poligón -a m (ọ̑) - 1. voj. kraj, prostor
- a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon
- b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil
- 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon
♦ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
poligónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poligon: poligonske vaje / poligonska mreža skupek poligonov na določenem ozemlju; poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.
séktorski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na sektor: sektorska razdelitev / sektorski poligon / zbrali so se v sektorski pisarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.