
♦ arhit. stopniščni počivalnik večja ploskev med stopnicami ali na koncu stopnic; podest
podkóvica -e ž (ọ̑) knjiž., redko podkev: pritrditi konju podkovico
// podkvica, nabitek: na peto pribiti podkovico
podólgem in po dólgem [u̯g] prisl. (ọ̑) vzporedno z daljšo stranjo, osjo- a) predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: leči podolgem na klop; lestev položiti podolgem ob zid / preganiti list papirja podolgem; razrezati jabolčni zavitek podolgem in počez
- b) predmeta, ki pride v tak položaj: zlekniti se podolgem v travo; ekspr. telebniti podolgem v mlako
● ekspr. podolgem in počez prehoditi domovino v vseh smereh; vso; prim. dolg prid.
poezíja -e ž (ȋ) - 1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: gojiti poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza
// pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij - 2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine
● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik
pojílo -a s (í) knjiž. - 1. nav. ekspr. napitek, pijača: jedila in pojila
- 2. napajališče: živina se je vračala s pojila
♦ agr. plitva posoda za napajanje ptic, perutnine
pokójnikov -a -o (ọ̑) pridevnik od pokojnik: odlitek pokojnikovega obraza; posestvo je dobil pokojnikov sin; zapeli so pokojnikovo najljubšo pesem
pòkosílen -lna -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po kosilu: pokosilni počitek / pokosilno razpoloženje
pólkmetíja -e [u̯k] ž (ọ̑-ȋ) jur., nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje: davek od polkmetije; cela kmetija in polkmetija
polovíčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. ki je za polovico manjši od celote: polovična cena, hitrost, mera / polovični delovni čas; polovični zidak; polovična vozovnica vozovnica, za katero se plača samo polovica določene cene
- 2. s katerim se doseže samo del določenega namena: polovični ukrep; polovična rešitev
// nav. ekspr. delen, nepopoln: učinek akcije je bil le polovičen / polovična resnica enostranska, neobjektivna
● žarg., šport. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček je igralo neodločeno; ekspr. vse, kar zna, je polovično nepopolno, pomanjkljivo
♦ čeb. polovična naklada naklada z nižjimi satniki; jur. polovična kmetija nekdaj posestvo, ki obsega polovico zemljišča, ki ga je fevdalni gospod dal podložniku v užitek, obdelovanje; kor. polovični obrat plesni obrat za 180°; med. polovična kopel kopel telesa od pasu navzdol; obl. polovični predpasnik predpasnik, ki ima le del od pasu navzdol; polovična guba guba, pri kateri je tkanina zapognjena samo na eno stran; tur. polovični penzion z dvema obrokoma hrane
polovíčno prisl.: polovično izpolnjevati zahteve; ne ukrepajte polovično
polténost -i [u̯t] ž (ẹ̑) nav. slabš. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju; čutnost: vdajati se poltenosti; poltenost in pohotnost / njegovim pesmim so očitali poltenost / čutila je, da je njegova ljubezen predvsem poltenost telesni, spolni užitek
poslást -i in -í ž (ȃ) knjiž., navadno v povedni rabi kar vzbuja slast, užitek: vljudnost do gostov je jedi poslast / zanje so bile te novice prava poslast poslastica
posláti póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) - 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti
// poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno - 2. izraziti željo, zahtevo
- a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal
- b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč
- 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
poslán -a -o: zavitek je že poslan; na pomoč poslana četa; po pošti poslano pismo
posmŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na čas po smrti: posmrtna slava / ekspr. pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj truplo; posmrtna izdaja pisateljevih del; njegova posmrtna maska je ohranjena mavčni odlitek pokojnikovega obraza
// verovati v posmrtno življenje v različnih religijah v nadaljevanje obstajanja po smrti
postáva1 -e ž (ȃ) navadno s prilastkom - 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
// z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
// neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave - 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
- 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
posukljáj in posúkljaj -a m (ȃ; ȗ) nar. gorenjsko kar se pri predenju enkrat posuka: navijati posukljaje / posukljaj preje navitek
pošívek -vka m (ȋ) nav. mn., knjiž., redko našitek: plašči z bleščečimi pošivki
potláčiti -im, in potlačíti in potláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
- 2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
- 3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
- 4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
● ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil
potláčen -a -o: pes s potlačenim gobcem; nositi potlačen klobuk; potlačen nos širok, z malo izstopajočo nosno kostjo; domov je prišel ves potlačen; potlačena jeza; potlačena trava; prisl.: potlačeno govoriti
potrében -bna -o prid., potrébnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: zbral mu je vse potrebne podatke; kupiti potrebne pripomočke; za obdelovanje zemlje potrebni stroji; energija, potrebna za delovanje stroja / za to je potreben določen čas, velik napor; potrebni so novi načrti
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga
// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: za življenje je potreben kisik; beljakovine in druge za rast potrebne snovi / potreben mu je počitek; otroku je potrebna ljubezen staršev / ljudje smo potrebni drug drugemu; zelo si mi potreben
// katerega nastop, uresničitev ima glede na okoliščine pozitivne posledice: potreben dež; potrebne spremembe; operacija je potrebna - 2. v povedni rabi, z rodilnikom ki je v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: biti potreben denarja, pomoči; obleka je ponošena, potrebna si nove; potreben je okrepčila kot izsušena zemlja dežja zelo
- 3. ki po količini, kvaliteti dosega želeno raven: imeti na razpolago potreben čas; zbrali so vsa potrebna sredstva / ima potrebno izobrazbo / dostaviti potrebno količino materiala; dosegati potrebno kvaliteto izdelkov
● nizko iskal je žensko, ker je bil potreben spolno nezadovoljen; ekspr. je že potreben britve moral bi se briti; ekspr. otrok je potreben palice moral bi biti kaznovan, tepen
potrébno prisl., v povedni rabi: o tem ni potrebno več govoriti; potrebno je, da greš tja
potrébni -a -o sam.: pomagati potrebnim; s seboj so vzeli le najpotrebnejše; ukreniti vse potrebno
potrebováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
použítek -tka m (ȋ) knjiž., redko jed, zaužitje: specialitet niso samo ogledovali, ampak so jih naročali za takojšnji použitek / zastar. pridelek je namenjen za použitek doma porabo
poválnica -e [tudi u̯n] ž (ȃ) nar. potica, zavitek: kos slivove povalnice
povézek -zka m (ẹ̑) star. sveženj, zvitek: povezek dračja, palic; v roki je držala povezek pisem
povítek -tka m (ȋ) knjiž. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene; ovitek: bolniku dajati povitke okrog pasu
● star. speči jabolčni povitek jabolčni zavitek
požrêti -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) - 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno
// nizko celo skledo solate je požrl pojedel - 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje
- 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode
- 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl
// ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
// obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze - 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja
// zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas
● pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali
požréti se ekspr. zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje
● ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen
požŕt -a -o: požrta jed, pijača
praliné -ja m (ẹ̑) nav. mn. bonbon, pri katerem je jedro iz marcipana ali fondana prekrito s plastjo čokolade in sladkorja: zavitek pralinejev; neskl. pril.: praline bonboni
pràv prisl. (ȁ) - 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
// izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena - 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
// ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
// ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel - 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo - 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
// evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen - 5. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
- b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
- č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran
prebítek -tka m (ȋ) - 1. količina, vrednost, za katero je presežena potrebna količina, mera; presežek: izvozni prebitek; prebitek proizvodnje / prebitek energije, toplote
// zastar., v zvezi z na izraža zelo veliko količino; na pretek: lani je bilo krme na prebitek; časa ima na prebitek; vsega ima na prebitek / prostora je bilo za vse na prebitek dovolj - 2. znesek, za katerega je presežen določeni, potrebni znesek: pridržati si prebitek pri obračunu / z nabranim denarjem so poravnali vse stroške, še prebitek je bil še ostalo je
// zastar. trgovina je imela velik prebitek dobiček
♦ ekon. bilančni prebitek znesek, za katerega aktiva presega pasivo, če v njej ni izkazan nerazdeljeni dobiček
prelítek -tka m (ȋ) gastr. jed za prelivanje drugih jedi; preliv: pripraviti prelitek / čokoladni prelitek
prémija -e ž (ẹ́) - 1. nagrada, plačilo: dati premijo za prihranek pri gorivu; deliti premije; izplačati nogometašem premije / žival je na razstavi dobila premijo
- 2. navadno v zvezi zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja: plačevati visoke zavarovalne premije
- 3. dobitek za srečko z izžrebano šestmestno številko: zadeti premijo na loteriji / glavna premija z najvišjim dobitkom
- 4. ekon. denarna pomoč proizvajalcem, zlasti kmetijskim, za pospeševanje proizvodnje v obliki dodatka k ceni pri prodaji: izplačevati premije; podjetjem so odobrili premijo; premije za mleko / izvozna premija premija države izvozniku za pospeševanje izvoza
premòr -ôra m (ȍ ó) - 1. navadno krajša prekinitev opravljanja kake dejavnosti: premor med pospravljanjem je izkoristila za branje časopisa; v premoru si je prižgal cigareto; dolgi premori med pripovedovanjem; po mučnem premoru je nadaljeval predavanje
// kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: vdihniti v premoru; premori ob ločilu pri branju - 2. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava: po daljšem premoru so spet uprizorili komedijo, opereto; stoletni premor v razvoju tiskarstva
- 3. redko počitek, oddih: v kratkem premoru se je dobro odpočila
● ekspr. brez premora je tekal sem in tja neprenehoma; knjiž. med premori so se učitelji zbirali v zbornici odmori
♦ rad. navadno glasba za izpolnitev odvečnega časa med dvema (radijskima) oddajama
prenágliti se -im se dov. (á ȃ) premalo premišljeno- a) reči, izreči: v pogovoru z njo se je večkrat prenaglil; prenagliti se v besedah, z besedami; star. prenagliti sodbo prenagliti se v sodbi, s sodbo
- b) narediti kaj, se odločiti za kaj: spoznal je, da se je prenaglil; prenagliti se z nakupom
// prezgodaj, prekmalu opraviti: prenagliti se z žetvijo
● z očetom se ni prenagliti z njim je treba ravnati, se pogovarjati premišljeno, previdno
prenágljen -a -o: prenagljen ukrep; prenagljena izjava; njena poroka je bila prenagljena; prenagljeno dejanje
● ekspr. to je bil prenagljen korak premalo premišljeno dejanje; prisl.: prenagljeno izreči očitek; prenagljeno soditi
prepárati -am dov. (ȃ) - 1. navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem narediti, da kaj ni več celo: preparal je rokav in obvezal ranjenca / preparati živali trebuh / redko z lasnico je preparala ovitek pretrgala, raztrgala
- 2. ekspr. pretrgati, razdeliti: blisk za hip prepara temo / strel je že drugič nasilno preparal tišino
prepáran -a -o: igrači je iz preparanega trebuha visela žima
prepečênec -nca m (é) na rezine narezan in prepečen, posušen kruh: jesti prepečenec; zavitek prepečenca; dati bolniku čaj s prepečencem / masleni prepečenec
preplítek -tka -o prid. (í) knjiž. preplitev: preplitek jarek / preplitko morje / preplitek je, da bi to spoznal
pretŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem narediti dva dela: pretrgati nit, verigo; pretrgati čez pol, na dvoje, podolgem; žila se mu je pretrgala
- 2. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pretrgati mrežo, papir, vrečo; pretrgal je ovitek s svinčnikom; ob močnem poku se bobnič lahko pretrga; zavesa se je pretrgala do tal; pretrgati si žilo
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: pretrgati obroč zasledovalcev / sonce je pretrgalo goste oblake; ekspr. blisk pretrga temo; megla se je pretrgala; oblaki so se včasih pretrgali / kolona se je le redko pretrgala / ekspr. noč na obzorju se je pretrgala na obzorju se je zasvetilo; začelo se je daniti; pren. misel se mu je pretrgala
● ekspr. pretrgati nit življenja povzročiti smrt
♦ anat. pretrgati himen - 3. narediti, povzročiti, da kaj preneha
- a) obstajati, trajati: pretrgati dolgotrajen molk; tišino je pretrgalo brnenje letala / pretrgati pogodbo; pretrgati razmerje s kom; pretrgati diplomatske stike s tujo državo; zveza med njima se je pretrgala / pretrgale so se vse vezi, ki so jih povezovale
- b) za določen čas biti, potekati: zimski viharji pretrgajo plovbo po morju; njegov prihod je za nekaj časa pretrgal zabavo / vojna je pretrgala kulturni razvoj; dopisovanje med njima se ni pretrgalo
- 4. redko za določen čas česa ne nadaljevati; prekiniti: delo so pretrgali; pretrgati pogajanja; sejo so morali pretrgati / pretrgati študij za dve leti
- 5. publ. prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim sem pretrgal / prvi pesnik, ki je pretrgal s socialističnim realizmom / pretrgati s tradicijo; pretrgal je s svojo preteklostjo začel živeti drugače
pretŕgati se ekspr. izčrpati se, uničiti se: pretrgati se od garanja, z delom; skoraj pretrgal se je od kričanja
● žarg. tako se ga je napil, da se mu je film pretrgal da je izgubil zavest; ekspr. sredi stavka se mu je glas pretrgal nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. pretrgam se lahko, pa tega ne bom dosegel tudi z velikim trudom, prizadevanjem tega ne bom dosegel; ekspr. on se res ne bo pretrgal ni zelo delaven
pretŕgan -a -o: nadaljevati pretrgani pogovor; slišati je bilo kratke, pretrgane stavke; zvezati pretrgano nit, žico; zveza z mestom je pretrgana; vse delo je bilo s tem pretrgano
● ekspr. po cesti se potika pretrgan pes zelo suh, shujšan
♦ avt. pretrgana črta črta vzdolž ceste, čez katero voznik sme zapeljati; lit. pretrgana rima rima, pri kateri se ujemata samo drugi in četrti verz; prisl.: pretrgano govoriti, pripovedovati; v daljavi je pretrgano grmelo
preužítek -tka m (ȋ) v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika: daje mu preužitek; dobiti, izgovoriti si preužitek; pogodba o preužitku / biti na preužitku; imeti koga na preužitku
preužítkar -ja m (ȋ) v kmečkem okolju kdor ima, uživa preužitek: na starost je bil preužitkar; položaj preužitkarjev
preužítkarica -e ž (ȋ) v kmečkem okolju ženska, ki ima, uživa preužitek: bila je preužitkarica; smrt preužitkarice
prevézati in prevezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. namestiti, dati vrv, trak okrog česa: prevezati darilo s trakom; prevezati škatlo z vrvico / prevezati žilo / prevezati komu oči z ruto zavezati
- 2. (na novo) obvezati: prevezati ranjencu roko / prevezati rano
♦ med. prevezati ud nekdaj tesno namestiti prevezo nad ranjenim mestom zaradi preprečitve krvavitve; obrt. prevezati staro knjigo na novo zvezati; ptt prevezati narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom
prevézan -a -o: prevezana roka; zavitek, prevezan z vrvico
prežítek -tka m (ȋ) - 1. knjiž. ostalina: prežitki ljudske kulture
- 2. zastar. sredstva za življenje, zlasti hrana: denar za stanovanje in prežitek / potujoči pevci so peli za prežitek
prežívek -vka m (ȋ) star. - 1. sredstva za življenje, zlasti hrana: imeti preživek zase in za družino; s tako skromnim preživkom bodo težko vzdržali dalj časa / pri hčeri si je izgovoril preživek preužitek
- 2. preživetje: boj za preživek
preživítek -tka m (ȋ) star. - 1. preživnina: prejemati preživitek; upravičenec do preživitka
- 2. kar omogoča pridobivanje sredstev za življenje: iskati preživitek; poljedelstvo je njegov edini preživitek
pribítek -tka m (ȋ) znesek, ki se določenemu znesku doda: zmanjševati pribitke na proizvodno ceno / zaračunati za delo ob praznikih 50-odstotni pribitek na veljavno tarifo dodatek; pribitek sklada povečanje
♦ filat. pribitek znesek na znamki, ki se doplača navadno za dobrodelni namen; šport. časovni pribitek čas, ki se prišteje, doda k doseženemu času
pridobítek -tka m (ȋ) - 1. kar se pridobi: majhen pridobitek časa / zastar. ves svoj pridobitek je zavaroval premoženje
♦ agr. količina masla, sira iz 100 kg mleka - 2. zastar. dobiček, dohodek: pridobitek podjetja; davek od pridobitka
prigóvor -a m (ọ̑) - 1. prigovarjanje: s prigovori ne boš nič dosegla
- 2. publ. ugovor, očitek: bilo je veliko prigovorov proti takemu načinu prikazovanja dogodkov; vedeli smo, da ne trpi prigovora; novico so sprejeli brez prigovora; prigovori in pritrjevanja
● zastar. zbirati prigovore in ljudske pesmi pregovore; brez prigovora publ. to je brez prigovora velik korak naprej prav gotovo; publ. hrana v hotelu je bila brez prigovora zelo dobra; publ. slovensko govori brez prigovora zelo dobro; publ. njegova obleka je bila brez prigovora čista zelo
prijéten -tna -o prid., prijétnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad; proti večeru je začel pihati prijeten veter; prijetna kopel; trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje - 2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas; človek prijetnega videza; prijetna glasba, šala; sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled
- 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški; njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven
// ima veliko prijetnih lastnosti
prijétno prislov od prijeten: prijetno se imeti, počutiti; prijetno dišeča jed; v postelji je bilo prijetno toplo / v povedni rabi pri vas je prijetno
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža ugodje, zadovoljstvo: v topli sobi jim je bilo prijetno / kot vljudnostna fraza prijetno mi je, da vas spet vidim; sam.: združiti prijetno s koristnim
prikrajševáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi: prikrajševati delavce za plačo / s slabim repertoarjem prikrajševati občinstvo za umetniški užitek
- 2. redko skrajševati: prikrajševati vršičke
privzdígniti -em dov. (í ȋ) - 1. nekoliko, za krajši čas dvigniti, zlasti na eni strani: privzdigniti pokrov; pri brananju brano večkrat privzdigne, da jo očisti / privzdigniti bolnika; privzdignil se je na postelji / ko je šla po stopnicah, je privzdignila krilo / privzdigniti klobuk v pozdrav
// dvigniti: privzdignil je kozarec proti luči; privzdignila ga je kakor snop / nekoliko privzdigniti zglavje bolnika / mraz privzdigne zemljo - 2. narediti kaj izbrano, nevsakdanje: privzdigniti jezik, slog / privzdigniti dejanje nad stvarnost
● vesela glasba jih je privzdignila povzročila, da so šli plesat; ekspr. očitek ga je kar privzdignil zelo razburil, vznevoljil; privzdignil je glas začel glasneje govoriti; privzdigniti kaj v simboliko narediti simbolično; ekspr. od presenečenja ga je kar privzdignilo zelo je bil presenečen
privzdígnjen -a -o: privzdignjene strehe toplih gred; od tal privzdignjeno ležišče; slovesno privzdignjen govor; prisl.: govoriti privzdignjeno
pŕvi -a -o štev. (ȓ) - 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja
// nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi - 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu
// žarg., šol. on je prvi matematik v razredu
// nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo
// bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke - 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola
// nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec - 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878
pŕvi -a -o sam.: prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; žarg., avt. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu vprvo
rabárbarin -a -o prid. (ā) nanašajoč se na rabarbaro: rabarbarina stebla / rabarbarin zavitek; rabarbarina marmelada
račún1 -a m (ȗ) - 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun
// nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju - 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo
// tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun
// v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
// pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil
// pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun - 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
- 4. v zvezi na račun izraža
- a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja
- b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
- 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
ráhel -hla -o [əu̯] prid., ráhlejši (á) - 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken; rahel sneg; rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke - 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo- a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter; rahla oblačnost
- b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec; rahel šum; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
- 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno
ráhlo prisl.: rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal; prim. narahlo
raménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ramo, rame: ramenske mišice; ramenski sklep / ramenski všitek
♦ anat. ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; šport. ramenska stoja stoja na ramenih na bradlji
rávno prisl. (á) nav. ekspr. - 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče; ravno tako govori kot njegov brat; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedno-prislovni rabi premalo delamo, to je ravno / v medmetni rabi ravno prav, takoj pridem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne; obleka mu je ravno prav; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino
// navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno trideset dinarjev imam še za avtobus samo, le - 2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav; dež ni ravno potreben; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo
// izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra; dekle ni ravno lepo; ni ravno najbolj pameten, je pa priden - 3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno
- 4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec
- 5. natančno, natanko: danes je ravno pet let od očetove smrti; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč
● ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav
razkopáti -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) - 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti
// narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale
// razkopati kup - 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
// ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli - 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo
razkopán -a -o: razkopan vrt; razkopana zemlja; postelja je še razkopana
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
// s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les - 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
- 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
● ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
raztŕgan -a -o: raztrgani čevlji; skozi raztrgane oblake so se kazale zvezde; to je povedal v raztrganih stavkih; raztrgana obleka, vreča; hodili so v raztrganih skupinah
● pog. govori kakor raztrgan dohtar veliko, spretno; žlahta je raztrgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; prisl.: raztrgano govoriti
razvítek -tka m (ȋ) star. razvoj: družbeni, kulturni razvitek / razvitek planinstva / duševni in telesni razvitek otrok
recépt -a in recèpt -êpta m (ẹ̑; ȅ ē) - 1. zdravnikovo naročilo, navodilo lekarni, naj naslovniku da, izdela določeno zdravilo, zdravstveni pripomoček: napisati, predložiti recept; to zdravilo se dobi samo na recept; recept za očala, tablete / izgubiti, zmečkati recept; izpolniti recept obrazec zanj
// pog. plačati recept določen prispevek za zdravilo, zdravstveni pripomoček, ki se dobi na recept
// zdravniški recept - 2. navodilo s podatki o vrsti, količini živil in postopku za pripravo določene jedi, pijače: izboljšati, sestaviti recept; recept za golaž, napitek, potico; kuhati po receptu / kuharski recept
// navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku za pripravo česa sploh: povedati recept za čajno mešanico / kemijski recepti - 3. ekspr. navodilo, pravilo za dosego česa: ni recepta za enostavno rešitev tega problema; povedati komu recept za dolgo življenje; gospodarski recepti / pesniti po receptih tradicionalnega pesništva pravilih, vzorcih
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) - 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami - 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
// zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis - 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
- 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek - 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
// pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red - 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
- 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
- 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
- 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
- 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
- 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede - 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
- 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
- 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
- 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu - 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
- a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
- b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
rentgenizírati -am nedov. in dov. (ȋ) presvetljevati ali slikati z rentgenskimi žarki, zlasti telesne dele, organe: rentgenizirati prsni koš, pljuča / rentgenizirati bolnika
● ekspr. rentgeniziral jih je skozi svoja debela očala ostro, predirljivo gledal
♦ teh. rentgenizirati kovinski ulitek
restavrírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. narediti, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko, obnoviti: restavrirati kip, sliko; restavrirati cerkveno pročelje / restavrirati stari del mesta
- 2. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne; obnoviti: restavrirati stare družbene odnose / restavrirati republiko
● knjiž. počitek in dobra hrana sta ga restavrirala ozdravila, okrepila
restavríran -a -o: restavriran oltar; restavrirana oblast
risálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na risanje: risalni pribor; risalne potrebščine / risalne vaje / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje; risalni list list risalnega papirja določenega formata; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje; risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les; risalna deska deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju; risalno pero pero za risanje zelo tankih črt s tušem
♦ geom. risalna ravnina ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb; obrt., tisk. risalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino; teh. risalna miza miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski kot risalne ploskve
róla1 -e ž (ọ̑) pog. kar je zvito v obliki valja; zvitek: tapetna rola; rola toaletnega papirja / zviti plakate v rolo; ta papir se prodaja v rolah
♦ film. (filmska) rola filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; zvitek; šport. rola pri veslanju na divjih vodah tok vode, ki se zaradi ovire v strugi vrtinči nazaj
rožén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rog ali roževino: rožen oklep pri želvi; rožena luska, tvorba / rožen glavnik; očala z roženim okvirom / roženi opilki / rožen oselnik
♦ agr. rožena moka gnojilo iz zmletih rogov, parkljev in kopit; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus
ruláda -e ž (ȃ) - 1. pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi, zvitek: preliti rulado s čokoladno glazuro
- 2. gastr. jed iz zvite tanke plasti zlasti mesa, navadno z različnimi nadevi: pripraviti rulado iz telečjega mesa / zviti v rulado
sadíst -a m (ȋ) psiht. kdor doživlja (spolni) užitek, kadar muči, ponižuje koga: je velik sadist; sadist in masohist / erotični sadisti
sadístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na sadizem: sadističen užitek;
sadistično nagnjenje;
imel je sadistično veselje mučiti jetnike / sadistični umorsadístično prisl.: sadistično ubijati
sadrén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. mavčen: sadreni kipec, odlitek; sadrena figura / sadrena malta, moka / sadrena obveza
sámoočítek -tka m (ȃ-ȋ) knjiž. očitek samemu sebi: občutek krivde in samoočitki; ekspr. oglašali so se grenki samoočitki / neutemeljen je samoočitek, da smo narod omahljivcev
sénčnik -a m (ẹ̑) - 1. priprava na svetilki, ki ščiti pred premočno svetlobo: zamenjati senčnik; kovinski, steklen senčnik; svetilka brez senčnika
- 2. priprava, navadno z ročajem in zložljivo streho, za zaščito pred soncem: razpeti, zapreti senčnik; sedeti pod pisanim platnenim senčnikom / senčniki izložbenih oken
- 3. trd, navzven upognjen del pokrivala, ki ščiti čelo, oči; ščitek: kapa z usnjenim senčnikom
// temu podobna priprava, ki ščiti oči pred premočno svetlobo: oči mu je zastiral zelen senčnik
sešítek -tka [səš in seš] m (ȋ) star. snopič, zvezek: prvi sešitek slovarja
siésta -e ž (ẹ̑) v španskem in italijanskem okolju opoldanski počitek: po siesti je prišel k njim; ura za siesto
sírov -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na sir: sirova skorja / sirov hlebec; sirova omaka
- 2. narejen s sirčkom: sirovi štruklji; sirov zavitek
♦ gastr. sirov nadev, namaz
skúten -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na skuta1: skutne grudice / skutni cmoki; skutni štruklji sirovi štruklji; skutni zavitek sirov zavitek
slíšati -im nedov. in dov. (í ȋ) - 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino
// nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši - 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri
// ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori
// kot slišim, vam je tudi to že znano - 3. v medmetni rabi izraža
- a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo
- b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se
- c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo
- č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume
- d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre
● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno
slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok
slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan
smréka -e ž (ẹ́) iglasto drevo s temno zelenimi koničastimi iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano skorjo: smreka raste, se suši; posekati smreko; visoke smreke; raven, vitek kot smreka
♦ gozd. pokljuška smreka; vrtn. sobna smreka smreki podobna sobna rastlina s koničastimi iglicami in v pravilnih vretencih razvrščenimi vejami, Araucaria heterophylla; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca
spáti spím nedov., spì spíte; spál (á í) - 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
// ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
// biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
// s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj - 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
// društvo spi - 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
- 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
// biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem - 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
- 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
● ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva
spáti se knjiž., s smiselnim osebkom v dajalniku biti zaspan: trudna sem in spi se mi / čeprav je bilo pozno, se nobenemu od njiju še ni spalo ni dalo spati
spé: knjiž. slonel je na stolu napol spe
● ekspr. o tem sem sanjal bede in spe zmeraj
spèč -éča -e: otrok, mirno speč pod drevesom; speči potniki; buditi speče sile v ljudstvu
♦ agr. speče oko oko, ki odžene v naslednjem vegetacijskem obdobju; cepljenje na speče oko; bot. speči popek nadomestni popek, preden se odpre; polit. speči agent agent, ki namenoma šele po dolgem bivanju v kaki državi začne delovati za drugo državo; sam.: buditi speče; poslušati mirno dihanje spečega
spêči spêčem dov., tudi spekó; spêci specíte; spékel spêkla (é) - 1. narediti hrano (bolj) užitno z delovanjem vročega zraka, vroče maščobe: speči flancate, kruh, meso; speči za večerjo / speči na masti, olju; speči na ražnju; speči v peči, pečici / zmeraj kaj speče
- 2. povzročiti občutek bolečine zaradi prevelike toplote: goreča vžigalica ga je spekla v prste; speči se z žerjavico
// ekspr. povzročiti duševne bolečine: očetove besede so ga spekle; laž ga je spekla v dno srca; prijateljev očitek ga je zelo spekel; brezoseb. speklo ga je, ko je pomislil na krivico, ki so mu jo storili
● pog., ekspr. če ne boš tiho, te bom spekel udaril
spêči se ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pri tej stvari se je spekel; ker se je spekel, je hotel obrniti pogovor drugam
spečèn -êna -o: spečen kruh; spečene klobase
spočítek -tka m (ȋ) star. počitek: potrebovati spočitek / popoldanski spočitek
spomínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spomin:- a) spominske sposobnosti / spominsko obnavljanje / spominske igre
- b) članek, napisan na podlagi spominskega gradiva / spominska literatura
- c) spominska radijska oddaja / spominska knjiga knjiga za vpisovanje želja, namenjena lastniku v spomin; knjiga za vpisovanje podpisov, vtisov ob določenem dogodku, namenjena lastniku v spomin; odkriti, vzidati spominsko ploščo; spominska razstava; spominska soba soba z razstavljenimi predmeti, dokumenti v spomin na določeno osebo, dogodek; knjiž. spominska znamka priložnostna znamka; spominsko drevo drevo, vsajeno v spomin na kaj
♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; etn. spominska pesem pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu; filat. spominski pisemski ovitek ovitek, izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom
spovítek -tka m (ȋ) star. nedonošenček: spovitek je umrl
● knjiž. spovitek domišljije izrodek
srébanje -a s (ẹ̄) glagolnik od srebati: motilo ga je njegovo srebanje / počitek ob srebanju kave
sréčka -e ž (ẹ̑) listek s številko, ki daje pravico sodelovati v loterijskem žrebanju: srečka je zadela glavni dobitek; izžrebati srečko; prodajalec srečk / loterijska srečka; prazna srečka brez dobitka
starešínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na starešine: starešinski svet / našitek z znakom starešinskega položaja v brigadi / publ. skrbeti za vzgojo starešinskega kadra vojaških starešin
stás -a m (ȃ) knjiž., navadno s prilastkom postava, rast: po lepoti in stasu je bila podobna materi; občudovali so njen dekliški, krepki stas / z oslabljenim pomenom biti suhega, visokega, vitkega stasa suh, visok, vitek
stereotíp -a m (ȋ) knjiž. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: to so z izkušnjami pridobljeni stereotipi; njegovo življenje je polno stereotipov / pisateljevi junaki v tem romanu so stereotipi neoriginalne, ponavljajoče se osebe; razprava o stereotipih v novinarskem jeziku v določenih okoliščinah ponavljajočih se izrazih, frazah
// govoriti v stereotipih
♦ tisk. ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena, odlitek
svítek -tka m (ī) - 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom
- 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak
// knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek - 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek
♦ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus
ščít -a m (ȋ) - 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit
- 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem
- 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom
- 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti
● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju
♦ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali
ščítec -tca m (ȋ) knjiž. ščitek: prišiti ščitec na čepico; usnjen ščitec / ščitec z grbom / pred kaminom je kovinski ščitec ščitnik
ščítek -tka m (ȋ) - 1. trd, navzven upognjen del pokrivala, ki ščiti čelo, oči: prišiti ščitek na čepico; plastičen, usnjen ščitek / kapa s ščitkom
// temu podobna priprava, ki ščiti oči pred premočno svetlobo: pred očmi je držal zelen ščitek - 2. nav. ekspr. manjšalnica od ščit: s ščitkom prestrezati udarce / ščitek s celjskim grbom / ščitek za ušesa ščitnik
// knjiž. na vratih je ščitek z imenom stanovalca napisna ploščica, tablica
♦ bot. ščitek ščitu podoben klični list pri travah, žitih, spremenjen v sesalni organ; šport. repni ščitek kos pločevine, ki ščiti rep smučke
ščíten -tna -o prid. (ȋ) ki ščiti: ščitni zid / ščitni ovitek; ščitni trak trak, ki ščiti robove hlač, kril; ščitna očala zaščitna očala
♦ anat. ščitna žleza ščitnica
ščítiti -im nedov. (í ȋ) - 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo
// biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem - 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci
- 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov
ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla
štrúdelj -dlja tudi -na [dəl] m (ú) nižje pog. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi; zavitek: speči štrudelj / jabolčni štrudelj
tampón -a m (ọ̑) - 1. zvitek gaze, vate za čiščenje okolice ran, zaustavljanje krvavitve, vpijanje tekočine: narediti tampon iz gaze; natlačiti tampone v nos; sterilni tamponi
- 2. publ. zaščitni, ločilni vmesni pas, področje: narediti tampon med industrijskim in stanovanjskim delom naselja / naša država naj bi bila tampon med blokoma
- 3. žarg., grad. plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča; tamponski sloj: nanesti plast asfalta na tampon
tampónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na tampon: tamponski zvitek / tamponska država država, ki zaradi svojega položaja med dvema državama preprečuje njune medsebojne spopade
♦ grad. tamponski sloj plast gramoza pod vrhnjo plastjo cestišča
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
tapéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na tapeto: tapetni vzorci / tapetni zvitek / tapetni papir; tapetno blago; tapetno lepilo
tédenski -a -o [dən] prid. (ẹ̑) nanašajoč se na teden: tedenski izkupiček, zaslužek / število tedenskih ur za učni predmet / dnevni in tedenski počitek / tedenska priloga časopisa
♦ zgod. tedenski vinar davščina za obrambo proti Turkomtédensko prisl.: tedensko sestavljati poročila; izhajati dvakrat tedensko
tékniti -em nedov. in dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. vzbujati komu ugodje
- a) ob zadovoljevanju potrebe, želje po jedi: neslana jed ne tekne; to jed rad jem, vendar mi danes ne tekne; večerja je vsem teknila
- b) star. ob zadovoljevanju kake potrebe, želje sploh; prijati, dobro deti: kajenje, pijača mu tekne / počitek jim je teknil
- 2. zaleči: veliko jé, pa mu nič ne tekne
● zastar. denar mu ni teknil koristil, pomagal
têmprati tudi témprati -am nedov. (ȇ; ẹ̑) metal. žariti kaj, da se poveča oblikovalnost: temprati litino, ulitektêmpran tudi témpran -a -o: temprana litina / bela temprana litina litina, v kateri je z žarjenjem zmanjšana količina ogljika; črna temprana litina litina, v kateri je z žarjenjem cementit pretvorjen v grafit
teritál -a m (ȃ) tekst. poliestrno vlakno italijanske proizvodnje: navitek teritala
// tkanina iz teh vlaken: krilo, zavese iz teritala
têrna -e ž (ȇ) - 1. tri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki: amba, terna in kvaterna
// dobitek pri tomboli, večji od ambe: dobiti, zadeti terno - 2. ekspr. velika, koristna pridobitev: ta stroj ni ravno terna / on je terna za podjetje
tó prisl. (ọ̑) ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: to so bili jezni, ko so ugotovili prevaro; joj, to ga bo bolelo; to se bodo čudili; to se boš načakal / iron. to si (mi) pameten
// izraža začudenje, nejevoljo, očitek: kako to leta hitro tečejo; kako to, da te zebe; fantje, dajmo, kaj to dremljete; kaj je to ona napravila iz njega
● ekspr. to ti je fant izraža občudovanje; ekspr. to ti je goljuf velik goljuf je
toast -a [tóu̯st] m (ọ̑) gastr. - 1. na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje, opečenec: k tatarskemu bifteku ponudimo toast; namazati toast z maslom
- 2. na tanke kose narezan beli oljnati kruh, navadno brez skorje, za opekanje: opeči toast; zavitek toasta
tómbola -e ž (ọ̑) - 1. igra na srečo, pri kateri o dobitkih odloča izžrebanje številk: igrati se tombolo; pren., ekspr. življenje je tombola
// garnitura za to igro: kupiti tombolo - 2. vse izžrebane številke na tombolski srečki: imeti tombolo
// največji dobitek pri tomboli: zadeti tombolo; pren., ekspr. taka žena je prava tombola - 3. javna prireditev, na kateri se igra taka igra: prirediti tombolo; iti na tombolo / gasilska tombola
tórus -a m (ọ̑) - 1. geom. telo, ki nastane pri vrtenju kroga okoli osi, ležeče v isti ravnini in oddaljene od njegovega središča bolj, kot je njegov polmer: prostornina torusa
// ploskev, ki omejuje to telo: površina torusa - 2. arhit. obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; svitek
tréba prisl. (ẹ́) v povedni rabi - 1. z nedoločnikom izraža, da opustitev dejanja povzroči nezaželene, neprijetne posledice: temelje stavbe je treba okrepiti; dimnik je treba večkrat omesti; pšenica je zrela in jo je treba požeti; njivo je treba jeseni preorati; roke je treba večkrat umiti / hodil je zlahka in mu ni bilo treba počivati
// izraža, da dejanja ni mogoče opustiti- a) glede na kako okoliščino, cilj: večkrat ga je treba opomniti; treba ga je dolgo prositi, da kaj naredi; delaven je in ni ga treba siliti k učenju / krivice je treba popraviti; zakon je treba spremeniti / vesel je, da mu ni treba živeti v mestu / ekspr.: treba je priznati, da je lepa; treba je reči, da se z vsem nismo strinjali / elipt. treba je v trgovino po kruh treba je iti
// ekspr. kaj vam je bilo treba tako dolgo klepetati - b) glede na kako zahtevo, določilo: ni mu treba plačevati davkov; za vpis je treba predložiti dokumente; pri projektu mu ni treba sodelovati / naslov je treba napisati na sredino / ali se je treba odločiti takoj? Ne, lahko počakamo / ali naj prižgem luč? Ni treba
// izraža, da se dejanju, stanju ni mogoče izogniti: če hočeš jesti, je treba delati; noč je, treba bo iti domov; treba se je bilo sprijazniti, da se časi spreminjajo; vsi vemo, da bo enkrat treba umreti
- 2. ekspr., z nedoločnikom izraža omiljeno zahtevo: konec klepetanja, treba je delati; niste še na vrsti, treba bo malo počakati; fantje, treba je vstati
// v nikalnih stavkih izraža omiljeno prepoved, odsvetovanje: ni treba bežati, saj vam ne bo nič hudega storil; ni vam treba misliti, da tega ne vemo; ni treba obupati, bo že bolje - 3. izraža okoliščine, stanje, ki zahteva nastop, uresničitev česa: če bo treba, ga bodo operirali; ko bo treba, vas bodo poklicali; dežuje, ko je najmanj treba; popravite, kjer je treba / drevja so posekali, kolikor je bilo treba
// z odvisnim stavkom izraža koristnost, primernost tega, kar izraža odvisni stavek: včasih je treba, da človek doživi razočaranje; ni treba, da ste zadovoljni s čimerkoli; ker ga ne poznaš, je treba, da te z njim seznanim - 4. z rodilnikom izraža, da se kaj mora dobiti, imeti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: to zimo mu ni treba novih čevljev; povej, česa mu je najbolj treba / če ti je treba prijatelja, ne pozabi name; ni mu treba zdravil / redko več počitka mu je treba več bi moral počivati
// izraža, da kaj mora nastopiti, biti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: suša je, dežja je treba; ni treba luči, saj je še dan / ekspr. kaj je bilo treba vojne vojne ne bi smeli dopustiti
// ekspr. izraža, da je prisotnost koga, česa zaželena, koristna: nikamor ne hodi, doma te je najbolj treba; kar sam pridi, nikogar ni treba zraven / omare ni treba na hodniku / ekspr. kaj vas je treba tukaj tukaj ste nezaželeni - 5. v zvezi s kot je treba, kakor je treba izraža, da kaj ustreza določenim merilom: radi bi si uredili življenje, kot je treba; gostom je postregla, kot je treba; v tovarni je bilo vse, kakor je treba
● ekspr. poreden je, palice mu je treba strožje ga je treba vzgajati; ekspr. samo še tega (mi) je bilo treba to dejstvo bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. bil je fant, kot je treba v vseh pogledih dober; postaven, lep; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. če ne bo hujše, še umreti ne bo treba stanje ni tako hudo, kot se misli
túdi prisl. (ȗ) - 1. izraža razširitev veljavnosti trditve na istovrstni stavčni člen ali dodajanje, navezovanje: tudi nam se je to zgodilo; poškodoval si je tudi nogo; ni samo lepa, je tudi pametna; tudi tako bi se dalo narediti; uspelo jim je tudi tokrat / to mu povej in tudi reci, da ne moreš priti; vsak ima svoje potrebe in tudi zahteve / midva greva tudi; slabega zdravja je in hitre jeze tudi / v vezniški rabi: spijo v hotelu, tudi hranijo se tam; jezi se in tudi kolne včasih
- 2. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: vsemu se je moral odpovedati, tudi upanju; to je močna pijača, tudi za krepkega moža; mnogi so omedleli, nekateri tudi umrli / po nenehnih neuspehih so odnehali tudi najbolj trmasti / za tako sliko dam tudi sto tisoč dinarjev
- 3. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: takih stvari tudi v sanjah še ni videla; nikjer, tudi pri vas nisem bil tako postrežen; včasih tudi za kruh nima / tudi malo ne pazi na svoje zdravje; tudi za centimeter se ni premaknil / pog. kaj tudi tega ne veš, kako ji je ime
- 4. ekspr. izraža podkrepitev trditve: presneto, se pa tudi bojiš; to pa je tudi vse, kar so lahko storili; vi ste tudi reve vsi skupaj; sklenila je, da še ne odide. Čemu tudi, ko se ji nič ne mudi / iron. ti si pa tudi pameten
// izraža očitek, nejevoljo, začudenje: ta človek pa tudi vse najde; ti pa tudi na nič ne misliš; vi se morate tudi povsod vmešavati; bil pa je tudi že zadnji čas, da se je spametoval - 5. nav. ekspr., v vezniški rabi, navadno v zvezi ne le, ne samo — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: kupili so mu ne samo smuči, ampak tudi vso opremo; ni samo govorila, ampak tudi delala / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno / knjiž. zavrgel je ne le Heglov sistem, marveč tudi njegovo metodo / to je brez dvoma poenostavitev, a tudi osvežitev
- 6. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi s če, kakor, ko za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: tudi če bi poznali vse okoliščine, bi se težko odločili; če bi tudi hotel, ne sme; redko če je bila večerja tudi okusna, mu ni teknila četudi, čeprav
// ekspr. kakor je tudi bogat, srečen ni / ekspr. nič pametnega se ne more domisliti, ko bi se tudi stokrat na glavo postavil
ukòr -ôra m (ȍ ó) strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja: za svojo malomarnost zasluži ukor; njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo / zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor
// šol. vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti: dati, dobiti ukor; kaznovati z ukorom / ukor učiteljskega zbora; ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca
ulítek -tka m (ȋ) izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: obdelovati, ulivati ulitke; aluminijasti, bronasti, jekleni ulitki; ulitki iz barvnih kovin; zvišati odpornost ulitkov
♦ teh. surovi ulitek katerega površina še ni dokončno obdelana
unêsti se unêsem se dov., unésel se unêsla se (é) ekspr. - 1. izgubiti prvotno moč, vnemo: končno se je le unesel; v novem okolju se je popolnoma unesel; na stara leta se je unesel / naj se jezi in razburja, se bo že unesel
// postati krotek, miren: junec je bil divji, pa se je unesel - 2. postati manj intenziven, manj izrazit: dež, veter se je unesel; ogenj se je počasi unesel; počakaj, da se vreme unese ustali, izboljša
// sovražnikov napad se ni hotel unesti; cene so se unesle ustalile
// bolezen, lakota se je unesla; njen nemir se je nekoliko unesel; prvo veselje se je že uneslo
unêsti - 1. star. vzeti brez plačila: unesti kožuh / unesti zapitek ne plačati ga
- 2. pog., ekspr., v zvezi z jo uiti: unesel jo je čez ograjo / mogoče jo pa le unesem brez kazni
// ostati živ, rešiti se: srečno sva jo unesla pred nevihto; če hočeš, da jo živ uneseš, govori resnico
● zastar. povodenj je unesla most odnesla; nar. mislil sem, da bom delo končal, pa me je, mi je uneslo sem se uštel
unesèn tudi unešèn -êna -o: mirni, uneseni ljudje; unesena ljubezen
úsnjast -a -o prid. (ú) usnjat: koža je postala usnjasta in pusta // star. usnjen: usnjast ovitek; usnjasta denarnicaúsnjasto prisl.: usnjasto se svetiti
utŕžek -žka m (ȓ) knjiž. odtegljaj, odbitek: utržek od plače
užítek -tka m (ȋ) - 1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru
// kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek - 2. jur. služnostna pravica uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar
// služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka
védeti vém nedov. (ẹ́) - 1. imeti kaj v zavesti
- a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
- b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
- c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
- č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
- d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
- 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
- 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
// star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati - 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
- 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
- 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
- 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
- a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
// to bom naredil ne vem kako - b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
// iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
// o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat - c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
- č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
// z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
// v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da - 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
// z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem - 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
// izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
// poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti
vedé: vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba
vedóč -a -e: vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi
verjéten -tna -o prid., verjétnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki se zdi v skladu z resničnostjo: verjeten izgovor, očitek; navedeni vzrok odsotnosti je najmanj verjeten; verjetna domneva / sum je postal vse verjetnejši; njegova strpnost je videti verjetna prepričljiva, iskrena
// ki se zdi v resničnosti mogoč: psihološko verjeten literarni lik; verjetne in neverjetne zgodbe; komaj verjetna življenjska usoda - 2. ki se glede na kaj more predvidevati, pričakovati: verjeten izid volitev; takšne posledice niso verjetne / prepoved knjige ni verjetna; življenje na drugih planetih je malo verjetno
- 3. zastar. verodostojen: verjetna priča / verjetna listina
verjétno prisl. - 1. izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa: verjetno bomo dobili pomoč; ni še prišel, verjetno je zaspal / v povedni rabi: zelo verjetno je, da pride jutri; ni verjetno, da bi ga našel
- 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: ali boste šli? Verjetno; sam.: meje verjetnega
vést1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) - 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti
// s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest - 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče
// ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel
// ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev - 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej
● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi
♦ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti
vítek -tka -o prid., vítkejši (ī) - 1. skladno raščen in glede na višino primerno ozek, zlasti v pasu: vitek in velik človek; vitka ženska; vitek kot jelka / ima vitko postavo; vitko telo
- 2. ki ima glede na višino, dolžino primerno majhen obseg, premer: vitka smreka; vitko steblo / vitki prsti; vitke noge / v pasu je vitka
♦ teh. vitki steber steber z velikim razmerjem med uklonsko dolžino in najmanjšo debelino
vitkostás in vitkostàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. vitek: vitkostasi vojaki; vitkostasa lepotica
vlíti vlíjem dov. (í) - 1. spraviti kaj tekočega v kaj: vliti mleko v lonec; vliti sok, vino v steklenico; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano zliti; pren. znanja se ne da kar vliti v glavo
♦ teh. vliti tekočo kovino v formo - 2. ekspr. povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: vliti komu pogum; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči; to je vlilo njegovemu srcu miru ga je pomirilo; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce jih je prestrašil, vznemiril; vliti komu tolažbo v srce ga potolažiti
// povzročiti, da kaj postane značilnost česa: avtor je vlil v razpravo precej realizma
● ekspr. jabolčnik je kar vlil vase hitro, v velikih požirkih popil; ekspr. vliti občutja v besede izraziti jih z besedami
vlít -a -o: izmeriti količino v steklenico vlitega vina
vrát -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) - 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu - 2. ožji del kake priprave, predmeta
- a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
- b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
všítek -tka m (ȋ) klinasto zašita guba, ki omogoča prileganje oblačila telesu: narediti, označiti všitek; dolg, poševen všitek; globina všitka / prsni, ramenski všitek; všitek v pasu
všív -a m (ȋ) redko všitek: narediti nekaj dodatnih všivov
všívek -vka m (ȋ) všitek: izrezati, zašiti všivke
vznejevóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevoljivznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil
vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) - 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj - 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled - 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
- 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
- 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
// podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega - 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
- 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
- 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje - 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadét -a -o: zadet ptič; starec je na portretu dobro zadet; biti zadet od kapi; obstal je kot zadet
zagréti -gréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. knjiž. segreti: zagreti vodo / zagreti prostor ogreti
// pijača te bo zagrela; zagreti se s hojo - 2. ekspr. navdušiti: zagreti koga za umetnost; zagreti se za delo, študij / film ga ni zagrel
// razvneti: govornik je zagrel poslušalce; ob teh spominih se je zagrel / očitek ga je zagrel vznemiril, razburil
zagrét -a -o: zagret rodoljub; zagreta soba; prisl.: zagreto razpravljati o čem
zajédek -dka m (ẹ̑) knjiž. znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za jedačo: plačal je ves zajedek in zapitek
zalítek -tka m (ȋ) - 1. pijača, s katero se kaj zalije, proslavi: pripraviti prigrizek in merico zalitka
- 2. knjiž. plomba: amalgamski zalitek / zapolniti votlino v deblu s cementnim zalitkom
zamótek -tka m (ọ̑) star. zavojček, zavitek: odprli so torbe in zamotke / kupiti zamotek tobaka
● zastar. speti lase v zamotek svitek
zapečátiti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta
- 2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov
- 3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
● žarg., šol. profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli
zapečáten -a -o: zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni
zapítek -tka m (ȋ) znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za pijačo: plačati, poravnati zapitek / imeti dovolj denarja za zapitek
zapovédati -povém dov. (ẹ́) povedati, sporočiti, da se kaj mora narediti, delati: zapovedal jim je počitek ob določenih dnevih;
zapovedal jim je, naj skrbijo za reveže;
delaj, kakor ti je zapovedal / zapovedal je kmetu napreči konja ukazalzapovédan -a -o: v tem času je bil zapovedan kulturni molk; za to priložnost je zapovedana temna obleka obvezna
♦ rel. zapovedani praznik praznik, ki se praznuje kot nedelja; prisl., v povedni rabi: zapovedano je živeti v skladu z naravo
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
- 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
- 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
- 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
zavítek -tka m (ȋ) - 1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje
- 2. knjiž. ovoj, ovitek: zavitek se je raztrgal; sneti zavitek; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica
- 3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek
- 4. redko kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek
zavòj -ôja m (ȍ ó) - 1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
- 2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj; blag, oster zavoj; cestni zavoji; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
- 3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj; lahek, velik zavoj; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
- 4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
- 5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
- 6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek
// zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
♦ anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko
zbôsti zbôdem dov., zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico - 2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil - 3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
● ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; redko z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel
zbodèn -êna -o: zboden prst; zboden z iglo
zdrúžen -žna -o prid. (ú ū) star. pri katerem je udeleženih več ljudi; skupen: opoldne so imeli združni počitek;
združno petjezdrúžno prisl.: združno delati; združno sta planila nadenj oba
zlítek -tka m (ȋ) knjiž. kar je zlito: zlitek različnih teorij
zunánji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
// ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo - 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
// zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi - 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram - 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
// ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve - 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic - 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
- 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
// realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila - 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic
zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek
zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo
// ekspr. vesolje je tiho zvenelo - 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
- 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek - 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
- 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
zvenèč -éča -e - 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
// ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta - 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
- 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
zvézda -e ž (ẹ́) - 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja
// vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
// astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči
// planeti in zvezde stalnice - 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
// kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
// ulice se stekajo v zvezdo - 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general - 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
- 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva - 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
- 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
zvíjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
- 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
// z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj - 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
// kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija
- 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme
zvíjati se - 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih
- 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu
- 3. viti se: iz dimnika se zvija dim
- 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati
// prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo
● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave
zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja
zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo
zvítek -tka m (ȋ) - 1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek; tapetni zvitek; zvitek blaga, linoleja; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek; v zvitek počesani lasje; ta papir se prodaja v zvitkih
// kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar
// zvitek bankovcev, perila sveženj; zvitek zobotrebcev butarica - 2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek
- 3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek
// pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada: kremni, marmeladni zvitek
// kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek
♦ film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; teh. žična elektroda v zvitku
zvíti zvíjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
// zviti rep - 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
// z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj - 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
// skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
// izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili - 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
// prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
- 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
- 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
// povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila
zvíti se - 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
- 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
- 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo
zvít -a -o - 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
- 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// ekspr. zvita lisica
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka
zvòj zvôja m (ȍ ó) knjiž. zvitek: najdba rokopisnih zvojev
žé in žè in že prisl. (ẹ̑; ȅ) - 1. izraža, da dejanje, stanje nastopi prej, kot se pričakuje: zakaj že odhajaš; menda nisi že utrujen; nisem vedel, da je že tako pozno; niso pričakovali, da si že tu / mi smo že končali, oni pa so šele začeli; tam je že pomlad, tu je še zima
// izraža, da je čas, v katerem dejanje nastopi, zgodnejši, kot se pričakuje: že jutri bo prost; prijatelja sta že iz otroških let; shodil je že z desetimi meseci; že takrat so računali z izjemami; že zdaj je jasno, da bodo uspeli; to bolezen je imel že kot otrok - 2. izraža nastop, obstajanje dejanja, stanja
- a) pred časom govorjenja ali v njem: pri zdravniku je že bil, zdaj mora še počivati; to knjigo že imam; to sem že slišal; zdaj že spi; zaradi dolgega čakanja je že nestrpen; vsi smo že zbrani; vstopnice so že v prodaji / boš kmalu prišel? Že prihajam / o tem govori v že citiranem delu; odvzeli so jim že priznane pravice
- b) do navedenega časa ali v njem: ob osmih bo že odpotoval; ko se je vrnil, so že spali; do večera bodo ceste že splužene
- 3. izraža, da je količina, mera, dosežena do časa govorjenja ali določenega časa, večja od pričakovane: že dve uri čakajo; pojedel je že pet krofov, pa še ni sit; danes je že trikrat telefoniral; imajo že več tisoč članov / pri branju knjige je že na stoti strani
- 4. navadno na začetku stavka izraža zadostnost navedenega neglede na drugo mogoče: že ime pove vse; že misel na to je zame strašna; že nasmeh bi jo osrečil / že zaradi svojega položaja je imel velik vpliv; kristali so bili že po obliki nenavadni / že kozarček žganja mu škoduje; že majhna raztresenost lahko povzroči nesrečo
// izraža omejitev na navedeno, izvzemajoč drugo: hišo bodo pa že dekleta pospravila; sina bo že oče ukrotil; tega se boš pa že v šoli naučil
// poudarja pomen besede, na katero se nanaša: že lepše čase smo imeli; s tem si šel že predaleč; že vnaprej se vas veselimo / to mi že lahko verjameš; že kar vidim ga, kako godrnja - 5. poudarja odvisnost možnosti dejanja od kake okoliščine: to ste že naredili, ker so vam pomagali; takrat si mu že posodil, zdaj mu pa ne bi več; prvi dan so že dosti hodili, saj so bili spočiti
// izraža pripravljenost za kako dejanje: to ti bom pa že dal; nič ne de, bom že počakal; to malenkost ti bom že prinesel
// izraža sposobnost za kaj: drugega ne bo mogel delati, za vrt bo že skrbel / šiva že še, težjega dela pa se ne loti več - 6. izraža gotovost, prepričanost glede česa brez nestrpnosti glede časa uresničitve: bomo že našli kak izhod; se bo že pokazalo, kdo ima prav; kar naj grozijo. Se bodo že naveličali; naj gre, se bo že še kesal
// izraža prepričanost o čem sploh: vi boste že šli, drugi pa najbrž ne; takemu delu že ne boš kos; prinesi vina, že veš, katerega / to pa že lahko narediš zame / nekaj ti bo že še dal
// izraža nezahtevnost glede časovne bližine uresničitve: ne silite ga, bo že šel; bomo že pospravili, saj se ne mudi / elipt. kar počasi, bomo že naredili - 7. izraža sprijaznjenje s čim: zdaj je že tak položaj, da je vsako obotavljanje nevarno; ne čudite se preveč, je že tako, da se nesporazumu ne da izogniti
- 8. ekspr., navadno z velelnikom, zapostavljen izraža nejevoljo, nestrpnost v pozivu: daj mi že mir; govori že vendar; nehaj že s svojim sitnarjenjem; povej že, kaj misliš; pojdi že, sicer boš zamudil / no, slišiš, (ali) bo že kaj
// v želelnih stavkih poudarja željo po uresničitvi: ko bi bili izpiti že mimo; ko bi vendar že dobili stanovanje
// v vzkličnih stavkih poudarja grožnjo: te bom že ujel, boš videl / ti bom že dal kaznoval te bom; tepen boš; pog. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega - 9. izraža, da dejanje v nadrednem stavku nastopi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj je odšla, že so se začeli smejati; še preden se je zavedel, je bil že v jarku / kakor hitro je zaslišala svoje ime, je že planila pokonci
// izraža, da je dejanje neposredno pred uresničitvijo: že je hotel oditi, ko so ga poklicali po zvočniku; nameraval je že odstopiti, pa si je nenadoma premislil / hotel sem te že vprašati, če bi šel z menoj - 10. v protivnem priredju za izražanje pridržka, ki ga utemeljuje drugi stavek: piše že, vendar slabo; razložil nam je že, razumel pa ga ni nihče; sprejel ga je že, a zadržano
- 11. ekspr., v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: jaz ti že ne bom kupil tega; kdo gre z njim? Jaz že ne / to že ni res; tako neumen pa že ni
- 12. ekspr., v zvezi s prislovi za izražanje velike časovne ali krajevne oddaljenosti: kje je že to za nami; kje že bom jutri ob tem času / že kdaj bi morala to storiti
- 13. navadno v zvezi s tako, tako in tako za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: že tako in tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric pa je bil že tako redkobeseden; iskal je delo v podjetju, v katerem so imeli že tako in tako preveč delavcev
- 14. z zaimki ali prislovi za izražanje ali poudarjanje poljubnosti: naj bo kakršna že, rad jo ima; kdor že si, pomagaj nam; oglasite se, kjer že ste; najdi hišnika ali kogar že / ta pogoj je izhodišče za kakršna že koli pogajanja; naj bo že kakorkoli, podprli vas bomo / zadovoljen bo s čimer že bodi s čimerkoli
// bodo že kako opravili tudi brez njega; ne skrbite, mu bo že kdo pomagal; ga bodo že kje našli - 15. ekspr., z vprašalnimi zaimki ali prislovi poudarja ugibanje, ponovno vprašanje: pregnali so jih v gore ali kam že; kje že tiči ta otrok; kdo ga že išče / čigav je že bil tisti avtomobil; kako je že ime tistemu dekletu / menda je iz Celja ali odkod že
- 16. v vezniški rabi, v pogojnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi če že za izražanje pridržka: naj gredo, če že hočejo; če že ima priliko, naj jo izkoristi; tako je bilo, če že hočete vedeti; če sem že tukaj, bom ostal / pri teh stvareh, če so že neizbežne, se ne prenagli / ker sem že obljubil, se ne bom umaknil / elipt. verjetno ne bo kar tako odšel. In če že, pa naj
// z nikalnico za izražanje izvzemanja: jabolka so vsaj lepa, če že ne okusna
// ekspr., v stopnjevalnem priredju, v zvezi že — kaj šele za izražanje neomejenosti na prvi člen: že hodi težko, kaj šele teče; že rahel ugovor težko prenese, kaj šele kritiko - 17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo; organizirali bodo svetovno prvenstvo. Že že, a kdo bo vse plačal / najbrž so prišli pravočasno. Po mojem že; tega pa ne znaš najbolje. Že mogoče
// izraža sprijaznjenje s čim: že dobro, pusti to; no, no, že dobro; že prav, že prav, ste se pač zmotili; razumem, že razumem, nič hudega / že prav, bom vsaj vedel za drugič
● bo že kruha bo že bo dovolj; si zadovoljen s službo? Bo že zame zame je sprejemljiva; kakšna je letos letina? Bo že srednje dobra; kako se vam godi? Že gre srednje dobro; boste to zmogli? Bom že kako bom, vendar težko; kako boste pa živeli v takih razmerah? Bo že kako upamo, da bomo na kak način vzdržali; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko izraža očitek, nejevoljo; nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan)
žíca -e ž (í) dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza: žica se pretrga, stali; napeti, preščipniti žico; povezati, preplesti z žico; bakrena, jeklena žica; drobna, tanka žica; izolirana, pocinkana žica; debelina, prerez žice; svitek žice; ogrodje, mreža iz žice / bodeča žica; brzojavne, telefonske žice; parketna žica za čiščenje, drgnjenje parketa
● ekspr. glas onkraj žice je utihnil sogovornik pri telefonskem pogovoru
♦ elektr. dovodna žica ki dovaja električno energijo; pramenasta žica iz zelo tankih sukanih žic; fiz., teh. uporovna žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov; metal. valjana, vlečena žica; teh. varilna žica dodajni material pri varjenju v obliki žice
žítek -tka m (ȋ) zastar. življenje: njegov žitek je v nevarnosti / duševni žitek / boj za bitek in žitek
živòt -ôta m, mest. ed. živôtu in živótu (ȍ ó) - 1. trup: upogniti, zravnati život; človek z dolgim životom; srajca se prijema potnega života / biti čokatega, ozkega života; otečen čez život pas; vitek v život
- 2. star. telo: život je premagal bolezen; imeti z dlako pokrit život / drgetati po vsem životu
- 3. zastar. življenje: proti koncu života se je spremenil / svojo predrznost plačati z životom / biti željen sveta in života
živôtek -tka m (ō) - 1. manjšalnica od život: otrokov životek / ekspr. dekle obilnega životka
- 2. del ženskega oblačila brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: ukrojiti životek; všitek za oblikovanje životka
// žensko oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa: odpeti, sleči životek
žlíndrast -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje žlindro: žlindrasta gmota / ekspr. izpljunil je žlindrasto slino
// pokrit z žlindro: žlindrast ulitek
žmítek -tka m (ȋ) nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek
// sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto
žmúla -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula
// grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule
● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek
♦ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem